Wikipedija

Kimerci

staroveško vzhodnoiransko konjeniško nomadsko ljudstvo iz kaspijske stepe, katerega del se je pozneje preselil v Zahodno Azijo

Kimerci so bili starodavno vzhodnoiransko konjeniško nomadsko ljudstvo iz Pontsko-kaspijske stepe. Del Kimercev se je pozneje preselil v Zahodno Azijo. Čeprav so bili Kimerci v kulturnem pogledu Skiti, so tvorili etnično enoto, ločeno od Skitov. Sčasoma so jih sorodni Skiti kljub temu izpodrinili.[1]

Kimerci
Selitve Kimercev po zahodni Aziji
Skupni jezikiskitščina
Religija
skitska religija (?)
staroiranska religija (?)
luvijska religija (?)
Vladamonarhija
Kralj 
• ?–679 pr. n. št.
Teušpa
• 679–640 pr. n. št.
Dugdami
• 640–630s pr. n. št.
Sandakšatru
Zgodovinska dobaželezna doba
Predhodnice		 Naslednice
Černigovsko-novočerkaski kompleks
Frigija
Lidija
Skiti

Kimerci niso za seboj pustili nobenih zapisov. Večina informacij o njih izvira predvsem iz asirskih zapisov iz 8. do 7. stoletja pr. n. št. in zapisov grško-rimskih avtorjev iz 5. stoletja pr. n. št. in pozneje.

Ime

uredi

Sodobno ime Kimerci izhaja iz njihovega latinskega imena Cimmerii, to pa iz starogrškega Kimmerioi (Κιμμεριοι).[2] Pravi izvor njihovega imena je neznan, obstaja pa več hipotez.

Ime Kimercev je izpričano v:

V poznobabilonskih zapisih Ahemenidskega cesarstva se je z imenom Kimerci označevalo vsa nomadska stepska ljudstva, vključno s Skiti in Saki.[11][12][4]

Kimerci so bili iransko ljudstvo,[13] ki si je delilo jezik, izvor in kulturo s Skiti[14] in se arheološko ni razlikovalo od njih. Vsi viri, ki so poročali o njihovih dejavnostih, so kljub temu jasno razlikovali Kimerce in Skite kot dve ločeni politični entiteti.[15]

Leta 1966 je arheolog Maurits Nanning van Loon opisal Kimerce kot Zahodne Skite, prave Skite pa označil kot Vzhodne Skite.[16]

Zgodovina

uredi

Trije glavni viri informacij o Kimercih so:

  • akadsko klinopisno besedilo iz Mezopotamije, ki obravnava dejavnosti Kimercev v zahodni Aziji,
  • grško-rimski viri, ki pokrivajo njihovo zgodovino v Evropi, in
  • arheološke najdbe v Pontsko-kaspijskih stepah, na Kavkazu in v zahodni Aziji.

Izvor

uredi

Prihod Kimercev v Evropo je bil del širšega procesa selitev srednjeazijskih iranskih nomadov proti zahodu proti jugovzhodni in srednji Evropi, ki je trajal od 1. tisočletja pr. n. št. do 1. tisočletja n. št. Kimercem so sledili drugi iranski nomadi, med njimi Skiti, Savromati in Sarmati.[17]

Začetek stepskega nomadstva

uredi

Nomadsko pašništvo se je začelo v zgodnjem 1. tisočletju pr. n. št. zaradi podnebnih sprememb. Podnebje v srednjeazijskih in sibirskih stepah je postalo hladnejše in bolj suho kot prej.[18] Vremenske spremembe so povzročile, da so stalno naseljeni kmetje bronaste dobe postali nomadski pastirji, tako da so do 9. stoletja pr. n. št. izginile vse stepske naselbine stalno naseljenega bronastodobnega prebivalstva.[19] Mobilnost prebivalstva je sprožila oblikovanje vojaških enot, potrebnih za zaščito čred in osvajanje novih pašnikov.[20] Skupine nomadov so se selile proti zahodu, v Zakavkazje in gozdne stepske regije zahodne Evrazije.[18]

Kompleks Černogorovka-Novočerkask

uredi

Kimerci so se izoblikovali v prvem valu[21] selitev nomadskega prebivalstva iz delov osrednje Azije, ki ustrezajo sedanjemu vzhodnemu Kazahstanu (regija Altaj-Sajan).[22] Selitev se je začela v 10. stoletju pr. n. št. in trajala do 9. ali 8. stoletja pr. n. št.[23] V Pontsko-kaspijski stepi so se izoblikovale plemenske zveze, ki so tvorile kompleks Černogorovka-Novočerkask.[24]

Med temi plemenskimi zvezami so bile najvidnejše kimerska v Kaspijski stepi, agatirška v Pontski stepi[24][25][26] in morda siginejska v Panonski stepi.[27] Arheološki dokazi in zgodovinski zapisi, povezani s temi migracijami, so redki in omogočajo le zelo splošen oris tega kompleksnega dogajanja.[28]

K razvoju kompleksa Černogorovka-Novočerkask[24] so največ prispevali naslednji trije kulturni vplivi:

  • avtohtona bilozerska kultura, ki je vplivala zlasti na lončarske sloge in pogrebne običaje,[29]
  • altajska, aržanska in karasuška kultura iz Srednje Azije in Sibirije in [24] in
  • kultura notranjeazijskega izvora, opazna predvsem v oblikah bodal in konic puščic in konjski opremi.[30]

Pomemben prispevek k razvoju kompleksa Černogorovka-Novočerkask je dala severnokavkaška kubanska kultura,[24] zlasti v zvezi z glavami kijev in bodali iz dveh kovin.[30]

Kompleks Černogorovka-Novočerkask se je torej avtohtono razvil v severnopontski regiji v času od 9. do sredine 7. stoletja pr. n. št. iz elementov, ki so že prej prispeli iz Srednje Azije. Zaradi teh je kompleks kazal podobnosti z drugimi zgodnjimi nomadskimi kulturami Evrazijske stepe in gozdne stepe, ki so obstajale pred 7. stoletjem pr. n. št., med njimi tudi z aržansko kulturo.[2][24]

Zahvaljujoč visoko mobilnemu nomadskemu pašništvu in učinkovitemu orožju, primernemu za konjeniško vojskovanje, so se ti nomadi iz pontsko-kaspijskih step v zelo dolgem časovnem obdobju lahko postopoma infiltrirali globoko v srednjo in jugovzhodno Evropo.[31][25] Kompleks Černogorovka-Novočerkask je zato pokrival obširno ozemlje od Srednje Evrope in Panonske nižine na zahodu do Kavkaza na vzhodu, vključno z današnjo južno Rusijo.[2][24]

To je posledično omogočilo, da je kompleks Černogorovka-Novočerkask močno vplival na halštatsko kulturo Srednje Evrope.[31] Med temi vplivi je bilo sprejetje hlač, ki jih domorodno prebivalstvo Srednje Evrope pred prihodom azijskih stepskih nomadov ni uporabljalo.[27]

Kaspijske in kavkaške stepe

uredi

V zahodnem delu Evrazijske stepe so Kimerci živeli v Kaspijski[24][32] in Kubanski stepi[33][11][34] na severni in zahodni obali Kaspijskega jezera[35][36][24] in ob reki Araks (Volga),[37] ki je bila njihova vzhodna meja in jih je ločevala od Skitov.[38][39] Na zahodu se je ozemlje Kimercev raztezalo do Bosporja.[40][37]

Kimerci so bili torej prva velika nomadska konfederacija, ki je naselila Kavkaško stepo,[34] a niso nikoli tvorili glavnine prebivalstva Pontske stepe.[41][24] Niti Heziod niti Aristej iz Prokoneza jih nista nikoli omenila med ljudstvi na tem območju.[41] Kompleksa Černogorovka-Novočerkask doslej ni bilo mogoče poistovetiti z zgodovinskimi Kimerci,[36] ker bili samo glavna skupina tam naseljenih iranskih nomadov srednjeazijskega izvora.[31][25]

Med zapuščino Kimercev spadajo morda nekatera krajevna imena v bosporski regiji, ki so jih omenili stari Grki v 5. stoletju pr. n. št.[42][40] Mednje spadajo:

  • Kimerski trajekt (starogrško: πορθμηια Κιμμερια, romanizirano: porthmēia Kimmeria),
  • država Kimerija (starogrško: χωρη Κιμμερια, romanizirano: khōrē Kimmeria) in
  • Kimerski Bospor (starogrško: Βοσπορος Κιμμεριος, romanizirano: Bosporos Kimmerios).

Povezava teh imen s prisotnostjo Kimercev je še vedno zelo nezanesljiva.[37]

Razselitev Kimercev

uredi

Prihod Skitov

uredi

V drugem valu preseljevanja iranskih nomadov so iz Srednje Azije v kavkaške stepe prišli zgodnji Skiti.[31][43] Selitev se je začela v 9. stoletju pr. n. št.,[44] ko so zgodnje Skite iz Srednje Azije izgnali bodisi Masageti, močno nomadsko iransko pleme iz Srednje Azije, tesno povezano s Skiti,[45][46][47] bodisi neko drugo srednjeazijsko ljudstvo, imenovano Isedoni.[48][35]

Tako kot nomadi iz kompleksa Černogorovka-Novočerkask so Skiti izvirali iz step Srednje Azije[49][39] v današnjem vzhodnem Kazahstanu ali regiji Altaj-Sajan, kar dokazujejo kontinuiteta skitskih pogrebnih običajev, orožje in tipično skitska umetnost živalskega sloga iz mongolsko-sibirske regije.[50]

Skiti so bili tesno povezani z nomadi kompleksa Černogorovka-Novočerkask, s katerimi so si delili skupen izvor, kulturo in jezik.[14] Zgodnja skitska kultura se zato materialno ne razlikuje od kulture kompleksa Černogorovka-Novočerkask.[51]

Selitev zgodnjih Skitov na zahod je trajala do sredine 8. stoletja pr. n. št.[28] in je arheološko ustrezala gibanju prebivalstva, ki je izviralo iz Tuve v južni Sibiriji v poznem 9. stoletju pr. n. št. Selitveni val je proti zahodu je v 8. do 7. stoletju pr. n. št. dosegel Evropo, zlasti Severni Kavkaz, med letoma okoli 750 in 700 pr. n. št.[31][2] Selitvena pot je bila torej enaka poti prvega vala srednjeazijskih iranskih nomadov, ki so oblikovali kompleks Černogorovka-Novočerkask.[43]

Selitev Kimercev

uredi

Selitev Skitov proti zahodu je okoli leta 750 pr. n. št.[52][53] dosegla ozemlje Kimercev,[54][39] ki so približno v tistem času zapuščali svojo domovino v Kaspijski stepi in se selili v zahodno Azijo.[24]

Vzroki za odhod Kimercev niso znani,[55] čeprav so se morda preselili pod pritiskom Skitov, podobno kot različna nomadska ljudstva na obrobju step v Evropi, Zahodni Aziji in Iranu v pozni antiki in pozneje.[34][36][55]

V starodavnih zahodnoazijskih virih ni omenjen kakršen koli pritisk Skitov na Kimerce ali kakršen koli konflikt med tema dvema narodoma v tem zgodnjem obdobju.[56] Za poznejše grško-rimsko poročilo, da so Kimerci prečkali Kavkaz pod pritiskom Skitov, ni nobenega razpoložljivega dokaza.[57][31]

Ostanke Kimercev v Kaspijski stepi so asimilirali Skiti.[54] Asimilacijo je olajšalo njihovo podobno etnično ozadje in življenjski slog,[58] s čimer se je prevlada v tej regiji prenesla s Kimercev na Skite.[37][25] Skiti so se zatem naselili med reko Araks na vzhodu, Kavkaškim gorovjem na jugu in Meotskim morjem na zahodu.[57][31] Središče skitskega kraljestva je bilo v severnokavkaški stepi.[46]

Prihod Skitov in njihova uveljavitev na tem območju v 7. stoletju pr. n. št.[14] sta pomenila motnjo v razvoju kimerskih ljudstev kompleksa Černogorovka-Novočerkask,[31] ki je bil od okoli 750 do okoli 600 pr. n. št. zamenjan z zgodnjo skitsko kulturo. Slednja je še vedno kazala povezave s kompleksom Černogorovka-Novočerkask.[59]

Selitev v zahodno Azijo

uredi

V drugi polovici 8. stoletja pr. n. št. in v 7. stoletju pr. n. št. so se konjeniški stepski nomadi s severnega Kavkaza razširili proti jugu,[60][56] začenši s Kimerci, ki so se iz Kaspijske stepe preselili v Zahodno Azijo,[61][62][24] Kasneje so jim po isti poti sledili Skiti, Alani in Huni.[63] Kimerci so vstopili v zahodno Azijo prek kavkaških prelazov[64][61][24] Alagir, Darial in Klukhor.[65] Po isti poti so kasneje Sarmati napadli arsakidsko Partsko cesarstvo. V Partskem cesarstvu so Kimerci sčasoma postali aktivni severno od Kavkaza, na Iranski planoti in v Anatoliji.[60][66] Podrobnosti o njihovih selitvah niso znane.[55]

Razlogi za širitev nomadov proti jugu

uredi

Selitev stepskih nomadov v zahodno Azijo se je dogajala v kontekstu takratne rasti Novoasirskega cesarstva, ki se je pod svojima kraljema Sargonom II. In Sanheribom začelo širiti z ozemlja med Evfratom in Tigrisom na obsežno ozemlje, ki se je raztezalo od Kilikije in srednje in vzhodne Anatolije na severu do Sirske puščave na jugu ter od gorovja Taurus in Severne Sirije ter obale Sredozemskega morja na zahodu do Iranske planote na vzhodu.[67][68]

Novoasirsko cesarstvo je obkrožalo več manjših držav:[69][68]

  • V Anatoliji na severozahodu sta bili kraljestvi:
    • Frigija s prestolnico v Gordionu, ki je obvladovala osrednjo in srednjo zahodno Anatolijo ter dele Kilikije, in
    • Lidija.
  • Na jugu je bila Babilonija, ki so jo večkrat osvojili Asirci.
  • Na jugozahodu je bil Egipt.
  • Elam na jugozahodu Iranske planote z elito, razdeljeno na proasirsko in probabilonsko frakcijo.
  • Na severu je bilo močno kraljestvo Urartu s sistemom trdnjav in provincialnih središč v vzhodni Anatoliji in severozahodni Iranski planoti, ki je bilo tekmec Novoasirskega imperija.
  • V vzhodnih gorah je bilo več šibkejših držav:
    • Elipi,
    • Manai in
    • mestne države Medijcev, daljnih sorodnikov Skitov in Kimercev.

Onkraj ozemelj pod neposredno asirsko vladavino, zlasti na njenih mejah v Anatoliji in na Iranski planoti, so vladali lokalni vladarji z lastnimi interesi, ki so nihali med različnimi rivalskimi velikimi silami.[67]

Stalne družbene motnje, ki jih je povzročalo rivalstvo velikih sil zahodne Azije, so se izkazale za zelo privlačen vir priložnosti in bogastva za stepske nomade.[70][71] Ko je nomadsko prebivalstvo v kavkaški stepi še naprej raslo, so njihovi aristokrati povedli svoje privržence proti jugu čez Kavkaško gorovje v iskanju pustolovščin in plenjenja v nestabilnem okolju v Zahodni Aziji.[72] Sprva občasni napadi so se sčasoma spremenili v daljše pohode in nazadnje v stalno naselitev skupin nomadov, ki so iskale priložnosti kot plačanci ali neodvisni bojevniki.[73]

Kimerci in Skiti so postali aktivni v zahodni Aziji v 7. stoletju pr. n. št.[54] in podpirali ali Neoasirsko cesarstvo ali kakšno drugo lokalno silo, odvisno od trenutnih interesov.[70][74] Njihove dejavnosti so od poznega 8. do poznega 7. stoletja pr. n. št. porušile ravnotežje moči Elamom, Manajem, Novoasirskim cesarstvom in Urartujem na eni strani ter planinskimi in plemenskimi ljudstvi na drugi, kar je sčasoma privedlo do pomembnih geopolitičnih sprememb v tej regiji.[33][75]

V Paflagoniji so v grobu neznanega vojščaka iz 9. ali 8. stoletja pr. n. št. našli tipično opremo stepskih nomadov, ki kaže, da so nomadski bojevniki prihajali v Anatolijo že v 9. stoletju pr. n. št.[15][68] Prvi prišleki bi lahko bili plačanci, pustolovci ali prvi naseljenci.[15]

Zdi se, da je bilo med preseljevanjem Kimercev v Zahodno Azijo in poznejšim širjenjem Skitov v to isto regijo zelo malo neposrednih povezav.[53] Prihod Skitov približno 40 let za Kimerci kaže, da za grško trditev, da so se Kimerci preselili pod pritiskom Skitov, ni nobenih dokazov.[61][76][56]

Selitev v Zakavkazje

uredi

V zgodnji fazi njihove prisotnosti v Zahodni Aziji do zgodnjih 660. pr. n. št. so se Kimerci selili v Zakavkazje, ki je bilo na začetku središče njihovih operacij.[2] Od tam so se v 8. stoletju pr. n. št. skozi Kolhido, zahodni Kavkaz ter Gruzijo [64][77] naselili v osrednjem Zakavkazju[78] neposredno južno od prelazov Darial in Klukhor[79] in ob reki Cyrus,[63] ki ustreza okolici Gorija v današnji osrednji in južni Gruziji.[80] Njihovo prisotnost potrjujejo arheološke najdbe iz obdobja med letoma 750 in 700 pr. n. št.[63]

Prisotnost Kimercev na tem območju potrjujejo tudi mezopotamski viri, ki omenjajo deželo Kimercev (𒆳𒂵𒂆, māt Gamir).[2][81][82]

Ozemlje Kimercev je bilo v tem času ločeno od kraljestva Urartu z urartsko vazalno državo Kuriani v bližini dežel Kulha in Diauhi vzhodno in severovzhodno od jezera Çıldır ter severno in severozahodno od jezera Sevan.[83][84][85]

Konflikt z Urartujem

uredi
 
Invazija Kimerijcev v Kolhido, Urartu in Asirijo leta 715–713 pr. n. št.

Zdi se, da so Kimerci na ozemljih južno od Kavkaza postali aktivni okoli leta 720. pr. n. št., ko so pomagali prebivalcem Kolhide in bližnjih regij odbiti napade Urartuja.[86]

Najstarejše znane dejavnosti Kimercev v zahodni Aziji segajo v sredino 710. let pr. n. št.,[87][88] ko so izvedli nenaden napad na urartsko provinco Uišini.[89] K napadu jih pozval manejski vladar Ulusunu.[89] Nepričakovan napad je prisilil guvernerja Uišinija, da je zaprosil za podporo kralja majhne sosednje države Mušašir v asirsko-urartski mejni regiji.[90]

Prve pisne omembe Kimercev segajo v pomlad ali zgodnje poletje[91] leta 714 pr. n. št.[92] Omenjeni so bili v obveščevalnih poročilih Novoasirskega cesarstva, ki jih je prestolonaslednik Sanherib poslal svojemu očetu, kralju Sargonu II. Senaherib je zapisal, da je urartski kralj Rusa I. sprožil protinapad proti Kimercem.[93] Rusa I. je za boj proti njim zbral vse svoje razpoložljive oborožene sile,[94] a je bil poražen. Guverner urartske province Uišini je bil v bojih ubit, vrhovnega poveljnika in dva guvernerja pa so Kimerci ujeli, kar dokazuje njihovo veliko vojaško moč.[95]

Po porazu so se urartske sile umaknile v Kuriani, Rusa I. pa je odšel v provinco Uazaun.[96][85] Novoasirska obveščevalna poročila so trdila, da se v Urartuju bojijo napada Novoasirskega cesarstva in da se v kraljestvu širi panika,[91] vendar so razmere v Urartuju ostale mirne.[91] Mušaširski kralj Urzana se je osebno,[97] kralj Hubuškije pa preko pooblaščenca odpravil na srečanje z Ruso I., da bi ponovno potrdil svojo zvestobo Urartuju.[98]

Poraz proti Kimercem je dovolj oslabil Urartu,[79] da je Sargon II. leta 714 pr. n. št.[79] napadel Urartu in ga premagal.[99] Kralj Rusa I. je naredil samomor.[100] Za novega kralja Urartuja je bil okronan njegov sin Melartua.[101] Čeprav je bila moč Urartuja po teh porazih tako omajana,[102] da je prenehal nadlegovati Manajce in novoasirske province na Iranski planoti,[89] je pod Melartujevim naslednikom Argištijem II. (vladal 714 – 680 pr. n. št.) ostal največja sila v zahodni Aziji.[103]

Po novoasirskih poročilih iz časa Sargona II. se je kralj Kimercev, čigar ime v teh poročilih ni omenjeno, utaboril v pokrajini Ušunali. Isti kimerski kralj je iz Manaja napadel Urartu, oropal več regij, vključno z Arhijem, in dosegel mesto Hudidae blizu središča Urartuja. Urartski guverner Uišinija je zaprosil za vojaško pomoč kralja Urzano iz Mušaširja, da bi zaščitil prebivalce Pulije in Suriane.[104]

Urartu je za boj proti tej kimerski invaziji mobiliziral svoje oborožene sile in počakal na zimo, ko je sneg blokiral ceste in oviral mobilnost kimerskih konj, potrebnih za prevoz in bojevanje.[89][104]

Kimerci so po napadih na Urartu na njegovih severovzhodnih mejah vzpostavili vplivna območja, kar jim je omogočilo dostop do Anatolske planote. V nekaterih delih zahodne Iranske planote in Zakavkazja so kot prevladujoča sila prevzeli vlogo, ki jo je pred tem imel Urartu.[104]

Smrt Sargona II.
uredi

Frigijski kralj Midas je, verjetno zaradi strahu pred Kimerci, leta 709 pr. n. št. sklenil protikimersko zavezništvo s Sargonom II., pred tem hudim frigijskim sovražnikom.[105]

Leta 705 pr. n. št. je Sargon II. krenil na pohod proti uporniškemu novoasirskemu vazalu, novohetitskemu kraljestvu Tabal v Anatoliji. Na strani Tabala so se borili tudi Kimerci. Sargon II. je bil na pohodu ubit, verjetno v bitki proti tabalskemu vladarju Gurdiju iz Kulumuja.[106]

 
Asirski kralj Sargon II. (levo) in morda prestolonaslednik Sanherib

Po smrti Sargona II. se je Gurdijevo kraljestvo okrepilo, medtem ko je Novoasirsko cesarstvo izgubilo nadzor nad Tabalom, ki je večinoma prišel pod Gurdijevo oblast.[104] Sargonov sin in naslednik Sanherib (vladal 705 – 681 pr. n. št.) je leta 695 pr. n. št. napadel Gurdija pri Tilu, vendar je Gurdiju uspelo pobegniti pred Asirci.[107][104]

Sanherib je nato prenehal vdirati v Anatolijo in je zavaroval severozahodne meje svojega cesarstva od Kilikije do Melide in Harrana.[102][104] Kimerci zato med Sanheribovo vladavino v novoasirskih zapisih niso več omenjeni, ponovno pa so se pojavili med vladavino Sanheribovega sina in naslednika Asarhadona.[108][109][110]

Kimerci so v tem obdobju morda prekinili svoje sovražnosti z Urartujem in med vladavino Argištija II. delovali kot plačanci v urartski vojski.[108][111][103] Kimerci, ki so služili v urartski vojski, so bili morda tisti, ki so postavili več nagrobnih kipov v regiji Mušašir, podobnih nagrobnim kipom stepskih nomadov. [112]

Kimerci v asirski vojski
uredi

Do leta 680 in 679 pr. n. št. je nekaj kimerskih vojaških oddelkov služilo v novoasirski vojski. Vojaki bi lahko bili ujetniki, Kimerci, rekrutirani v novoasirsko vojsko, ali zgolj asirski vojaki, opremljeni v kimerskem slogu, se pravi s kimerskih loki in puščicami.[113]

Razdelitev Kimercev
uredi

V obdobju, ki ustreza vladavini novoasirskega kralja Asarhadona (vladal 681 – 669 pr. n. št.), so se Kimerci razdelili na dve veliki skupini:[114]

  • večina Kimercev se je preselila iz Zakavkazja v Anatolijo in postala zahodna skupina Kimercev,
  • manjša skupina, v novoasirskih virih imenovana Indarejci (𒇽𒅔𒁕𒊒𒀀𒀀, Indaruāya[115]), pa je ostala na Iranski planoti na območju blizu Manaja, kjer so bili naseljeni že od časa Sargona II., in izoblikovala vzhodno skupino Kimercev.

Obe skupini sta še naprej ostali del iste stepske nomadske entitete, ki je bila organizirana odvisno od političnih sprememb. Takšna organizacija je bila prisotna tudi med:[116]

  • staroveškimi Šiungnuji, katerega knezi in plemiči so bili razdeljeni v vzhodno in zahodno skupino,[117] in med
  • srednjeveškimi turškimi Oguzi, organiziranimi v eno samo kraljestvo.[118]

Premiki Kimercev in Skitov v Anatolijo in na Iransko planoto so delovali kot katalizator za prevzem evrazijske nomadske vojaške in konjeniške opreme v več zahodnoazijskih državah.[74] V 7. in 6. stoletju pr. n. št. so bile konice puščic in sigmoidni loki stepskih konjenikov najnaprednejše strelsko orožje svojega časa, tehnično in balistično boljše od domače zahodnoazijske lokostrelske opreme.[119][74][59]

Kimerske in skitske trgovske postojanke in naselbine na mejah različnih zahodnoazijskih držav so v tem času oskrbovale te države z različnim blagom, podobno kot so daljnovzhodni stepskimi nomadi oskrbovali Dinastijo Tang.[120]

Kimerci na Iranski planoti

uredi

Sklici

uredi
  1. ↑ Tokhtas’ev 1991
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Tokhtas’ev 1991.
  3. ↑ Parpola 1970, str. 132-134.
  4. ↑ 4,0 4,1 Olbrycht 2000a, str. 93.
  5. ↑ »Gimirayu [CIMMERIAN] (EN)«. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. University of Pennsylvania. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. januarja 2023. Pridobljeno 12. julija 2024.
  6. ↑ »Xerxes I 12«. Achaemenid Royal Inscriptions online. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. Ludwig Maximilian University of Munich.
  7. ↑ »Darius I 31«. Achaemenid Royal Inscriptions online. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. Ludwig Maximilian University of Munich.
  8. ↑
  9. ↑ Phillips 1972.
  10. ↑ Barnett 1975.
  11. ↑ 11,0 11,1 Diakonoff 1985, str. 94.
  12. ↑ Diakonoff 1985, str. 100.
  13. ↑
  14. ↑ 14,0 14,1 14,2 Melyukova 1990, str. 98.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 Adalı 2017, str. 61.
  16. ↑ van Loon 1966, str. 16.
  17. ↑ Olbrycht 2000b, str. 101.
  18. ↑ 18,0 18,1 Sulimirski & Taylor 1991, str. 552.
  19. ↑ Melyukova 1995, str. 27.
  20. ↑ Petrenko 1995, str. 5.
  21. ↑
  22. ↑ Cunliffe 2019, str. 104-106.
  23. ↑ Cunliffe 2019, str. 105.
  24. ↑ 24,00 24,01 24,02 24,03 24,04 24,05 24,06 24,07 24,08 24,09 24,10 24,11 24,12 Olbrycht 2000b, str. 102.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 25,3 Olbrycht 2000b, str. 130.
  26. ↑ Batty 2007, str. 202.
  27. ↑ 27,0 27,1 Olbrycht 2000b, str. 105.
  28. ↑ 28,0 28,1 Cunliffe 2019, str. 111.
  29. ↑ Cunliffe 2019, str. 103-104.
  30. ↑ 30,0 30,1 Cunliffe 2019, str. 104.
  31. ↑ 31,0 31,1 31,2 31,3 31,4 31,5 31,6 31,7 Olbrycht 2000b, str. 103.
  32. ↑ Cunliffe 2019, str. 123.
  33. ↑ 33,0 33,1 Phillips 1972, str. 129.
  34. ↑ 34,0 34,1 34,2 Petrenko 1995, str. 8.
  35. ↑ 35,0 35,1 Olbrycht 2000a, str. 76.
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 Olbrycht 2000a, str. 94.
  37. ↑ 37,0 37,1 37,2 37,3 Olbrycht 2000a, str. 95.
  38. ↑ Olbrycht 2000a, str. 80.
  39. ↑ 39,0 39,1 39,2 Olbrycht 2000b, str. 108.
  40. ↑ 40,0 40,1 Olbrycht 2000a, str. 86.
  41. ↑ 41,0 41,1 Diakonoff 1985, str. 93.
  42. ↑ Jacobson 1995, str. 46.
  43. ↑ 43,0 43,1 Cunliffe 2019, str. 112-113.
  44. ↑ Batty 2007, str. 205.
  45. ↑ Olbrycht 2000a, str. 81-82.
  46. ↑ 46,0 46,1 Olbrycht 2000b, str. 109.
  47. ↑ Cunliffe 2019, str. 30.
  48. ↑ Olbrycht 2000a, str. 81.
  49. ↑ Melyukova 1990, str. 98-99.
  50. ↑ Cunliffe 2019, str. 112.
  51. ↑ Jacobson 1995, str. 36.
  52. ↑ Grousset 1970, str. 6-7.
  53. ↑ 53,0 53,1 Cunliffe 2019, str. 113.
  54. ↑ 54,0 54,1 54,2 Melyukova 1990, str. 99.
  55. ↑ 55,0 55,1 55,2 Adalı 2023, str. 210.
  56. ↑ 56,0 56,1 56,2 Adalı 2017, str. 60.
  57. ↑ 57,0 57,1 Olbrycht 2000a, str. 84.
  58. ↑ Bouzek 2001, str. 43.
  59. ↑ 59,0 59,1 Ivantchik 2018.
  60. ↑ 60,0 60,1 Olbrycht 2000b, str. 114.
  61. ↑ 61,0 61,1 61,2 Olbrycht 2000a, str. 83.
  62. ↑ Olbrycht 2000a, str. 95-96.
  63. ↑ 63,0 63,1 63,2 Olbrycht 2000a, str. 91.
  64. ↑ 64,0 64,1 Grousset 1970, str. 8.
  65. ↑
  66. ↑ Cunliffe 2019, str. 106.
  67. ↑ 67,0 67,1 Adalı 2017, str. 65-66.
  68. ↑ 68,0 68,1 68,2 Cunliffe 2019, str. 107.
  69. ↑ Adalı 2017, str. 65.
  70. ↑ 70,0 70,1 Grayson 1991a, str. 128.
  71. ↑ Cunliffe 2019, str. 31.
  72. ↑ Cunliffe 2019, str. 114.
  73. ↑ Cunliffe 2019, str. 113-114.
  74. ↑ 74,0 74,1 74,2 Adalı 2017, str. 69.
  75. ↑ Diakonoff 1985, str. 91.
  76. ↑ Olbrycht 2000a, str. 96.
  77. ↑ Barnett 1982, str. 355.
  78. ↑
  79. ↑ 79,0 79,1 79,2 Ivantchik 1993a, str. 53.
  80. ↑
  81. ↑ Ivantchik 2001, str. 310.
  82. ↑ Adalı 2017, str. 62.
  83. ↑ Ivantchik 1993a, str. 26-28.
  84. ↑ Ivantchik 2001, str. 310-311.
  85. ↑ 85,0 85,1 Adalı 2023, str. 211.
  86. ↑ Olbrycht 2000a, str. 90.
  87. ↑ Ivantchik 1993a, str. 51.
  88. ↑ Parzinger 2004, str. 18.
  89. ↑ 89,0 89,1 89,2 89,3 Fuchs 2023, str. 746.
  90. ↑ Ivantchik 1993a, str. 47-48.
  91. ↑ 91,0 91,1 91,2 Ivantchik 1993a, str. 47.
  92. ↑
  93. ↑
  94. ↑ Ivantchik 1993a, str. 21-22.
  95. ↑
  96. ↑ Ivantchik 1993a, str. 30.
  97. ↑ Ivantchik 1993a, str. 22-23.
  98. ↑ Ivantchik 1993a, str. 43.
  99. ↑ Ivantchik 1993a, str. 23.
  100. ↑ Ivantchik 1993a, str. 37.
  101. ↑ Ivantchik 1993a, str. 42.
  102. ↑ 102,0 102,1 Barnett 1982, str. 356.
  103. ↑ 103,0 103,1 Adalı 2017, str. 66.
  104. ↑ 104,0 104,1 104,2 104,3 104,4 104,5 Adalı 2023, str. 212.
  105. ↑
  106. ↑
  107. ↑ Adalı 2017, str. 67.
  108. ↑ 108,0 108,1 Phillips 1972, str. 131.
  109. ↑ Ivantchik 1993a, str. 57.
  110. ↑ Cunliffe 2019, str. 33.
  111. ↑ Sulimirski & Taylor 1991, str. 559.
  112. ↑ Adalı 2017, str. 70.
  113. ↑
  114. ↑
  115. ↑ »Indaraya«. Letters from Assyrian and Babylonian Scholars. State Archives of Assyria Online. Open Richly Annotated Cuneiform Corpus. Ludwig Maximilian University of Munich.
  116. ↑ Adalı 2017, str. 62-63.
  117. ↑ Adalı 2017, str. 64.
  118. ↑ Adalı 2017, str. 63-63.
  119. ↑ Diakonoff 1985, str. 92.
  120. ↑ Adalı 2017, str. 69-70.

Viri

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kimerci&oldid=6265111«