Odpre glavni meni

Stolnica Marijinega vnebovzetja, Koper

ZgodovinaUredi

Razni zapisi starejših avtorjev pričajo, da naj bi bila v Kopru bazilika že koncem 4. stoletja, stala pa naj bi ob Elijevi rotundi, vendar sedanja arheološka sondiranja na tem mestu tega niso potrdila. O stolnici izpred leta 1000 ni znanega praktično nič, čeprav naj v Kopru, z večjimi ali manjšimi prekinitvami, škofje stolovali že od leta 520.

Najstarejše omembe romanske Marijine cerkve v Kopru datirajo v konec 11. stoletja (ko je leta 1187 Koper imel že trajno škofa), ki jo arhivski viri opisujejo kot glavno cerkev z Marijinim oltarjem (verjetno glavnim) in odprtim atrijem oz. ložo. Leta 1380 so Genovčani oropali in opustošili Koper, odnesli relikvije zaščitnikov mesta sv. Nazarija in sv. Aleksandra, zažgali cerkev in tudi atrij pred pročeljem, ki je po poročilu Nicolà del Bella meril 23 beneških korakov. Obnova je trajala več kot sto let. Cerkev, ki je bila do takrat od prostostoječega zvonika oddaljena okoli osem metrov, so podaljšali proti zahodu. Leta 1422 so koprčani iz Genove zmagoslavno vrnili relikvije sv. Nazarija, ki so jih sprejeli z velikim slavjem in jih postavili pod baldahinski oltar. Koprski škof Paolo Naldini je leta 1700 v svojem delu Corografia ecclesiatica o'sia descrittione della città e della dioscesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d'Istria, v prevodu Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis, ljudsko Koper (COBISS), podrobno opisal tedanjo triladijsko koprsko stolnico, kar je toliko bolj dragocen vir, ker ni danes, razen nekaj opreme, ohranjenega prav ničesar. Znano je , da je bila v prejšnji cerkvi pod današnjim prezbiterijem kripta oz. podzemeljska kapela z oltarjem sv. Elija, kamor so vodile stopnice z leve in desne strani glavnega oltarja. Kripto so porušili in zasuli ob prenovi leta 1716.

ArhitekturaUredi

Cerkev romanske zasnove (12. st.), o čemer pričajo zazidana romanska okna na južni steni in delna rekonstrukcija portala v atriju pokrajinskega muzeja, tvori z zvonikom vzhodno stranico Titovega trga.

Vzhodna fasadaUredi

Zunanjost krasi prefinjeno obdelano beneško-gotsko pritličje, oblikovano po potresu leta 1460, katerega avtorstvo bi lahko povezali z delavnico Bartolomeja Bona, ki je v tem času delal na Doževi palači v Benetkah, ter nadstropje v slogu čiste renesanse, v različici, ki jo je v Benetkah v 16. st. razvila rodbina kiparjev in arhitektov Lombardi. Svetniki v nišah imajo še svoje lastne baldahine in so bili tja postavljeni kasneje, prvotno pa so bili najbrž del baldahinskega oltarja, izdelanega po letu 1422, katerega druge dele hranijo v lapidariju Pokrajinskega muzeja.





Notranjost stolniceUredi

Viri pred letom 1714 pričajo o triladijski romanski baziliki, od katere se je do danes ohranila le južna stena, na kateri so vidni ostanki sedaj zazidanih romanskih oken. V 18. stoletju je bila pod vodstvom tedaj vodilnega beneškega arhitekta Giorgia Massarija triladijska notranjost stolnice preurejena v slogu beneškega Baročnega klasicizma. Sestav sklopov in križastih obokov priča o vzorih arhitekta Palladia, ki je v 16. stoletju tako vplival na arhitekturo svojega časa in še nekaj naslednjih stoletij, da ni v beneški arhitekturi barok nikoli razvil svoje igrivosti in prešel v rokoko. V tem okolju je deloval arhitekt Massari, morda tisti, ki je palladijevsko izročilo pripeljal iz renesanse naravnost v klasicizem, skoraj sto let pred njegovo evropsko uveljavitvijo. Štukaturno okrasje v notranjosti je leta 1749 izdelal mojster Francesco Schiavi.

Stene so razčlenjene s pilastri. Bogato profiliran zidec, ki poteka po celotnih zunanjih stenah, se ponavlja tudi na slopih, ki delijo ladje med seboj. Ta detajl optično deli cerkev na dva dela in se izteče v prezbiterij, ki predstavlja središče stolnice.

Glavni oltarUredi

V baldahinastem glavnem oltarju oltarna slika prikazuje Marijino vnebovzetje, ko se v prisotnosti svetnikov in prerokov dviga v nebo.

Stranski oltarjiUredi

Oltarji so v glavnem iz 17. stoletja, prav tako tudi oltarne slike, ki bi bile lahko delo pomembnih beneških mojstrov, med njimi se omenjata Pietro Liberi in Andrea Celesti.

Notranja opremaUredi

Najpomembnejša umetnina v cerkvi je delo Vittoreja Carpaccia »Marija na prestolu s svetniki« iz leta 1516, ki visi v traseptu. Nasproti nje visita še dve sliki istega mojstra »Pokol nedolžnih otrok« in »Predstavitev Jezusa v templju«, ki sta bili del okrasja danes izginule orgelske omare.[2] Datirani sta z letnico 1523 in veljata za zadnji znani mojstrovi deli. V prezbiteriju visi slika »Svatba v Kani Galilejski«, delo Antonia Zanchija.

Najstarejše ohranjeno kiparsko delo in obenem ena najodličnejših umetnin je marmorni nagrobnik sv. Nazarija, koprskega škofa iz 6. stoletja in mestnega zavetnika, ki ga je mestu okoli leta 1350 podarila Beneška republika. Gre za tipično beneško kiparsko delo tega časa, največkrat pripisano Filippu de Santisu, ki je izjemno slovenskem prostoru. Na sarkofagu leži figura pokojnika v škofovskih oblačilih, stranice pa so reliefno okrašene s figurami papeža Aleksandra, sv. Nazarija (ki v rokah drži maketo mesta), diakona Elije, ter s figurami pohabljencev, ki se v upanju na čudežno ozdravitev obračajo k svetniku. Sarkofag je bil desetletja v niši za glavnim oltarjem.

Prezbiterij obdajajo bogato izrezljane korne klopi, ki jih je v Kopru v letih 1686 – 1687 iz oljčnega lesa izdelal Stefano Bandesi Tedesco. Na njih je grb naročnika in plačnika, škofa Agostina Britija. Iz iste dobe je tudi veliki legile (stojalo za knjigo) v kotu.

Leseno prižnico je leta 1758 izdelal Lorenzo Farolli v stilu rokokoja.

Fanali, veliki iz lesa izrezljani in pozlačeni zaprti svečniki, so delo v Benetkah delujočega Paola De Mori, iz leta 1750. Istega izvora je tudi večina ostalih svečnikov.

Zakladnica stolniceUredi

Med drugimi izjemnimi predmeti hrani zakladnica stolnice ebenovinasto skrinjico iz bizantinskega obdobja in antifonarij miniaturista Nazarija iz Kopra.

Cerkvene orgleUredi

V stolnici so ohranjene orgle Gaetana Callida iz Benetk iz leta 1773, prejšnje je leta 1771 uničila strela. Leta 1940 jih je goriški orglar Giorgio Bencz predelal, pri tem pa odstranil orgelsko omaro, ki je pri orglah beneškega tipa izrednega pomena, pa tudi izvirne Callidove pročelne piščali, ki jih ni dala pretopiti niti avstrijska vojaška oblast med prvo svetovno vojno. [3]
Orglar je to izvedel po navodilih tedanjega Zavoda za varstvo spomenikov, ki je s temi deli hotel razkriti veliko okno za orglami. Bencz je zamenjal tudi nekatere registre, tako da instrument nima več prvotnega zvoka. Kaj se bo z orglami dogajalo v prihodnje ni znano, saj bi bilo nujno rekonstruirati orgelsko omaro.

Nove orgleUredi

Nove orgle koprske stolnice prihajajo v Koper kot donacija švicarske koncertne dvorane Tonhalle iz Züricha. Župnija Koper je za pridobitev instrumenta kandidirala na mednarodnem razpisu. Po pregledu arhitekturne in akustične ustreznosti stolnice ter zaradi podpore številnih institucij in posameznikov, delujočih na področju glasbenega ustvarjanja, tudi aktivne podpore Mestne občine Koper, je upravni odbor fundacije Kongresshaus Stiftung iz Züricha soglasno sprejel odločitev o dodelitvi orgel koprski stolnici.

Orgle sta leta 1988 izdelala orglarja Kleuker in Steinmeyer po načrtih znanega francoskega skladatelja, organista, pianista in pedagoga Jeana Guilloja, ki v Kopru sedaj aktivno sodeluje pri ponovni postavitvi orgel, saj je pred tem načrtoval tudi orgle, ki so postavljene v Bruslju, na Tenerifu, v Rimu in v mestih Leon v Španiji ter Alpe d‘Huez v Franciji. Načrtuje se, da bodo nove orgle, po zgraditvi novega pevskega kora, umestitvi v prostor ter uglasitvi, prvič zaigrale koncem leta 2020. Orgle imajo 4 manuale, dva igralnika, 68 registrov in 6054 piščali. Za koncertiranje in snemanja orgelske glasbe so jih uporabili največji organisti današnjega časa.

Zvonik in zvonoviUredi

S stolnico je povezan zvonik, ki je bil prvotno samostojni romanski mestni stolp (12. st.) in so ga s stolnico povezali ob njeni dozidavi (15. st.) ter ga zaključili z oktagonalno piramidalno kapo oglejskega tipa (1644). V njem je poleg ostalih tudi najstarejši zvon sv. Nazarija iz leta 1333, ki sta ga ulila Nikolaj in Martin, sinova mojstra Jakoba iz Benetk.

Rotunda sv. Janeza KrstnikaUredi

 
Rotunda Janeza Krstnika

Posebnost koprske stolnice je krstilnica (baptisterij) sv. Janeza Krstnika, ki stoji na severni strani stolnice, povsem ločena od cerkve. Njena fasada je členjena z lizenami. Portal ima polkrožno členjeno luneto in plitvi baldahin. Krstilnica - kapela - cerkvica karmelske Matere božje je rotunda (okroglega tlorisa), zgrajena v 12. stoletju, predelana 1317, kar dokazuje letnica v luneti. Skupaj z rotundo blaženega Elije, ki se prislanja na palačo Del Bello na Cankarjevi ulici, sodita med najstarejše koprske sakralne spomenike.



SkliciUredi

  1. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 239". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. 
  2. Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 219. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4. 
  3. Škulj Edo, Dobravec Jurij (2018). Orgle Slovenije. Ars Organi Sloveiae. str. 219. COBISS 295329792. ISBN 978-961-288-543-4. 

ViriUredi

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi