Budžak

zgodovinska pokrajina

Budžak (ukrajinsko Буджак, Budžak, romunsko Bugeac, gagauško Bucak), do leta 1812 južni del Besarabije, je zgodovinska regija v sedanji Ukrajini in Moldovi. Pokrajina leži ob Črnem morju med Donavo in Dnestrom. Pokrajina je redko naseljena, saj meri 13.188 km2 in ima samo 600.000 prebivalcev več narodnosti. Večina Budžaka spade v ukrajinsko Odeško oblast, manjši del pa v južna okrožja Moldove. Pokrajina na severu meji na ostali del Moldove, na zahodu in jugu na Romunijo in na vzhodu na Črno morje in ostali del Ukrajine.

Budžak
ukrajinsko: Буджак
romunsko: Bugeac
gagauško: Bucak
Ukraine-Budzhak.png
Budžak na zemljevidu Ukrajine

Geografija in imenaUredi

Zgodovinsko je bil Budžak jugovzhodni stepski del Moldavije. Na svojem severnem koncu je mejil na severni Trajanov zid, na jugu na Donavo in Črno morje, na zahodu na hribovje Tigheci in na vzhodu na reko Dnester.

Do leta 1812 je bil znan kot Besarabija, potem pa se je za Besarabijo štelo veliko večje ozemlje med Donavo in Dnestrom, vključno z Budžakom. V srednjem veku se je ime lahko nanašalo ali na geografsko pokrajino ali na ozemlje, na katerem so prevladovali Nogajski Tatari, vključno z okolico Akkermana (zdaj Bilgorod-Dnistrovski), Benderja in Kilije.

Ime Budžak je pokrajina dobila v obdobju osmanske zasedbe (1484–1812). Ime izhaja iz turške besede bucak (izg. budžak), ki pomen "obmejno ozemlje" ali "kot". Budžak se je imenovalo ozemlje med tedanjim Akkermanom, Benderjem in Izmailom.

Po letu 1812 se je izraz Besarabija začel uporabljati za vso Moldavijo vzhodno od reke Prut. Posledično se je Budžak včasih imenoval tudi "južna Besarabija". Po sovjetski okupaciji Besarabije leta 1940 je njen južni del, ki je bil vključen v Ukrajinsko SSR, postal znan kot Budžak in je bil manjši od njegoveg zgodovinskega obsega. Severni del Besarabije je bil vključen v Moldavsko SSR.

Za regijo so se razen imena Južna Besarabija uporabljala tudi druga imena: Bolgarska Besarabija (ukrajinsko Болгарська Бессарабія, Bolgars'ka Besarabija), Akermanščina (ukrajinsko Аккерманщина, Akkermanščina) in Zahodna Odeška oblast (ukrajinsko Західнa Одещина, Zahidna Odeščina).

ZgodovinaUredi

Zgodnja zgodovinaUredi

Budžaška kultura ob severozahodnem Črnem morju velja za pomembno v kontekstu kulture jamskih grobov ali jamske kulture v Pontski stepi v obdobju 3600–2300 pr. n. št. Zlasti Budžak je bil morda začetnik balkansko-karpatske različice jamske kulture.[1]

V klasični antiki so Budžak naseljevali Tirageti, Bastarni, Skiti in Roksolani. V 6. stoletju pr. n. št. so starogrški kolonisti na ustju reke Dnester ustanovili kolonijo Tiras.[2] Okoli 2. stoletja pr. n. št. se je v Aliobriksu (današnji Cartal/Орловка (Orlovka) naselilo tudi pleme Keltov.

Območje Budžaka severno od spodnje Donave je starogrški geograf Strabon (1. stoletje pr. n. št.) opisal kot "pustinjo Getov". Nedavne arheološke raziskave najdišč iz tega obdobja kažejo, da so tam živeli verjetno stalno naseljeni kmetje, med njimi Dačani in Dako-Rimljani. Preko tega ozemlja so se selila tudi nomadska ljudstva, kot so bili Sarmati.[3]

V 1. soletju n. št. so ozemlje zasedli Rimjani in obnovili in zasedli Tiras in Aliobriks. Tako kot v drugih pristaniških mestih okoli Črnega morja, je tudi prebivalstvo Budžaka vsrkalo mešanico grške in rimske kulture, pri čemer je bila grščina predvsem jezik trgovcev, latinščina pa jezik politikov. Po delitvi Rimskega cesarstva leta 395 je Budžak pripadel Vzhodnemu rimskemu ali Bizantinskemu cesarstvu. Od 1. stoletja n. št. do invazije Avarov leta 558 so Rimljani ustanavljali mesta (polis), vojaške tabore in nekaj naselij za vojne veterane in kolone (apoikion), ki so jih tja poslali cesarji.[4]

Območje je ležalo na prevladujoči poti nomadskih ljudstev, saj je bilo najbolj zahodni del Evrazijske stepe. Na poti proti zahodu so bili samo bregovi Dnestra in Donave manj gozdnati v primerjavi z okoliškimi območji v sedanji Moldaviji in Romuniji, kar je pastirjem zagotavljalo naravno pot od Mongolije na vzhodu do Panonske nižine v sedanji Madžarski na zahodu. V pokrajini so bili začasno naseljeni Uldinovi Huni (387), Avari (558–567), Slovani (konec 6. stoletja), Bolgari pod Asparuhom (679), Madžari (9. stoletje), Pečenegi (11. stoletje in ponovno 12. stoletje), Kumani (12. stoletje) in drugi.

Čeprav so imeli do 14. stoletja nominalno oblast nad regijo Bizantinci, vsaj nad morsko obalo, so imeli v zaledju malo ali nobenega vpliva. V zgodnjem srednjem veku je več vasi v bližnjih hribih Tigheci ustanovilo "republiko" Tigheci, ker so hribi zagotavljali večjo varnost. Stepsko območje med hribi in morsko obalo je bilo zaradi pomanjkanja vode in pogostih vdorov ljudstev z vzhoda neprimerno za kmetijstvo in je ostalo brez stalnih naselij. Od 7. do 12. stoletja je bila regija pod oblastjo Prvega bolgarskega cesarstva, Pečenegov in zatem Kumanov, ki so protizakonito pobirali davke od tamkajšnjih prebivalcev.

Moldavska in osmanska oblastUredi

Po mongolski invaziji leta 1241 sta obnovljeni obalni mesti Maurocastro in Licostomo prišli pod prevlado genovskih trgovcev. Notranjost Budžaka je ostala pod neposredno oblastjo mongolske Zlate horde. Po splošnem mnenju v romunskem zgodovinopisju so vlaški knezi iz Basarabove hiše nekje v 14. stoletju razširili svojo oblast tudi na del ozemlja Budžaka. Ista teorija trdi, da je regija ostala pod vlaškim vplivom do zgodnjega 15. stoletja, med vladavino Mircee Starejšega pa je knez Aleksander Prijazni to območje vključil v Moldavijo. Glavni argument za to teorijo je ime Besarabija, ki izhaja iz imena vlaške vladarske hiše. Ime, prvič izpričano šele v poznem 15. stoletju, bi lahko izhajalo iz kartografske zmede. V 1240. letih so se v budžaških stepah naselili Nogajski Tatari s svojimi čredami, medtem ko so Romuni zasedli okoliške hribe in pristaniška mesta.

Leta 1484 je bil moldavski knez Štefan Veliki prisiljen predati Osmanskemu cesarstvu dve glavni trdnjavi in zadnji črnomorski pristanišči Kilija in Cetatea Albă (Bilhorod-Dnistrovski). Leta 1538 je Osmansko cesarstvo prisililo kneza Petruja Rareșa, da se je odpovedal tudi mestu-trdnjavi Tigina.

Tigina se je pod Osmani preimenovala v Bender, Kilija pa je izgubila pomen zaradi izgradnje trdnjave Izmail v moldavski vasi Smil.[5][6] Imena so tudi po umiku Osmanskega cesarstva ostala nespremenjena.

Med osmansko vladavino so bila vsa tri večja mesta središče sandžaka in uradno del ejaleta Silistra (ali Özi), čeprav je bil Bender severno od Trajanovega zidu in zunaj stepskega območja. Stepa, naseljena s Nogajci, je dobila ime Budžak in služila kot varovalno območje med temi sandžaki in Kneževino Moldavijo. Moldavija je bila sicer podložna Osmanskemu cesarstvu, vendar je bila v svojih notranjih zadevah neodvisna do začetka rusko-turških vojn, v katerih so vlaški knezi pogosto menjavali strani.

Kasnejša zgodovinaUredi

 
Moldavsko-ruska meja v letih 1856/1857-1878

V Napoleonovi dobi je Budžak v rusko-turški vojni 1806–1812 zasedla Rusija. Bukareštanski sporazum iz leta 1812 je prenesel ozemlja Moldavije in Osmanskega cesarstva vzhodno od reke Prut, vključno z Budžakom, pod rusko oblast. Z rusko aneksijo se je za celotno vzhodno polovico zgodovinske Moldavije, ki jo je pridobil Ruski imperij, in ne le za njeno južno regijo, začelo uporabljati ime Besarabija. Za južno Besarabijo, predvsem za stepe, se je še naprej uporabljalo ime Budžak.

Po porazu Rusije v krimski vojni leta 1856 je Rusko cesarstvo vrnilo del južne Besarabije, vključno z delom Budžaka (Reni, Ismail, Bolgrad, Kilia), Kneževini Moldaviji, ki se je kmalu združila z Vlaško v združeno kneževino. Slednja je bila od leta 1859 personalna unija, leta 1862 pa je postala popolna unija. Po rusko-turški vojni 1877–1878 sta Sanstefanski in Berlinski sporazum priznavali popolno neodvisnost nove Kraljevine Romunije. Kneževine, ki so jo oblikovale, so bile de facto že pol stoletja neodvisne. Ozemlja, ki so bila predmet rekonfiguracije iz leta 1856, so bila prenešena nazaj v Rusko cesarstvo.

Po prvi svetovni vojni se je Budžak, ki je bil del ruske gubernije Besarabija, izrekel za priključitev k Romuniji. Ker je bilo prebivalstvo večinoma neromunsko, je izbruhnilo več uporov proti novim oblastem. Najbolj znana upora sta bila Benderska vstaja leta 1919 in Tatarbunarska vstaja leta 1924.

Leta 1939 je tajni dodatek k paktu Ribbentrop-Molotov Besarabijo dodelil vplivnemu območju Sovjetske zveze. Junija 1940 so Sovjeti izdali ultimat, s katerim so zahtevali priključitev Besarabije in Severne Bukovine k Sovjetski zvezi. Romunski kralj Karel II. je v to privolil in ozemlje je bilo priključeno. Osrednja in severna Besarabija sta tvorili jedro nove Moldavske sovjetske socialistične republike, južni del, zdaj znan kot Budžak, pa je bil vključen v Ukrajinsko SSR. Komisiji, ki je odločala o administrativni meji med Ukrajinsko SSR in Moldavsko SSR znotraj Sovjetske zveze, je predsedoval Nikita Hruščov, tedanji vodja ukrajinske SSR in bodoči predsednik ZSSR. Hruščov je Ukrajinski SSR priključil tudi Krim.

7. avgusta 1940 so Sovjeti ustanovili Akkermansko oblast, administrativno razdeljeno na 13 rajonov. Središče oblasti je postalo mesto Akkerman (Bilhorod-Dnistrovskyi). Akkermanska oblast se je štiri mesece pozneje, 7. decembra 1940, preimenovala v Izmailsko okrožje, regijsko središče pa se je preselilo v Izmail.

Po napadu nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo junija 1941 se je Romunija postavila na stran sil osi in zasedla ozemlja, priključena k Sovjetski zvezi, vključno z Budžakom, in se nato med drugo svetovno vojno vojskovala tudi na sovjetskem ozemlju. Ozemlje so leta 1944 ponovno zasedli Sovjeti in ga kljub temu, da je Romunija pod Mihaelom I. avgusta 1944 prestopila na zavezniško stran, vključila v svojo politično shemo iz leta 1940.

Med upravno reformo Ukrajinske SSR 15. februarja 1954 je bila Izmailska oblast ukinjena, vse regije pa so bile vključene v Odeško oblast. Slednja je postala in je še vedno ozemeljsko največja oblast v Ukrajini.

S razpadom Sovjetske zveze je vsaka od petnajstih republik, ki so formalno imele pravico do odcepitve, postala neodvisna in ohranila meje, kot so bile začrtane znotraj Sovjetske zveze. Sovjetska ustava je določala, da jih ni mogoče spreminjati brez medsebojnega soglasja obeh republik. Po razpadu ni bilo o mejah nebene razprave.

Budžak je zdaj del Ukrajine. S preostalim delom Odeške oblasti je povezan z dvema mostovoma čez reko Dnester. Najsevernejša povezava poteka v dolžini 7,63 km preko ozemlje Moldavije, vendar ga, po dogovoru med državama, nadzoruje Ukrajina.

V budžaškem mestu Bolgrad je bil eta 1965 rojen bivši ukrajinski predsednik Petro Porošenko.

Upravne enoteUredi

 
Raion subdivision of Budjak territory

V Ukrajinski SSR in Ukrajini do julija 2020 je bilo zgodovinsko ozemlje Budžaka razdeljeno na dve mesti in devet upravnih okrajev (rajnov) znotraj Odeške oblasti.

Ime Ukrajinsko ime Površina
(km2)
Število prebivalcev
(2001)
Ocenjeno število prebivalcev[7]
(1. januar 2012)
Upravno srediče
Bilgorod-Dnistrovski (mesto) Білгород-Дністровскь (місто) 31 58.436 57.206 Bilgorod-Dnistrovski
Izmail (mesto) Ізмаїл (місто) 53 84.815 73.651 -
Arcinski rajon Арцизький район 1.379 51.251 46.213 Arciz
Bilhorod-Dnistrovski rajon Білгород-Дністровський район 1.852 62.255 60.378 Bilgorod-Dnistrovski
Bolgradski rajon Болградський район 1.364 73.991 69.572 Bolgrad
Izmailski rajon Ізмаїльський район 1.254 54.550 52.031 Izmail
Kilijski rajon Кілійський район 1.359 58.707 53.585 Kilija
Renijski rajon Ренійський район 861 39.903 37.986 Reni
Saratski rajon Саратський район 1.475 49.911 45.813 Sarata
Tarutinski rajon Тарутинський район 1.874 45.175 41.975 Tarutine
Tatarbunarski rajon Татарбунарський район 1.748 41.573 39.164 Tatarbunari
Skupaj 13.250 620.567 577.574

Etnične skupine in demografijaUredi

 
Glavne etnične skupine v Budžaku: Ukrajinci (rumeno), Rusi (rdeče), Bolgari (škrlatno), Gagauzi (rjavo) in Moldavci (črno) po popisu ukrajinskega prebivalstva leta 2001

Glavne etnične skupine v Budžaku so Ukrajinci, Bolgari, Rusi, Moldavci in Gagauzi. Regija je bila v srednjem veku naseljena z Romuni in Nogajskimi Tatari. Ko je sredi 19. stoletja postala del Ruskega cesarstva, je postala dom tudi številnim drugim etničnim in verskim skupnostim. Mednje spadajo Besarabski Bolgari, Besarabski Nemci, Gagauzi in Lipovski Rusi, ki so se naselili na strnjenih območjih. Muslimanski turško govoreči Nogajski Tatari so bili prisiljeni zapustiti regijo. Naselili so se na Kavkazu, v Dobrudži (tako v romunskem kot v bolgarskem delu) ali v Turčiji.

Po ruski zasedbi so se v Budžaku naselili Besarabski Nemci, po poreklu iz Württemberga in Prusije. Kultivirali so del stepe, imenovan Kronsland. Po sovjetski zasedbi Besarabije leta 1940 so bili kot "Nemci izven Nemčije" ali "Volksdeutsche" večinoma preseljeni na Poljsko pod nacistično oblastjo. Po koncu druge svetovne vojne so se morali od tam preseliti v Nemčijo.

V Budžaku, tako kot v Moldaviji, živi manjšina Gagauzov, pravoslavnih Turkov, ki so se tja preselili z Balkana v zgodnjem 19. stoletju na ozemlje Nogajskih Tatarov.

Lokalni Bolgari, znani kot Besarabski Bolgari, so priseljenci z vzhodnega Balkana. Tudi ti so se naselili na ozemlju Nogajskih Tatarov. V istem obdobju so se ob izlivu Donave naselili tudi Lipovanski Rusi.

Do druge svetovne vojne je v regiji živelo veliko Judov. Večina budžaških Judov je bila skupaj z besarabskimi umorjena v holokavstu. Nekaj Judov je po vojni še živelo v več mestih, predvsem v Bilgorod-Dnistrovskem, do masovne selitve v Izrael v 80. in 90. letih 20. stoletja. Budžak je bil v Ruskem cesarstvu v drugi polovici 19. stoletja edina regija z veliko sefardskih Judov, ki so se kasneje asimilirali z večinskimi lokalnimi aškenaškimi Judi. Veliko Sefardov je obdržalo svoje turške ali sefardske priimke, ki so kazali na njihovo poreklo.

Po ukrajinskem popisu prebivalstva leta 2001 je bilo v Budžaku stalno naseljenih 617.000 prebivalcev, od tega 248.000 Ukrajincev (40%), 129.000 Bolgarov (21%), 124.500 Rusov (20%), 78.00 Moldavcev (13%) in 24,700 (4%) Gagauzov.[8] Leta 2001 je imela Odeška oblast 2.469.000 prebivalcev.

Večina Rusov in Moldavcev šteje jezik svoje etnične skupina za svoj materni jezik, medtem ko ima ukrajinščino za svoj materni jezik samo približno polovica Ukrajincev. Za drugo polovico je to ruščina. K ruščini se nagibajo tudi Bolgari, predvsem v javnosti. Najbolj razširjen jezik v Budžaku je zato ruščina.

SkliciUredi

  1. Ivanova S.V. Balkan-Carpathian variant of the Yamnaya culture-historical region. Российская археология, 2, 2014 (rusko).
  2. Neznan članek. Arhivirano 14. aprila 2006 na Wayback Machine Viața Basarabiei. I. 6 (junij 1932). (romunsko).
  3. Niculiță, Ion; Sîrbu, Valeriu; Vanchiugov, Vladimir. The Historical Evolution of Budjak in the 1st-4th c. AD. A few observations. ISTROS. Vol. 14/2007.
  4. Stelian Brezeanu. "Toponymy and ethnic Realities at the Lower Danube in the 10th Century. 'The deserted Cities' in the Constantine Porphyrogenitus' De administrando imperio."
  5. Ion Nistor. "Istoria Basarabiei".
  6. C. Stamati. "Despre Basarabia și cetățile ei vechi". Odessa Geographical Society, 1837 (prevod iz ruščine, 1986).
  7. State Statistics Committee of Ukraine, Kyiv.
  8. http://2001.ukrcensus.gov.ua/results/general/nationality/odesa/