Odpre glavni meni

Vezuv (italijansko Monte Vesuvio, neapeljsko Muntagna Vesuvio, latinsko Mons Vezuv, tudi Vesevus ali Vesaevus v nekaterih rimskih virih) [1] je stratovulkan nad Neapeljskim zalivom v Kampaniji v Italiji, približno 9 km vzhodno od Neaplja in nedaleč od obale. Je eden izmed več vulkanov, ki tvorijo kampanjski vulkanski lok. Vezuv je sestavljen iz velikega stožca, delno obkroženega s strmim robom [[kaldera|kaldere]g, ki jo je povzročil propad prejšnje in prvotno veliko višje strukture.

Vezuv
Vesuvius from Pompeii (hires version 2 scaled).png
Vezuv, kot ga je mogoče videti iz Pompejev, ki jih je uničil leta 79. Dejavni stožec je visoki vrh na levi; manjši vrh na desni je del kalderske stene Somma.
Vezuv is located in Italija
Vezuv
Vezuv
Lega: Italija
Najvišja točka
Nadm. višina1281 m
Prominenca1.232 m
Koordinate40°49′N 14°26′E / 40.817°N 14.433°E / 40.817; 14.433
Poimenovanja
Domače imeMonte Vesuvio
Geografija
Geologija
Starost kamnin25.000 let pred sedanjostjo do 1944
Tipstratovulkan
Kampanijski vulkanski lok
Zadnji izbruh1944
Pristopi
Najlažji pristoppeš

Vezuv je najbolj znan po svojem izbruhu leta 79, katerega posledica je bilo zasutje in uničenje rimskih mest Pompeji, Herkulanej, Oplontis in Stabiae, pa tudi več drugih naselij. Izbruh je izstrelil oblak kamenja, pepela in vulkanskih plinov do višine 33 km, lavo in plovec pa s hitrostjo 6 × 105 kubičnih metrov na sekundo [2] in sprostil sto tisočkrat večjo toplotno energijo, kot sta jo sprožili atomski bombi nad Hirošima in Nagasakijem. V izbruhu je umrlo več kot 1000 ljudi, natančne številke pa niso znane. Edini ohranjen opis očividca dogodka je sestavljen iz dveh pisem Plinija mlajšega do zgodovinarja Tacita.

Od takrat je Vezuv izbruhnil že večkrat in je edini vulkan na celinskem evropskem območju, ki je izbruhnil v zadnjih sto letih. Danes velja za enega najnevarnejših vulkanov na svetu zaradi 3.000.000 ljudi, ki živijo v bližini, in je med najbolj gosto poseljenim vulkanskim območjem na svetu, pa tudi zaradi nagnjenosti k nasilnim, eksplozivnim izbruhom plinijskega tipa.[3]

MitologijaUredi

Vezuv ima dolgo zgodovinsko in literarno tradicijo. V času izbruha leta 79 je veljal za božanstvo vrste Genius (rimski demon): pod vpisanim imenom Vezuv se pojavlja kot kača na okrasnih freskah številnih lararia ali hišnih svetišč, ki so ohranjene v Pompejih. Napis iz Capue [4] IOVI VESVVIO kaže, da so ga častili kot moč Jupitra, to je Jupitrov Vezuv.[5]

Rimljani so goro Vezuv smatrali za svetišče Herkula [6]. Zgodovinar Diodor Sicilski navaja tradicijo, da je šel Herkul pri izvajanju svojih nalog skozi bližnji Cumae na poti na Sicilijo in tam našel mesto, imenovano 'Flegrajska planota' (Φλεγραῖον πεδίον, 'planota ognja') , »s hriba, ki je že prej bruhal ogenj ... zdaj imenovan Vezuv«.[7] Naselili so ga razbojniki, 'sinovi Zemlje', ki so bili velikani. S pomočjo bogov je pomiril regijo in šel naprej. Dejstva, ki stojijo za zgodbo, če sploh obstajajo, so neznana, prav tako pa tudi ali je bil Herkulanej poimenovan po njem. Epigram pesnika Marciala iz leta 88 kaže, da sta se v regiji, ki jo je opustošil izbruh leta 79, častila tako Venera, zaščitnica Pompejev, kot Herkul.[8]

EtimologijaUredi

Ime vulkana ’’Vezuv ’’ često omenjajo pisci pozne Rimske republike in zgodnjega Rimskega cesarstva. V uporabi so tudi sinonimi ’’Vesaevus ’’, ’’Vesevus ’’, ’’Vesbius ’’ in ’’Vesvius ’’. Pisci v starogrščini so uporabljali naziv ’’Οὐεσούιον ’’ ali ’’Οὐεσούιος ’’. Mnogi strokovnjaki so od tedaj ugibali o etimološkem poreklu. Neapelj je bil naseljen z Grki, tudi njegovo ime ’’Nea-polis’’ – ’Novo mesto’ o tem priča. Oski, eno od italskih ljudstev, so živeli na podeželju. Latini so se tudi trudili naseliti Kampanijo. Etruščanska naselja so bila v bližini. In mnoga druga ljudstva so bila na tem območju prisotna v nekem trenutku.

Neapelj z Vezuvom


IzgledUredi

 
Pogled na krater Vezuva, z mestom Torre del Greco v ozadju

Vezuv je značilna grbasta gora, sestavlljena iz velikega stožca (’’Gran Cono’’), delno obkroženega s strmim obodom kaldere, ki je nastala z zrušitvijo prej mnogo višje strukture, imenovane Soma[9]. Gran Cono je nastal v času izbruha leta 79. Vulkan nekateri imenujejo tudi ’’’Soma-Vezuv’’’ (’’Somma-Vesuvio’’).

Kaldera se je začela oblikovati v času izbruha pred okoli 17.000 (ali 18.300) leti in se razširila s kasnejšimi izbruhi[10]. Ta vulkan je dal izraz ’’soma-vulkan’’ zaradi opisa vulkana s kaldero, ki obkroža novejši stožec.[11] Višina glavnega stožca se je menjala z izbruhi in je trenutno na višini 1281 m. Vrh Soma je visok 1149 m in ga od glavnega stožca Gran Cono loči dolina Atrio di Cavallo, dolga približno 5 km. Na pobočju so vidni useki kjer je tekla lava, obrasli z gostim rastlinjem, s grmovjem in gozdom na večjih višinah in vinogradi nižje. Vezuv se še vedno smatra za aktiven vulkan, čeprav na njegovo trenutno aktivnost kaže samo para iz odprtin na dnu kraterja. Vezuv je stratovulkan na konvergentni meji kjer se afriška plošča spušča pod evrazijsko tektonsko ploščo. Goro sestavljajo plasti lave, vulkanskega pepela in plovca. Njihova mineralna sastava je spremenljiva, v splošnem pa je silikat in bogat s kalijem, s fonolitom proizvedenim v času eksplozivnih izbruhov (npr. izbruh leta 1631 s popolnim stratigrafskim in petrografskim opisom: najprej je izbruhnil fonolit, nato tefritni fonolit in na koncu fonolitni tefrit).[12]

NastanekUredi

Vezuv je nastal kot posledica trka dveh tektonskih plošč, afriške in evrazijske. Prva se podriva pod slednjo, globlje v zemljo. Ko so z vodo nasičene usedline oceanske afriške plošče potiskale v bolj tople globine znotraj planeta, je voda zavrela in znižala tališče zgornjega plašča dovolj, da je delno stopilo kamnine. Ker je magma manj gosta od trdne skale okoli nje, je bila potisnjena navzgor. Ko je našla šibko točko na Zemljinem površju, se je prebila in tako ustvaril vulkan.

Vulkan je eden izmed številnih, ki tvorijo kampanjski vulkanski lok. Drugi so Campi Flegrei, velika kaldera nekaj kilometrov severozahodno, Epomeo, 20 kilometrov zahodno na otoku Ischia, in več podmorskih vulkanov na jugu. Lok tvori južni konec večje verige vulkanov, ki nastane po zgoraj opisanem postopku subdukcije in se razprostira severozahodno po dolžini Italije vse do Monte Amiata v južni Toskani. Vezuv je edini izbruhnil v novejši zgodovini, čeprav so nekateri bruhali v zadnjih nekaj sto letih. Mnogi so izumrli ali niso bruhali več deset tisoč let.

IzbruhiUredi

 
Povorka svetega Januarija med izbruhom Vezuva leta 1822

Pred letom 79Uredi

 
Bruhanje Vezuva. Brooklyn Museum Archives, Goodyear Archival Collection

Znanstvena spoznanja o geološki zgodovini Vezuva izvirajo iz jedrnih vzorcev, odvzetih iz 2000 m globoke vrtine na bokih vulkana, ki segajo v mezozojsko kamnino. Jedra so bila datirana s pomočjo radiometrične datacije s kalij-argonom in argon-argonom. [24] Območje je bilo vulkansko dejavno že vsaj 400.000 let; najnižja plast erupcijskega materiala iz Soma kaldere leži na vrhu 40.000 let starega kampanijskega ignimbrita, ki ga je proizvedel kompleks Flegraenskega polja.

  • Pred 25.000 leti: Vezuv se je začel oblikovati v plinijskem izbruhu Codola.
  • Vezuv je bil nato zgrajen z nizom tokov lave, med njimi pa je bilo vmešanih nekaj manjših eksplozivnih izbruhov.
  • Pred približno 19.000 leti: slog erupcije se je spremenil v zaporedje velikih eksplozivnih plinijskih izbruhov, med katerimi je bil najnovejši leta 79. Izbruhi so poimenovani po nahajališčih tefre, ki so jih proizvedli in so poimenovani po kraju, kjer so bila nahajališča prvič identificirana [13].
  • Pred 18.300 leti: izbruh plovca (Pomici di Base), VEI 6, prvotna tvorba Somme. Izbruhu je sledilo obdobje veliko manj nasilnih izbruhov lave.
  • pred 16.000 leti: izbruh zelenega plovca (Pomici Verdoline), VEI 5.
  • Pred približno 11.000 leti: izbruh Lagno Amendolare, manjši od erupcije Mercato.
  • Pred 8000 leti: izbruh Mercato (Pomici di Mercato) - znana tudi kot Pomici Gemelle ali Pomici Ottaviano, VEI 6.
  • Pred približno 5000 leti: dva eksplozijska izbruha, manjša od izbruha Avellino.
  • pred 3800 leti: erupcija Avellino (Pomici di Avellino), VEI 6; njen izbruh je bil menda 2 km zahodno od sedanjega kraterja in je uničil več naselij Apeninske kulture iz bronaste dobe. Več karbonskih datacij na lesu in kosteh ponuja vrsto možnih datumov okoli 500 let sredi 2. tisočletja pred našim štetjem. Maja 2001 so v bližini Nole italijanski arheologi s tehniko polnjenja vsake votline z ometom ali nadomestnimi spojinami odkrili nekaj izjemno dobro ohranjenih oblik hitro pokvarljivih predmetov, kot so ograje, vedro, predvsem pa v bližini na tisoče človeških odtisov, ki kažejo na Apenini proti severu. Naselje je imelo koče, lonce in koze. Prebivalci so vas naglo zapustili, saj sta jo pokopala plovec in pepel na enak način, kot sta se pozneje ohranila Pompeji in Herkulanej [14]. Nanosi piroklastičnih tokov so bili razporejeni severozahodno od mesta izbruha, potovali so 15 km daleč in so debeli do 3 m na območju, ki ga zdaj zaseda Neapelj [15].
  • Vulkan je nato stopil v fazo pogostejših, a manj silovitih izbruhov, vse do zadnjega plinijskega izbruha, ki je uničil Pompeje in Herkulanej.
  • Zadnji od njih je bil morda leta 217 pr. n. št. V tem letu je bilo v Italiji več potresov in poročali so, da je sonce potemnelo zaradi sive ali suhe megle. Plutarh je pisal o požaru do neba v bližini Neaplja, Silij Italik pa je v svoji epski pesnitvi Punica omenil, da je Vezuv v tistem letu bruhal in ustvaril plamene, vredne Etne, čeprav sta oba avtorja pisala približno 250 let pozneje. Vzorci jedra grenlandskega ledu iz tega obdobja kažejo relativno visoko kislost, za katero se domneva, da jo je povzročil atmosferski vodikov sulfid.[16]
 
Freska Bakh in Agatodemon z Vezuvom, kot se vidi iz Casa del Centenario v Popejih.

Vulkan je bil takrat tih (295 let, če je datum zadnjega izbruha 217 pred našim štetjem resničen) in so ga rimski pisci opisali kot pokritega z vrtovi in vinogradi, razen na vrhu, ki je bil skalnat. Vulkan je imel morda samo en vrh v tistem času, sodeč po stenski sliki Bakh in Vezuv, ki so jo našli v pompejski hiši Casa del Centenario.

V številnih ohranjenih delih, napisanih v 200 letih pred izbruhom leta 79, je opisano, da je gora imela vulkansko naravo, čeprav je Plinij starejši v svoji Naturalis Historia ni tako upodobil: [17]

  • Grški zgodovinar Strabon (približno 63 pr. n. št. do 24 n. št.) je v knjigi V, poglavje 4 svoje Geographice [32], opisal goro kot pretežno raven, neploden vrh, prekrit s čadastimi, pepelnatimi skalami in predlagal, da bi lahko nekoč imeli "kraterje ognja". Prav tako je dovzetno predlagal, da je rodovitnost okoliških pobočij lahko posledica vulkanske aktivnosti, kot na gori Etna.
  • Arhitekt Vitruvij (c.a. 80–70 pr. n. št. -?) je v knjigi De architectura [18] poročal, da so požari nekoč obilno obstajali pod vrhom in da se je na okoliška polja širila ogenj. Nadaljeval je z opisovanjem pompejskega plovca, ki je nastal iz druge vrste kamna.
  • [[Diodor Sicilski]g (približno 90 - približno 30 pr. n. št.) je v knjigi IV svoje Bibliotheca Historica zapisal, da se je kampanjska planota imenovala ognjena (flegreanska) zaradi vrha Vezuv, ki je bruhal ogenj kot Etna in kazal znake ognja, ki je zagorel v starodavni zgodovini.[19]

Izbruh leta 79Uredi

Leta 79 je Vezuv izbruhnil v enem najbolj katastrofalnih in znamenitih izbruhov vseh časov. Zgodovinarji so o izbruhu izvedeli od priče očividca Plinija mlajšega, rimskega upravitelja in pesnika, ki je izbruh datiral na 24. avgust, vendar novi dokazi kažejo, da bi se lahko ta izbruh zgodil 24. oktobra.

Kasnejši izbruhiUredi

Od leta 79 je vulkan že večkrat izbruhnil: leta 172, 203, 222, morda v 303, 379, 472, 512, 536, 685, 787, okoli 860, okoli 900, 968, 991, 999, 1006, 1037, 1049, okoli 1073, 1139, 1150, v letih 1270, 1347 in 1500 pa je morda prišlo do izbruhov. Vulkan je spet bruhal leta 1631, šestkrat v 18. stoletju (vključno leta 1779 in 1794), osemkrat v 19. stoletju (zlasti leta 1872) ter v letih 1906, 1929 in 1944. Izbruhov ni bilo od leta 1944 in noben po letu 79 ni bil tako velik ali uničujoč kot pompejski.

Izbruhi se močno razlikujejo po resnosti, vendar so za njih značilna eksplozivnost, ki so jo poimenovali plinijski izbruh po Pliniju mlajšem, rimskem piscu, ki je objavil podroben opis izbruha leta 79, vključno s smrtjo svojega strica.[20] Občasno so bili izbruhi Vezuva tako veliki, da je celotno južno Evropo ogrnil pepel; leta 472 in 1631 je pepel padel na Konstantinopel (sodobni Carigrad), oddaljen več kot 1200 kilometrov. Nekajkrat od leta 1944 so plazovi v kraterju dvignili oblake prahu, kar je sprožilo lažne alarme o izbruhu

Narodni parkUredi

 
Tirna vzpenjača na goro Vezuv;
stereoskopija, okoli 1900

Območje okoli Vezuva je bilo 5. junija 1995 uradno razglašeno za narodni park.[21] Vrh Vezuva je odprt za obiskovalce in obstaja majhna mreža poti okoli vulkana, ki jih vzdržuje uprava parka. Dostop je po cesti do višine 200 metrov (merjeno navpično) pod vrhom, naprej je dostop le peš. S ceste proti kraterju je okoli vulkana speljana spiralna pot.

"Funiculì, Funiculà"Uredi

Prva tirna vzpenjača na Vezuv je bila odprta leta 1880. Kasneje je bila uničena zaradi izbruha marca 1944. Funiculì, Funiculà, znana popevka v neapeljskem narečju na besedilo novinarja Peppina Turca, ki jo je uglasbil skladatelj Luigi Denza, spominja na to odprtje.

GalerijaUredi

SkliciUredi

  1. "Definition - Numen - The Latin Lexicon - An Online Latin Dictionary - A Dictionary of the Latin Language". The Latin Lexicon. Pridobljeno dne 2018-09-20. 
  2. Woods, Andrew W. (2013). "Sustained explosive activity: volcanic eruption columns and hawaiian fountains". V Fagents, Sarah A.; Gregg, Tracy K. P.; Lopes, Rosaly M. C. Modeling Volcanic Processes: The Physics and Mathematics of Volcanism. Cambridge: Cambridge University Press. str. 158. ISBN 978-0521895439. 
  3. McGuire, Bill (October 16, 2003). "In the shadow of the volcano". The Guardian. Pridobljeno dne May 8, 2010. 
  4. CIL x.1, 3806.
  5. Waldstein 1908, str. 97
  6. Kozák, Jan; Cermák, Vladimir (2010). "Vesuvius-Somma Volcano, Bay of Naples, Italy". The Illustrated History of Natural Disasters. The Illustrated History of Natural Disasters. str. 45–54. ISBN 978-90-481-3325-3. doi:10.1007/978-90-481-3325-3_3. 
  7. Book IV, Chapter 21.
  8. Waldstein 1908, str. 108 re Epigram IV line 44.
  9. "Summary of the eruptive history of Mt. Vesuvius". Osservatorio Vesuviano, Italian National Institute of Geophysics and Volcanology. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne December 3, 2006. Pridobljeno dne December 8, 2006. 
  10. "Vesuvius". Global Volcanism Program. Smithsonian Institution. Pridobljeno dne December 8, 2006. 
  11. "Definition of somma volcano". Volcano Live. Pridobljeno dne December 11, 2006. 
  12. Stoppa, Francesco; Principe, Claudia; Schiazza, Mariangela; Liu, Yu; Giosa, Paola; Crocetti, Sergio (2017-03-15). "Magma evolution inside the 1631 Vesuvius magma chamber and eruption triggering". Open Geosciences 9 (1): 24–52. Bibcode:2017OGeo....9....3S. ISSN 2391-5447. doi:10.1515/geo-2017-0003. 
  13. Guest 2003, str. 47
  14. Livadie, Claude Albore. "An ancient Bronze Age village (3500 bp) destroyed by the pumice eruption in Avellino (Nola-Campania)". Meridie. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne June 18, 2012. Pridobljeno dne December 8, 2006. 
  15. "Pomici di Avellino eruption". Osservatorio Vesuviano, Italian National Institute of Geophysics and Volcanology. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne September 18, 2010. Pridobljeno dne December 8, 2006. 
  16. de Boer; Jelle Zeilinga & Sanders; Donald Theodore (2002). Volcanoes in Human History. Princeton University Press. ISBN 978-0-691-05081-2. 
  17. Pliny the Elder, The Natural History (eds. John Bostock, Henry Thomas Riley) (translation)
  18. Marcus Vitruvius Pollio: de Architectura, Book II (translation)
  19. "Somma-Vesuvius". Department of Physics, University of Rome. Pridobljeno dne December 8, 2006. 
  20. Pliny the Younger, Letters 6.16.
  21. "The National Park". Vesuvioinrete.it. 2001–2010. Pridobljeno dne May 7, 2010. 

LiteraturaUredi

  • Guest, John; Cole, Paul; Duncan, Angus; Chester, David (2003). "Chapter 2: Vezuv". Volcanoes of Southern Italy. London: The Geological Society. pp. 25–62.
  • Sigurdsson, Haraldur (2002). "Mount Vezuv before the Disaster". In Jashemski, Wilhelmina Mary Feemster; Meyer, Frederick Gustav (eds.). The natural history of Pompeii. Cambridge UK: The Press Syndicate of the University of Cambridge. pp. 29–36.
  • Sigurdsson, Haraldur; Carey, Steven (2002). "The Eruption of Vezuv in AD 79". In Jashemski, Wilhelmina Mary Feemster; Meyer, Frederick Gustav (eds.). The natural history of Pompeii. Cambridge UK: The Press Syndicate of the University of Cambridge. pp. 37–64.
  • Waldstein, Sir Charles; Shoobridge, Leonard Knollys Haywood (1908). Herculaneum, past, present & future. London: Macmillan and Co.
  • Zanella, E.; Gurioli, L.; Pareschi, M.T.; Lanza, R. (2007). "Influences of urban fabric on pyroclastic density currents at Pompeii (Italy): Part II: temperature of the deposits and hazard implications" (PDF). Journal of Geophysical Research. 112 (B5): B05214. Bibcode:2007JGRB..112.5214Z. doi:10.1029/2006jb004775.

Zunanje povezaveUredi