Prostovoljna protikomunistična milica

Prostovoljna protikomunistična milica (italijansko Milizia volontaria anticomunista, kratica MVAC; pejorativno bela garda; manj natančno vaške straže) je bila slovenska kolaborantska milica pod italijanskim poveljstvom, ki je bila ustanovljena na področju Ljubljanske pokrajine 6. avgusta 1942. Pokroviteljstvo okupatorja nad nekdanjimi vaškimi stražami so zahtevali slovenski politiki, ki so se odločili za sodelovanje z okupatorjem, in militantna rimokatoliška duhovščina.

Sodelovanje z okupatorjem so slovenski pripadniki MVAC sprejemali na priporočilo duhovščine RKC[navedi vir]; ob skritem pričakovanju, da bodo ob morebitnem porazu sil osi lahko stopili pod pokroviteljstvo zahodnih zaveznikov in preprečili komunistično revolucijo.

Predzgodovina - vaške stražeUredi

 
Pripadniki vaške straže iz Šentjošta s poveljnikom Francem Komparetom.

Predhodnik MVAC so bile vaške straže, paravojaške enote, sestavljene iz vaščanov, ki so varovali svoje premoženje in življenja prebivalcev pred posameznimi partizanskimi skupinami. Le-te so predvsem v nočnih pohodih ustrahovale domačine, nekaj so jih okrutno pobili, in jim jemali živila. Italijanski okupator namreč ni imel interesa ali upal varovati vasi, ljudi in premoženja pred nočnimi izpadi posameznih pripadnikov revolucionarnega gibanja, kljub temu da so se ljudje nanje kot na predstavnike uradne, a okupatorske oblasti večkrat obračali z zahtevami po zaščiti. Ljudje so se zato pričeli samoorganizirati. Pobudniki prvih vaških straž so bili v začetku najvplivnejši in najuglednejši ljudje v okolju, ki jih je revolucionarno gibanje najbolj ogrožalo - župani, podjetniki, vplivni kmetje, v veliko primerih tudi kaplani in župniki[1].

Prve vaške straže so se pojavile v zgodnjem poletju 1942. Prva uradna ustanovitev vaške straže se je zgodila v Šentjoštu nad Horjulom 17. julija 1942.[2] Ker so bile vaške straže sestavljene iz civilistov, ki so bili slabo izurjeni, slabo opremljeni, brez osrednjega vodstva in pasivni (branili so le svojo vas, niso nastopali ofenzivno), partizanom niso predstavljali večjega odpora. Ideološko in organizacijsko podporo so vaške straže imele predvsem v preostalih politikih predvojne Slovenske ljudske stranke in v delu duhovščine RKC v Sloveniji. Italijani so bili do vaških straž nezaupljivi.

Ustanovitev in poimenovanjeUredi

Ustanovitev MVAC je ukazal poveljnik 11. armadnega zbora, general Mario Robotti. Že pred tem so drugod na jugoslovanskih ozemljih pod italijansko okupacijo nastale druge organizacije z istim italijanskim imenom Milizia volontaria anticomunista.

MVAC so najprej komunisti in nato pripadniki Osvobodilne fronte poimenovali z izrazom bela garda, po ruski beli gardi, ki se je med rusko državljansko vojno borila proti boljševikom na strani carja.

DelovanjeUredi

Ker se Italijani niso želeli sami spopadati z OF, so sčasoma privolili v politično in vojaško podporo protikomunističnemu gibanju. 6. avgusta 1942 so vaške straže preoblikovali v MVAC. Milico so oborožili s povečini zastarelim orožjem. Stike z okupacijsko oblastjo so okoli ustanovitve MVAC poleg politikov »konzulte« vzdrževali cerkveni krogi. Izpostavil se je zlasti Lambert Ehrlich, vodja Katoliške akcije, ki je 1. aprila 1942 poslal italijanski okupacijski vojaški upravi spomenico s predlogom, »naj omogoči avtonomno varnostno službo v obliki akademske formacije, meščanske straže in splošne varnostne straže po vaseh«.[3]

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je večina pripadnikov MVAC zatekla na grad Turjak, kjer so nameravala pričakati zavezniško izkrcanje, vendar so partizani Turjak oblegali, pri čemer so si pomagali tudi z artilerijo, ki so jo zasegli umikajočim se italijanskim enotam, ter MVAC popolnoma uničili.[4]

V času druge svetovne vojne je bilo skupaj v boju ubitih 813 borcev, večina (414) v bitki pri Turjaku in po njej, ko so partizani ujetnike odpeljali v Kočevski Rog.[5] Ostanki MVAC in nekatere druge protikomunistične enote so predstavljale jedro Slovenskega domobranstva, nove kolaborantske milice, ki so jo še isti mesec po uničenju MVAC ustanovili Nemci, ki so prevzeli okupacijo Ljubljanske pokrajine.

OrganizacijaUredi

MVAC je bila organizirana po teritorialnem principu kot vaške straže. Ena četa je tvorila posadko ene postojanke. Ta organiziranost se je ohranila tudi v Sloveniji.

Edina večja gibljiva enota je bila Legija smrti (polk s tremi bataljoni). Legija smrti in njeni trije bataljoni so bili v bistvu le povezovalni štabi, saj so podrejene čete delovale samostojno in bile podrejene najbližjemu italijanskemu poveljstvu.

Tretja oblika MVAC so bili manjši vodi, ki so bili dodeljeni arditskim oz. specialnim bataljonom za protigverilsko bojevanje. Ti vodi so bili po navadi sestavljeni iz prostovoljcev, ki so bili dodeljeni italijanskemu bataljonu kot vodiči in prevajalci.

Tako je julija 1943 imela MVAC v Sloveniji pod seboj 6.134 mož. 5.064 mož je bilo razporejenih v 107 postojank, 953 je bilo v Legiji smrti in 117 v arditskih bataljonih.

EnoteUredi

Viri in opombeUredi

  1. Ferenc, Mitja, iz recenzije, Ljubljana, 2019.
  2. Griesser Pečar, Tamara: Ključni prispevek k razumevanju slovenskega konflikta med drugo svetovno vojno, iz recenzije, Ljubljana, 2019.
  3. Jure Aleksić: Izdajalec ali heroj? Blagoslavljanje kipa Lamberta Ehrlicha na Teološki fakulteti. Mladina, 3. junija 2002 <http://www.mladina.si/tednik/200222/clanek/ehrlich/>
  4. Tone Ferenc, "Padec fašizma in kapitulacija Italije pred petindvajstimi leti", Kronika 16, št. 3 (1968), s. 177. Dokument v zbirki Digitalne knjižnice Slovenije
  5. Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Šorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.

Glej tudiUredi