Kumbrijščina

Kúmbrijščina je izumrl keltski jezik. Skupaj z bretonščino, kornijščino in valižanščino spada v britansko vejo otoških keltskih jezikov. Do poznega srednjega veka so jo govorili na območju, ki zajema južno Škotsko (južno od črte Forth-Clyde) in severno Anglijo (pokrajina Cumberland oziroma območja srednjeveških kraljestev Strathclyde, Gododdin in Rheged). Je jezik P-keltskega tipa in spada v britansko vejo otoških keltskih jezikov. Domnevna je bila sorodna valižanščini, izumrla pa je nekako do 11. stoletja n. št. Zadnji ostanki kumbrijščine so se verjetno govorili v žepni kraljevini Strathclyde, preden sta jo asimilirala škotska kraljevina Alba s severa in normanska Anglija z juga.

Kumbrijščina
PodročjeJužna Škotska, južno od črte Forth-Clyde
Izumrl11. - 12. stoletje[1]
Jezikovne kode
ISO 639-3xcb
Seznam Linguist
xcb
GlottologNi
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Sledovi kumbrijščine so ohranjeni v zemljepisnih imenih v severni Angliji, npr. Lanark, Pencaitland, Melrose. Tudi ime pokrajine Cumbria sodi v ta okvir in je etimološko sorodno z valižanskim imenom za Wales (Cymru).

Poleg tega je kumbrijščina izpričana v treh glosah (citatnih besedah), zapisanih v srednjeveškem pravnem dokumentu Leges inter Brettos et Scottos: galnys (denarna kazen za umor), mercheta (davek, ki ga oče plača gospodarju ob poroki svoje hčerke) in kelchyn (davek, ki se plača ob obisku gospodarja).

SkliciUredi

  1. Nicolaisen, W. F. H. Scottish Place Names p. 131

ViriUredi