Ašina (kitajsko 阿史那, pinjin Āshǐnà, Wade–Giles A-shih-na, srednje kitajsko Guangyun) je bilo pleme in vladajoča dinastija Gokturkov. Pleme je postalo pomembno sredi 6. stoletja, ko se je njegov poglavar Bumin kagan uprl Rouranskemu kaganatu. Buminova družina se je po njegovi smrti razdelila na dve veji. V prvi veji so bili njegovi potomci, v drugi pa potomci njegovega brata Istemija. Veji sta vladali sočasno v vzhodnih oziroma zahodnih delih gokturške konfederacije.

Ašina
阿史那
Āshǐnà
Tamga klana Ašina, ki predstavlja sibirskega kozoroga[1][2][3]
Regije z večjim številom pripadnikov
Srednja in Vzhodna Azija
Jeziki
stara turščina[4]
sogdijščina[5]
toharščina[5]
Religija
tengrizem[6][7]
budizem (manjšina)[8][9]

Izvor

uredi

Primarni kitajski viri pripisujejo plemenu Ašina drugačen izvor. Pleme je prvič omenjeno leta 439 v Knjigi Suija:

18. dan 10. meseca je vladar Tuobov, cesar Tajvu iz severnega Veja, strmoglavil Juku Mujiana iz severnega Lianga v vzhodnem Gansuju[10][11][12][13] in 500 družin plemena Ašina je pobegnilo na severozahod v Rouranski kaganat v bližino Gaočanga.[10][14]

Po Knjigi Džouja, Zgodovini severnih dinastij in Novi knjigi Tanga je bil klan Ašina sestavni del konfederacije Šjongnu.[15][16][17][18] Trditev je sporna.[14] Za Gokturke se je domnevalo tudi, da izvirajo iz obskurne države Suo (索國) severno od Šiongnuja.[15][16] Po Knjigi Suja in Tongdianu so bili »mešani barbari« iz Pinglianga.[10][19]

Po trditvah nekaterih raziskovalcev (Duan, Šue, Tang in Lung) je pleme Ašina izviralo iz konfederacije Tiele,[20][21][22][23][24] prav tako povezane s Šjongnuji.[25][26] Tako kot Gokturki so bili tudi Tieleji verjetno eno od mnogih nomadskih stepskih turških ljudstev.[27][28] Lee on Kuang (2017) v nasprotju s tem trdita, da kitajska zgodovina Gokturkov pod vodstvom klana Ašina ne opisuje kot potomcev Dinglingov ali pripadnikov konfederacije Tiele.[29]

Legende

uredi

Kitajski kronisti so zabeležili štiri izvirne pripovedi, povezane s Turki, ki jih je Golden poimenoval Pravljica o volkulji I, Pravljica o volkulji II, Pravljica o Šemu (Žama) in jelenu in Zgodovinska zgodba.[30]

  • Pravljica o volkulji I: Ašina je bil eden od desetih sinov sive volkulje, rojen v severnem Gaočangu.[31]
  • Pravljica o volkulji II: prednik plemena Ašina je bil mož iz ljudstva Suo (severno od Šjongnuja), čigar mati je bila boginja volkulja.[31]
  • Pravljica o Šemu in jelenu: Ašine so bili potomci izkušenega lokostrelca z omenom Šemo, ki se je zaljubil v boginjo morja zahodno od podzemne jame Ašide.[32][33]
  • Zgodovinska zgodba: Ašine so bili mešanega porekla iz poveljstva Pinglianga v vzhodnem Gansuju.[34]

Zgodbe so se včasih združile v kronološko skladno pripoved o zgodnji zgodovini Ašinov, kar je seveda sporno. Knjiga Džuja, napisana v prvi polovici 7. stoletja, opisuje rabo zlata med Turki v 5. stoletju:

"(Turki) so dali zlat kip volčje glave na svoj tug (prapor); njihovi vojaki so se imenovali Fuli, kar v kitajščini pomeni volkovi. To je zato, ker so potomci volka, in se tako imenujejo zato, da ne bi pozabili svojih prednikov."[35]

Mita Ašinov imata nekaj podobnosti z mitom Usunov. Slednji se od ašinskega razlikuje po tem, da je volk rešil prednika plemena.

Pogrebni obred

uredi

Kronika severnega Džuja opisuje pogrebni obred plemena Ašina. Pokojnika so položili k počitku v šotor, okoli šotora pa so žrtvovali živali. Svojci pokojnika so okoli šotora jezdili na konjih in se obredno rezali po obrazu v znak žalovanja (krvave solze). Pokojnega in njegove stvari so nato sežgali.[36]

D.G. Savinov trdi, da niti v južni Sibiriji niti v Srednji Aziji niso odkrili nobenega pokopa, ki bi se popolnoma skladal z opisanim pokopom.

Zdi se, da je kremiranje kot način pokopa prakticirala samo vladajoča elita, kar morda kaže, da je bila vladarska družina tujega porekla.[37]

Videz

uredi

Po zapisih v Knjigi Džuja in Zgodovini severnih dinastij je bil klan Ašina v sorodu z Jenisejskimi Kirgizi.[38][39] Slednji so prebivali v bližini Pamirja in bili v Novi knjigi Tanga opisani kot rdečelasi in modrooki ljudje. Enako so bili pred njimi opisani tudi Usuni.[29] Gogturki so se od Kirgizov zagotovo razlikovali po fiziognomiji.[40]

Mukan kagan, tretji kagan Prvega turškega kaganata, je imel po zapisih v kitajskih virih nenavaden videz. Imel je oči kot "barvna glazura" (modre),[41][42] rdečo polt in širok obraz.[43][44]

Po mnenju kitajskega zgodovinarja Xue Zongzhenga so imeli prvotni člani plemena Ašina fizične značilnosti, ki so se precej razlikovale od značilnosti ljudi iz vzhodne Azije. Pripadniki plemena so se sčasoma poročali s kitajskim plemstvom, kar je njihov fizični videz spremenilo v bolj vzhodnoazijskega. Preobrazba fizičnega videza plemena Ašina je bila do sredine 7. stoletja skoraj popolna.[45]

Podobno je turški zgodovinar Emel Esin opazil, da so zgodnji člani plemena Ašina, podobno kot Jenisejski Kirgizi, imeli bolj evropske značilnosti, vendar so sčasoma zaradi vzajemnih zakonskih zvez postali bolj vzhodnoazijski. Zapisal je tudi, da so se člani plemena Ašina želeli poročati s kitajskim plemstvom, "morda v upanju, da bi ob primerni priložnosti lahko sami prevzeli oblast na Kitajskem". Esin ugotavlja, da ima Kul Tigin na doprsnem kipu vzhodnoazijski videz.[46]

Zapuščina

uredi

Člani dinastije Ašina so vladali tudi Basmilom[47][48][49] državi Karluk jabguja[50] in morda Hazarom[51][52] in Karakanidom, če je prvi karakanidski vladar Bilge Kul Kadir kan res izviral iz Karluk jabguja.[53] Po mnenju nekaterih raziskovalcev bi lahko Asenova dinastija iz Drugega bolgarskega cesarstva izvirala iz plemena Ašina.[54]

Galerija

uredi

Sklici

uredi
  1. International Turkic Academy (2015). TÜRK BENGÜ TAŞI: Şivеet-Ulаan Damgalı Anıtı, str. 13 (turško)
  2. Grač, 1957, str. 408-414
  3. "The tamga of the royal clan of the first Turkish empire was a neatly drawn lineal picture of an ibex", Kljastornyj, 1980, str. 93.
  4. Peter B. Golden (1992). An Introduction to the History of the Turkic Peoples, str. 126.
  5. 5,0 5,1 Ratcliffe, Jonathan (2020). »Masters of Political Theology: Eric Voegelin and the Mongols«. V Trepanier, Lee (ur.). Eric Voegelin’s Asian Political Thought. Lexington Books. str. 114.
  6. Empires, Diplomacy, and Frontiers (2018). V N. Di Cosmo & M. Maas (ur.). Empires and Exchanges in Eurasian Late Antiquity: Rome, China, Iran, and the Steppe, ca. 250–750. str. 269–418.
  7. Peter B. Golden (2010). Central Asia in World History, str. 43-44.
  8. Liu Mau-tsa, (1958), 1: p. 172-173
  9. Tsvetelin Stepanov, (2008), The Bulgars and the steppe empire in the early Middle Ages: The problem of the others, str. 65-66.
  10. 10,0 10,1 10,2 Wei Zheng in drugi. Book of Sui, Vol. 84. (kitajsko)
  11. Wei Shou. Book of Wei, Vol. 4-I. (kitajsko)
  12. Sima Guang. Zizhi Tongjian, Vol. 123. (kitajsko)
  13. 永和七年 (太延五年) 九月丙戌 Academia Sinica (kitajsko) Arhivirano 2013-10-16 na Wayback Machine.
  14. 14,0 14,1 Christian 1998, str. 249.
  15. 15,0 15,1 Linghu Defen in drugi. Book of Zhou, Vol. 50. (kitajsko)
  16. 16,0 16,1 Li Yanshou (李延寿), History of the Northern Dynasties, Vol. 99. (kitajsko)
  17. New Book of Tang, vol. 215 upper. "突厥阿史那氏, 蓋古匈奴北部也."
  18. Xu Elina-Qian. Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan, University of Helsinki, 2005
  19. 杜佑, 《通典》, 北京: 中華書局出版, (Du You, Tongdian, Vol.197), 辺防13 北狄4 突厥上, 1988, ISBN 7-101-00258-7, str. 5401. (kitajsko)
  20. Tang, Li (University of Salzburg, Austria. "A Brief Description of the Early and Medieval Türks" in Turkic Christians in Central Asia and China (5th - 14th Centuries), Studies in Turkic philology (v angleščini). Minzu University Press. str. VII.
  21. Duan: Dingling, Gaoju and Tiele. 1988, str. 39–41.
  22. Xue, Zongzheng History of Turks (1992). str. 39–85.
  23. Rachel Lung, Interpreters in Early Imperial China, John Benjamins Publishing Company, 2011, str. 48 "Türk, or Türküt, refers to a state of Ašina clan (of Tiele [鐵勒] tribe by ancestral lineage)"
  24. Duan: Dingling, Gaoju and Tiele. 1988, str. 39–41
  25. Old Book of Tang, Vol. 199 lower "鐵勒,本匈奴別種" tr. "Tiele, originally a splinter race from Xiongnu"
  26. Book of Sui, Vol. 84 "鐵勒之先,匈奴之苗裔也" tr. "Tiele's predecessors are Xiongnu's descendants."
  27. Suribadalaha, "New Studies of the Origins of the Mongols", str. 46–47.
  28. Cheng, Fangyi. "The Research on the Identification Between Tiele and the Oghuric Tribes".
  29. 29,0 29,1 Lee & Kuang (2017), str. 201.
  30. Golden, Peter B. (avgust 2018). "The Ethnogonic Tales of the Türks". The Medieval History Journal, 21 (2): 292.
  31. 31,0 31,1 Zhoushu, vol. 50 »Zhou Shujuan«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. oktobra 2007. Pridobljeno 15. maja 2007.
  32. Youyang Zazu, vol. 4 [1][mrtva povezava]
  33. Youyang Zazu, "vol. 4". Siku Quanshu version, pp. 119, 120, 121 od 161.
  34. Suishu, vol. 84 »Sui Shu Juan«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. februarja 2008. Pridobljeno 28. decembra 2007.
  35. Book of Zhou, vol. 50. quote: "旗纛之上,施金狼頭。侍衞之士,謂之附離,夏言亦狼也。蓋本狼生,志不忘舊。"
  36. Baumer, Christoph (2018). The history of Central Asia : the age of decline and revival. London. str. 183. ISBN 978-1838608682.
  37. Савинов Д.Г. Народы Южной Сибири в древнетюркскую эпоху Глава II. Раннетюркское время 1. Древнетюркские генеалогические предания и археологические памятники раннетюркского времени (str. 31–40)
  38. Zhoushu, "vol. 50 - section Tujue"
  39. Beishi, "vol. 99 -section Tujue"
  40. Lee & Kuang 2017, str. 202.
  41. Wang (2018), str. 190.
  42. History of the Northern Dynasties vol. 99 "狀貌奇異,面廣尺餘,其色赤甚,眼若琉璃"
  43. Book of Zhou, vol. 50 ""狀貌多奇異,面廣尺餘,其色甚赤,眼若瑠璃。"
  44. Emmerick, Ronald Eric (1979). Akten des VII. Internationalen Kongresses für Iranische Kunst und Archäologie : München, 7.-10. Berlin: Dietrich Reimer Verlag GmbH. str. 449. ISBN 9783496001034.
  45. Ahmet., Tasagil. Gök-Türkler. Onat, Ayse., Izgi, Özkan., Türk Tarih Kurumu. (3 cilt birarada 1. baski izd.). Ankara. ISBN 9789751624604. OCLC 880367410.
  46. Esin, Emel (1980). A History of Pre-Islamic and Early-Islamic Turkish Culture. Istanbul: Ünal Matbaasi. str. 116.
  47. Zizhi Tongjian, Vol. 212, cited in Zuev Yu.A., Horse Tamgas from Vassal Princedoms (translation of 8-10th century Chinese Tanghuyao), Kazakh SSR Academy of Sciences, Alma-Ata, 1960, str. 104, 132.
  48. Klyashtorny, S.G. "The Polovcian Problems (II)" v Acta Orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae, Vol. 58, No. 3, Proceedings of the First International Conference on the Mediaeval History of the Eurasian Steppe: Szeged, Hungary May 11—16, 2004: Part III (2005). str. 245
  49. Golden, Peter B. An Introduction to the History of Turkic Peoples, str. 142-143.
  50. Kli︠a︡shtornyĭ, S. G. (2004). Gosudarstva i narody Evraziĭskikh stepeĭ: drevnostʹ i srednevekovʹe. Peterburgskoe Vostokovedenie. Sultanov, T. I. (Tursun Ikramovich) (2-e izd., isprav. i dop izd.). Sankt-Peterburg. ISBN 5858032559. OCLC 60357062.
  51. Pritsak, Omeljan (september 1978). "The Khazar Kingdom's Conversion to Judaism" (PDF). Harvard Ukrainian Studies. II (3): 261–281.
  52. Golden, Peter Benjamin (2007a). "Khazar Studies: Achievements and Perspectives". V Golden, Peter B.; Ben-Shammai, Haggai; Róna-Tas, András (eds.). The World of the Khazars: New Perspectives. Handbook of Oriental Studies. Vol. 17. BRILL. str. 7–57. ISBN 978-90-04-16042-2.
  53. "Karluk Yabghu State (756-940)" Qazaqstan Tarihy. quote:
  54. Sychev N.V., (2008), Книга династий, str. 161-162
  55. Kül-Tegin monument. Turkic Khaganate and research of the First Czechoslovak- Mongolian expedition in Khöshöö Tsaidam 1958, str. 82.