Andronik II. Paleolog

Andronik II. Paleolog (grško starogrško Ἀνδρόνικος Β′ Παλαιολόγος, Andrónikos V Palaiológos) je bil od leta 1282 do 1328[5] cesar Bizantinskega cesarstva, * 25. marec 1259, † 13. februar 1332.

Andronik II Paleolog
Cesar in avtokrat Rimljanov
Portret
Portret
Cesar Bizantinskega cesarstva
Vladanje11. december 1282–24. maj 1328
Kronanje12. december 1282
PredhodnikMihael VIII. Paleolog
NaslednikAndronik III. Paleolog
Rojstvo25. marec 1259({{padleft:1259|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1][2]
İznik, Bizantinsko cesarstvo
Smrt13. februar 1332({{padleft:1332|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})[3][4] (72 let)
Konstantinopel
ZakonecAna Ogrska
Jolanda (Irena) Montferraška
PotomciMihael IX. Paleolog
Konstantin Paleolog
Ivan Paleolog
Teodor I., markiz Montferraški
Dimitrij Paleolog
Simonida Paleologina, srbska kraljica
Irena, žena Ivana II. Dukasa, sebastokratorja Tesalije (nezakonske)
Marija, hatun Zlate horde (nezakonska)
Despina, hatun Ilkanata (nezakonska)
Imena
Andronik II. Dukas Angel Paleolog
Ἀνδρόνικος Β′ Παλαιολόγος
Vladarska rodbinaDinastija Paleolog
OčeMihael VIII. Paleolog
MatiTeodora Paleologina

Med njegovim vladanjem je začelo Bizantinsko cesarstvo propadati. Večino bizantinske zahodne Anatolije so osvojili Turki, zadnji dve leti njegovega vladanja pa je zaznamovala prva paleološka državljanska vojna med njim in njegovim vnukom Andronikom III. Vojna se je končala leta 1328 z odstopom Andronika II. in njegovim umikom v samostan.

Življenje

uredi

Andronik II. je bil rojen v Nikeji kot Andronik Dukas Angel Komnen Paleolog (Ἀνδρόνικος Δούκας Ἄγγελος Κομνηνός Παλαιολόγος). Bil je najstarejši preživeli sin Mihaela VIII. Paleologa in Teodore Paleologine, pranečakinje Ivana III. Dukasa Vataca.

Ko je Andronikov oče leta 1261 osvojil Konstantinopel, ki je bil od četrte križarske vojne prestolnica Latinskega cesarstva, je Andronika imenoval za svojega socesarja, vendar je bil kronan šele leta 1272. Ko je leta 1282 postal samostojen vladar, je takoj prekinil očetovo nepriljubljeno zvezo s papeštvom, v katero je bil prisiljen, da bi dobil papeževo podporo, razkol v pravoslavni duhovščini pa mu je uspelo zgladiti šele leta 1310.

Andronik II. se je soočal tudi z gospodarskimi težavami. Med njegovim vladanjem je vrednost bizantinskega perperja strmo padla, ker je v državno blagajno pritekla komaj sedmina dohodkov (v nominalnih kovancih) od tistih pred njim. Da bi povečal dohodke in zmanjšal izdatke, je povečal davke, zmajšal davčne olajšave in leta 1285 razpustil bizantinsko ladjevje (80 ladij). Cesarstvo je zato postalo zelo odvisno od Beneške in Genovske republike, od katere je leta 1291 najel 50-60 ladij. Pomanjkanje ladij se je izkazalo za zelo boleče v vojnah z Benetkami leta 1296–1302 in 1306–1310. Leta 1320 je poskušal obnoviti ladjevje z gradnjo 20 galej, vendar mu to ni uspelo.

 
Andronik II. in Mihael IX. Paleolog (srebrni bazilikon)

Nekaj problemov, s katerimi se je soočalo Bizantinsko cesarstvo, je poskušal rešiti z diplomacijo. Po smrti prve žene Ane Ogrske se je poročil z Jolando (Ireno) Montferraško, s čimer so se končale montferraške zahteve po Solunskem kraljestvu. Svojega sina in sovladarja Mihaela IX. Paleologa je poskušal poročiti z latinsko cesarico Katarino I. Courtenaysko, da bi prekinil zahodne težnje po obnovi Latinskega cesarstva. S poroko svoje pet let stare hčerke Simonide s srbskim kraljem Štefanom Milutinom leta 1298 je poskušal zgladiti spore s Srbijo v Makedoniji.

Andronik se je kljub temu, da mu je uspelo v veliki meri rešiti probleme v Evropi, še vedno soočal s propadanjem bizantinske meje v Mali Aziji, čeprav sta tam učinkovito, vendar malo časa, vladala guvernerja Aleksej Filantropen in Ivan Tarhaniot. Njune vojaške zmage proti Turkom v Mali Aziji so bile v veliki meri odvisne od znatnih vojaških kontingentov beguncev in izgnancev s Krete, ki je bila pod beneško okupacijo. Begunce je vodil Hortacis, katerega je Mihael VIII. vrnil v domovino v okviru sporazuma, podpisanega z Benečani leta 1277.[6] Andronik je begunce s Krete naselil v porečje Meandra v jugozahodni Mali Aziji na bizantinski meji s Turki

Po propadlem poskusu socesarja Mihaela IX. leta 1302, da bi zadržal prodiranje Turkov, in katastrofalnem porazu v bitki pri Bafeju, je bizantinska vlada najela Katalonsko družbo Almogavarjev, pustolovcev iz Katalonije pod poveljstvom Rogerija de Flora, da uniči bizantinske sovražnike v Mali Aziji.[7] Katalonci so bili uspešni, vendar nesposobni zagotoviti trajen mir. Ker so bili bolj brezobzirni in divji od sovražnika, ki so ga nameravali pokoriti, so se sprli z Mihaelom IX., po umoru Rogerija de Flora leta 1305 pa so se odkrito obrnili proti bizantinskim delodajalcem. S skupino turških prostovoljcev so na poti v latinsko južno Grčijo opustošili Trakijo, Makedonijo in Tesalijo in osvojili Atensko in Tebansko vojvodino. Turki v Mali Aziji so nadaljevali prodiranje na bizantinsko ozemlje in leta 1326 zasedli Pruso (Bursa). Do konca vladanja Andronika II. je bila v rokah Osmana I. in njegovega sina Orhana I. večina Bitinije.[8] Karasidi so po letu 1296 osvojili Misijo s Paleokastronom, Germijan leta 1328 Simav, Saruhan leta 1313 Magnezijo in Ajdinidi leta 1310 Smirno.

 
Zlati perper Andronika II., klečečega pred Kristusom

Težave Bizantincev je izkoristil Teodor Svetoslav Bolgarski. Porazil je Mihaela IX. in v letih 1305-1307 osvojil večino severovzhodne Trakije. Konflikt se je končal z dinastično poroko Mihaelove hčerke Teodore z bolgarskim carjem.

Samopašno vedenje Mihaelovega sina Andronika III. je povzročilo razkol v družini. Po Mihaelovi smrti leta 1320 se je Andronik II. odrekel svojemu vnuku, kar je povzročilo državljansko vojno, ki je z nekaj prekinitvami trajala do leta 1328. V konflikt so se vmešali tudi Bolgari. Mihael III. Asen je Androniku II. poslal vojaško pomoč, v resnici pa ga je nameraval aretitati. Leta 1328 je v Konstantinopel slavnostno vkorakal Andronik III. in prisilil Andronika II. k odstopu.[7]

Andronik II. je umrl kot menih v Konstantinoplu leta 1332.

Družina

uredi

Andronik II. se je leta 1273 poročil z Ano Ogrsko, hčerko Štefana V. Ogrskega in Elizabete Kumanske. Z njo sta imela sinova

Ana je leta 1281 umrla. Andronik II. se je leta 1284 poročil z Jolando (Ireno) Montferraško, hčerko Viljema VII. Montferraškega. Z njo je imel

  • Ivana Paleologa, despota (okoli 1286–1308),
  • Bartolomeja Paleologa, rojenega 1289, ki je umrl v mladosti
  • Teodora I., markiza Montferraškega (1291–1338)
  • Simonido Paleologino (1294–po 1336), poročeno s srbskim kraljem Štefanom Milutinom
  • Teodoro Paleologino, rojeno 1295), ki je umrla v mladosti
  • Dimitrija Paleologa, despota (1297–1343)
  • Izaka Paleologa, rojenega 1299, ki je umrl v mladosti

Andronik II. je imel tudi najmanj tri nezakonske hčerke:

Nadarbine

uredi

Predniki

uredi
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
16. ? Mihael Dukas Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
8. Aleksej Paleolog (megas doux)
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
4. Andronik Dukas Komnen Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
18. Ivan Kantakuzen
 
 
 
 
 
 
 
9. Irena Komnena
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
19. Marija Komnena
 
 
 
 
 
 
 
2. Mihael VIII. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20. Jurij Komnen Dukas Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
10. Aleksej Paleolog, despot
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
21. ? Irena Komnena Kantakuzena
 
 
 
 
 
 
 
5. Teodora Angelina Paleologina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
22. Aleksej III. Angel
 
 
 
 
 
 
 
11. Irena Komnena Angelina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
23. Eufrozina Dukaina Kamatera
 
 
 
 
 
 
 
1. Andronik II. Paleolog
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
24. Bazilij Vatac
 
 
 
 
 
 
 
12. Izak Dukas Vatac
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
25. sorodnica Alekseja III.
 
 
 
 
 
 
 
6. Ivan Dukas
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
3. Teodora Paleologina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
14. Ivan Komnen Angel
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
7. Evdokija Angelina
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 


Sklici

uredi
  1. Lundy D. R. The Peerage
  2. Leo van de Pas Genealogics — 2003.
  3. Encyclopædia Britannica
  4. Brockhaus Enzyklopädie
  5. PLP, 21436. Παλαιολόγος, Ἀνδρόνικος II. Δούκας Ἄγγελος Κομνηνός.
  6. Agelarakis, P.A. (2012). "Cretans in Byzantine foreign policy and military affairs following the Fourth Crusade". Cretika Chronika, 32: 41-78.
  7. 7,0 7,1 Chisholm 1911.
  8. "Andronicus II." . Encyclopædia Britannica. 2 (9. izdaja). 1878. str. 23.
  9. Korobeinikov, Dimitri (2014). Byzantium and the Turks in the Thirteenth Century. Oxford University Press. str. 212. ISBN 978-0-198-70826-1.
  • Bartusis, Mark C. (1997). The Late Byzantine Army: Arms and Society 1204–1453. University of Pennsylvania Press. ISBN 978-0-8122-1620-2.
  • Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Andronicus II« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 1 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 976.
  • Fine, John Van Antwerp (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. Ann Arbor: University of Michigan Press. ISBN 978-0-472-08260-5.
  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.
  • Laiou, Angeliki E. (1972). Constantinople and the Latins: The Foreign Policy of Andronicus II, 1282–1328. Harvard University Press. ISBN 0-674-16535-7.
  • Κοντογιαννοπούλου, Αναστασία (2004). Η εσωτερική πολιτική του Ανδρονίκου Β΄ Παλαιολόγου (1282-1328). Διοίκηση - Οικονομία. Κέντρο Βυζαντινών Ερευνών Θεσσαλονίκη. ISBN 960-7856-15-5.
  • Nicol, Donald M. (1993) [1972]. The Last Centuries of Byzantium, 1261-1453. Cambridge: Cambridge University Press.
  • Papadakis, Aristeides (1997) [1983]. Crisis in Byzantium: The Filioque Controversy in the Patriarchate of Gregory II of Cyprus (1283-1289) (Rev. izd.). Crestwood, NY: St. Vladimir's Seminary Press.
  • Treadgold, Warren T. (1997). A History of the Byzantine State and Society. Stanford University Press. ISBN 0-8047-2630-2.
Andronik II. Paleolog
Rojen: 25. marec 1259 Umrl: 13. februar 1332
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Mihael VIII.
Bizantinski cesar
11. december 1282–24. maj 1328
z Mihaelom VIII. (11. december 1282–24. maj 1328)
Mihaelom IX. (1294–1320)
Andronikom III. (1325–1328)
Naslednik: 
Andronik III.