Ivan III. Švedski

Ivan III. Švedski (švedsko Johan III, finsko Juhana III) je bil od leta 1569 do svoje smrti kralj Švedske, * 20. december 1537, † 17. november 1592.

Ivan III.
Johan Baptista van Uther (1582): Ivan III.
Johan Baptista van Uther (1582): Ivan III.
Kralj Švedske
Veliki vojvoda Finske
Obdobje vladanjajanuar 1569 – 17. november 1592
Kronanje10. julij 1569
PredhodnikErik XIV.
NaslednikSigismund
ZakonecKatarina Jagelonska (1562-1583)
Gunilla Bielke (1585)
PotomciSigismund
Ana
Ivan
Zofija (nezakonska)
HišaVasa
OčeGustav I. Švedski
MatiMargareta Leijonhufvud
Rojstvo20. december 1537({{padleft:1537|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1]
Stegeborg Castle[d][2]
Smrt17. november 1592({{padleft:1592|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[2][1][3] (54 let)
Stockholm
Pokop1. februar 1594
Stolnica v Uppsali
Veraposredovanje med luteranstvom in katolištvom[4]
PodpisJohn III of Sweden signature.jpg

Bil je sin kralja Gustava I. Švedskega in njegove druge žene Margarete Leijonhufvud. Od leta 1556 do 1563 je kot vojvoda povsem avtonomno vladal na Finskem. Leta 1681 dobil naziv veliki knez Finske. Na švedski prestol je prišel po uporu proti njegovemu bratu Eriku XIV. Švedskemu. Znan je po tem, da je poskušal zapreti vrzel med novoustanovljeno Luteransko cerkvijo Švedske in katoliško Cerkvijo.

Njegova prva žena je bila Katarina Jagelonska iz poljsko-litovske vladarske rodbine. Njun sin Sigismund je kasneje nasledil poljsko-litovski in švedski prestol.

ŽivljenjeUredi

Ivan je bil drugi sin Gustava Vase in švedske plemkinje Margarete Leijonhufvud. Kot vojvoda Finske je nasprotoval svojemu polbratu Eriku XIV. Švedskemu in bil zato leto leta 1563 aretiran. Po izpustitvi iz zapora, verjetno zaradi Erikove neprištevnosti, se je ponovno pridružil opoziciji, odstavil Erika in sam postal švedski kralj. Njegov pomemben zaveznik je bil stric Sten Leijonhufvud, ki je na mrtni postelji postal grof Raseborg. Ivan je kmalu zatem usmrtil bratovega najbolj zaupnega kanclerja Jörana Perssona, domnevno najbolj odgovornega za slabo ravnanje, ko je bil Ivan v zaporu.

Nadaljeval je mirovne pogovore z Dansko in Lübeckom, da bi končal severno sedemletno vojno, vendar je zavrnil Roskildske sporazume (1558), ker so njegovi odposlanci sprejeli pretirane danske zahteve. Po še dveh letih vojskovanja se je vojna končala s Ščečinskim mirom (1570). V naslednjih letih se je v livonski vojni uspešno vojskoval z Ruskim carstvom in leta 1583 sklenil Plussko premirje. Švedska je v livonski vojni ponovno osvojila Narvo. Na celotno Ivanovo zunanjo politiko so vplivale njegove vezi s Poljsko. Ivanov sin Sigismund je leta 1587 postal poljski kralj.

V notranji politiki je bil zaradi vpliva poljske soproge Katarine odkrito naklonjen katolištvu, kar je povzročalo trenja s švedskim luteranskim plemstvom in duhovščino. S papeževo pomočjo je poskušal pridobiti ženino zamrznjeno premoženje v Neaplju. Jezuitom je dovolil, da je na skrivaj vodijo Kraljevi teološki kolegij v Stockholmu, sam pa je bil učen privrženec mediatorja teologa Georgea Cassanderja. Na osnovi konsenza o prvih pet stoletjih krščanstva je poskušal doseči spravo med Rimom in Wittenbergom. Leta 1571 je dovolil objavo luteranskega Švedskega cerkvenega reda, dela nadškofa Laurentiusa Petrija, in dosegel, da je cerkev leta 1575 odobrila dodatek k cerkvenemu redu Nova ordinantia ecclesiastica, ki je kazal na vrnitev k patrističnim virom. S tem je ustvaril pogoje za objavo švedske Rdeče knjige, ki je uvedla več katoliških običajev in sprožila liturgični boj, ki je trajal dvajset let. Leta 1575 je dovolil preostalim katoliškim samostanom na Švedskem, da začnejo sprejemati novice. Ivan III. je bil goreč pokrovitelj umetnosti in kulture.

Ivan III. kot kraljUredi

 
Podoba Ivana III. v Kraljevi palači, Stockholm

Švedski parlament je januarja 1569 prisilil kralja Erika XIV., da je odstopil, in na isti seji za novega kralja potrdil Ivana III. Priznanje ni poteklo povsem brez Ivanovega popuščanja: vojvoda Karel je dobil potrditev svojega vojvodstva brez omejitev, ki so jih predpisovali Alborški sklepi, plemstvo pa je dobilo večje pravice ob zmanjšani odgovornosti.

Ivana III. je kraljevski položaj skrbel vse do Erikove smrti. Strah pred morebitno osvoboditvijo aretiranega kralja ga je vznemirjal do te mere, da ga je leta 1571 ukazal umoriti ob vsakem sumu na poskus njegovega osvoboditve. Erik bi lahko bil leta 1577 celo umorjen.

Ivan III. je zahteval, da se Švedska osvobodi "tirana" Erika XIV., ravno tako kot je njegov oče zahteval osvoboditev Švedske od "krvoloka" Kristijana II. Ivan je bil nasilen, vročekrven iz zelo sumničav vladar.

DružinaUredi

 
Katarina Jagelonska
 
Gunilla Bielke

Ivan se je s svojo prvo ženo, poljsko princeso Katarino Jegelonsko, poročil v Vilni 4. oktobra 1562. Katarina je bila sestra kralja Sigismunda II. Avgusta. Z njo je imel tri otroke:

  • Izabelo (1564–1566)
  • Sigismunda (1566–1632), kralja Poljske (1587–1632), kralja Švedske (1592–1599) in velikega vojvodo Finske in Litve
  • Ano (1568–1625)

Z drugo ženo, Gunillo Bielke (1568–1592), se je poročil 21. februarja 1585. Z njo je imel sina

  • Ivana (1589–1618), vojodo Finske, nato od leta 1608 vojvodo Ostrogorije

S Karin Hansdotter (1532–1596) je imel najmanj štiri nezakonske otroke:

  • Zofijo Gyllenhielm (1556–1583), poročeno s Pontusom De la Gardie
  • Avgusta Gyllenhielm (1557–1560)
  • Julija Gyllenhiel (1559–1581)
  • Lukrecijo Gyllenhielm (1560–1585)

Ivan je skrbel za Karin tudi potem, ko se je leta 1562 poročil s Katarino Jagelonsko. Karin je našel moža, ki je skrbel zanju in njene otroke. Leta 1561 jo je poročil s svojim prijateljem in služabnikom, plemičem Klasom Anderssonom (Västgöte). Z njim je imela hčerko Brito. Za Karin je skrbel tudi po letu 1568, ko je postal kralj. Ker je Erik XIV. leta 1563 usmrtil njenega prvega moža zaradi izdaje, se je Karin leta 1572 poročila z Larsom Henriksonom, katerega je Ivan leta 1576 povzdignil v plemiški stan. Hčerko Zofijo je povzdignil v grajsko gospo in služabnico svoje sestre, princese Elizabete Švedske. Leta 1580 jo je poročil s Pontusom de la Gardie, s katerim je imela sina Jakoba De la Gardie.

PrednikiUredi

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
8. Johan Kristiernsson (Vasa)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
4. Erik Johansson (Vasa)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
9. Birgita Gustavsdotter (Sture)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
2. Gustav I. Švedski (Vasa)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
10. Måns Karlsson (Eka)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
5. Cecilija Månsdotter (Eka)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
11. Sigrid Eskilsdotter (Banér)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
1. Ivan II. Švedski
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
12. Abraham Kristiernsson (Leijonhuvud)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
6. Erik Abrahamsson (Leijonhufvud)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
13. Birgita Månsdotter (Natt och Dag)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Margareta Leijonhufvud
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
14. Erik Karlsson (Vasa)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Ebba Eriksdotter (Vasa)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
15. Ana Karlsdotter (Vinstorpa)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


SkliciUredi

ViriUredi

  • Signum svenska kulturhistoria: Renässansen (2005).
  • Michael Roberts, The Early Vasas: A History of Sweden 1523-1611 (1968).
  • Sigtrygg Serenius, Liturgia svecanae ecclesiae catholicae et Orthodoxae conformis (1966).
  • Roland Persson, Johan III och Nova Ordinantia (1973).
  • Frank C. Senn, Christian Liturgy -- Catholic and Evangelical (1997).
Ivan III.
Rojen: 20. december 1537 Umrl: 17. november 1592
Vladarski nazivi
Nova podelitev Vojvoda Finske
1556–1563
Naslednik: 
Erik XIV.
Veliki vojvoda Finske
1581–1592
Naslednik: 
Sigismund
Predhodnik: 
Erik XIV.
Kralj Švedske
1568–1592
Vojvoda Finske
1568–1592
Naslednik: 
Ivan, vojvoda Ostrogotije