Secretum (Petrarka)

Secretum (De secreto conflictu curarum mearum, prevajamo iz latinščine kot Skrivnost ali Moja skrivnostna knjiga, Moj skrivnostni dnevnik) je trilogija dialogov v latinščini, ki jo je Petrarka napisal nekje od 1347 do 1353, v kateri svojo vero preučuje s pomočjo svetega Avguština in "v prisotnosti gospe Resnice". Secretum je izšel šele nekaj časa po Petrarkini smrti in je bil verjetno namenjen samopreizkusu kot delu, ki ga bodo drugi nekoč objavili in prebrali; za življenja pa je bil neznan celo njegovim prijateljem, razen najzaupnejšim - med katere je štel tudi Boccaccia.

Secretum
Petrarkov Secretum platnice iz 1470
Avguštin vpričo Veritas (Resnice) in spremljevalcev
AvtorPetrarca
med 1347 in 1353
Naslov izvirnikaDe secreto conflictu curarum mearum
PrevajalecSkrivnostno navzkrižje med mojimi skrbmi
DržavaItalija
Jezikitalijanščina
Žanrdnevnik
Založnikflorentinsk menih Tedaldo della Casa
Datum izida
1378 in 1379

NamenUredi

"Secretum" lahko razumemo kot Petrarkov poskus, da uskladi svoj renesančni humanizem in občudovanje klasičnega sveta s svojo krščansko vero. Še posebej pomembno je njegovo zavračanje ljubezni do časnih stvari ne zato, ker bi bila grešna (znano je namreč, da je ljubil svojega dekleta s platonsko, tj. idealno in duhovno ljubeznijo), temveč zato, ker mu preprečuje, da bi spoznal večno stvarnost. S svojega stališča bolj občuduje antično filozofijo kot sodobno krščansko teologijo. Klasični pisci so tukaj tudi viri avtoritete, ki podpira krščanstvo, in "Secretum" jih pogosteje citira kot sveto pismo.

Tu gre pravzaprav za pesnikov oziroma pisateljev najbolj osebni pogovor samega sebe s svojo vestjo. [1]

PotekUredi

Pogovor začne Avguštin, ki Petrarka graja zaradi neupoštevanja lastne smrtnosti in pomanjkljive vere v njegove usode v posmrtnem življenju, ker se ni popolnoma posvetil Bogu. Petrarka priznava, da je pomanjkljiva pobožnosti vir njegove nesreče. On sam to pripisuje lenobi (latinsko pigritia; italijansko accidia); vendar vztraja pri mnenju, da je ne more premagati.

Dialog se nato preusmeri na vprašanje o navideznem pomanjkanju svobodne volje pri Petrarku in Avguštin mu razloži, da sta prav njegova ljubezen do časnih stvari (natančneje do prelepe Lavre) in iskanje posvetne slave skozi poezijo glavna vzroka, ki "njegovo voljo vežeta v diamantne verige". [2]

Petrarkino vrnitev k praktičnem življenju po katoliški veri v njegovem poznejšem življenju so deloma navdihovale Avguštinove Izpovedi (Confessiones). Tako Petrarka v "Secretum"-u posnema Avguštinov slog samoizpraševanja in ostre samokritičnosti. Misli, izražene v dialogih, so v glavnem povzete po Avguštinu, zlasti o pomenu svobodne volje pri doseganju vere. Drugi pomembni vplivi so Ciceron in drugi predkrščanski misleci. [3]

OsebeUredi

Navedena dela in njihovi avtorjiUredi

Glej tudiUredi

SkliciUredi

  1. "Breve biografía Francesco Petrarca, Giovanni Boccaccio, Dante Alighieri". Ajedrez32. 24. julij 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2020-09-24. Pridobljeno dne 30. december 2020.
  2. Webster's dictionary definition of adamant Arhivirano June 20, 2010, na Wayback Machine., 1828 and 1913 editions
  3. Ezio Raimondi, Leggere come io l'intendo, Mondadori Bruno Scolastica, 2009. ISBN 978-88-424-5038-2

Zunanje povezaveUredi

  • William H. Draper, translator (1911). Petrarch's Secret. Text of Petrarch's Secretum I dialogue in English.