Tiazolidindion
Tiazolidindioni ali glitazoni so skupina učinkovin, ki se uporabljajo kot peroralni antidiabetiki oziroma učinkovine za zdravljenje sladkorne bolezni v obliki za uporabo skozi usta. V svoji strukturi vsebujejo petčlenski obroč.[1][2]
Delujejo kot agonisti receptorja, aktiviranega s peroksisomskim proliferatorjem gama (PPARγ), preko katerega povečajo občutljivost obkrajnih tkiv na inzulin ter znižajo ravni glukoze, trigliceridov in maščobnih kislin v krvi.[3] Preko aktivacije PPARγ tiazolidindioni inducirajo sintezo glukoznih prenašalcev[1] in povečajo privzem glukoze v skeletne mišice in maščobno tkivo in zmanjšajo glukoneogenezo v jetrih.[3]
Med tiazolidindione spadata na primer pioglitazon in rosiglitazon.[1]
Klinična uporaba uredi
Tiazolidindioni se uporabljajo za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2.[1] So edine antidiabetične učinkovine, ki specifično izboljšujejo neodzivnost na inzulin. Podatki izpričujejo njihove koristi na zmanjšanje tveganja za srčno-žilne dogodke, povezane z neodzivnostjo na inzulin. Vendar pa njihovo uporabo omejujejo zlasti pomisleki glede varnosti.[4]
Naželeni učinki uredi
Eden od najpomembnejših neželenih učinkov tiazolidindionov je zastajanje tekočine v telesu in nastajanje edemov,[5] ki se pojavi pri do 20 % bolnikov. Ta neželeni učinek je povezan z velikostjo odmerka. Tveganje je večje pri bolnikih, pri katerih so bili edemi prisotni že pred uvedbo tiazolidindiona ter pri bolnikih, ki sočasno uporabljajo tudi inzulin. Pri teh bolnikih je potrebna posebna previdnost in zanje se priporoča uporaba najnižjih možnih odmerkov.[6]
Uporaba tiazolidindionov je povezana tudi z nekaterimi hudimi neželenimi učinki, kot so hepatotoksičnost (škodljivo delovanje na jetra), toksičnost za ledvice in v kombinaciji z inzulinom tudi okvara srca, zaradi česar tiazolidindioni niso učinkovine prvega izbora za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2.[3]
Mehanizem delovanja uredi
Tiazolidindioni delujejo tako, da se vežejo na receptor, aktiviran s peroksisomskim proliferatorjem gama (PPARγ); gre za vrsto jedrnih receptorjev. So agonisti omenjenega receptorja. Endogeni ligandi za PPARγ so maščobne kisline in eikozanoidi. Po aktivaciji se PPARγ v kompleksu z retinoidnim receptorjem X veže na DNK in spodbudi prepisovanje določenih genov, transkripcijo določenih drugih genov pa zavre. Glavni učinek spodbujenega oziroma zaviralnega delovanja na prepisovanje specifičnih genov je povečano skladiščenje maščobnih kislin v maščobne celice in s tem zmanjšanje ravni maščobnih kislin v krvnem obtoku.[7] Posledično postanejo telesne celice pri pridobivanju potrebne energije za celične procese bolj odvisne od oksidacije ogljikovih hidratov, natančneje glukoze (krvnega sladkorja).[8] Zato poleg ravni trigliceridov in maščobnih kislin zmanjšajo tudi ravni glukoze v krvi.[3] Povečajo občutljivost tkiv na inzulin, v jetrih pa zavirajo glukoneogenezo.[3]
Sklici uredi
- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5516947/glitazon?query=glitazon&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 24. 3. 2023.
- ↑ Farmacevtski terminološki slovar (Druga, dopolnjena in pregledana izdaja), Ljubljana 2020, https://doi.org/10.3986/978-961-05-0450-4.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 Zidar, Nace (2019). Peroralni antidiabetiki - pregled stanja in pogled v prihodnost. Farmacevtski vestnik, letnik 70, številka 1, str. 19-26.
- ↑ Lebovitz HE. Thiazolidinediones: the Forgotten Diabetes Medications. Curr Diab Rep. 2019 Nov 27;19(12):151. doi: 10.1007/s11892-019-1270-y. PMID: 31776781; PMCID: PMC6881429.
- ↑ Arnold SV, Inzucchi SE, Echouffo-Tcheugui JB, Tang F, Lam CSP, Sperling LS, Kosiborod M. Understanding Contemporary Use of Thiazolidinediones. Circ Heart Fail. 2019 Jun;12(6):e005855. doi: 10.1161/CIRCHEARTFAILURE.118.005855. PMID: 31129998.
- ↑ Eggleton JS, Jialal I. Thiazolidinediones. [Updated 2023 Feb 20]. In: StatPearls [Internet]. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing; 2023 Jan-.
- ↑ Eggleton, Julie, S.; Jialal, Ishwarlal (2022). Thiazolidinediones. Treasure Island (FL): StatPearls Publishing: StatPearls. Pridobljeno 15. januarja 2023.
- ↑ Gupta, Preeti; Taiyab, Aaliya; Hassan, Imtiyad Md (2021). »Chapter Three«. V Donev, Rossen (ur.). Emerging role of protein kinases in diabetes mellitus: From mechanism to therapy (v angleščini) (Volume 124 izd.). Academic Press. str. 47-85. ISBN 9780323853132.