Vztrajnostna sila
Vztrájnostna síla (tudi inêrcijska síla, navídezna síla, psévdosíla[1] ali d'Alembertova síla [dalembèrova ~][2]:100[3]) je navidezna sila, ki deluje na vsa telesa v neinercialnem opazovalnem sistemu, kot je na primer vrteči se opazovalni sistem.
Sila ne izhaja od nobene fizikalne interakcije, ampak od pospeška samega neinercialnega opazovalnega sistema. V tem smislu velja poudariti, da sprememba koordinatnega sistema, na primer kartezičnega v polarnega, brez sprememb relativnega gibanja ne spremeni videza vztrajnostnih sil, četudi je oblika zakonov gibanja odvisna od izbire krivuljnega koordinatnega sistema.
Po drugem Newtonovem zakonu v obliki:
so vztrajnostne sile vedno sorazmerne z maso m na katero delujejo.
Vztrajnostna sila se pojavi, če opazovalni sistem pospešuje v primerjavi z nepospešenim opazovalnim sistemom. Ker lahko opazovalni sistem pospešuje poljubno, so lahko poljubne tudi vztrajnostne sile - vendar vedno kot neposredni odziv pospeška opazovalnega sistema. Glede na obliko pospeška opazovalnega sistema so določene štiri vztrajnostne sile:
- premi pospešek (poljubni relativni pospešek izhodišča po premici)[4]
- centrifugalna sila in Coriolisova sila (vrtenje)
- Eulerjeva sila (neenakomerno vrtenje)
Sklici
uredi- ↑ Feynman; Leighton; Sands (2006).
- ↑ Lanczos (1986), str. 100.
- ↑ Seligman, Courtney. »Fictitious Forces« (v angleščini). Pridobljeno 3. septembra 2007.
- ↑ Izraz d'Alembertova sila se velikokrat nanaša na ta primer. Glej na primer Lanczos.
Viri
uredi- Feynman, Richard Phillips; Leighton, Robert Benjamin; Sands, Matthew L. (2006). The Feynman Lectures on Physics. San Francisco: Pearson/Addison-Wesley. Knjiga I, poglavje 12–5. ISBN 0805390499.
- Lanczos, Cornelius (1986). The Variational Principles of Mechanics. New York: Courier Dover Publications. ISBN 0486650677.