Roksolani so bili sarmatsko ljudstvo, dokumentirano od 2. do 4. stoletja n. št., najprej na ozemlju vzhodno od Dnepra in nato v rimskih provincah Dakija in Spodnja Mezija. Domneva se, da so bili stranska veja Alanov.[1][2]

Rimsko cesarstvo med vladanjem cesarja Hadrijana (vladal 117–138); Roksolani so bili takrat naseljeni na Vlaški ravnini v sedanji Romuniji

Ime Roksolani se na splošno razlaga kot sestavljenko alanskega korena *rox- (sodobno osetsko rūxs ali roxssvetloba, bleščeč, avestansko raox-šna - bleščeč, sijoč) in imena plemena Alani. Endonim Roxolani bi se torej lahko prevedlo kot svetleči ali sijoči Alani.[1][2][3] Ime bi lahko bilo povezano s čaščenjem ali nečim nadnaravnim, na kar kaže sodobni osetski izraz rūxsag ū - naj vas blagoslovi, naslovljen na pokojnika, ali ime Wacyrūxs - "božanska luč", omenjeno v Nartskih sagah.[2]

Zgodovinar George Vernadsky je domneval, da je ime plemena Rokas (ali Rogas), ki so ga v 4. stoletju podjarmili Ostrogoti, morda popačenka imena Ruxs-As. Trdil je tudi, da bi Rokasi lahko bili povezani tudi z Rosomoni, ki jih omenja Jordanes, in njihovo ime razlaga kot "moški Ros".[4][5]

Geografija

uredi

Prva dokumentirana domovina Roksolanov je bila ozemlje med Volgo, Donom in Dneprom. Od tam so se v 1. stoletju preselili proti Donavi do današnjih Baraganskih step v Romuniji.[2]

Zgodovina

uredi

1. stoletje pr. n. št.

uredi

Okoli leta 100 pr. n. št. so Roksolani pod svojim kraljem Tazijem podprli skitskega vojskovodjo Palaka in napadli Krim, kjer jih je porazil Diofant, general Mitridata VI.[6]

1. stoletje n. št.

uredi

Sredi 1. stoletja na. št. so Roksolani začeli vdirati čez Donavo na rimsko ozemlje. Ne enem od takšnih pohodov jih je leta 68/69 n. št. prestregla III. rimska legija Gallica s svojimi pomožnimi enotami in uničila 9000 roksolanskih konjenikov, otovorjenih s prtljago. Tacit (Hist. Bk 1.79) opisuje težo oklepa, ki so ga nosili roksolanski "knezi in najbolj ugledne osebe". Če je kdo od njih padel, se je težko pobral. Dolga dvoročna kopja, glavno orožje Sarmatov, so bila v teh razmerah neuporabna. Roksolani so se leta 92 maščevali. Pridružili so se Dačanom in uničili XXI. rimsko legijo Rapax.

2. stoletje

uredi

V Trajanovih dačanskih vojnah so se Roksolani sprva vojskovali na dačanski strani in tvorili večino dačanske konjenice. Leta 101-102 so bili v bitki pri Nicopolisu ad Istrum poraženi. Zdi se, da so bili med Trajanovim zadnjim pohodom leta 105-106 nevtralni. Trajan je na tem pohodu dokončno uničil dačansko državo. Rimljani so po ustanovitvi Rimske province Dakije prišli do samih vrat roksolanslega ozemlja. Cesar Hadrijan je dodatno utrdil že obstoječe trdnjave in ob Donavi zgradil še nekaj novih, da bi preprečil vdore Rokselanov na svoje ozemlje. Kasneje je Mark Avrelij še nekajkrat napadel Roksekane ob donavskem limesu.

3. stoletje

uredi

Rokselani so leta 260 napadli Rimsko provinco Panonijo. Kmalu zatem je več rokselanskih vojaških enot vstopilo v rimsko službo.

4. stoletje

uredi

Rokselane so sredi 4. stoletja, tako kot druga sarmatska ljudstva, podjarmili Huni.

Kultura

uredi

Grško-rimski zgodovinar Strabon, ki je ustvarjal na koncu 1. stoletja pr. n. št. in na začetku 1. stoletja n. št., je Rokselane opisal kot "ljudi na vozovih", se pravi nomade.[7] Rokselani so bili, po njegovem mnenju, najbolj odmaknjeno skitsko ljudstvo.[8]

Sklici

uredi
  1. 1,0 1,1 Vernadsky 1959, str. 63–64.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Alemany 2000, str. 8.
  3. Kooper, Erik (2006). The Medieval Chronicle IV. Rodopi. str. 118. ISBN 90-420-2088-1.
  4. Vernadsky 1959, str. 68.
  5. Fladmark, J. M.; Heyerdahl, Thor (2015). Heritage and Identity: Shaping the Nations of the North. Routledge. ISBN 978-1-317-74224-1.
  6. Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Rhoxolani". Encyclopædia Britannica. 23 (11th ed.). Cambridge University Press. str. 273.
  7. Strabo's Geographika. Book VII.
  8. Strabo's Geographika, Book II, page 441.
  • Alemany, Agustí (2000). Sources on the Alans: A Critical Compilation. Brill. ISBN 978-90-04-11442-5.
  • Brzezinski, Richard; Mielczarek, Mariusz (2002). The Sarmatians, 600 BC-AD 450. Osprey Publishing. ISBN 978-1-84176-485-6.
  • Vernadsky, George (1959). The Origins of Russia. Clarendon Press.