Wikipedija

Vinorelbin

Vínorelbín (NVB), pod zaščitenim imenom Navelbine in drugimi, je citostatik, ki se uporablja za zdravljenje več vrst raka,[3][4] kot sta rak dojke in nedrobnocelični pljučni rak.[3] Uporablja se intravensko ali peroralno (skozi usta).[3][1]

Vinorelbin
Klinični podatki
Blagovne znamkeNavelbine
AHFS/Drugs.commonograph
MedlinePlusa695013
Nosečnostna
kategorija
  • AU: D
  • ZDA: D (dokazana škodljivost za plod)
Način uporabeintravensko, skozi usta[1]
Oznaka ATC
Pravni status
Pravni status
  • AU: S4 (le na recept)
  • CA: ℞-only
  • UK: Rp (Le na recept)
  • ZDA: le na recept
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost43 ± 14 % (peroralno)[2]
Vezava na beljakovine79−91 %
Presnovav jetrih (preko CYP3A4)
Razpolovni čas27,7−43,6 h
Izločanjez blatom (46 %) in sečem (18 %)
Identifikatorji
  • metil(2β,3β,4β,5α,12β,19α)-4-acetoksi-15-[(12S,14R)-16-etil-12-(metoksikarbonil)-1,10-diazatetraciklo[12.3.1.03,11.04,9]oktadeka-3(11),4,6,8,15-pentaen-12-il]-3-hidroksi-16-metoksi-1-metil-6,7-didehidroaspidospermidin-3-karboksilat
Številka CAS
PubChem CID
DrugBank
ChemSpider
UNII
KEGG
ChEMBL
CompTox Dashboard (EPA)
Kemični in fizikalni podatki
FormulaC45H54N4O8
Mol. masa778,95 g·mol−1
3D model (JSmol)
  • [H][C@]89C=C(CC)CN(Cc1c([nH]c2ccccc12)[C@@](C(=O)OC)(c3cc4c(cc3OC)N(C)[C@@]5([H])[C@@](O)(C(=O)OC)[C@H](OC(C)=O)[C@]7(CC)C=CCN6CC[C@]45[C@@]67[H])C8)C9
  • InChI=1S/C45H54N4O8/c1-8-27-19-28-22-44(40(51)55-6,36-30(25-48(23-27)24-28)29-13-10-11-14-33(29)46-36)32-20-31-34(21-35(32)54-5)47(4)38-43(31)16-18-49-17-12-15-42(9-2,37(43)49)39(57-26(3)50)45(38,53)41(52)56-7/h10-15,19-21,28,37-39,46,53H,8-9,16-18,22-25H2,1-7H3/t28-,37-,38+,39+,42+,43+,44-,45-/m0/s1
  • Key:GBABOYUKABKIAF-IELIFDKJSA-N

Najpogostejši neželeni učinki, ki jih povzroča vinorelbin, so med drugim zaviranje delovanja kostnega mozga, bolečina na mestu injiciranja (pri intravenski uporabi), bruhanje, utrujenost, šibkost spodnjih udov (pri dolgotrajni uporabi), driska …[3] Med hude neželene učinke spada zadihanost.[3][5] Uporaba med nosečnostjo lahko škoduje plodu.[3] Vinorelbin spada med učinkovine iz skupine alkaloidov rožnatega zimzelena (alkaloidov vinka).[1] Njegovo citostatično delovanje temelji na motenem delovanju mikrotubulov (zavira polimerizacijo tubulina)[5] in s tem zavre celično delitev.[3]

Vinorelbin je bil najprej odobren v Franciji, kjer so ga tudi razvili. V ZDA so ga odobrili za klinično uporabo leta 1994.[3] Uvrščen je na seznam osnovnih zdravil Svetovne zdravstvene organizacije, ki zajema najpomembnejša učinkovita in varna zdravila, potrebna za zagotavljanje osnovne zdravstvene oskrbe.[6][7]

Klinična uporaba uredi

Vinorelbin se uporablja za zdravljenje napredovalega ali razsejanega nedrobnoceličnega pljučnega raka [8][9] in razsejanega raka dojke.[5][10]

Izkazuje tudi učinkovitost pri zdravljenju rabdomiosarkoma, vendar za ta namen nima uradne odobritve.[11][5]

Neželeni učinki uredi

Vinorelbin načeloma bolniki dobro prenašajo, vendar pa izkazuje tudi nekatere pomembne neželene učinke.[10]

Med neželenimi učinki, ki lahko omejujejo odmerek vinorelbina, je na primer nevtropenija (zmanjšano število vrste belih krvničk zaradi zaviranja delovanja kostnega mozga), ki se pojavlja zelo pogosto.[10][5] Med zelo pogostimi neželenimi učinki so tudi motnje živčevja (vključno z izgubo globokih tetivnih refleksov), težave s prebavili (stomatitis, slabost, bruhanje, zaprtost, ezofagitis), prehodno zvišanje jetrnih testov, alopecija (pojavlja se pri okoli 10 % bolnikov, vendar običajno v blažji obliki in le pri redkih pride do popolnega izpada las)[10] ter reakcije na mestu injiciranja (pri intravenski uporabi).[5]

Farmakologija uredi

Vinorelbin deluje protirakavo z zaviranjem mitoze preko delovanja na mikrotubule v celicah.[12] Zavira polimerizacijo tubulina, in sicer se preferenčno veže na mitotične mikrotubule ter blokira mitozo v fazi G2-M ter povzroči celično smrt v interfazi ali pri naslednji mitozi.[5]

Zgodovina uredi

Vinorelbin je odkril farmacevt Pierre Potier s svojo delovno skupino v raziskovalni ustanovi CNRS v Franciji v 80-ih letih dvajsetega stoletja. Pravice za nadaljnji razvoj so prodali podjetju Pierre Fabre Group. Zdravilo pod zaščitenim imenom Navelbine so v Franciji za zdravljenje nedrobnoceličnega pljučnega raka odobrili leta 1989, za zdravljenje razsejanega raka dojke pa leta 1991. Ameriški Urad za hrano in zdravila (FDA) ga je odobril decembra 1994. V ZDA je vinorelbin odobren le za zdravljenje nedrobnoceličnega pljučnega raka, medtem ko je v večini evropskih držav odobren tudi za zdravljenje raka dojke.

Izvor uredi

Rožnati zimzelen (Catharanthus roseus L.) je vir več pomembnih spojin, vključno s katarantinom in vindolinom,[13] iz katerih se v rastlini tvorijo alkaloidi rožnatega zimzelena: levrozin ter kemoterapevtika vinblastin in vinkristin.[14][15][8][16] Vinorelbin je novejša protirakava učinkovina, ki se pridobiva polsintetsko[8][9] in zanj ni znano, da bi se pojavljal tudi v naravi. Pridobivajo ga bodisi iz vindolina in katarantina[8][17] bodisi iz levrozina,[18] v obeh primerih s sintezo anhidrovinblastina. Pri sintezni poti iz levrozina se uporablja Nugent–RajanBabujev reagent v reakciji visoko kemoselektivne deoksigenacije levrozina.[19][18] Nastane anhidrovinblastin, ki nato reagira z N-bromosukcinimidom ter trifluoroocetno kislino, naslednji korak pa je reakcija s srebrovim tetrafluoroboratom, pri čemer se tvori vinorelbin.[17]

 

Peroralna oblika uredi

V številnih evropskih državah je poleg parenteralne oblike registriran tudi vinorelbin za peroralno uporabo, v obliki mehkih kapsul.[20] Peroralna oblika vinorelbina izkazuje enake farmakokinetične in farmakodinamične lastnosti kot parenteralna oblika, ima pa prednost glede prenašanja, saj se pri parenteralni uporabi lahko pojavijo neželeni učinki na mestu injiciranja, med drugim tudi flebitis.[21]

Sklici uredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 British national formulary : BNF 69 (69 izd.). British Medical Association. 2015. str. 594. ISBN 9780857111562.
  2. ↑ Marty M, Fumoleau P, Adenis A, Rousseau Y, Merrouche Y, Robinet G, Senac I, Puozzo C (2001). »Oral vinorelbine pharmacokinetics and absolute bioavailability study in patients with solid tumors«. Ann Oncol. 12 (11): 1643–1649. doi:10.1023/A:1013180903805. PMID 11822766.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 »Vinorelbine Tartrate«. The American Society of Health-System Pharmacists. Arhivirano iz spletišča dne 21. decembra 2016. Pridobljeno 8. decembra 2016.
  4. ↑ https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5543986/vinorelbin?query=Vinorelbin&SearchIn=All Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 1. 2. 2023.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 http://www.cbz.si/cbz/bazazdr2.nsf/o/1B34C95A4CCE48B8C12579EC001FF86E/$File/s-026932.pdf Arhivirano 2023-02-01 na Wayback Machine. Povzetek glavnih značilnosti zdravila Vinorelbin Teva 10 mg/ml koncentrat za raztopino za infundiranje, vpogled: 1. 2. 2023.
  6. ↑ Svetovna zdravstvena organizacija (2019). World Health Organization model list of essential medicines: 21st list 2019. Ženeva: Svetovna zdravstvena organizacija. hdl:10665/325771. WHO/MVP/EMP/IAU/2019.06. License: CC BY-NC-SA 3.0 IGO.
  7. ↑ Svetovna zdravstvena organizacija (2021). World Health Organization model list of essential medicines: 22nd list (2021). Ženeva: Svetovna zdravstvena organizacija. hdl:10665/345533. WHO/MHP/HPS/EML/2021.02.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Keglevich, Péter; Hazai, Laszlo; Kalaus, György; Szántay, Csaba (2012). »Modifications on the basic skeletons of vinblastine and vincristine«. Molecules. 17 (5): 5893–5914. doi:10.3390/molecules17055893. PMC 6268133. PMID 22609781.
  9. ↑ 9,0 9,1 Faller, Bryan A.; Pandi, Trailokya N. (2011). »Safety and efficacy of vinorelbine in the treatment of non-small cell lung cancer«. Clinical Medicine Insights: Oncology. 5: 131–144. doi:10.4137/CMO.S5074. PMC 3117629. PMID 21695100.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 10,3 Gregory RK, Smith IE. Vinorelbine--a clinical review. Br J Cancer. 2000 Jun;82(12):1907-13. doi: 10.1054/bjoc.2000.1203. PMID: 10864196; PMCID: PMC2363259.
  11. ↑ Casanova, Michela; Ferrari, Andrea; Spreafico, Filippo; Terenziani, Monica; Massimino, Maura; Luksch, Roberto; Cefalo, Graziella; Polastri, Daniela; Marcon, Ilaria; Bellani, Franca Fossati (2002). »Vinorelbine in previously treated advanced childhood sarcomas: Evidence of activity in rhabdomyosarcoma«. Cancer. 94 (12): 3263–3268. doi:10.1002/cncr.10600. PMID 12115359. S2CID 21824468.
  12. ↑ Jordan, M. A.; Wilson, L. (2004). »Microtubules as a target for anticancer drugs«. Nature Reviews Cancer. 4 (4): 253–265. doi:10.1038/nrc1317. PMID 15057285. S2CID 10228718.
  13. ↑ Hirata, K.; Miyamoto, K.; Miura, Y. (1994). »Catharanthus roseus L. (Periwinkle): Production of Vindoline and Catharanthine in Multiple Shoot Cultures«. V Bajaj, Y. P. S. (ur.). Biotechnology in Agriculture and Forestry 26. Medicinal and Aromatic Plants. Zv. VI. Springer-Verlag. str. 46–55. ISBN 9783540563914.
  14. ↑ Gansäuer, Andreas; Justicia, José; Fan, Chun-An; Worgull, Dennis; Piestert, Frederik (2007). »Reductive C—C bond formation after epoxide opening via electron transfer«. V Krische, Michael J. (ur.). Metal Catalyzed Reductive C—C Bond Formation: A Departure from Preformed Organometallic Reagents. Topics in Current Chemistry. Zv. 279. Springer Science & Business Media. str. 25–52. doi:10.1007/128_2007_130. ISBN 9783540728795. Arhivirano iz spletišča dne 1. avgusta 2017.
  15. ↑ Cooper, Raymond; Deakin, Jeffrey John (2016). »Africa's gift to the world«. Botanical Miracles: Chemistry of Plants That Changed the World. CRC Press. str. 46–51. ISBN 9781498704304. Arhivirano iz spletišča dne 1. avgusta 2017.
  16. ↑ Raviña, Enrique (2011). »Vinca alkaloids«. The evolution of drug discovery: From traditional medicines to modern drugs. John Wiley & Sons. str. 157–159. ISBN 9783527326693. Arhivirano iz spletišča dne 1. avgusta 2017.
  17. ↑ 17,0 17,1 Ngo, Quoc Anh; Roussi, Fanny; Cormier, Anthony; Thoret, Sylviane; Knossow, Marcel; Guénard, Daniel; Guéritte, Françoise (2009). »Synthesis and biological evaluation of Vinca alkaloids and phomopsin hybrids«. Journal of Medicinal Chemistry. 52 (1): 134–142. doi:10.1021/jm801064y. PMID 19072542.
  18. ↑ 18,0 18,1 Hardouin, Christophe; Doris, Eric; Rousseau, Bernard; Mioskowski, Charles (2002). »Concise synthesis of anhydrovinblastine from leurosine«. Organic Letters. 4 (7): 1151–1153. doi:10.1021/ol025560c. PMID 11922805.
  19. ↑ Morcillo, Sara P.; Miguel, Delia; Campaña, Araceli G.; Cienfuegos, Luis Álvarez de; Justicia, José; Cuerva, Juan M. (2014). »Recent applications of Cp2TiCl in natural product synthesis«. Organic Chemistry Frontiers. 1 (1): 15–33. doi:10.1039/c3qo00024a.
  20. ↑ https://www.ema.europa.eu/en/documents/psusa/vinorelbine-list-nationally-authorised-medicinal-products-psusa/00003124/201704_en.pdf, vpogled: 4. 2. 2023.
  21. ↑ Perri F, Lazzari G, Della Vittoria Scarpati G, Silvano G. Oral vinorelbine: a feasible and safe partner for radiotherapy in the treatment of locally advanced non-small cell lung cancer. Onco Targets Ther. 2016 Apr 19;9:2359-64.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vinorelbin&oldid=6146064«