Fabrizio Spada

Fabrizio Spada, italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 17. marec 1643, Rim, Papeška država, † 15. junij 1717, Rim, Papeška država

kardinal-škof Fabrizio Spada 
kardinal
Fabrizio Spada.jpg  *
Portret kardinala Spada
italijanska šola 17. stoletja
Drugi položaji
Redovi
Škofovsko posvečenje14. avgust 1672 Gasparo Carpegna
Povzdignjen v kardinala23. marec 1676 Klemen X.
Položajkardinal-škof Palestrine
Osebni podatki
RojstvoFabrizio Spada
17. marec 1643({{padleft:1643|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[1][2]
Rim
Smrt15. junij 1717({{padleft:1717|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2] (74 let)
Rim
PokopanRim (družinska grobnica)
Santa Maria in Vallicella [3]
NarodnostItalijan
Verakatoličan
Poklicpravnik
Alma materUniverza v Perugii
Insignije
{{{coat_of_arms_alt}}}
Catholic-hierarchy.org

Bil je državni tajnik pod Inocencom XII..[4]

ŽivljenjepisUredi

Fabricij se je rodil dne 17. marca 1643 v Rimu,[4]. Njegov oče je bil Orazio Spada, mati pa Maria Veralli. Bil je torej pranečak kardinalaBernardina Spada in nečak kardinala Giambattista Spada po očetovi strani, a nečak kardinala Fabricija Veralla po materini strani.[4] Njegova sestra Eugenia Spada (1639–1717) se je poročila z vojdodom od Giove (Juve) Girolamom Mattei.

Fabricij je doktoriral iz obojnega prava (in utroque iure) na Univerzi v Perugii 1664, a 22. decembra 1669 je postal mašnik, ko mu je njegov sorodnik – škof in upravnik Apostolkse palače Bernardino Rocci – podelil zakrament duhovniškega posvečenja.[4] [5]

Papež ga je določil za referendaria (poročevalca) pri Apostolski signaturi ter opata v samostanu Santa Maria d' Attilia v škofiji San Severino.[4]

Cerkvena karieraUredi

1672 je postal naslovni nadškof latinske škofije Patras. Ker je bil še premlad, je od papeža dobil spregled od določenih kanoničnih let. Nato je postal nuncij pri Vojvodini Savoja.[4]

14. avgusta 1672 ga je posvetil za škofa kardinal-duhovnik pri Santa Pudenziana Gasparo Carpegna; soposvečevalca sta bila: kardinal Alessandro Crescenzi, naslovni latinski aleksandrijski patriarh, ter Bernardino Rocci, naslovni nadškof Damaska.[4]

3. januarja 1674 ga je papež imenoval za nuncija na Francoskem.[4] Papež Klemen X. ga je imenoval za kardinala-duhovnika in mu v konsistoriju z dne 27. maja 1675 podelil kardinalski naslov pri San Callisto.[4] 1689 je prejel kardinalski naslov pri San Crisogono, a 1708 tistega pri Santa Prassede.

1686 je postal legat v Urbinu, a od 1688 do 1689 predsednik (camerlengo) kardinalskega zbora. Končno je dosegel svoj vrhunec kot kardinal-državni tajnik od 1691 do 1700 pod Inocencem XII.. 1710 je postal kardinal-škof rimskega sedeža Palestrine.

Med drugimi službami je bil tudi upravnik Kongregacije za pravilno vladanje (ki je bila sčasoma odpravljena), nadduhovnik v Lateranski baziliki ter tajnik Svetega oficija od 1716 do svoje smrti.

Kot kardinal je sodeloval pri pepeških konklavih leta 1676, 1689, 1691 in 1700.

Smrt in spominUredi

 
Stolpni relikviarij, ki ga je kardinal Fabrizio Spada kot nuncij podaril avstrijski kraljici Mariji Tereziji

[6]

Fabrizio Spada je umrl v svoji družinski palači v Rimu 15. junija 1717. Njegovo truplo je bilo izpostavljeno na parah v cerkvi Santa Maria in Vallicella. Nato so ga pokopali v tamkajšnjo kapele družine Spada.

V občilihUredi

Secretum (Monaldi & Sorti)

Secretum ima naslov več književnih del:

  1. Med drugim je Secretum naslov poučnega osebnega dnevnika, ki ga je v 14. stoletju v latinščini napisal Petrarka in je prišel v javnost šele po njegovi smrti.
  2. Secretum pa nosi naslov tudi zgodovinski roman, ki sta ga skupno v italijanščini napisala zakonca Rita Monaldi in Francesco Sorti v 21. stoletju, a obravnava dogodke iz leta 1700, v času potekanja svetega leta in smrti Inocenca XII..

Scretum je torej sodoben zgodovinski roman, ki sta ga napisala zakonca Monaldi & Sorti. Obravnava pomembne zgodovinske dogodke leta 1700. V tem romanu igra pomembno vlogo tudi kardinal Spada, saj se usoda Evrope ter razne tozadevne spletke kujejo ravno v njegovi hiši.

Zgodbo sta ob drugi izdaji Secretuma pri založbi Baldini & Castoldi 2015 - v Italiji predstavila sama zakonca in so-pisatelja Rita Monaldi in Francesco Sorti.

Dogajanje poteka v Rimu leta 1700, ko se ulice tro svetoletnih romarjev; kardinal Spada tedaj praznuje nečakovo poroko v svoji vili. Med gosti je tudi Melani, slavni pevec in opat – obenem pa skrivni svetovalec in vohun Sončnega kralja, ki tam ni naključno. Tajni sporazum, s katerim bi Sončni kralj postavil svojega naslednika za vladarja Španije in zavaroval koristi Burbonov in Vatikana, je ogrožen z vrsto nepričakovanih dogodkov. Opat Melani in njegov mladi pomoćnik ponovno stopata na pozornico kot v romanu Imprimatur; odkrivata prividno stvarnost za pajčolanom olikane ljubeznivosti v nevarnem iskanju nekega nenavadnega predmeta. [7]

Karel Španski je namreč umiral brez otrok, ne da bi zapustil dediče. Po splošnem mnenju zgodovinarjev je za dediča po papeževem nasvetu izbral Francijo. Zgodba pa pokaže čudne okoliščine te »svobodne« odločitve. V istem času umira tudi papež Inocenc XII., ki zaradi hude bolezni ne more nič več vplivati na dogajanje. On poseduje izredne diplomatske sposobnosti, ki bodo njegovemu nasledniku na papeškem prestolu manjkale. Kardinali že prihajajo pričakujoč njegovo smrt in pogreb. Konklave je neizbežen in kardinali se že pripravljajo nanj in dogovarjajo o kandidatih za novega papeža. Zaradi potekanja svetoletnih jubilejnih slovesnosti ne morejo odlašati z izvolitvijo novega papeža. Načrti in spletke se odvijajo v vili Spada. Grozeče ozračje kaže na bližajočo se špansko nasledstveno vojno.

Celotno zgodbo Melanijevo zgodbo sestavlja sedem Monaldi & Sortijevih romanov, katerih naslovi tvorijo latinski stavek »Imprimatur Secretum Veritas Mysterium Dissimulatio Unicum Opus«; v prevodu bi to pomenilo: »Natisni Skrivnost Resnica Tajna Hinavščina Edinstvenost Delo«. To podaja vodilno misel teh romanov, kot jo razlagata pisatelja: »Natisne se lahko vsaka skrivnost, resnica je kljub temu tajna in nedosegljiva. Edina stvarnost ostaja hinavščina".

V zvezi z oporoko španskega kralja Karla II. je zakoncema sinila misel, da s to oporoko nekaj ne more biti v redu: morala bi se glasiti na Sveto rimsko cesarstvo oziroma na Španijo, a naslovljena je bila na Francosko kraljestvo. Zato sta se pronicljivo dala na pravo detektivsko gonjo in zapleteno podjetje. Zakaj?

Ko je Karel II. leta 1700 umrl brez dedičev, je bil vladar največjega kraljestva na svetu s kolonijami od Daljnega vzhoda do Amerike. Pred smrtjo je dal jasno vedeti, da si želi za dediča habsburškega nečaka, kar je potrjeno tudi v pismih. Oporoka pa nepričakovano ne določa za naslednika Habsburžana, ampak Anžuvinca. Zakonca sta dala iz arhiva Simanca - kjer je oporoka pohranjena - na skeniranje dragoceno listino v visoki ločljivosti in jo dala pregledati ločeno dvema grafologoma, ki nista vedela en za drugega; vendar sta oba ugotovila isto: da je podpis na oporoki ponarejen; kako je do tega prišlo, pa razlaga roman »Secretum« in je to seveda zadeva njune domišljije.

Roman torej ni zgolj zgodovinski, pa tudi ne zgolj fantazijski. Bralca preseneti obilica pisnih pričevanj, - ki jih pa pisatelja včasih dokaj svojevoljno razlagata – od katerih navajamo tisto najbolj usodno:

Karel Španski sporoča bratrancu Leopoldu (1640-1705), da lahko pošlje ladje, ki bodo odpeljale njegovega sina-dediča. Francoski kralj je pisma prestregel ter poslal ladijsko zasedo, ki bi obstreljevala dedičevo ladjo. Da ne bi tvegal smrti svojega sina, španski kralj popusti pred izsiljevanjem.[8]

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. 2,0 2,1 SNAC — 2010.
  3. "Fabrizio Spada". Memim. 2021. Pridobljeno dne 8. september 2021.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 4,8 Miranda, Salvador. "SPADA, Fabrizio (1643-1717)". The Cardinals of the Holy Roman Church. Florida International University. OCLC 53276621.
  5. "Spada, Fabrizio". Renata Ago v Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 93. 2018. Pridobljeno dne 8. september 2021.
  6. Razlaga slike v francoščini:Bénitier-reliquaire offert le 24 juillet 1674 à la reine Marie-Thérèse d’Autriche par le nonce du pape Fabrizio Spada, objet d’art en bronze doré et argent décoré d’une miniature sur vélin, réalisé entre 1665-1674 par l’orfèvre Bartelesi Urbano et le peintre Ciro Ferri, dépôt temporaire du musée de l'Histoire de France (Versailles) lors de l’exposition "Arras vous fait la cour" au musée des Beaux-Arts d'Arras (Nord-Pas-de-Calais, France). Slovenski prevod: Stolpni relikviarij, ki ga je 24. julija 1674 avstrijski kraljici Mariji Tereziji podaril apostolski nuncij Fabricij Spada. Umetnina iz pozlačenega brona in srebra, okrašena z miniaturo na velumu, ki sta jo med letoma 1665-1674 izdelala srebrar Bartelesi Urbano in slikar Ciro Ferri. Začasno jo hrani Zgodovinski francoski muzej (Versailles) med razstavo "Arras vam je dvoril" v Muzeju lepih umetnosti v Arrasu (Nord-Pas-de-Calais, Francija).
  7. "Secretum (odlomak)" (PDF). Knjižara Roman.rs. Pridobljeno dne 31. december 2020.
  8. "MONALDI & SORTI: Dobbiamo imparare dalla storia". Patrizia Ruscio v Famiglia Cristiana. 29. oktober 2015. Pridobljeno dne 29. november 2020.

Nadaljnje branjeUredi

(italijansko)
  • Renata Ago: Carriere e clientele nella Roma barocca (= Quadrante. zv. 35). Laterza, Roma-Bari. 1990, ISBN 88-420-3627-7.
(nemško)
  • Arne Karsten: Gepflegtes Mittelmaß. Die interessante Karriere des langweiligen Kardinalstaatssekretärs Fabrizio Spada (1643–1717). v: Arne Karsten (Hrsg.): Die Jagd nach dem roten Hut. Kardinalskarrieren im barocken Rom. Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 2004, ISBN 3-525-36277-3, S. 205 ff.
  • Herman H. Schwedt: Die Römische Inquisition. Kardinäle und konsultoren 1601 bis 1700. Herder, Freiburg 2017, pp. 573-574

Zunanje povezaveUredi


(angleško)
(italijansko)
(francosko)


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Giacinto Solaro di Moretta
naslovni nadškof Patre
1682 – 1676
Naslednik: 
Sinibaldo Doria
Predhodnik: 
Marcello Durazzo
apostolski nuncij na Savojskem
1672 – 1674
Naslednik: 
Pietro Alberini
Predhodnik: 
Francesco Nerli (mlajši)
apostolski nuncij v Franciji
1674-1675
Naslednik: 
Pompeo Varese
Predhodnik: 
Pietro Vidoni (starejši)
kardinal-duhovnik pri San Callisto
1676-1689
Naslednik: 
Nicolò Acciaioli
Predhodnik: 
Giulio Spinola
kardinal-duhovnik pri San Crisogono
1689 – 1708
Naslednik: 
Filippo Antonio Gualtieri
Predhodnik: 
Giambattista Rubini
kardinal-državni tajnik
14. julij 1691 –27. september 1700
Naslednik: 
Fabrizio Paolucci
Predhodnik: 
Paluzzo Paluzzi Altieri degli Albertoni
nadduhovnik pri Lateranski baziliki
1698 –1699
Naslednik: 
Benedetto Pamphili
Predhodnik: 
Galeazzo Marescotti
predsednik kardinalskega zbora
17. maj 1688 – 24. januar 1689
Naslednik: 
Philip Thomas Howard of Norfolk
Predhodnik: 
Galeazzo Marescotti
kardinal-duhovnik pri Santa Prassede
1708 – 1710
Naslednik: 
Philip Thomas Howard of Norfolk
Predhodnik: 
Luis Manuel Fernández de Portocarrero
kardinal-škof Palestrine
19. februar 1710 – 15. junij 1717
Naslednik: 
Francesco del Giudice
Predhodnik: 
Galeazzo Marescotti
tajnik Svetega oficija
1716 – 15. junij 1717
Naslednik: 
Nicolò Acciaioli