Caltanissetta (pokrajina)

Provincia di Caltanissetta
Italijanska pokrajina Caltanissetta
Glavno mesto Caltanissetta
Občine Seznam 22 občin
Površina 2.124 km²
Prebivalstvo 272.918 (2006)
Gostota 130

Pokrajina Caltanissetta (v italijanskem izvirniku Provincia di Caltanissetta [provìnča di kaltanisèta]), je ena od devetih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Sicilija. Meji na severu s pokrajino Palermo, na vzhodu s pokrajinama Enna in Catania, na jugu s pokrajino Ragusa in s Sredozemskim morjem (Sicilska ožina) ter na zahodu s pokrajino Agrigento.

Večje občine

uredi

Glavno mesto je Caltanissetta, ostale večje občine so (podatki 31.12.2006):

Občina Prebivalcev
Caltanissetta 60.182
Gela 77.051
Niscemi 26.475
San Cataldo 23.284
Mazzarino 12.096
Riesi 11.365
Mussomeli 11.194

Naravne zanimivosti

uredi

Pokrajina, ki ima približno obliko številke 8, se zelo razlikuje med eno polovico in drugo, bodisi v površinskih oblikah, kot tudi v podnebju. Čeprav je vsa pretežno gričevnata in brez visokih vzpetin, je severozahodna polovica bolj gorata in prepredena z globokimi skalnatimi dolinami, ki jih omejujejo manjše težko dostopne planote. V jugovzhodni polovici se gričevje postopno spušča v rodovitne doline vse do morske obale. Podnebje je v severni polovici hladno, saj je povprečna zimska temperatura med 0° in 3 °C, poletna med 15° in 18 °C: izjemoma se zgodi, da se dvigne za dan ali dva do 45 °C, vendar brez vlage in z vetrom. Južna polovica pokrajine pa ima temperature, ki so bolj razumljive za to zemljepisno širino, zime okoli 10 °C in poletja okoli 25 °C. Tudi padavin je tu samo do 400 mm letno, medtem ko v severnem predelu dežuje skoraj dvakrat toliko.

Seznam zaščitenih področij v pokrajini:

Zgodovinske zanimivosti

uredi

V pokrajini je bilo leta 1834 popisanih 88 rudnikov žvepla od okoli skupnih 200 na otoku. Delovne razmere rudarjev so bile strašne, a ne samo zaradi telesnega napora. Kovina se je namreč pridobivala s taljenjem rude, kar je sproščalo ogromne količine žveplovega dioksida, ki je strupen. Šele leta 1952 je bil uveden postopek flotacije, a že leta 1975 so bili vsi rudniki žvepla zaprti. Ostali so v bridkem spominu predvsem otroci, imenovani carusi [karùzi], ki so v preteklih časih bili nekakšni sužnji rudarjev. Ti dečki, ki so jih revne družine "odstopile" za nekaj denarja, so hodili v najgloblje rove po vreče žveplene rude in so jih na hrbtu prinašali na površje. Niso dobivali plače razen prehrane, ki je bila večkrat le kruh in voda. V rudniku so delali do nabora, a niso bili sprejeti v vojsko, in sicer zaradi zvite hrbtenice ali slepote, zato so ostajali na milost in nemilost rudarjev do smrti.