Buje, Istra
Buje (italijansko Buie d'Istria) so istrsko mesto ter sedež istoimenske mestne občine (hrv. Grad Buje), ki upravno spada v Istrsko županijo.
Buje | ||
---|---|---|
Naselje in občina | ||
Buje, staro mestno jedro | ||
| ||
Koordinati: 45°24′35″N 13°39′32″E / 45.40972°N 13.65889°E | ||
Država | Hrvaška | |
Županija | Istrska | |
Upravljanje | ||
• župan | Fabrizio Vižintin | |
• zavetnik mesta | Sveti Servul (Sveti Socerb) | |
Nadm. višina | 185 m | |
Prebivalstvo (2001) | ||
• Skupno | 3.001 | |
Časovni pas | UTC+1 (CET) | |
Poštna številka | 52460 Buje | |
Omrežna skupina | +385 (52) | |
Avtomobilska oznaka | PU | |
Spletna stran | www.buje.hr |
Opis naselja
urediBuje so tudi prometno, upravno, oskrbno ter infrastrukturno središče širše pokrajinske entitete med rekama Dragonjo (oz. slovensko mejo) na severu in dolino reke Mirne, na jugu, z imenom Bujščina (hrv. Bujština). Ta je v zadnjem obdobju Jugoslavije predstavljala tudi uradno administrativno celoto, nekdanjo veliko občino Buje, ki je nastala po združitvi z občinama Umag in Novigrad, zdaj pa so na tem ozemlju poleg omenjenih dveh mestnih obmorskih občin še »navadne« občine Brtonigla, Grožnjan in Oprtalj. Današnje staro mestno jedro ima izjemno lego z ohranjeno srednjeveško urbano strukturo, z značilnim velikim osrednjim trgom in ozkimi ulicami. Buje so eden najznačilnejših in najlepših primerov akropolskega tipa mesta v Istri.
Zgodovina
urediStari del naselja stoji na mestu prazgodovinske naselbine, ki je bila poseljena vsaj v neolitiku, enoolitiku ter v bronasti dobi. V neposredni bližini, na lokaciji Sv. Margerita, so bili ohranjeni ostanki prazgodovinskega kaštelirja, vendar je to območje sedaj skoraj v celoti pozidano. V rimski dobi je izpričana naselbina z imenom Bullea. Buje so bile del Beneške republike od leta 1358 do 1797, ko so bile s pogodbo v Campo Formiu predane avstrijskemu cesarstvu. Po Schönbrunnski mirovni pogodbi leta 1809 je Buje priključila Francija, a ga je na Dunajskem kongresu leta 1815 vrnila Avstriji. Ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 so Buje prešle pod Italijo, vse leta 1945. Po drugi svetovni vojni so Buje leta 1947 postale središče Bujskega okraja, enega izmed dveh v Coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je bil po ukinitvi STO leta 1954 priključen Ljudski (od 1963 Socialistični) republiki Hrvaški.
Geografija
urediBuje ležijo na vrhu in pod vrhom 222 m.n.m. visokega hriba v severozahodnem delu Istre, od Umaga oz. Jadranskega morja so oddaljene 13 km. Površina mesta je med 1 in 2 km2. Glavna ulica, Istarska ulica, je dolga 200 m. Predeli mesta so Stanica, kjer je nekoč potekala ozkotirna železnica Parenzana, Stari grad, Školski brijeg in Rudine.
Občina Buje (Grad Buje) obsega naslednja naselja:
Naselja oz. zaselki | |
---|---|
Baredine | Bibali |
Brdo | Brič |
Buje | Buroli |
Gamboci | Kaldanija |
Kanegra | Kaštel |
Krasica | Kršete |
Kućibreg | Lozari |
Marušići | Merišće |
Momjan | Oskoruš |
Plovanija | Sveta Marija na Krasu |
Triban |
Gospodarstvo
urediPo propadu in zaprtju tovarne Digitron, ki je proizvajala elektronsko opremo, lokalno industrijo predstavlja Bifix, tovarna zidnih barv in proizvodov za gradbeništvo,[1] se je pa v zadnjem času dokaj okrepila vloga obrti in storitvenih dejavnosti. Tradicionalno se prebivalci ukvarjajo s poljedelstvom, oljkarstvom, vinogradništvom ter vinarstvom.
Znamenitosti
urediNa glavnem trgu stoji župnijska cerkev sv. Servula z ločeno postavljenim zvonikom z vzidanimi grbi. Na trgu stoji kamniti stolp z dolžinskimi merami iz 15. stoletja. Cerkev je bila zgrajena v 16. stoletju na temeljih rimskega templja in je bila v 18. stoletju preurejena v baročnem slogu. V cerkvi in zakristiji je več gotskih skulptur iz 14. in 15. stoletja in baročna slika z veduto Buj. Na spodnjem trgu stoji cerkev sv. Marije, postavljena koncem 15. stoletja. Cerkev krasijo renesančna kovana in pozlačena vrata iz 16. stoletja. V njej hranijo osem slik z biblijskimi motivi iz 15. stoletja.
Javne in upravne zgradbe
urediV mestu se poleg stavb upravnega značaja nahajata kinodvorana in mestna knjižnica, tu je tudi vicekonzulat Republike Italije.[2]
Demografija
urediPregled števila prebivalcev po letih[3] | |||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
1857 | 1869 | 1880 | 1890 | 1900 | 1910 | 1921 | 1931 | 1948 | 1953 | 1961 | 1971 | 1981 | 1991 | 2001 | |
2256 | 2389 | 2492 | 2765 | 2885 | 2933 | 3201 | 3054 | 2293 | 1951 | 1955 | 1967 | 2824 | 3200 | 3001 |
Prometne povezave
urediBuje se nahajajo ob cesti, ki povezuje Slovensko Istro z osrednjim delom istrskega polotoka, proti Motovunu in Buzetu. Večina tranzitnega in turističnega prometa v Istri (v smeri sever-jug in obratno) sedaj poteka po štiripasovni avtocesti z imenom Istrski ipsilon, ki je speljana do Pulja.
Sklici
uredi- ↑ »Bifix d.o.o.«. Pridobljeno 9. oktobra 2024.
- ↑ »Veleposlanstva, konzulati i vicekonzulati u Istri«. Pridobljeno 9. oktobra 2024.
- ↑ - Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku: Naselja i stanovništvo Republike Hrvatske 1857.-2001.
Viri
uredi- Tretjak, Donatella; Fachin, Niki (2004). Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin. Bruno Fachin, Trst. COBISS 2069228. ISBN 88-85289-67-3.
- Vinčec, Milan (2009). Istra: Koper, Izola, Piran: kulturno turistični vodnik. Koper, Arsvideo. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8.
- Longyka, Primož; in sod. (2011). Matej Zalar (ur.). Potepanja 4, Slovenska in hrvaška Istra. Ljubljana: As-Press. COBISS 255995904. ISBN 978-961-92578-5-2.