RMS Titanic

RMS Titanic (Royal Mail Ship Titanic) je bil britanski potniški prekooceanski parnik, ki se je potopil v severnem Atlantskem oceanu, 15. aprila 1912 potem, ko se je ladja zaletela v ledeno goro na svoji krstni plovbi iz Southamptona v New York. Od 2.224 potnikov in članov posadke je umrlo 1.503 ljudi, zaradi neupoštevanja varnostnih predpisov in napačnega ravnanja posadke, preživelo pa jih je le 705, zato je to ena najhujših pomorskih nesreč v človeški zgodovini. Titanic je bil ob krstu 2. aprila 1912 največja in najbolj razkošna potniška ladja na svetu, bila je druga od treh ladij iz razreda Olympic britanske družbe White Star Line. Bil je tudi prva prekooceanska ladja z bazenom na krovu. Ladja je bila zgrajena v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu. Konstruktor ladje in glavni arhitekt Thomas Andrews je umrl v nesreči.

RMS Titanic 3.jpg
RMS Titanic pluje iz Southamptona, 10. aprila 1912
Kariera Government Ensign of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Ime: RMS Titanic
Lastnik: White Star Line
Pristanišče registra: Zastava Združenega kraljestva Liverpool, Združeno Kraljestvo
Route: Southampton - New York
Naročena: 17. september 1908
Izdelovalec: Harland and Wolff, Belfast
Začetek gradnje: 31. marec 1909
Splovljena: 31.maj 1911
Končana: 2. april 1912
Krstna plovba: 10. april 1912
V službi: 10. - 15. april 1912
Identifikacija: MGY
Usoda: 14. aprila 1912 ob 23:40 se je ladja zaletela v ledeno goro in potonila 2 uri in 40 minut kasneje
Status: ladijska razbitina
Splošne značilnosti
Razred in tip: linijska ladja razreda Olympic
čezoceanski potniški parnik
Tonaža: 46.328GRT
Teža: 52.310 ton
Dolžina: 882 ft 9 in (269,06 m)
Širina: 92 ft 6 in (28,19 m)
Draft: 34 ft 7 in (10,54 m)
Moč: 46.000 KM
Pogon: 24 dvojnih in 5 enojnih parnih kotlov za dva parna stroja, s prenosoma na stranska trilistna propelerja ter parna turbina, s prenosom na srednji štirilistni propeler
Hitrost: 21 kn (24 mph; 39 km/h)
Zmogljivost: 2.435
Posadka: 892
Drugo: 20 reševalnih čolnov za 1.178 potnikov
Titanic na oglasu za čezatlantsko potovanje.

Titanicu je poveljeval izkušen kapitan Edward J. Smith, ki je tudi umrl v nesreči. Na ladji je potovalo veliko bogatih in slavnih ljudi na svetu ter veliko izseljencev iz Velike Britanije, Skandinavije, Irske in iz cele Evrope, ki so si v ZDA hoteli poiskati boljše življenje. Za potnike prvega razreda je bilo postreženo vrhunsko obdobje z velikim luksuzom. Imeli so telovadnico, bazen, knjižnico, velikansko restavracijo in sobe z najlepšim luksuzom. Ker je imel Titanic v podpalubju vgrajena neprepustna vrata, ki so lahko zadržala poplavitev štirih predelkov so vsi menili, da je Titanic preprosto nepotopljiv.

Po izplutju iz Southamptona 10. aprila 1912 se je Titanic ustavil še v Cherbourgu v Franciji in v Queenstowmnu (danes Cork) na Irskem ter se nato odpravil v New York. Peti dan plovbe, 14. aprila 1912 je 600 km južno od Nove Fundlandije ob 23:40 ladja trčila v ledeno goro. Led je na desnem boku od šestnajstih predelkov prebil šest, od tega jih je v eni uri pet poplavila voda, ladja pa je lahko zadržala poplavitev največ štirih predelkov. Ladja se je začela potapljati, ker je bilo reševalnih čolnov premalo za vse potnike na krovu, so imele ženske in otroci prednost. Ob 2:15 se je ladja prelomila na dvoje in ob 2:20 se je dokončno potopila, z več kot tisoč ljudi, ki so ostali na krovu. Eno uro in štirideset minut pozneje je na kraj nesreče priplula RMS Carpathia in rešila preživele potnike.

Nesreča je pustila ves svet v šoku in jezi zaradi velike izgube življenj ter regularnih in operativnih napak, ki so privedle do tega. Raziskave v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, ki so sledile, so privedle do velikih izboljšav v pomorstvu. Ena najpomembnejših posledic je bila ustanovitev prve mednarodne konvencije o varnosti na morju, leta 1914, ki danes zagotavlja veliko varnost na morju. Poleg tega je bilo na svetu uvedenih več telegrafskih predpisov, da bi se v prihodnje izognili številnim napakam v komunikaciji.

Razbitino Titanica so odkrili leta 1985 (več, kot 70 let po potopitvi). Odkril jo je francosko-ameriški raziskovalec Robert Ballard. Titanic je postal najbolj znana ladja na svetu: spomini na to ohranjajo številne knjige, pesmi, filmi, razstave in spomeniki. Ladijska razbitina Titanica je druga največja potniška ladijska razbitina na morskem dnu. Prva je njena sestrska ladja HMHS Britannic, ki je bila uporabljena za bolniško ladjo, ko je potonila. Zadnja oseba, ki je preživela nesrečo, Millvina Dean (stara dva meseca, ko je Titanic potonil), je umrla leta 2009 v starosti 97 let.

O potopu Titanica je bilo posnetih več filmov, najbolj znan je film Titanic iz leta 1997 s Kate Winslet in Leonardom DiCapriom v glavni vlogi. Napisal in režiral ga je James Cameron.

Tehnični podatkiUredi

Titanic je poimenovan po Titanu iz grške mitologije. Za svoj čas je bil načrtovan kot največja in najbolj luksuzna ladja na svetu. Skupaj s svojima sestrskima ladjama, Olympic in Britannic, je spadal v razred Olympic. Po končanih delih je parnik imel prostornino 46.329 brutoregistrskih ton (BRT) in izpodriv več kot 52.000 ton. Dolžina ladje je znašala 269 m, širina 28 metrov in višina 53,3 m. Poganjali so ga dva tristopenjska štirivaljna parna stroja (levi in desni, trikraki propeler) in nizkotlačna parna turbina, ki je lahko obratovala le v smeri plovbe naprej (srednji, štirikraki propeler). Skupna moč glavnih strojev je znašala 46.000 konjskih moči (HP). Oba parna stroja sta prispevala 30.000 konjskih moči, parna turbina pa 16.000 konjskih moči. Paro za pogon glavnih in pomožnih strojev ter ostalih porabnikov je proizvajalo 29 kotlov. Med križarjenjem je ladja dosegla hitrost 21 vozlov, njena maksimalna hitrost pa je znašala 24 vozlov. Ladja je imela v podpalubju vgrajena neprepustna vrata, kar ji je zagotovilo, da je lahko prenesla poplavitev štirih predelkov. Na parnik se je lahko vkrcalo 2.453 potnikov in 892 članov posadke, v primeru nesreče je bilo na voljo 20 reševalnih čolnov za 1.179 ljudi.[1]


Tako, kot Olympic in Britannic, je imel tudi Titanic 10 palub od tega 8 za potnike:

- Paluba čolnov, je bila paluba na kateri so bili reševalni čolni, ki so bili 15. aprila 1912 spuščeni v severni Atlantik. Ladijski most je bil na sprednjem koncu pred prostori za kapitana in posadko. Stal je 2,4 m nad palubo in se raztezal na obe strani tako, da je bilo mogoče ladjo nadzorovati pred prihodom v pristanišče. Kabina s fitnesom je stala takoj za prostori za posadko. Vhod v stopnišče prvega razreda Grand Steircase je stal za kabino fitnesa, zraven vhoda je stala kadilnica, zraven kadilnice pa je stal še vhod v drugi razred. Sprehajalna pot je bila ločena na štiri dele: za častnike, potnike prvega razreda, inženirje in potnike drugega razreda. Reševalni čolni so bili nameščeni po celi palubi, razen na sredini, kjer je bila sprehajalna pot prvega razreda, da potnikom ne bi čolni pokvarili razgleda.

- Paluba A, imenovana tudi promenada, ki je potekala po celotni dolžini nadgradnje 166 m, služila je posebej za potnike prvega razreda, vsebovala je kabine prvega razreda, kadilnico, sobe za branje in pisanje.

- Paluba B, na kateri je bilo nameščenih veliko potniških prostorov prvega razreda s šestimi kabinami in z svojimi zasebnimi sprehajališči. Na Titanicu sta restavracija A La Carte in kavarna Parisien potnikom prvega razreda nudila luksuzne jedilnice. Obe sta vodila podizvajalska kuharja in njihovo osebje; vsi so izgubili življenje v nesreči. Na tej palubi sta bili tudi kadilnica in predsoba drugega razreda. Pod mostom palube je bila nameščena loputa št.1, glavna loputa tovornih prostorov, kjer so bili številni kosi strojev in rezervna sidra. Zraven mostu palube je bila nameščena sprehajalna pot Poop dolga 32 m in je bila namenjena potnikom tretjega razreda. Na tej poti je bilo veliko potnikov in posadke Titanica, ko je ladja potonila.

- Paluba C, je bila najvišja paluba, ki je potekala od premca do krme. Vključevala je oba krova; krma je bila del sprehajalne poti tretjega razreda. Kabine za posadko so bile nameščene pod palubo, javne sobe tretjega razreda pa so bile nameščene pod sprehajalno potjo Poop. Vmes je bila večina kabin prvega razreda in knjižnica drugega razreda.

- Paluba D, imenovana tudi salonska paluba. Na tej palubi so prevladovale tri velike javne sobe - sprejemna soba prvega razreda, jedilni salon prvega razreda in jedilni salon drugega razreda. Potniki prvega in tretjega razreda so imeli na tej palubi kabine z nameščenimi privezi za gasilce. To je bila najvišja stopnja ladijskih neprepustnih pregrad (čeprav le osem od petnajstih neprepustnih pregrad).

- Paluba E, zgornja paluba, je bila večinoma namenjena potnikom v vseh treh razredih, in imela je sobe za kuharje, mornarje, upravnike, strojnike in kurjače. Po njeni dolžini je tekel dolg hodnik imenovan Scotland Road, glede na znamenito ulico v Liverpoolu. Scotland Road so uporabljali potniki tretjega razreda in člani posadke.

- Paluba F, srednja paluba, je bila zadnja celotna paluba v njej pa so bili sprejeti potniki drugega in tretjega razreda ter več oddelkov posadke. Jedilni salon tretjega razreda je bil na tej palubi poleg bazena, turške kopeli in pisarn.

- Paluba G, je bila najnižja celotna paluba, ki je prevažala potnike in je imela najnižje vodne odprtine tik nad vodno črto. Tu je bilo skladišče za tovor, vključno z potujočo pošto, kjer so bila pisma in paketi razvrščeni in pripravljeni na dostavo, ko je ladja priplula. Tu so hranili tudi hrano.

- Podpalubje, je bilo najnižji del ladje pod vodno črto. Sprednji del podpalubja na premcu je bil uporabljen za skladišče, temu pa so sledili prostori z ladijskimi kotli, motorji, turbinami in električnimi generatorji. Te prostore so zasedle kotlovnice in strojnice zato je bil dostop do tega območja potnikom prepovedan. Stopnice so bile povezane z višjimi nivoji ladje; dodatna stopnišča v bližini premca so omogočala dostop do palube D.


 
Načrt Titanica.

Parnik je imel 3 dimnike. Četrti, zadnji, je bil le kulisa, vgrajen zaradi prestiža in prezračevanja (zračnik). Takrat je za potniške ladje veljalo, da število dimnikov kaže raven imenitnosti parnika.

Gradnja ladjeUredi

 
Titanic med gradnjo v ladjedelnici Harland & Wolff.

Gradnja ladje se je začela 31. marca 1909 v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu. Ker je bila za tisti čas to največja ladja in ker je gradnja Titanica potekala sočasno z gradnjo njene sestrske ladje RMS Olympic, je bilo potrebno za ladji povečati ladjedelnico in namestiti nove ladjedelniške naprave in ostala orodja. To je bil velik izziv za Harland & Wolff saj nobena ladjedelnica takrat ni poskušala zgraditi ladij take velikosti. Gradnja obeh ladij je potekala bolj ali manj sočasno, čeprav se je gradnja ladje Olympic začela nekaj mesecev prej, 16. decembra 1908. Gradnja obeh ladij je bila težka in nevarna. Od 150. 000 delavcev, ki so takrat gradili ladji je njihovo delo večkrat potekalo brez zaščitne opreme, kot so zaščitne kape, ščitniki za sklepe,... Kot rezultat tega, so med gradnjo Titanica zabeležili 246 poškodb, od tega 28 huje, npr. pri rezanju železa z stroji si je večina delavcev odrezala roko ali pa si zdrobila nogo pod padajočimi kosi lesa. Šest delavcev je umrlo med gradnjo in opremljanjem, še dva delavca sta umrla v ladjedelniški delavnici. Celo nekaj minut pred splovitvijo Titanica je en delavec umrl, ko je kos lesa padel nanj. Po 26 mesecih dela sta bili ladji pripravljeni za splovitev, Olympic so splovili 20. oktobra 1910, Titanic pa so splovili 31. maja 1911 ob 12:15. Ob splovitvi Titanica so bili prisotni predstavniki ladjedelnice, predstavniki družbe White Star Line ter okoli 100.000 delavcev in ostalih radovednežev. Ladje med splovitvijo v skladu s tradicijo družbe White Star Line niso krstili. Po splovitvi so ladjo privlekli do privezov, kjer so čez poletje nanjo namestili propelerje, nadgradnjo, jamborje in dimnike. V naslednjem letu so v ladjo vgradili vso potrebno strojno in električno opremo ter ostalo opremo, potrebno za bivanje posadke in potnikov. Čeprav je Titanic tako rekoč enak njeni sestrski ladji v razredu, je bilo izvedenih nekaj sprememb, da bi ladji razlikovali (in tretja ladja v razredu, Britannic). Npr. najbolj opažena sprememba na Titanicu je bila ta, da so bila okna na palubi A ločena le do polovice palube, nato pa združena skupaj, kjer se je začela sprehajalna pot. To je bilo nameščeno zadnji trenutek, kot na osebni zahtevi direktorja Bruce Ismay in je bilo namenjeno za dodatno sprostitev potnikov prvega razreda. Promenada na palubi B, ki se je na Olympicu izkazala za nepriljubljeno, so jo spremenili v dodatne kabine prvega razreda z velikim luksuzom. Povečali so tudi restavracijo 'a la Carte in dodali so kavarno Parisien, povsem novo funkcijo, ki na Olympicu še ni obstajala. Zaradi teh sprememb je bil Titanic težji, daljši, širši in večji od ladje Olympic. Opremljanje ladje je trajalo dlje, kot je bilo pričakovano, zaradi oblikovnih sprememb, ki jih je zahteval Bruce Ismay in začasne prekinitve pri delu, ki so bile potrebne po popravilu ladje Olympic, ki je bila septembra 1911 vdeležena v trčenju z vojaško ladjo HMS Hawke. Zamujeno je bilo kmalu nadomeščeno in 2. aprila 1912 je bila ladja krščena in pripravljena za testiranja, če bi bil Titanic dokončan že prej, bi morda že zamudil trčenje z ledeno goro.

Testiranja na morjuUredi

Titanic je z svojimi testiranji na morju pričel takoj po krstu 2. aprila ob 6:00 zjutraj, dva dni pred odhodom v Southampton ter osem dni pred svojo krstno plovbo čez Atlantik. Testiranja so se zaradi slabega vremena zavlekla za en dan, od 3. aprila zjutraj pa je bilo vreme jasno. Preizkusi na morju so bili sestavljeni iz številnih testov njenih lastnosti ravnanja, ki so jih najprej izvedli v Belfastu in nato v Irskem morju. Med testiranjem so bili na ladji predstavniki različnih podjetij, Thomas Andrews in Edward Wilding iz ladjedelnice Harland & Wolff in Harold A. Sanderson iz IMM. Bruce Ismay in Lord Pirrie sta bila preveč bolna, da bi se lahko udeležila. Med dvanajsturno plovbo po Irskem morju so inženirji iz ladjedelnice testirali manevrirne sposobnosti ladje, delovanje glavnih in pomožnih strojev, električno napeljavo ter radijsko postajo. Med testiranjem je ladja dosegla svojo največjo hitrost, 24 vozlov. 3. aprila se je ladja ob 19:00 vrnila v Belfast, na enourni postanek, kjer je geodet podpisal, da je ladja primerna za prevoz potnikov. Uro pozneje je Titanic izplul iz Belfasta in se odpravil v Southampton. Po potovanju, ki je trajalo 28 ur, je ladja v Southampton priplula 4. aprila okrog polnoči. Tam je ladjo pričakal vlačilec in jo odvlekel na pomol št. 44, kjer je ladja počakala na vkrcanja zalog, posadke in potnikov.

Krstna plovbaUredi

Olympic, Titanic in Britannic so bili registrirani v Liverpoolu, kot njihovo matično pristanišče. Družbi White Star Line in Cunard Line sta imeli v Liverpoolu vse do prihoda ladje Olympic, veliko ladij, ki so izplule iz Liverpoola, se ustavile v Queenstownu na Irskem in odplule v New York. Od ustanovitve White Star Line leta 1845 so vse ladje plule iz Liverpoola v New York, vendar je leta 1907 pristanišče v Southamptonu družbi White Star Line omogočilo drugo čezatlantsko pot, ki je postala znana, kot White Star Line's Express Service. Southampton je imel veliko prednost pred Liverpoolom, prva je bila njegova bližina Londona.

Poleg tega je Southampton, ki se nahaja na južni obali Anglije, ladjam dovolil, da prečkajo Angleški kanal in se ustavijo v pristanišču v Cherbourgu na severni obali Francije. Čezatlantska pot Southampton - Cherbourg - Queenstown - New York je postala tako priljubljena, da jo je večina britanskih ladij začela uporabljati po prvi svetovni vojni. Zaradi spoštovanja do Liverpoola so bile tam ladje registrirane vse do leta 1960. Queen Elizabeth 2 je bila ena od prvih ladij, ki je bila registrirana v Southamptonu.

Krstna plovba ladje Titanic naj bi bila ena od prvih čezatlantskih plovb med Southamptonom in New Yorkom preko Cherbourga in Queenstowna, vrnitev pa preko Plymoutha v Angliji. Dejansko še obstaja njen celoten seznam potovanj do decembra 1912. Ko je bila pot vzpostavljena, so bile v službo dodane štiri ladje. Poleg Teutonica in Mayestica sta plula še RMS Oceanic in povsem nov RMS Adriatic. Ko je Olympic junija 1911 začel z čezatlantsko službo, je nadomsetil Teutonica, ki je bil po končanem zadnjem potovanju konec aprila umaknjen iz čezatlantske službe. Avgusta je bil Jadran premeščen v glavno čezatlantsko službo Liverpool-New York White Star Line, novembra pa je bil Mayestic umaknjen iz službe, ker ga je aprila Titanic nadomestiv.

Začetni načrti družbe White Star Line za Titanic in njeni sestrski ladji so bili isti, kot njenim predhodnikom. Vsaka ladja bi na vsake tri tedne odpotovala iz Southamptona v New York, običajno pa bi vsako sredo izplula iz Southamptona in vsako soboto iz New Yorka, kar bi družbi omogočilo, da bi ponujala tedensko potovanje čez Atlantik v obe smeri. Iz Londona in Pariza so vozili posebni vlaki za prevoz potnikov v Southampton in Cherbourg. Globokovodni pomol v Southamptonu takrat znan, kot Dock White Star Line, je bil bil posebej zgrajen za privez novih ladij razreda Olympic in je bil odprt leta 1911.

Posadka in potnikiUredi

 
Kapitan ladje Edward J. Smith, leta 1911.

Posadka Titanica je štela 885 ljudi, ti so bili različnih poklicev in po navadi zbrani iz vseh vetrov, marsikateri od njih je bil na ladji prvič ali pa so si z delom plačali pot v ZDA. Njihovo novačenje se je začelo 23. marca. Del posadke se je vkrcal v Belfastu kot osnovna posadka, ostali pa v Southamptonu. Večino posadke so sestavljali kurjači in strojniki, ki so skrbeli za nemoteno delovanje pogona, veliko je bilo tudi osebja, ki je skrbelo za udobje potnikov, poklicnih mornarjev je bilo relativno malo. Od tega je bilo več, kot 97% moških, samo 23 članov posadke je bilo žensk. Ostali so predstavljali različne poklice: peki, kuharji, mesarji, ribarji, natakarji, upravitelji, čistilke, sobarice in celo tiskarji, ki so izdajali dnevni časopis za potnike, imenovan Atlantic Daily Bulletin z najnovejšimi novicami, ki so jih prejeli ladijski brezžični operaterji. Parniku je poveljeval izkušen kapitan Edward John Smith, ki je pred tem poveljeval na Olympicu. Kapitanu se je na Titanicu pridružil Henry Tingle Wilde, ki je pred tem prav tako služboval na Olympicu. Prvi častnik je bil William McMaster Murdoch in drugi častnik Charles Lightoller. Prvotni častnik David Bair je bil popolnoma odpuščen. Tretji častnik je bil Herbert Pitman, ki je bil eden zadnjih preživelih častnikov.

Po zdajšnjih podatkih se je na ladjo vkrcalo 447 potnikov prvega razreda, 326 potnikov drugega razreda in 1120 potnikov tretjega razreda. Od tega je bilo tudi 107 otrok, ki jih je bilo največ v tretjem razredu. Nekaterim potnikom se je ladja zdela premajhna za tako veliko število potnikov, čeprav je lahko sprejela 2.453 potnikov, od tega 833 prvega razreda, 614 drugega razreda in 1.006 tretjega razreda. Med najbolj znanimi potniki na Titanicu so bili:

  • ameriški milijonar John Jacob Astor IV,
  • slikar in kipar Francis Davis Millet,
  • industrialec Benjamin Guggenheim,
  • francoski kipar Paul Chevré
  • pisatelj in zgodovinar Archibald Gracie,
  • milijonarka Margaret Brown,
  • arhitekt Edward Austin Kent,
  • avtor Jacques Futrelle,
  • avtorica Helen Churchill Candee
  • newyorška socialistka Edith Corse Evans,
  • sir Cosmo Duff Gordon,
  • poslovnež John Borland Thayer in še veliko drugih.

Krstne plovbe se je nameraval udeležiti tudi lastnik Titanica ameriški bankir in poslovnež J. P. Morgan, vendar je nato zadnjo minuto preklical in si s tem rešil življenje. Na ladjo sta se vkrcala tudi upravni direktor družbe White Star Line J. Bruce Ismay in konstruktor ladje Thomas Andrews, ki je bil na krovu, da je opazoval kakršnekoli težave in ocenil splošno zmogljivost nove ladje.

Vkrcavanje potnikov se je začelo 10. aprila ob 9:30, najprej so se vkrcali potniki tretjega razreda, tem pa so sledili še potniki drugega in prvega razreda. Stevardi so vsem potnikom pokazali njihove prostore, potnike prvega razreda pa je osebno pozdravil kapitan. Pri vkrcanju je potnike tretjega razreda zaradi zdravstvenih omejitev pri vstopu v ZDA pregledal še zdravnik, saj je bila družba dolžna ob morebitni zavrnitvi potnika pri vstopu v ZDA tega pripeljati nazaj čez Atlantik, kar je predstavljajo velik strošek. Tako vsi, ki so kupili karto, zaradi različnih razlogov niso prišli na ladjo, teh je bilo okoli petdeset, nekaj je bilo tudi takih, ki so opravili le del poti in so se izkrcali na vmesni postaji v Franciji ali na Irskem.

Prvi dnevi potovanjaUredi

Titanic je iz Southamptona izplul 10. aprila 1912 ob 12:00. Sprva je izplutje, ki ga je spremljala nepregledna množica radovednežev, izgledala brez težav, vendar je kmalu zatem skoraj prišlo do katastrofe, ki bi skoraj končala potovanje te najbolj luksuzne ladje na svetu. Ko je Titanic plul mimo ladij SS City of New York, družbe American Line in RMS Oceanic, družbe White Star Line, je povzročil take valove, da so se vrvi, ki so povezovale ladjo City of New York s pomolom, potrgale. Ladjo je nato odneslo proti Titanicu, k sreči je bil v bližini vlačilec Vulcan, ki je ladjo zadnji trenutek potisnil proti pomolu. Sočasno pa je kapitan na Titanicu ukazal zaviti skrajno desno, ladji sta se zgrešili za 1,2 metra. Neljubi incident je Titanicu povzročil enourno zamudo.

Po izplutju iz pristanišča se je Titanic odpravil na štiriurno pot proti 77 milj oddaljenemu francoskemu pristanišču v Cherbourgu. Vreme je bilo vetrovno, a prijetno, vendar oblačno in mrzlo. V Cherbourg je ladja priplula ob 16:30. Ker pristanišče ni bilo primerno za pristanek tako velike ladje, so se potniki na Titanic vkrcali in izkrcali s pomočjo trajekta. Na ladjo se je vkrcalo 274 potnikov, izkrcalo pa se jih je 24. Vkrcavanje in izkrcavanje je trajalo 90 minut tako, da je ladja ob 20:00 že zapustila pristanišče in nadaljevala pot proti Queenstownu na Irskem (danes Cork). Vreme se je nadaljevalo vetrovno, a delno oblačno. Ladja je v Queenstown priplula 11. aprila ob 11:30. Ker je bilo tudi to pristanišče premajhno za tako veliko ladjo, so se potniki vkrcali in izkrcali s pomočjo trajekta. Na ladjo se je vkrcalo 113 potnikov tretjega razreda in 7 potnikov drugega razreda, sedem potnikov pa se je izkrcalo. Med njimi je bil tudi duhovnik Francis Browne, ki je na Titanicu posnel veliko fotografij. Ladja je iz pristanišča izplula ob 13:30 in se nato odpravila na svojo prvo (in zadnjo) plovbo čez Atlantik. V New York je nameravala pripluti 17. aprila zjutraj, na pomol št. 59.

 
Titanic ob jugozahodni obali Irske. To je bila zadnja posneta fotografija.

Ko je ladja izplula iz pristanišča, je plula ob irski obali do najbolj južne točke Irske, in sicer Fastnet Rocka. Od tam je nato zaplula na čezatlantsko pot proti ZDA in pristanišču v New Yorku. Naslednje tri dni je pot minila brez posebnosti in brez večjih težav. Ko je ladja zapustila Irsko, se je vreme, ki je bilo prej oblačno in vetrovno, nenadoma izboljšalo. To ni trajalo dolgo, 13. aprila se je ladji približala hladna fronta in vreme se je ponovno poslabšalo, okrepil se je močan veter in s tem valovi visoki do 2,4 m, znova je postalo oblačno, temperatura zraka pa je padla pod ledišče. 14. aprila se je vreme izboljšalo, vendar so temperature še vedno ostale nizke.

Približno 8 dni pred krstno plovbo se je na ladji v eni od Titanicovih kotlovnic začel požar, ki je med plovbo trajal več dni, vendar se potniki tega položaja sploh niso zavedali. Požari so se te dni na ladji pojavljali pogosto zaradi velikega izgorevanja premoga. Požare je bilo potrebno pogasiti z gasilskimi cevmi tako, da je bilo potrebno odstraniti ves premog in zažganega dati v peč. Požar se je končal 14. aprila. Obstaja nekaj teorij, da naj bi ta požar in poskusi gašenja poslabšali kakovost železa in neprepustnih vrat.

V nedeljo 14. aprila je Titanic med 9:00 in 23:40 uro dobil šest radijskih opozoril drugih ladij v okolici, ki so sporočala, da je v morju južno in vzhodno od Nove Fundlandije več ledenih gor in so priporočala previdnost. Ena od ladij, ki je opozarjala Titanica je bila atlantska ladja Mesaba. Kljub temu, da je Titanic prejel šest opozoril, je ladja še vedno plula z veliko hitrostjo, čeprav ni nameravala postaviti hitrostnega rekorda. Leta 1907 je nemški parnik SS Kronprinz Wilhelm trčil v ledeno goro, vendar je lahko dokončal pot, zato se je kapitan Smith zamislil, da ledene gore za tako veliko ladjo, kot je Titanic ne predstavljajo nobene nevarnosti, zato je ignoriral vsa opozorila in hitrost ladje povečal na 22 vozlov. Tistega usodnega večera je bilo morje mirno, bilo je mrzlo in na nebu so se videle zvezde. Lune ni bilo videti, večina potnikov je takrat že spala.

PotopitevUredi

 
Ledena gora, v katero se je zaletel Titanic. Prepoznali so jo po tem, ker je imela na mestu trčenja ostanke rdeče barve s Titanicovega trupa. Fotografija je bila posneta 15. aprila zjutraj, nekaj ur po potopu.

Ob 23:40 (po ladijskem času) je opazovalec Frederick Fleet opazil ledeno goro, trikrat pozvonil na zvonec in o tem takoj poročal na ladijski most, poročilo je prejel častnik James Moody in ga takoj posredoval dežurnemu častniku na mostu Williamu Murdocku, ta je krmarju nemudoma ukazal spremeniti smer plovbe s krmilom ostro v levo in s stroji v vzvratno. Ladja je počasi začela zavijati levo, v manevru se je dežurni častnik trčenju z ledeno goro poizkušal izogniti tako, da bi ledeno goro v loku enostavno obšel in s tem preprečil trčenje s premcem ali krmo. Zaradi velike hitrosti ladje, počasne odzivnosti krmilnega mehanizma in počasne ustavitve ter vnovičnega zagona parnih strojev (turbina ni imela možnosti obratovanja v smeri plovbe nazaj), se je manever ponesrečil. Ladja je zavila le toliko, da se je izognila direktnemu trčenju. Kmalu zatem je ladja z desnim bokom zadela rob ledene gore, ta je na trupu pod vodno gladino pustila šest ozkih lukenj, ki pa skupaj niso bile večje od 1,2 kvadratnega metra.

Najdaljša luknja je bila dolga 12 m, zanimivo pri tem je, da največje luknje ni naredil led, ampak je trup zaradi pritiska ob trku enostavno počil po šivih, točneje so zakovice, ki so držale več posameznih oplat skupaj, enostavno odletele, kar so ugotovili kasneje. Zato so se po odkritju lukenj pojavila ugibanja o slabi izdelavi in uporabi jekla slabe kakovosti. Ostanki oplat trupa še danes ležijo na mestu gradnje, najmodernejše preiskave so pokazale, da s kakovostjo materiala ni bilo prav nič narobe. Kriva je bila slaba izdelava oziroma način gradnje s kovičenjem, če bi bile namreč oplate trupa Titanica takrat zvarjene, do katastrofe ne bi nikoli prišlo.

 
Animacija potapljanja Titanica.

Po trku je v ladjo takoj začela vdirati voda, zato je bilo ukazano zapreti vsa neprepustna vrata. Malo predtem so začeli kurjači iz kotlovnice poročati, da je ledeno mrzla voda začela zalivati parne kotle. To je ustvarilo izredno nevarne razmere, saj je obstajala velika možnost eksplozije, če bi ledena voda prišla v stik z razgretimi parnimi kotli, zato je bilo kurjačem ukazano pogasiti ogenj in izpustiti paro iz kotlov. Ko so končali svoje delo, so bili že do pasu v ledeno mrzli vodi, zato jim je bilo ukazano zapustiti kotlovnico. Na krovu so se potniki začeli obmetavati z snegom in z ledom, ki je zdrsnil z ledene gore. Posadka je veliko pričakovala od šestnajstih neprepustnih oddelkov, ki naj bi preprečili potopitev ladje, niso pa se zavedali, da imajo ti oddelki veliko slabost. Oddelki namreč niso segali do najvišje palube, zato se je začela voda, potem ko se je ladja nagnila naprej, prelivati iz enega v drug neprepustni prostor.

Pet neprepustnih predelkov je bilo poplavljenih in močno poškodovanih, zato je voda skozi vdirala. Kmalu je postalo jasno, da ladjo ne more nič rešiti, saj je ladja lahko prenesla poplavitev le štirih predelkov, ne pa petih, zato je konstruktor ladje Thomas Andrews kapitana opozoril, da se ladja lahko potopi v največ dveh urah. Ob 00:05 je kapitan izdal ukaz za evakuacijo, radijskemu operaterju pa je ukazal, naj začne oddajati signal za pomoč. Posadka je začela buditi potnike in jih usmerjati na palubo k reševalnim čolnom, izjema so bili potniki tretjega razreda, ki so jih pustili v podpalubju in jim sporočili, da jih bodo obvestili, kdaj lahko pridejo na zgornje palube. Ob 00:15 je prišel ukaz, da si morajo potniki nadeti reševalne pasove, marsikateri potnik je to razumel kot šalo, saj so bili prepričani, da se tako velika ladja ne more potopiti.

 
Reševalni čoln št.15 je bil skoraj spuščen na reševalni čoln št.13.

Potapljanje ladje je kapitana postavilo pred dejstvo, da ima premalo čolnov za vse potnike, zato je po namigu ostalih častnikov ukazal, da imajo ženske in otroci prednost. Na ladji je bilo 20 čolnov, od teh se je samo 16 čolnov dalo takoj uporabiti, preostali štirje pa je bil nameščeni nad prostori za častnike in jih je bilo potrebno za uporabo najprej pripraviti, kar se je med potapljanjem ladje izkazalo kot velika slabost. Čoln je lahko sprejel 70 potnikov, kar je pomenilo, da se lahko nanje vkrca 1.178 potnikov oz. niti polovica potnikov na ladji. Ne samo, da je bilo premalo reševalnih čolnov in pasov za vse ljudi na ladji, bilo je še veliko drugih napak. Ne posadka in še manj potniki niso izpeljali niti ene same vaje reševanja v primeru nesreče. Ob 00:25 so začeli polniti prve reševalne čolne. Sprva so bili napol prazni, saj častniki, ki so nadzirali vkrcavanje, niso poznali kapacitete čolnov. Če bi to poznali, bi vedeli, da bi se lahko nanje vkrcalo še dodatnih 500 ljudi. Nekateri potniki iz tretjega razreda so celo zavrnili evakuacijo in so ostali na potapljajoči ladji. Prvi čoln št. 7 je zapustil ladjo ob 00:40 - na njem je bilo le 28 ljudi - temu je sledil čoln št. 6 z enakim številom potnikov.

 
"Untergang der Titanic", slika, ki jo je narisal Willy Stower, leta 1912.

Medtem, ko so nekateri čolni začeli zapuščati ladjo, se je v podpalubju začela odvijati prava drama. Voda je začela zalivati parne kotle, zato so se strojniki in kurjači pri prečrpavanju vode do zadnjega trudili, da ne bi prišlo do eksplozije. Izredno požrtvovalna je bila skupina strojnikov, ki je skrbela za delovanje agregatov, ki so ladji zagotavljali elektriko. Na svojih mestih so ostali do zadnjega, nihče od njih ni preživel. Pod palubo je zaradi reševanja ladje ostalo toliko ladijskega osebja, da ni bilo nobenega, ki bi poveljeval reševalnim čolnom. Pod palubo je ostalo ujetih tudi veliko potnikov tretjega razreda, ki jih o dogodku niso nikoli obvestili in jim ponudili prave pomoči. Po eni uri zjutraj so začeli čolni ladjo zapuščati bolj pogosto. Na čolnu št. 5 je bilo 41, na čolnu št. 3 le 32, na čolnu št. 8 je bilo 39, na št. 1 pa le skromnih 12 potnikov. Vkrcavanje v čolne in spuščanje čolnov v vodo ni potekalo gladko. Zaradi panike so se začeli potniki prerivati, zato so častniki le s težavo ohranjali red. Težave so se pojavile tudi pri spuščanju, saj so nekateri čolni skoraj prevrnili, nekaj ljudi, ki so z ladje hoteli skočiti v reševalne čolne zaradi panike, so popadali v ledeno mrzlo vodo. Ob 1:15 so se potniki začeli zavedati resnosti položaja, zato se je začela pojavljati panika. Posadka je začela izstreljevati signalne rakete za primer nevarnosti. Celo orkester je igral. Radijski operater je v eter začel pošiljati nov SOS signal. Dobil je več odgovorov od okoliških ladij, najbližja od teh je bila RMS Carpathia, ki je bila od Titanica oddaljena 58 milj. Njena maksimalna hitrost je bila 17 vozlov, kar je pomenilo, da bi potapljajoči Titanic dosegla v štirih urah, to je bilo za večino ljudi na ladji veliko prepozno, saj je potapljajočemu parniku ostala le ena ura življenja. Veliko bližje naj bi bil SS Californian, vendar zaradi spleta naključij ni priskočil na pomoč. Zadnji čoln je ladjo zapustil ob 2:05, na njem je bilo 44 ljudi (med njimi tudi Ismay). Zatem je kapitan po palubi naredil še zadnji obhod in posadko obvestil, naj vsak poskrbi zase. Večina potnikov se je odpravila na krmo, ki je iz minute v minuto vedno bolj gledala iz vode. Na krmi so duhovniki dajali zakramente, medtem ko je kapitan z preostalimi častniki, ki so ostali na ladji, konec pričakal na ladijskem mostu. Tudi ladijski arhitekt Andrews se ni hotel rešiti s (svoje) ladje. V tistem trenutku je ladji ostalo še nekaj minut življenja.

 
Preživeli potniki v reševalnih čolnih, posnetek je nastal iz Carpathie kmalu po tem, ko je ta prišla na kraj nesreče.

Med 2:10 in 2:15 se je ladja že tako nagnila naprej, da je vanjo začela z vso silo vdirati voda pri čem se njeno potapljanje še pospešilo. Pri tem so nastali veliki vrtinci v vodi, da je marsikaterega potnika odneslo iz palube in ga vsrkalo v drobovje ladje. Sprednja dva dimnika sta se zrušila pod lastno težo in v vodi zmastila veliko potnikov. Ob 2:15 je na ladji zmanjkalo elektrike. Med potapljanjem se je krma tako dvignila, nekateri preživeli potniki pravijo da med 30 in 45 stopinj, da so propelerji gledali iz vode. Takega naklona ladijska konstrukcija enostavno ni zdržala, zato se je ob ladja prelomila na dvoje, prelomila se je med tretjim in četrtim dimnikom, pri tem sta se zrušila še zadnja dva dimnika. Premec se je takoj potopil, krma pa je še nekaj minut ostala nad vodo, nato pa se je potopila še ta. Ob 2:20 je Titanic za vedno izginil v globine severnega Atlantika.

Po potopitvi je v vodi ostalo na stotine ljudi. Zaradi zelo nizke temperature vode, –2 °C, so bile njihove možnosti za preživetje majhne. Preživeli potniki v čolnih so oklevali pri reševanju ljudi iz vode, saj so se bali, da bi množica utapljajočih se potnikov prevrnila čolne. Dvajset minut po potopitvi je na mestu potopa zavladala smrtna tišina. Zaradi pohladitve je večina ljudi padla v nezavest in utonila. Takrat so preživeli potniki v reševalnih čolnih zbrali dovolj poguma in jim na pomoč poslali en reševalni čoln. Temu je štirideset minut po potopitvi iz ledeno mrzle vode uspelo potegniti le 5 preživelih. Ob 4:00 je na kraj nesreče prispela Carpathia in rešila 705 ljudi, 1.503 ljudi pa je za vedno ostalo v mrzlih vodah severnega Atlantika.


Med žrtvami in rešenimi je bilo tudi nekaj Slovencev - glej spisek rešenih in žrtev.


Dogodki po potopitviUredi

 
New York Times je 15. aprila zvečer poročal prve novice o nesreči Titanica.

Novica o potopitvi Titanica se je hitro razširila po svetu. Novica je šokirala veliko ljudi v pisarnah družbe White Star Line v Londonu, New Yorku, Montrealu, Southamptonu, Liverpoolu in Belfastu. Najbolj je prizadela Southampton, kjer je bilo zaradi potopa, močno šokiranih veliko ljudi, predvsem pa zato, ker je bilo iz tega mesta doma veliko članov posadke, ki so umrli v nesreči.

Carpathia je zaradi slabega vremena v New York priplula dan pozneje, 18. aprila ob 21:30 na pomol št. 54. Na pomolu jo je ob močnem deževju pričakalo okoli 40.000 ljudi. Po izkrcanju je za preživele potnike poskrbelo več dobrodelnih organizacij. Večina potnikov se ni zadržala v New Yorku in je pot nadaljevala po prvotnih načrtih. Nekateri preživeli potniki so najeli zasebne vlake, da so jih odpeljali domov, Peensylvania Railorad pa je najela poseben vlak, ki je preživele odpeljal v Philadelphio. 214 preživelih članov posadke Titanica so vkrcali na ladjo SS Lapland in jo poslali nazaj v Združeno Kraljestvo. Tudi Carpathia se ni dolgo časa zadržala v pristanišču, potem ko se je založila z zalogami, je odplula nazaj v Evropo. Kmalu po potopitvi so različne dobrodelne organizacije začele zbirate prostovoljne prispevke za svojce žrtev in preživele. V različnih skladih se je nabralo več milijonov funtov.

Prihod ladje v New York je povzročil bes in zaskrbljenost, pri čemer so časopisi, kot prvi tekmovali, ki so poročali o zgodbah preživelih. Nekaj novinarjev se je vkrcalo na pilotski čoln New York, ki je vodil Carpathio v pristanišče, enemu pa je uspelo priti na Carpathio še preden se je zasidrala na pomolu. Štiri dni je trajalo, da bi bil sestavljen celoten seznam žrtev, kar je nagovarjalo sorodnike, ki so čakali na novice tistih, ki so bili na Titanicu.

Še preden je Carpathia priplula v New York, so na obeh straneh Atlantika že začeli delati načrte za preiskavo dogodka, da bi odkrili kaj se je v resnici zgodilo in kaj bi lahko storili, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Preiskava je potekala v ZDA in v Združenem Kraljestvu. Preiskavo v ZDA je vodil William Alden Smith in se je začela 19. aprila, dan po prihodu Carpathie v New York. Preiskavo v Združenem kraljestvu je vodil Lord Mersey in se je začela 2. maja. Po zaslišanju preživelih, odgovornih v ladijski družbi in konstruktorjev ladje, se je preiskava v ZDA zaključila 25. maja 1912, v Združenem Kraljestvu pa 3. junija 1912.

Čeprav sta preiskavi potekali ločeno, sta obe strani prišli do podobnega zaključka. Do trka ladje z ledeno goro je prišlo zaradi kapitanovega neupoštevanja svaril o pojavu ledenih gor in prevelike hitrosti, s katero je ladja plula skozi nevarne vode. Preiskava je tudi pokazala, da je bila ladja opremljena s premajhnim številom reševalnih čolnov za vse potnike in posadko, posadka pa ni bila pravilno usposobljena za reševanje.

Iz poročila o nesreči so izšli tudi novi varnostni predpisi, po katerih so morale imeti vse ladje zadostno število reševalnih čolnov za vse potnike in člane posadke, posadke pa so se morale za primer nesreče redno usposabljati. Ustanovljene so bile tudi posebne patrulje, ki so opazovale in poročale o nevarnosti ledenih gor v severnem Atlantiku. V poročilu je bila omenjena tudi ladja SS Californian, ki je bila na dan potopitve od Titanica oddaljena le nekaj milj. Na Californianu so tiste noči na obzorju opazovali neko zelo razsvetljeno ladjo, ki izstreljuje rakete, vendar so rakete videli kot bele, kar ni bil znak za nevarnost, zato niso ukrepali, imeli pa so tudi izklopljen radijski sprejemnik, zato niso dobili klica v sili. Opazovanje neznane ladje je potekalo do 2:15, ko so luči nad vodno gladino nenadoma izginile. Preplah je bil narejen šele ob 5:30, ko je radijski operater dobil novico o potopitvi Titanica. Po prejemu novice je Californian hitro odplul na kraj nesreče, kjer je ugotovil, da je preživele potnike že pobrala Carpathia. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bila ladja, ki jo je opazoval Californian, res Titanic. Potopitev Titanica je bila tudi povod za nastanek prve mednarodne konvencije o varnosti na morju, ki je bila sprejeta leta 1914, dve leti po nesreči.

Žrtve nesrečeUredi

Posadka in potnikiUredi

Število potnikov in posadke Število rešenih Število umrlih Odstotek rešenih Odstotek umrlih
otroci, prvi razred 6 5 1 83.4% 15.6%
otroci, drugi razred 24 24 0 99.9% 0%
otroci, tretji razred 79 27 52 34% 66%
ženske, prvi razred 144 140 4 97% 3%
ženske, drugi razred 93 80 13 86% 14%
ženske, tretji razred 165 76 89 46% 54%
ženske, posadka 23 20 3 87% 13%
moški, prvi razred 175 57 118 33% 67%
moški, drugi razred 168 14 154 8% 92%
moški, tretji razred 462 75 387 16% 84%
moški, posadka 865 192 693 22% 78%
skupaj 2224 710 1514 32% 68%

Slovenski potnikiUredi

Po zdaj znanih podatkih je bilo na Titanicu pet Slovencev:

  • Franc Karun, iz Milj pri Kranju, rojen 2. decembra 1872, številka vozovnice 349256[2]
  • Manca Karun, rojena 1907, številka vozovnice 349256, štiriletna hči Franca Karuna - potovala sta v Galesburg v Illinois[3]
  • Janez Merkun, iz Spodnje Bele pri Preddvoru, o njem ni veliko podatkov, mogoče je tudi zaslediti, da ni bil vkrcan na ladjo[4]
  • Janko Vovk, iz Save, starost 21 let, neporočen, številka vozovnice 349252[5]
  • Jakob Pašič, iz Štrekljevca pri Semiču[6], star 21 let, neporočen, številka vozovnice 315097 [7]

Preživela sta le Franc in Manca Karun, ki naj bi bila rešena z reševalnim čolnom številka 15.[8][9]

RazbitinaUredi

 
Premec Titanica fotografiran junija 2004.

Veliko časa se je mislilo, da je Titanic potonil v celoti, skozi leta pa so se pojavljali številni načrti kako bi potopljeno ladjo našli in jo dvignili na površje. Vsi poizkusi iskanja so se zaradi nedovršene tehnologije in predvsem zaradi velike globine izkazali za neuspešne. Razbitina Titanica se nahaja na veliki globini 3.784 m. Razbitina je bila odkrita šele 1. septembra 1985, ko jo je odkrila francosko ameriška ekspedecija pod poveljstvom Roberta Ballarda. Raziskovalna ekipa je ugotovila, da se razbitina ladje nahaja 21,2 km od njenega zadnjega položaja kar pomeni, da so bile morebitnim reševalcem posredovane napačne koordinate o lokaciji potapljajočega se Titanica. Razbitina se nahaja 2012 km od New Yorka in 1.151 km od Halifaxa. Raziskovalci so ugotovili tudi, da se je ladja med potapljanjem res prelomila saj so se izjave preživelih razlikovale.

Oba kosa ladje (premec in krma) sta z veliko hitrostjo udarila v morsko dno, zaradi česa se je premec močno zvil, krma pa se v celoti zrušila. Premec je najbolj ohranjen del in še vedno vsebuje nekaj nedotaknjenih notranjih prostorov. V nasprotju s premcem, je krma popolnoma uničena; njene palube so padle ena na drugo, večji del trupa pa je bil odtrgan in se lažje raztresel po morskem dnu. Velika škoda na krmi je verjetno posledica strukturnih poškodb, ki so nastale med potopom. Tako je bil preostanek krme ob udarcu z morskim dnom uničen.

Okoli obeh koncev trupa pa je polje razbitin veliko 8 x 4,. To območje vsebuje na tisoče predmetov, kjer je končala večina notranje ladijske opreme, kot so pohištvo, jedilni pribor in osebni predmeti, ki so padli z ladje, ko je ladja potonila ali pa so bili raztreščeni, ko sta premec in krma treščila na morsko dno. Na to območje so padli tudi ladijski dimniki, ki so se raztreščil po morskem dnu. To območje je bilo tudi zadnje počivališče žrtev s Titanica. Večino trupel in oblačil so zaužila morska bitja, bakterije, ostalo je pa še nekaj ostankov čevljev, ki so se za bakterije in druga morska bitja izkazali za neužitne.

Od leta 1985, ko je bila razbitina odkrita, pa do danes je razbitino ladje obiskalo že veliko odprav, raziskovalcev, znanstvenikov, filmskih režiserjev, reševalcev in turistov, nekateri izmed njih so na površje dvignile tudi številne ladijske predmete, ki so danes na ogled v muzejih, na dražbah in razstavah. Z leti se je stanje ladijske razbitine močno poslabšalo zlasti zaradi naključnih poškodb podmornic, predvsem pa zaradi hitrejše rasti bakterij, ki jedo železo na trupu. Leta 2006 je bilo ocenjeno, da bodo v prihodnjih 50 letih morje in mikroorganizmi ladjo razgradili, kar bo pustilo le trpežnejšo notranjo ladijsko opremo, prepleteno s kupom rje na morskem dnu.

Dodatni potopi podmornic leta 2019 so ugotovili nadaljno poslabšanje razbitine, vključno z izgubo kapitanove kadi.

ViriUredi

  1. Titanic's Prime Mover - An Examination of Propulsion and Power, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 5. julija 2012.
  2. Mr Franz Karun, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  3. Miss Manca Karun, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  4. Mr Johann Markun, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  5. Mr Janko Vovk, Encyclopedia Titanica, pridobljeno 29. decembra 2011.
  6. "dLib.si - Slovenec: političen list za slovenski narod". www.dlib.si. Pridobljeno dne 2019-09-09. 
  7. "Jakob Pasic : Titanic Victim". Encyclopedia Titanica (angleščina). Pridobljeno dne 2019-09-09. 
  8. Lucija Kavčič: Poti so vodile na vse strani sveta (v Demokracija, 40/XV, 7.10.2010), 47.
  9. Slovenski potniki, ki so s Titanikom zapluli na usodno potovanje, RTV SLO, 16. december 2011.

Zunanje povezaveUredi

(angleško)

(nemško)