Gizela Šuklje
Gizela Šuklje [gizéla šúklje], slovenska arhitektka in pedagoginja, * 25. marec 1909, Jelsa, † 31. oktober 1994, Ljubljana.
| Gizela Šuklje | |
|---|---|
| Rojstvo | 25. marec 1909[1] Jelsa |
| Smrt | 31. oktober 1994[1] (85 let) Ljubljana |
| Državljanstvo |  Slovenija.svg){kind=small} SFRJ.svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija.svg){kind=small} Avstro-Ogrska |
| Poklic | arhitektka, učiteljica |
| Poznan po | Plečnikova učenka in sodelovka |
| Starši | Vladimir Šuklje in Gizela Šuklje (rojena Golia) |
| Sorodniki | Vladimir Šuklje (brat), Lujo Šuklje (brat), Svetozara Šuklje (sestra), Fran Šuklje (ded) |
Življenjepis uredi
Gizela Šuklje se je po končani ljubljanski Ženski realni gimnaziji kot ena redkih žensk tedaj vpisala na študij arhitekture. Diplomirala je novembra 1932 na Tehniški fakulteti v Ljubljani kot prva Plečnikova študentka. Po uspešno zaključenem študiju v Ljubljani se je kot štipendistka francoske vlade od novembra 1933 leto dni izpopolnjevala na pariškem Inštitutu za umetnost in arheologijo in hkrati delala pri arhitektu Augustu Perretu. V Parizu je študirala hkrati kot arhitekta Milan Sever in Juraj Neidhardt ter arhitektka Dušana Šantel, pravnik Joža Vilfan, zgodovinar Fran Zwitter in jezikoslovec Anton Grad. Po povratku v Ljubljano novembra 1934 je postala asistentka volonterka na ljubljanskem oddelku za arhitekturo. Vse od povratka iz Pariza do junija 1946 je delala v ateljeju Jožeta Plečnika. Leta 1946 je postala profesorica tipografije, dekorativnega risanja in zgodovine pohištva na Šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer je kot pedagog in ravnateljica delovala polnih 25 let (1946 - 1972). Vse znanje in izkušnje, ki jih je pridobila pri Plečniku v več kot dvajsetih letih je prenesla na svoje dijake. Spodbudila je Plečnika k prenovi Križank.
Delo uredi
V Plečnikovem ateljeju so pod njenimi rokami nastajali načrti za cerkev Matere božje Lurške v Zagrebu, za vilo Epos na Bledu, prvi projekti za Žale v Ljubljani, načrti za obnovo NUK, podrobnosti za cerkev sv. Antona v Beogradu, načrti za Jezuitski samostan v Osijeku in drugi.
Medtem, ko je notranjo opremo snovala predvsem za svoje bližnje in sorodnike, se po ugotovitvah strokovnjakov za novejšo slovensko arhitekturo Šukljejin žar in ustvarjalnost najbolj izrazito kažeta v knjižni opremi. Njena risba je izredno nežna in subtilna, hkrati pa mešana s Plečnikovo odločnostjo. Bila je mojstrica grafičnega oblikovanja, pretanjeno pa se je lotevala še vsega drugega kot npr.: ureditev vrtov Metliškega gradu ali pa postavitev partizanskih spomenikov v Beli krajini.
Glej tudi uredi
Viri uredi
- Bojc, Saša, »Bila je prava dama«, Predstavitev zapuščine ene prvih slovenskih arhitektk in prve Plečnikove diplomantke Gizele Šuklje, Delo, 25. september, 2009.
