Odpre glavni meni

Hrizoberil (grško χρυσοβήρυλλος [hrysobḗryllos] iz χρυσός [hrysós] – zlato in βήρυλλος [bḗryllos] – beril) je redek berilijev aluminatni mineral iz razreda oksidov z razmerjem kovina:kisik = 3:4. Njegova kemijska formula je BeAl2O4 (BeO•Al2O3). Vsebuje sledove kroma in železa, ki mu dajeta značilne zlato rumene, zelene, rumene in rjavkaste barve. Kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu. Hrizoberil ima trdoto 8,5 in je za diamantom in korundom tretji najtrši mineral.

Hrizoberil
Hrizoberil
Splošno
KategorijaIV. razred - Oksidi in hidroksidi
Kemijska formulaBerilijev aluminijev oksid BeAl2O4
Strunzova klasifikacija4.BA.05
Klasifikacija DANA7.2.9.1
Kristalna simetrijaBipiramida 2/m 2/m 2/m
Osnovna celicaa = 5,481Å, b = 9,415Å,
c = 4,428Å, Z = 8
Lastnosti
Molekulska masa126,97 g/mol
BarvaBrezbarvna, rumena do zlato rumena, rjava, zelena, modro zelena
Kristalni habitPrizmatični kristali, raztegnjeni v smeri c, pogosto ploščati na {001} z brazdami, vzporednimi z [100]
Kristalni sistemOrtorombski
DvojčičenjeObičajni so kontaktni in penetracijski dvojčki, pogosto repetitivni v obliki rozete
RazkolnostRazločna po [110], nepopolna po [010]
LomŠkoljkast do neraven
ŽilavostKrhek
Trdota8,5
SijajSteklast do smolast
Barva črteBela
ProzornostProzoren do prosojen
Specifična teža3,5 – 3,84
Gostota3,79 g/cm3
Optične lastnostiDvoosen (+)
Lomni količniknα=1,745, nβ=1,748
nγ=1,754
DvolomnostŠibka, δ = 0,008 – 0,011
PleohroizemV aleksandritu močan
Disperzija0,015
Ultravijolična fluorescencaInertna do zmerno rdeča
Absorpcijski spekterMočni črti pri 680,5 in 678,5 nm, šibke črte pri 665, 655 in 645 nm, delna absorpcija 580 in 630 nm, tri šibke črte pri 476,5, 473 in 468 nm in splošna absorpcija v vijoličnem delu spektra
Tališče1870 C
Sklici[1][2]
Glavne vrste
AleksandritZelen do rdeč, spreminja bravo
KimofanMačje oko

Hrizoberil je kljub podobnemu imenu povsem drugačen od berila (Be3Al2(SiO3)6), ki spada med berilijeve silikatne minerale.

ZgodovinaUredi

 
Brušeni hrizoberil

Hrizoberil je eden od približno dvajset dragih kamnov, ki jih je opisal že rimski pisatelj Plinij Starejši (23-79) v svoji Naturalis Historia. Plinij ga je imel za podvrsto berila in sorodnika akvamarina in smaragda, čeprav se od njih razlikuje po kemijski sestavi, kristalni strukturi in trdoti.

Aleksandrit so odkrili leta 1830 v rudnikih smaragdov Takovskaja na Uralu in ga aprila 1834 poimenovali po kasnejšem ruskem carju Aleksandru II. (1818-1881, vladal 1855-1881), ki je takrat postal polnoleten. Aleksandrit je zaradi svoje spreminjajoče se zelene in rdeče barve, ki sta bili glavni barvi carske Rusije, postal nacionalni kamen carske Rusije.[3]

PodvrstiUredi

 
26,75 karatni aleksandrit; aleksandriti takšne velikosti so izjemno redki

Zelo cenjena podvrsta hrizoberila je aleksandrit, ki je v dnevni svetlobi zelen do modro zelen, v umetni svetlobi pa rdeč do vijoličen. Takšen način prelivanja barv se imenuje aleksandritski efekt in je posledica prisotnosti kroma. Vzrok je močan pleohroizem in različna spektra dnevne in umetne svetlobe. Aleksandrit deluje kot filter, ki prepušča samo rdečo ali zeleno svetlobo: v dnevni svetlobi, ki vsebuje večji delež zelene svetlobe, je zato zelen, v umetni svetlobi, v kateri prevladuje rdeča svetloba, pa rdeč.

 
Kimofan z ostrim in centriranim očesom

Druga podvrsta hrizoberila je kimofan ali (hrizoberilovo) mačje oko, ki ima videz mačjih oči. Razgiban srebrno progast videz povzroča lom svetlobe v finih vzporednih votlih kanalih.

NahajališčaUredi

Hrizoberil se pojavlja skupaj z berilom, mikroklinom in turmalini v granitnih pegmatitih, skupaj z albitom in almandinom v skrilavcih regionalnega metamorfizma in klastičnih aluvialnih ali morskih vsedlinah.

Pomembna hahajališča so Takovaja na Uralu (Ruska federacija), Šri Lanka, Espirito Santo (Brazilija), Golden (Kolorado) in Haddam (Connecticut), Norveška, Ljudska republika Kitajska, Rodezija in Olgiasca pri jezeru Como (Italija). V Sloveniji hrizoberila še niso odkrili.[4]

SkliciUredi

  1. Chrysoberyl http://www.mindat.org/min-1039.html
  2. Chrysoberyl Classification and Properties http://www.alexandrite.net/chapters/chapter4/
  3. ICA http://www.gemstone.org/gem-by-gem/english/alex.html
  4. R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 50

ViriUredi

  • Petr Korbel; Milan Novák (2002). Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim. str. 80. ISBN 3-89555-076-0. 
  • Paul Ramdohr; Hugo Strunz (1978). Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie (16 izd.). Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart. ISBN 9783432829869. 
  • Walter Schumann: Edelsteine und Schmucksteine. 13. Auflage. BLV Verlags GmbH, 1976/1989, ISBN 3-405-16332-3, str. 114.
  • Bernhard Bruder: Geschönte Steine. Neue Erde Verlag, 1998, ISBN 3-89060-025-5, str. 58.
  • Manuel Font Altaba, Giuseppe Tanelli: Mineralogie, Neuer Kaiser Verlag (1995, ISBN 3-7043-1220-7

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi