Rusko okupirana ozemlja

Rusko okupirana ozemlja so ozemlja zunaj mednarodno priznanih meja Rusije, ki so jih Združeni narodi in večina mednarodne skupnosti označili za rusko vojaško okupacijo. Sestavljajo jih ozemlja Pridnestrja (del Moldavije), Abhazije in Južne Osetije (obe del Gruzije) in nekaterih delov Ukrajine. Poleg tega Japonska in več drugih držav štiri najjužnejše Kurilske otoke šteje za okupirane s strani Rusije.

Territories occupied by Russia since the fall of the Soviet Union
Zemljevid, ki prikazuje Rusko federacijo v svetlo rdeči barvi in rusko okupirana ozemlja v Evropi v temno rdeči barvi, kot sledi:
1. Pridnestrje (od leta 1992)
2. Abhazija (od leta 1992)
3. Južna Osetija (od leta 2008)
4. Krim (od leta 2014 )
5. Ljudska republika Lugansk (od leta 2014)
6. Ljudska republika Doneck (od leta 2014)
Zemljevid ne vključuje drugih ukrajinskih ozemelj, ki jih je zasedla leta 2022, ali Kurilskih otokov, ki so stvar spora z Japonsko.

Vojaške okupacije, ki so jih priznali ZN uredi

Okupirana ozemlja Moldavije uredi

Pridnestrje (1992–danes) uredi

Po razpadu Sovjetske zveze so številni Moldavci po vsej nekdanji Moldavski sovjetski socialistični republiki začeli zahtevati združitev z Romunijo, da bi se moldavščina (za katero so zahtevali, da se imenuje romunščina) pisala v latinici in ne v cirilici in da postane edini uradni jezik Moldavije. To ni bilo dobro sprejeto v sodobni Gagavziji, etnično turški regiji v Moldaviji, in na večini levega brega reke Dnester. Tukaj so rusko govoreči, ki so tvorili večino regionalnega prebivalstva, zagovarjali, da se kot uradni jezik Moldavije poleg moldavščine (ki naj bi se še vedno pisala v cirilici in se ne bi imenovala romunščina) ohrani tudi ruščina in da se Moldavija ne združi z Romunijo. Razhajanja so leta 1992 izbruhnila v konflikt, znan kot vojna v Pridnestrju, ki je po krvavi bitki pri Tighini leta 1992 privedla do zmage separatistov, separatistično razglašeno neodvisnost Pridnestrja, ruske vojaške intervencije v Pridnestrju ter posledične ruske vojaške prisotnosti navkljub številnim moldavskim zahtevam po njenem umiku. Po koncu vojne je Pridnestrje večkrat zahtevalo, da postane del Rusije.

Okupirana ozemlja Gruzije uredi

Abhazija in Južna Osetija (2008–danes) uredi

Po rusko-gruzijski vojni je predsednik Medvedjev 26. avgusta 2008 podpisal ukaze o priznanju neodvisnosti Abhazije in Južne Osetije kot suverenih držav. Rusija je s temi delno priznanimi državami vzpostavila diplomatske odnose in v obe namestila ruske sile. Ob meji z Gruzijo so bile nameščene ruske varnostne sile.

Številni mednarodni novinarji in medijske družbe, kot so Al Jazeera, BBC in Radio Free Europe/Radio Liberty, ter nevladne organizacije so Abhazijo in Južno Osetijo označili za rusko okupirani ozemlji.[1][2][3][4]

Gruzijski parlament je 28. avgusta 2008 soglasno sprejel resolucijo, s katero je Abhazijo in Južno Osetijo uradno razglasil za rusko okupirano ozemlje in ruske enote za okupacijske sile. Zakon prepoveduje vstop v regije iz Rusije, kršitelje pa kaznuje z denarno ali zaporno kaznijo.[5] V Abhazijo se lahko vstopi samo iz občine Zugdidi preko mostu Enguri, Južna Osetija pa ne dovoljuje vstopa tujcem z ozemlja pod gruzijskim nadzorom.[6] Mejni prehodi v Južno Osetijo so bili od septembra 2019 zaprti tudi za domačine,[7] medtem ko so oblasti Južne Osetije za dva mejna prehoda: Akhalgori - Odzisi (občina Mcketa) in Karzmani ( občina Sackere) uvedla sistem posebnega dovoljenja.[8]

Aprila 2010 je odbor za zunanje zadeve gruzijskega parlamenta pozval zakonodajne organe 31 držav, naj Abhazijo in Južno Osetijo razglasijo za ozemlji pod rusko okupacijo in množično razseljevanje civilistov iz teh regij s strani Rusije priznajo kot etnično čiščenje.[9] Rusko zunanje ministrstvo se je maščevalo in Gruzijo pozvalo, naj odpravi zakon.[10] Medtem je Generalna skupščina Združenih narodov vsako leto obsodila prisilne demografske spremembe, ki se dogajajo v obeh regijah zaradi razseljevanja in zavrnitve pravice do vrnitve notranje razseljenih oseb (etničnih Gruzijcev). Leta 2022 je resolucijo podprlo 95 članic ZN, 12 jih je bilo proti in 56 vzdržanih.[11] V poročilu iz leta 2022, ki je bilo potrjeno z isto resolucijo, so ZN opozorili na rusko uveljavljanje dejanske meje in njeno kršenje svobode gibanja.[12]

Južna Osetija je večkrat razpravljala tudi o morebitni priključitvi Rusiji.

Okupirana ozemlja Ukrajine uredi

Krim, Doneck in Lugansk (2014–danes) uredi

Leta 2014 je Rusija okupirala ukrajinski polotok Krim in del Donecke in Luganske oblasti (tam je vzpostavila marionetni »ljudski republiki«) in sprožila vojno v Donbasu. Rusija je Krim po referendumu anektirala in trdi, da sta tam njena zvezna subjekta Republika Krim in zvezno mesto Sevastopol. Ruske okupacije, referenduma in aneksacije ne priznava velika večina držav sveta in po resoluciji Generalne skupščine Združenih narodov 68/262 pripada Ukrajini.[13] Na ozemlju »ljudskih republik« je od 2014 nad Ukrajinci bilo splošno razširjeno spolno nasilje, usmrtitve in mnoge druge kršitve človekovih pravic.[14] Vzpostavljeni so bili vzporedni »pravni sistemi«[15] in ukrajinščina je bila povsem odstranjena iz šol.[16]

Leta 2015 je ukrajinski parlament uradno določil 20. februar 2014 kot datum »začetka začasne okupacije Krima in Sevastopola s strani Rusije«,[17] s 7 % ozemlja Ukrajine pod okupacijo.[18]

Invazija na celinsko Ukrajino (2022–danes) uredi

Februarja 2022 je Rusija po priznanju neodvisnosti Ljudske republike Doneck in Ljudske republike Lugansk začela obsežno invazijo na Ukrajino za katero je trdila, da je »posebna vojaška operacija« in »mirovna misija«. V prvi fazi invazije je Rusija dodatno okupirala dele Donecke, Luganske, Zaporoške, Harkovske, Hersonske in Mikolajivske oblasti ter neuspešno poskusila okupirati Kijevsko, Sumsko, Odeško, Poltavsko, Žitomirsko, Černigovsko in Dnepropetrovsko oblast. Rusija je v okupiranih regijah nastavila okupacijske oblasti in izvedla ilegalne in mednarodno nepriznane referendume o priključitvi Rusiji, po katerih trdi, da so del Rusije.[19] Ukrajina je po uspešnih protiofenzivah osvobodila celotno Harkovsko oblast in večji del Hersonske oblasti vključno z glavnim mestom Herson. V Mikolajivski oblasti je okupiran le majhen kos, ki se drži Hersonske oblasti.

Območja Ukrajine, ki jih okupira Rusija so podvržena poskusom izbrisa ukrajinske kulture, jezika in zgodovine in zamenjavi z ruskim jezikom, kulturo in njihovo različico zgodovine. Uničeni so bili mnogi spomeniki in cerkve ter ubiti mnogi duhovniki pravoslavne cerkve Ukrajine in ostalih ver, ki niso pod moskovskim patriarhatom.[20] Ukrajinska literatura je bila označena za »ekstremistično« in zasežena ter uničena.[21] Učitelji v šolah so bili uvoženi iz Rusije in ukrajinščina je bila v praksi prepovedana v šolah.[22] Rusija je iz muzejev in galerij tudi kradla kulturno dediščino.

Ukrajinci na okupiranih območjih so podvrženi mučenju, represijam, ropanju, prisilnim izginotjem in »filtraciji«. Vsi, ki si odkrito upajo nasprotovati okupaciji so tarča napadov. Ukinjena je bila pravica do protestov in svobode izražanja ter močno omejena svoboda gibanja.[23] Na okupiranih območjih je Rusija ugrabila več sto tisoč ukrajinskih otrok, ki jih je prisilno posvojila v ruske družine in namerno otežila potencialno združitev z njihovimi starši.[24] Ugrabitve otrok so potencialni primer genocida.[25] Za ta vojni zločin je bila s strani Mednarodnega kazenskega sodišča odrejena aretacija ruskega predsednika Vladimirja Putina.[26]

Spor o Kurilskih otokih uredi

 
Sporni otoki: otoki Habomai, Šikotan, Kunaširi (Kunašir) in Etorofu (Iturup).

Spor o Kurilskih otokih je ozemeljski spor med Japonsko in Rusko federacijo glede lastništva štirih najjužnejših Kurilskih otokov. Štiri sporne otoke je tako kot druge nesporne otoke v Kurilski verigi izkrcanju na Kurilskih otokih ob koncu druge svetovne vojne (2. svetovna vojna) priključila Sovjetska zveza. Sporni otoki spadajo pod rusko upravo kot okrožje Južni Kuril v Sahalinski oblasti (Сахалинская область, Sakhalinskaya oblast). Lasti si jih Japonska, ki jih imenuje kot Severna ozemlja ali Južna Čišima in jih šteje za del podprefekture Nemuro, ki je del prefekture Hokaido.

Japonska in ZDA trdita, da do sklenitve mirovne pogodbe med drugo svetovno vojno med Japonsko in Rusijo sporna severna ozemlja ostajajo okupirana ozemlja pod ruskim nadzorom prek splošnega ukaza št. 1.[27] Evropski parlament je v resoluciji "Odnosi med EU, Kitajsko republiko in Ljudsko republiko ter varnostjo na Daljnem vzhodu", sprejeti 7. julija 2005, Rusijo pozval, naj Japonski vrne "okupirane" Južne Kurilske otoke.[28]

Rusija trdi, da so vsi Kurilski otoki, vključno s tistimi, ki jih Japonska imenuje Severna ozemlja, zaradi druge svetovne vojne pravno del Rusije in da je bila pridobitev tako pravilna kot katera koli druga sprememba mednarodnih meja po vojni.

Glej tudi uredi

Sklici uredi

  1. »Hopeful Georgia takes baby steps towards EU«. Al Jazeera. 30. november 2013.
  2. »Biden Says U.S. Will Not Recognize Abkhazia, South Ossetia«. RFE/RL. 2. februar 2013.
  3. Ariela Shapiro (13. julij 2013). »Normalized Georgia-Russia Relations May Contradict Georgia's Territorial Integrity«. CACI Analyst.
  4. »Is Russia going to war with Ukraine and other questions«. BBC News. 13. april 2021.
  5. »Abkhazia, S.Ossetia Formally Declared Occupied Territory«. Civil Georgia. 28. avgust 2008. Pridobljeno 28. februarja 2022.
  6. »Entry procedures for foreign citizens arriving to the Republic of South Ossetia«. Ministry of Foreign Affairs of the Republic of South Ossetia. Pridobljeno 28. februarja 2022.
  7. »EU Calls for Reopening Tskhinvali Crossing Points«. Civil Georgia. 6. september 2021. Pridobljeno 28. februarja 2022.
  8. »Tskhinvali to Continue Issuing Passage Permits for Odzisi, Karzmani Crossing Points«. Civil Georgia. 9. februar 2021. Pridobljeno 28. februarja 2022.
  9. Letter by Georgian Parliamentary Committee for Foreign Relations Arhivirano 2016-03-04 na Wayback Machine.. Civil Georgia. 8 April 2010.
  10. »Russia Urges Georgia to Scrap Occupied Territories Law«. RIA Novosti. 5. junij 2013.
  11. »Protracted Conflicts in GUAM Area«. United Nations. 8. junij 2022. Pridobljeno 22. julija 2022.
  12. »Report of the Secretary-General - Status of internally displaced persons and refugees from Abkhazia, Georgia, and the Tskhinvali region/South Ossetia, Georgia« (PDF). United Nations. 9. maj 2022. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. marca 2023. Pridobljeno 22. julija 2022.
  13. »Kremlin: Crimea and Sevastopol are now part of Russia, not Ukraine«. CNN. 18. marec 2014.
  14. »Almost 1,000 dead since east Ukraine truce - UN«. BBC News (v britanski angleščini). 20. november 2014. Pridobljeno 29. aprila 2024.
  15. »Non-transparent 'justice systems' set up in rebel-controlled Donbas areas mostly non-functional - OSCE SMM«. interfax.com.ua. Interfax Ukraine. 25. december 2015. Pridobljeno 29. aprila 2024.
  16. »Ukrainian language removed from schools in Russian proxy Luhansk 'republic'«. Human Rights in Ukraine. Pridobljeno 29. aprila 2024.
  17. »Thoughts on the Russian-occupied territories«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2021. Pridobljeno 30. julija 2022.
  18. »Speakers Urge Peaceful Settlement to Conflict in Ukraine, Underline Support for Sovereignty, Territorial Integrity of Crimea, Donbas Region«. United Nations. 20. februar 2019. Pridobljeno 16. maja 2019.
  19. »Ukraine war latest: Putin declares four areas of Ukraine as Russian«. BBC News (v britanski angleščini). 30. september 2022. Pridobljeno 29. aprila 2024.
  20. »Ukrainian Pastors Detail Persecution in Russia-Occupied Territories«. Voice of America (v angleščini). 14. marec 2024. Pridobljeno 29. aprila 2024.
  21. »Targeted destruction of Ukraine's culture must stop: UN experts«. Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights. 22. februar 2023.
  22. »Russia Ukraine war: ICJ finds Moscow violated terrorism and anti-discrimination treaties«. BBC News. 31. januar 2024.
  23. »UN report details 'climate of fear' in Russian occupied areas of Ukraine | UN News«. news.un.org (v angleščini). 20. marec 2024. Pridobljeno 29. aprila 2024.
  24. »Deportation of Ukrainian children to Russia is war crime - UN« (v britanski angleščini). 16. marec 2023. Pridobljeno 29. aprila 2024.
  25. Borger, Julian (27. maj 2022). »Russia is guilty of inciting genocide in Ukraine, expert report concludes«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 29. aprila 2024.
  26. Borger, Julian; Sauer, Pjotr (17. marec 2023). »ICC judges issue arrest warrant for Vladimir Putin over alleged war crimes«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 29. aprila 2024.
  27. Bruce A. Elleman, Michael R. Nichols and Matthew J. Ouimet, A Historical Reevaluation of America's Role in the Kuril Islands Dispute, Pacific Affairs, Vol. 71, No. 4 (Winter, 1998–1999), pp. 489–504
  28. Official Journal of the European Union, C 157 E/471, 6 July 2006 P. 471 - 473