Ščečinski mir

Ščečinski mirovni sporazum (nemško Frieden von Stettin, švedsko Freden i Stettin, dansko Freden i Stettin), sklenjen 13. decembra 1570, je končal severno sedemletno vojno med Švedsko in Dansko z njenima zaveznikoma Lübeckom in Poljsko.[1] Poravnal je tudi zahteve Švedske, Danske in Svetega rimskega cesarstva, povezane z livonsko vojno.[2] Sporazum je bil za Švedsko neugoden, ker je Danski za nekaj časa zagotovil hegemonijo v severni Evropi. Sporazum zaradi neprepričljivosti ni preprečil nadaljnjih vojn med Dansko in Norveško in Švedsko, ki so se končale šele v 1720. letih.[1][3][4]

Ščečinski mirovni sporazum
StettinPeacesignatures.png
Podpisniki mirovnega sporazuma
Vrsta pogodbemirovni sporazum
Datum podpisa13. december 1570
LokacijaŠčečin (zdaj Poljska)
PodpisnikiZastava Danske Danska-Norveška
Zastava Švedske Švedska

OzadjeUredi

Kalmarska unija Švedske, Danske in Norveške je leta 1523 razpadla. Friderik II. Danski jo je poskušal obnoviti pod svojo oblastjo in leta 1563 napadel Švedsko, s čimer je sprožil sedemletno vojno.[1] Danci so bili boljši nasprotniki v bojih na kopnem in osvojili Älvsborg, Švedi pa so bili boljši v pomorskih bitkah in v Livoniji. Livonija je bila pred tem sekularizirana in postala predmet ozemeljskih zahtev sosednjih držav.[5]

SporazumUredi

Julija 1570 je cesar Svetega rimskega cesarstva Maksimiljan II. začel mirovni kongres v Stettinu (od leta 1945 Ščečin), da bi pripomogel k spravi med Švedsko in Dansko.[4] Kot posredniki so sodelovali pomeranski vojvoda Johann Friedrich kot ostitelj in vodja cesarjeve delegacije, francoski odposlanec na danskem dvoru Charles Dancey, ki je bil aktivno vključen v pripravo kongresa, škof Warmije (Emerland) Martin Kromer in nekaj drugih kot odposlanci poljskega kralja Sigismunda II. Avgusta in Avgust Saški. Dansko so zastopali Peder Bille (Bilde), Jørgen Rosenkrantz, Henrik Rantzau, Niels Kaas in Joachim Henke (Hinck), Švedsko pa baron Jöran Gera, Bengt Gylta, Erik Gyllenstjerna (Gyllenstierna) in drugi.[6]

Sporazum je vseboval naslednje sklepe:

  • Dansko-norveški kralj Friderik II. Danski je umaknil vse zahteve do Švedske.[4]
  • Švedski kralj Ivan III. se je odrekel vsem pretenzijam na norveške dežele in Gotland.[4] Švedska je Skåne, Blekinge in Halland prvič priznala za danske province.
  • Švedska je morala plačati 150.000 švedskih riksdalerjev odkupnine za grad Älvsborg.[1][4] Švedska je zaradi izjemno visoke odkupnine zelo obdavčila vse premičnine v državi, zato je zaradi vojne izčrpano prebivalstvo še bolj obubožalo. Nepožgana mesta so morala plačati dvanajstino, kmetje desetino, požgana mesta pa osemnajstino vrednosti svojega premoženja.[7]
  • Švedska je morala plačati 75.000 dalerjev tudi Lübecku.[8]
  • Švedska je svoje posesti v Livoniji prodala cesarju Svetega rimskega cesarstva Maksimiljanu II.[1]

PoslediceUredi

Danska je s sporazumom postala dominantna sila v severni Evropi, čeprav ji ni uspelo obnoviti Kalmarske unije. Spori zaradi treh kron unije v danskem grbu so se nadaljevali. Za Švedsko neugodni sklepi v sporazumu so sprožili niz novih vojn, ki so se končale šele leta 1720/1721.[1]

Lübeck ni iz sporazuma izvlekel nobenih pridobitev. Švedska mu je kasneje podelila nekaj privilegijev, ki niso izboljšali njegovega položaja, ker je Ivan III. enake privilegije podelil tudi pomeranskemu pristanišču Stralsund, njegovemu zavezniku v vojni. Lübecku obljubljeno plačilo ni bilo nikoli izplačano. Švedski pirati so nadaljevali s plenjenjem lübeških ladij. Lübeck in celotna hanseatska zveza so morali priznati svojo degradacijo na raven drugorazrednih sil.[2]

Maksimiljan II. ni Švedski nikoli plačal odškodnine za livonske posesti in je zato izgubil svoj vpliv v baltskih zadevah. Določila, povezana z Livonijo, se niso spoštovala in livonska vojna se je znova razplamtela.[2]

Danska je z zakasnitvami prejela vsa plačila. Ivan III. se je odločil, da bo obdržal edino švedsko pristanišče na skandinavski zahodni obali. Njegova prizadevanja so povzročila prodajo vojnih ladij in razvrednotenje švedske valute.[2]

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 Byron J. Nordstrom (2000). Scandinavia Since 1500. str. 36. ISBN 0-8166-2098-9, ISBN 978-0-8166-2098-2.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Peterson, Gary Dean (2007). Warrior kings of Sweden. The rise of an empire in the sixteenth and seventeenth centuries. McFarland. str. 90. ISBN 0-7864-2873-2.
  3. The Riverside Dictionary of Biography: A Comprehensive Reference Covering 10,000 of the World's Most Important People, From Ancient Times to the Present Day herausgegeben von American Heritage Dictionary, 2005, str. 295, ISBN 0-618-49337-9, ISBN 978-0-618-49337-1.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 R. Nisbet Bain (2006). Scandinavia: A Political History of Denmark, Norway and Sweden from 1513 to 1900. str. 83. ISBN 0-543-93900-6, ISBN 978-0-543-93900-5.
  5. Fred Singleton, Frederick Bernard Singleton, Anthony F. Upton (1998). A Short History of Finland. str. 37. ISBN 0-521-64701-0, ISBN 978-0-521-64701-4.
  6. Eduard Maria Oettinger (1857). Geschichte des dänischen Hofes. str. 242-243.
  7. Charles Poor Kindleberger (1993). A Financial History of Western Europe. str. 227. ISBN 0-19-507738-5, ISBN 978-0-19-507738-4
  8. Eriksson, Bo (2007). Lützen 1632 (švedščina). Stockholm: Norstedts Pocket. str. 50. ISBN 978-91-7263-790-0.