Jožefmarija Escrivá

španski duhovnik in svetnik, ustanovitelj Opus Dei

Josemaría Escrivá de Balaguer oz. Jožefmarija Escrivá, krščen José María Mariano Escrivá Albas, španski katoliški duhovnik, doktor civilnega prava, * 9. januar 1902, Barbastro, Španija, † 26. junij 1975, Rim, Italija.

Jožefmarija Escrivá de Balaguer
Josemaria Escriva.jpg
Josemaria Escriva in Vatican.JPG
svetnik običajnega življenja
RojstvoJosé María Escrivá Albás
9. januar 1902({{padleft:1902|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1][2][3]
Barbastro[d][2]
Smrt26. junij 1975({{padleft:1975|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1][2][3] (73 let)
Rim[4][2]
ČaščenjeRimskokatoliška cerkev
Beatifikacija17. maj 1992, Vatikan, razglašalec Janez Pavel II.
Kanonizacija6. oktober 2002, Vatikan, razglašalec Janez Pavel II.
Romarsko središčeSveta Marija miru, prelatska cerkev Opus Dei, Rim
God26. junij
ZavetnikOpus Dei
Grb Jožefmarija Escrivája

Escrivá je bil ustanovitelj Opus Dei, organizacije laikov in duhovnikov, ki si prizadevajo širiti sporočilo o poklicanosti vseh ljudi k svetosti in posvečujoči vrednosti običajnega življenja. Z njim je Escrivá opozoril na nove oblike svetosti v Katoliški cerkvi. Za svetnika ga je 6. oktobra 2002 razglasil papež Janez Pavel II.

Njegova najbolj znana knjiga o duhovnosti in osebni rasti je Pot (en), ki je izšla v več kot 43 različnih jezikih in 4,5 milijona izvodih.

Življenje in deloUredi

Zgodnje življenjeUredi

Jožefmarija Escrivá de Balaguer se je rodil 9. januarja 1902 v Barbastru v Španiji. Njegova starša, José in Dolores Escrivá, sta se trudila za dosledno krščansko vzgojo. Družina se je kmalu preselila v Logroño. Escrivá pravi, da je pri šestnajstih letih prvič začutil, da mu je Bog namenil tedaj še neznano poslanstvo.

Da bi bil lahko povsem na razpolago božji volji, se je odločil, da postane duhovnik. Po letu 1918 je zaključil študij teologije, sprva v Logroñu, zatem pa na papeški univerzi v Zaragozi, kjer se je s privoljenjem predstojnikov vpisal še na pravno fakulteto državne univerze. V bogoslovju sta ga odlikovali pobožnost in zrelost, zaradi česar mu je kardinal Soldevila zaupal vodilno nalogo, čeprav je dopolnil komaj 20 let. Njegov apostolat pa je prišel do izraza tudi v predavalnicah, med profesorji in študenti. 28. marca 1925 je prejel mašniško posvečenje.

Ustanovitev Opus DeiUredi

Z dovoljenjem nadrejenih se je leta 1927 preselil v Madrid, da bi tam dokončal doktorski študij prava. V španski prestolnici je kot duhovnik neutrudno deloval med vsemi sloji prebivalstva. Posvečal se je tako ubogim in trpečim v njihovih zasebnih bivališčih kot tudi neozdravljivo bolnim in umirajočim v bolnišnicah. Postal je kaplan v bolnišnici, skrbniški ustanovi, imenovani Damas Apostólicas presvetega srca Jezusovega, poučeval na univerzitetni akademiji in hkrati nadaljeval doktorski študij civilnega prava, ki ga je tedaj omogočala le madridska univerza. Zaradi njegove silne apostolske vneme ga je vrsta ustanov in redovnih skupnosti kmalu pričela prositi za vodenje duhovnih vaj in maševanje.

Escrivá je trdil, da mu je Bog 2. oktobra 1928 jasno pokazal poslanstvo, ki mu ga je hotel zaupati. To je bil Opus Dei, nova pot svetosti v Cerkvi, odprta za ljudi vseh slojev in prepričanj, ki se trudijo posvečevati svoje običajno delo sredi sveta, ne da bi se pri tem odrekli svojemu (laičnemu) stanu.

Popolnoma se je posvetil širjenju tega sporočila in ob stalni, jasni in odločni podpori madridskega škofa je bil kot duhovnik izjemno dejaven. Kmalu so se pokazali rezultati dela. 14. februarja 1930 je spoznal, da morajo biti v Opus Dei vključene tudi ženske.

Istega datuma je 1943 ustanovil Duhovniško družbo svetega Križa, ki je z Opus Dei neločljivo povezana. Omogočila je, da so nekateri člani lahko prejeli mašniško posvečenje. V družbo so vključeni tudi škofijski duhovniki, ki se v istem duhu trudijo za svetost pri opravljanju svojih duhovniških obveznosti.

V RimuUredi

Escrivá je leta 1946 odpotoval v Rim in se dokončno preselil tja. Leta 1947 je Sveti sedež postavil Opus Dei in Duhovniško družbo svetega Križa kot instituciji kanonskega prava in ju leta 1950 uradno dokončno potrdil. S tem dejanjem je bilo priznano tudi združenje sodelavcev, ki mu lahko pripadajo tudi nekristjani. To je tedaj pomenilo ekumensko prenovitev. Escrivá je še naprej iskal pravno rešitev, ki bi se povsem skladala z ustanovitveno karizmo. Iz Rima je širil apostolsko delo Opus Dei po celem svetu s stanovitno molitvijo in pokoro, zglednim krepostnim življenjem, neutrudno skrbjo za duše ter neomajno zahtevo po služenju Cerkvi. Po svojih najboljših močeh se je trudil za dobro duhovno in doktrinalno vzgojo tistih, ki so mu sledili. Zaradi pravne in teološke izobrazbe in vodstvenih sposobnosti so Escrivája imenovali za svétnika več dikasterijev Svetega sedeža, za papeškega prelata in za častnega člana Papeške rimske akademije za teologijo.

Učitelj duhovnega življenjaUredi

Escrivá je bil v prvi vrsti učitelj duhovnega življenja. Jedro njegovega sporočila je prepričanje, da so prav vsi ljudje poklicani k svetosti. »Posvečevati delo, posvečevati se v delu, z delom posvečevati druge« je bilo geslo, ki ga je rad ponavljal. Poudarjal je potrebo združevanja poklicnega dela, molitve in apostolata v trdno življenjsko enoto, tako da kristjanov obstoj v vsakršnem oziru postane Bogu všečna daritev. V njegovem življenju je igrala ljubezen do svobode odločilno vlogo, še zlasti z ozirom na dejavnost laikov v posvetnih družbenih strukturah. Poudarjal je, da morajo biti laiki v časnih vprašanjih povsem svobodni, in da morajo s to svobodo ravnati odgovorno, tj. v popolnem soglasju s krščansko vero in v zvestobi nauku Cerkve.

Zadnja leta njegovega življenja zaznamujejo dolga potovanja po Evropi in Ameriki, ki so bila intenzivno katehetskega značaja. Povsod ga je spremljal klic svetosti, ki je nagovarjal tisoče ljudi po vseh kontinentih, da so mu prisluhnili. Njegove knjige z duhovno vsebino, kot so Pot, Srečati Kristusa, Božji prijatelji, Križev pot, so bile natisnjene v milijonskih nakladah.

SmrtUredi

Umrl je zaradi infarkta 26. junija 1975 na glavnem sedežu Opus Dei v Rimu. Tisti dan je pri sveti maši še enkrat izročil svoje življenje Cerkvi in papežu. Njegovo telo počiva v kripti sedanje prelatske cerkve Opus Dei, kamor vsako leto prihaja molit tisoče romarjev z vsega sveta. Ob smrti ustanovitelja je organizacija štela 60.000 članov iz 80 narodov in je bila razširjena po vseh petih celinah.

Escrivája je po smrti 1975 nadomestil blaženi Álvaro del Portillo.

Beatifikacija in kanonizacijaUredi

Papež Janez Pavel II. je 17. maja 1992 pred več kot 200.000 romarji na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil Escrivája za blaženega.

6. oktobra leta 2002 ga je isti papež razglasil za svetnika. V nagovoru zbrani množici je rekel:

»Sveti Jožefmarija je bil poklican, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in dokazal, da so vsakdanje življenje in običajna opravila pot posvečenja. Lahko bi rekli, da je bil svetnik vsakdanjosti.«

BibliografijaUredi

Svoje poslanstvo, ki se odraža v njegovih delih, je Escrivá opisal tako:

»Tam, kjer so vaša hrepenenja, vaše delo, vaše ljubezni, tam je kraj vašega vsakodnevnega srečevanja s Kristusom. Sredi najbolj osnovnih zemeljskih stvari se moramo posvečevati, tako da služimo Bogu in vsem ljudem. Videti je, otroci moji, da se nebo in zemlja združita v vaših srcih, kadar sveto živite običajno življenje.«

  • Pravno-teološka študija La Abadesa de las Huelgas (1944)
  • Knjige:
    • Pot (Camino) (COBISS)
    • Sveti rožni venec (Santo Rosario) (COBISS)
    • Jezus prihaja mimo (Es Cristo que pasa) (COBISS)
    • Božji prijatelji (Amigos de Dios) (COBISS)
    • Križev pot (Via Crucis) (COBISS)
    • Ljubiti Cerkev (Amar a la Iglesia)
    • Brazda (Surco) (COBISS)
    • Kovačnica (Forja) (COBISS)

Viri in literaturaUredi

  • "Josemaría Escrivá de Balaguer". Pridobljeno dne 10. 9. 2012.
  • "Jožefmarija Escrivá". Pridobljeno dne 10. 9. 2012.

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi

  1. 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Diccionario biográfico españolReal Academia de la Historia, 2011.
  3. 3,0 3,1 Brockhaus Enzyklopädie
  4. Record #118531115 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.