Odpre glavni meni

Joža Vovk

slovenski duhovnik, pesnik in pisatelj

Joža Vovk, slovenski rimskokatoliški duhovnik, književnik in prevajalec, * 17. februar 1911, Češnjica pri Kropi, † 17. februar 1957, Zgornje Jezersko, pokopan na Ovsišah pri Podnartu.

Joža Vovk
Portret
Rojstvo17. februar 1911({{padleft:1911|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})
Češnjica pri Kropi
Smrt17. februar 1957({{padleft:1957|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:17|2|0}}) (46 let)
Zgornje Jezersko
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg Federativna ljudska republika Jugoslavija
Flag of Yugoslavia (1918–1941).svg Kraljevina Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicduhovnik, pesnik, pisatelj, prevajalec

Živjenje in deloUredi

Vovk je v letih 1931−1936 v Ljubljani študiral bogoslovje in bil 1936 posvečen v duhovnika. Bil je kaplan na Dobrovi (1936–1937) in v Kranju (1937–1941), po izgnanstvu v Srbijo ob okupaciji pa 1941 med slovenskimi izseljenci v Kragujevcu (1941–1942), Beogradu (1942–1945) in Zaječarju (maj–junij 1945), ponovno v Kranju (1945–1951) in nato župnik na Jezerskem in hkrati župni upravitelj v Kokri. V beograjski cerkvi vnebovzetja blažene Device Marije je med vojno skupaj z Gregorjem Zafošnikom vodil slovenski cerkveni pevski zbor.[1]

Prve pesmi je objavljal v dijaškem rokopisnem listu Domače vaje (1928–1931), med vojno v slovenskem verskem tisku v Srbiji (npr. v Cerkvenem zvonu, Kragujevac 1945) in v zbirki Izgnanci (Beograd, 1945), po osvoboditvi pa največ v Novi poti (od 1951) in Koledarju Mohorjeve družbe. Nekaj njegovih pesmi sta uglasbila F. Rapotec in M. Tomc.

Kot pripovednik je od 1932 pisal humoreske v različne liste (Domoljub, Gorenjec, Naša moč), izbor v knjigi Zaplankarji (1941, samozal., ilustr. H. Smrekar); črtice, mdr. Jernej z Bogom (1934), Srečanja z nadčlovekom (Nova pot 1951), Begunec (1955), Čudni časi (1956), vse tri pripovedujejo o doživetjih v izgnanstvu, Pesem se je vrnila (1949), Šopek nageljnov (1955), obe o vojnih dogodkih; večerniško povest Ranjena gruda (Nova pot 1952, samo uvodno poglavje; o fužinarstvu pod Jelovico). Za mladino je napisal zgodbo Grogec (1932) in črtice Naš Buček (1943, 1972, 1979). Proza je napisana v duhu Finžgarja in mohorsko-večerniške literature z motivi iz življenja malega kmečkega človeka in ljudskega pripovedovanja (legende, folklora, cerkveno leto, pravljice) ter ima družbeno ali vzgojno poanto.

Za gledališče Katoliškega prosvetnega doma v Kranju je v duhu ljudskega igranja, kakor ga je širil N. Kuret, prevedel iz nemščine igri M. Salamona, Vrata (1934) in F. Herwiga, Velikonočna igra (1935), za Prešernovo gledališče v Kranju de Vegovi komediji, Prebrisana norica (upriz. 1948) in Ljubavni vozel (upriz. 1954), za Dramo SNG v Ljubljani pa Calderonovo Dama škrat (upriz. 1949). Iz latinščine je prevedel zbirko psalmov, slavospevov in cerkvenih himen.

ViriUredi

  1. Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. (COBISS)

Zunanje povezaveUredi