Wikipedija

Predsednik Evropske komisije

Vrhovna figura evropske komisije

Predsednik Evropske komisije (angleško: The President of the European Commission) je najvplivnejši izvršilni položaj v Evropski Uniji. je vodja Evropske komisije, izvršne veje Evropske unije. Predsednik Komisije vodi evropske komisarje, ki je kolektivno odgovoren Evropskemu parlamentu. Predsednik je pooblaščen, da po potrebi razdeli resorje, prerazporedi ali razreši komisarje. Kolegij usmerja državno službo Komisije, določa politični program in določa zakonodajne predloge, ki jih pripravi. Komisija je edino telo, ki lahko predlaga zakone EU. Predsednik Komisije predstavlja Evropsko unijo tudi v tujini, skupaj s predsednikom Evropskega sveta in visokim predstavnikom Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

Predsednik
Evropske komisije
ČlanEvropska komisija
RezidencaPalača Berlaymont,
Bruselj, Belgija
PredlagateljEvropski svet
Mandat5 let
Prvi nosilecWalter Hallstein
NamestnikPodpredsednik Evropske komisije
Plača306.655 € letno
Spletna stranec.europa.eu

Funkcija predsednika Komisije je bila ustanovljena leta 1958. Vsakega novega predsednika imenuje Evropski svet, uradno pa izvoli oz. imenuje Evropski parlament za petletni mandat.

Trenutna predsednica je Nemka Ursula von der Leyen, trinajsta predsednica Evropske komisije od leta 1958, ko je položaj nastopil prvi predsednik evropske komisije Walter Hallstein, ter prva ženska na tem položaju.[1][2][3]

Imenovanje

uredi

Postopek imenovanja predsednika in njegove ekipe določa 17. člen Pogodbe o Evropski uniji, ki je bila spremenjena z Lizbonsko pogodbo. Evropski svet s kvalificirano večino glasuje za kandidata za predsednika, ob upoštevanju zadnjih evropskih volitev. Ta predlog se nato predloži Evropskemu parlamentu, ki mora odobriti imenovanje ali vložiti veto. Če absolutna večina poslancev Evropskega parlamenta podpre kandidata, je ta izvoljen. Nato predsednik skupaj s Svetom parlamentu predloži listo novih komisarjev, ki jo predlaga. Parlament običajno vztraja, da se vsak izmed njih pojavi pred parlamentarnim odborom, ki ustreza njihovemu potencialnemu portfelju za javno obravnavo, po kateri evropski poslanci glasujejo o primernosti kandidata. Parlament nato glasuje o Komisiji kot celoti; če je odobrena, Evropski svet s kvalificirano večino imenuje predsednika in novo Evropsko komisijo.[4]

Merila

uredi

Kandidat, ki ga zbere Evropski svet, je bil pogosto vodilni nacionalni politik, vendar to ni pogoj. Pri izbiri predsednika je treba upoštevati rezultat zadnjih parlamentarnih volitev (na primer z izbiro kandidata, ki ga podpira zlasti največja evropska politična stranka, ali vsaj koga iz te politične družine - načelo Spitzenkandidata), vendar je to konvencija in ne obveznost).[5] Ta določba pri nominaciji leta 2004 ni veljala, vendar je desnosredinska Evropska ljudska stranka, ki je zmagala na volitvah, pritiskala za kandidata iz svojih vrst. Na koncu je bil izbran njen kandidat José Manuel Barroso. Na isti podlagi je Evropska ljudska stranka med evropsko volilno kampanjo 2009 Barrosa znova nominirala za drugi mandat. Po ponovni zmagi na evropskih volitvah, mu je Evropski svet ponovno predlagal za predsednika Komisije.

Nadaljnja merila, za katera se zdi, da vplivajo na izbiro Sveta, so: s katerega območja Evrope kandidat prihaja (leta 2004 je bil favoriziran kandidat iz Južne Evrope; kandidatov politični vpliv, verodostojnost, znanje jezikov (po mnenju Francije potrebno znanje francoščine) in stopnjo integracije njegove države (ali je članica evroobmočja in Schengenskega sporazuma ...).[6][7][8]

Obstaja domneva, da obstaja stalni dogovor, da predsedniku iz velike države sledi predsednik iz majhne države, prav tako politična menjava desnica-levica:: Royu Jenkinsu (britanski socialist) so sledili Gaston Thorn (luksemburški liberalec), Jacques Delors (francoski socialist), Jacques Santer (luksemburški krščanski demokrat), Romano Prodi (italijanski levi krščanski demokrat) in Jose Barroso (portugalski krščanski demokrat). Kljub tem predpostavkam so bili ti predsedniki običajno izbrani med političnimi bitkami in oblikovanjem koalicij. Delors je bil izbran po francosko-britanskem nesoglasju glede Clauda Cheyssona, Santer je bil kompromis, potem ko je Združeno kraljestvo postavilo veto proti Jean-Lucu Dehaeneju, Prodija pa je podprla koalicija trinajstih držav proti francosko-nemški preferenci Guyu Verhofstadtu.[9]

Spitzenkandidat

uredi
 
Prvič so bili pred volitvami leta 2014 nominirani predsedniški kandidati, t.i. Spietzenkandidaten (nemško: vodilni kandidati). Na ta način naj bi stranke lažje predstavljale svoje programe in kandidate za predsednika Evropske komisije.

Način Spitzenkandidatov (nemško za „vodilni kandidat“) je način kampanje na evropskih volitvah, tako da ima vsaka politična skupina, ki se poteguje za vstop v Evropski parlament, svojega kandidata za predsednika Evropske komisije že pred volitvami. Spitzenkandidat največje stranke bi nato imel mandat, da prevzame predsedovanje Komisiji. Ta postopek se je prvič pojavil leta 2014, Svet pa je izpodbijal njegovo legitimnost.

Sistem se je obnesel leta 2014, ko je predsednik Evropske komisije tudi dejansko postal vodilni kandidat Evropske ljudske stranke Jean-Claude Juncker. Na volitvah leta 2019 pa način ni uspel, saj vodilni kandidat Manfred Weber iz ELS, ki je ponovno zmagala na volitvah, ni prejel podpore na Evropskem svetu.[10] Evropska ljudska stranka je zato kot alternativo ponudila nemško obrambno ministrico Ursulo von der Leyen, ki je kasneje postala predsednica.

Mandat

uredi

Predsednik je izvoljen za petletni mandat s petimi meseci po evropskih volitvah. To je bilo usklajeno z Maastrichtsko pogodbo (pred tem je imela Komisija štiriletni mandat), volitve pa potekajo junija vsakih pet let (v letih, ki se končajo na 4 in 9).[11]

Predsednika in njegovo Komisijo lahko z nezaupnico razreši Evropski parlament. Ta tega doslej še ni storil, vendar je neizbežnost takega glasovanja leta 1999 zaradi očitkov o finančnem neprimernem upravljanju privedla do tega, da je Santerjeva komisija sama odstopila pred glasovanjem v parlamentu.[12]

Plača

uredi

Osnovna mesečna plača predsednika je določena na 138% najvišje stopnje javne službe,[13] ki je leta 2013 znašala 25.351 € na mesec oz. 304.212 € na leto plus dodatek za prebivanje v višini 15 % plačein drugi dodatki za šolanje otrok in gospodinjske stroške.[14]

Seznam predsednikov

uredi
Stranke

      Evropska ljudska stranka       ALDE/Stranka ELDR       Stranka evropskih socialistov       Evropski napredni demokrati

Št Slika Predsednik
(rojstvo-smrt) 		Država Komisija Mandat;
Izbor 		Politična stranka
  • Evropska gospodarska skupnost (1958–1993)
1   Walter Hallstein
(1901–1982) 		  Nemčija I 1. januar 1958 30. junij 1967 Evropska ljudska stranka
(CDU)
brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
2   Jean Rey
(1902–1983) 		  Belgija I 30. junij 1967 1. julij 1970 Stranka ELDR
(PRL)
brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
3   Franco Maria Malfatti
(1927–1991) 		  Italija I 1. julij 1970 1. marec 1972 Evropska ljudska stranka
(DC)
brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
4   Sicco Mansholt
(1908–1995) 		  Nizozemska I 1. marec 1972 5. januar 1973 Evropski napredni demokrati
(PvdA)
brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
5   François-Xavier Ortoli
(1925–2007) 		  Francija I 5. januar 1973 5. januar 1977 Evropski napredni demokrati
(UDR)
brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
6   Roy Jenkins
(1920–2003) 		  Združeno kraljestvo I 5. januar 1977 19. januar 1981 Stranka evropskih socialistov
(Labour)
brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
7   Gaston Thorn
(1928–2007) 		  Luksemburg I 19. januar 1981 6. januar 1985 Stranka ELDR
(DP)
1979
8   Jacques Delors
(rojen 1925) 		  Francija I-II 6. januar 1985 1. november 1993 Stranka evropskih socialistov
(PS)
1984, 1989
  • Evropska Unija (1993-danes)
(8)   Jacques Delors
(rojen 1925) 		  Francija III 1. november 1993 24. januar 1995 Stranka evropskih socialistov
(PS)
brez (nadaljevanje Delorsjeve komisije)
9   Jacques Santer
(rojen 1937) 		  Luksemburg I 24. januar 1995 15. marec 1999 Evropska ljudska stranka
(CSV)
1994
(-)   Manuel Marín
(rojen 1949) 		  Španija I 15. marec 1999 17. september 1999 Stranka evropskih socialistov
(PSOE)
brez (izbran s strani Sveta Evropske unije)
10   Romano Prodi
(rojen 1939) 		  Italija I 17. september 1999 22. november 2004 Stranka ELDR
(Democrats)
1999
11   José Manuel Barroso
(rojen 1956) 		  Portugalska I-II 22. november 2004 1. november 2014 Evropska ljudska stranka
(PSD)
2004, 2009
12   Jean-Claude Juncker
(rojen 1954) 		  Luksemburg I 1. november 2014 30. november 2019 Evropska ljudska stranka
(CSV)
2014
12
 
 Ursula von der Leyen
(rojena 1958) 		  Nemčija I-II 1. december 2019 Evropska ljudska stranka
(CDU)
2019, 2024

Časovnica

uredi
Ursula von der LeyenJean-Claude JunckerJosé Manuel BarrosoRomano ProdiManuel MarínJacques SanterJacques DelorsGaston ThornRoy JenkinsFrançois-Xavier OrtoliSicco MansholtFranco Maria MalfattiJean Rey (politician)Walter Hallstein

Še živeči nekdanji predsedniki

uredi

Glej tudi:

uredi

Zunanje povezave

uredi
  1. ↑ Barigazzi, Jacopo; Herszenhorn, David M.; Bayer, Lili (2. julij 2019). »EU leaders pick Germany's von der Leyen to lead Commission«. POLITICO europe. Pridobljeno 2. julija 2019.
  2. ↑ »MEPs elect first female EU Commission president«. BBC News. 16. julij 2019. Pridobljeno 17. julija 2019.
  3. ↑ Herszenhorn, David M.; de la Baume, Maïa (27. november 2019). »Von der Leyen's in – now the hard work begins«. Politico. Pridobljeno 1. decembra 2019.
  4. ↑ Article 17 of the Treaty on European Union (Lisbon amended), (PDF) Eur-Lex
  5. ↑ »The race for the EU's big jobs gets under way«. The Economist. 30. maj 2019. Pridobljeno 8. junija 2019.
  6. ↑ Fuller, Thimas (30. junij 2004). »Portuguese premier wants to unite bloc : Barroso nominated to head EU executive«. International Herald Tribune. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. junija 2011. Pridobljeno 1. julija 2007.
  7. ↑ Stuart, Paul (21. julij 2004). »Portugal's Prime Minister Barroso nominated as European Commission president«. World Socialist Web Site. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. junija 2011. Pridobljeno 1. julija 2007.
  8. ↑ »José Manuel Durão Barroso: The New Commission President«. Grayling. 2004. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. septembra 2007. Pridobljeno 1. julija 2007.
  9. ↑ Hix 2008, str. 156.
  10. ↑ »Nemški medij: Manfred Weber ne bo novi predsednik Evropske komisije, v igri tudi Hrvat Andrej Plenković«. Revija Reporter. Pridobljeno 7. aprila 2021.
  11. ↑ »Role and Powers«. Europa. Pridobljeno 10. januarja 2008.
  12. ↑ Harding, Gareth (18. marec 1999). »Unfolding drama of the Commission's demise«. European Voice. Pridobljeno 7. oktobra 2007.[mrtva povezava]
  13. ↑ REGULATION No 422/67/EEC, 5/67/EURATOM OF THE COUNCIL, EurLex
  14. ↑ »Bureaucracy's Salaries Defended in Europe«. The New York Times. 4. februar 2014. Pridobljeno 9. junija 2014.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Predsednik_Evropske_komisije&oldid=6354764«