Centralno pokopališče Žale

pokopališče v Sloveniji

Centralno pokopališče Žale je največje pokopališče v Ljubljani in Sloveniji. Nahaja se v Mestni občini Ljubljana, natančneje v četrtni skupnosti Bežigrad. Z njim upravlja in na njem pogrebno dejavnost izvaja javno podjetje Žale, ki je leta 2006 slavilo 100 let obstoja.

Centralno pokopališče Žale
Vhodni portal Centralnega pokopališča Žale
Vhodni portal Centralnega pokopališča Žale
Centralno pokopališče Žale se nahaja v Ljubljana
Centralno pokopališče Žale
Geografska lega: Centralno pokopališče Žale, Ljubljana
LegaStari del pokopališča Žale
Mestna občina Ljubljana
Koordinati46°4′16″N 14°31′55″E / 46.07111°N 14.53194°E / 46.07111; 14.53194Koordinati: 46°4′16″N 14°31′55″E / 46.07111°N 14.53194°E / 46.07111; 14.53194
ArhitektJože Plečnik (arhitekt; 1936-1940), Peter Kerševan (arhitekt; 1976-1978), Franc Popek (arhitekt; 1997), Marko Mušič (arhitekt; 1982-1988, 1992), Stane Jarm (kipar; 1991), Svetoslav Peruzzi (kipar; 1923), Wolfgang Skala (kipar; 1962)
Uradno ime: Ljubljana - Pokopališče Žale
Razglasitev18. julij 2009 [1]
evid. št.384

Pri ureditvi pokopališča so sodelovali številni znani arhitekti (Jože Plečnik, Ivan Vurnik, Edvard Ravnikar, Vlasto Kopač, Fedja Košir, Nikolaj Bežek, Peter Kerševan, Marko Mušič,...),[2] tako da ima celoten kompleks pokopališča pomembno mesto v slovenski arhitekturni zgodovini. Poseben pomen ima Plečnikov Vrt vseh svetih, poslovilni kompleks kapelic, mrliških vežic, ki je od poletja 2021 del UNESCO spomenika. Številne grobove so okrasili znani kiparji, med njimi Lojze Dolinar, France Gorše, Svitoslav Peruzzi (Septembrske žrtve, Kranjski Janez), Boris Kalin, Zdenko Kalin, Nikolaj Pirnat, Janez Boljka, Stojan Batič, Žale so pomembne tudi zaradi hortikulturne ureditve.[3]

ZgodovinaUredi

1906 - 1936Uredi

Zaradi 120-letne uporabe pokopališča pri Sv. Krištofu je bilo ob pričetku 20. stoletja stanje na utesnjenem starem pokopališču na robu Bežigrada, na območju sedanjega Gospodarskega razstavišča, že nevzdržno, tako da se je ljubljanska mestna oblast odločila urediti novo pokopališče. Do maja 1905 je mesto uspelo za novo pokopališče odkupiti 117.000 kvadratnih metrov zemljišča na Ljubljanskem polju. Načrtovanje tega pokopališča je potekalo pod vodstvom Ferdinanda Trumlerja, ki je zgradil že ljubljanske Škofove zavode.[4] Samo pokopališče je bilo odprto leta 1906 v sklopu župnije Ljubljana - Sv. Križ okoli male historistične cerkve sv. Križa. Pokopališče je bilo blagoslovljeno 2. maja in že naslednji dan je bil opravljen prvi pokop, ko je bil tu pokopan duhovnik Martin Malenšek, ki so ga sem prepeljali s starega pokopališča Sv. Krištofa (del tega je ohranjen kot Navje).[5]

Prva svetovna vojna je povzročila, da so tu pokopali okoli 6100 padlih oz. umrlih vojakov različnih vojskujočih se strani[6]; Ljubljana je bila sedež več vojaških bolnišnic, v mestu so bili zapori in vojaška ujetniška taborišča. Na Žalah so v začetku pokopavali le rimokatolike, medtem ko so vojake ostalih veroizpovedi (evangeličane, Jude in muslimane) pokopavali na drugih pokopališčih. Leta 1923 so pričeli na Žalah pokopavati tudi Jude in muslimane. V začetku so bili pokopani na zunanji strani pokopališčnega zidu.[7] Po vojni so na pokopališču med drugim pokopali še judenburške žrtve ter ob novo kostnico (arhitekt Ravnikar, 1939) postavili kip Kranjskega Janeza (zasnova Peruzzi, izdelava Lojze Dolinar).[7]

Leta 1927 so odkupili novih 70.000 kvadratnih metrov (severno od obstoječa pokopališča)[6] in leta 1931 je bil odprt novi del pokopališča - del B. Tako so tu uredili italijansko vojaško pokopališče, v katerega so prestavili številne posamične grobove italijanskih vojakov (več kot 1000 umrlih italijanskih vojnih ujetnikov je bilo pokopanih na Žalah[7]) iz dela A. Istega leta so ustanovili tudi judovski del pokopališča, ki je bil fizično (ograja) ločen od ostalega dela. Leta 1939 so na robnem delu območja A zgradili tudi Kostnico žrtev 1. svetovne vojne, v katero so prekopali 5.258 žrtev 1. svetovne vojne in poznejših povezanih konfliktov. Tako so v grobnici pokopani pripadniki avstro-ogrskih oboroženih sil, srbski, ruski in romunski vojni ujetniki, judenburški uporniki, borci za severno mejo (koroški borci), preporodovci,...

S povečanjem mesta Ljubljana in s tem tudi povečanjem potreb po grobovih so v 30. letih 20. stoletja razglasili pokopališče za centralno na področju Ljubljane in ga v ta namen hoteli ustrezno preuredili.

Plečnikove ŽaleUredi

Glavni članek: Plečnikove Žale.

Sprva je bil za načrtovanje kompleksa z mrtvašnico zadolžen arhitekt Ivo Spinčič, toda zaradi nestrinjanja naročnikov z njegovim načrtom, je leta 1936 projekt prevzel Jože Plečnik, ki je zasnoval drugačno slovo od umrlih. Naslednje leto je že predložil prvi načrt za svojski poslovilni kompleks (Vrt vseh svetih), na podlagi katerega so leta 1939 pričeli graditi s pomočjo gradbenika Emila Tomažiča,[8] tako da je bil do leta 1940 večinoma zgrajen novi del z mrliškimi vežicami in molilnico – Plečnikove Žale; po temu delu je prevzelo ime celotno pokopališče pri Sv. Križu v letih po drugi svetovni vojni. Pokopališke objekte je poleti 1940 blagoslovil škof Gregorij Rožman. Vsi objekti niso bili dokončani in pričetek druge svetovne vojne v Jugoslaviji je začasno prekinil nadaljevanje del.[8]

Druga svetovna vojna in poznejeUredi

 
Pogreb Božidarja Lavriča leta 1961

Med samo drugo svetovno vojno je bilo pokopališče sprva izven okupacijske žične ovire, toda pozneje so prestavili žico, tako da je celotno staro pokopališče bilo znotraj ograjene Ljubljane. Po vojni se je verska plat pokopališča močno zmanjšala, saj je oblast leta 1946 razlastila Rimskokatoliško Cerkev lastništva nad pokopališčem in celotno pokopališče je bilo preimenovano iz Pokopališče Sv. Križa v Pokopališče Žale. Današnja Pot spominov in tovarištva, kjer so bile med vojno žične ovire, zaradi poznejše širitve pokopališče teče skozi same Žale. Leta 1962 so ponovno morali razširiti pokopališče (tokrat del B do Poti spominov in tovarištva), hkrati pa so začeli istega leta urejati samo pokopališče. Tako so na predlog Avstrije postavili spominsko ploščad avstrijskih vojakov druge svetovne vojne. Naslednje leto je sledil prekop vseh italijanskih vojakov, katerih posmrtne ostanke so prepeljali v Italijo. Samo italijansko vojaško pokopališče je ostalo kot spomenik. Uredili so grobišče talcev (Nikolaj Bežek), postavili so Boljkov spomenik vsem žrtvam vojne in vodnjak življenja Zdenka Kalina. Do leta 1968 so na Žalah opravljali le klasične krstne pokope, tega leta so zgradili Upepeljevalnico Žale Ljubljana in tako omogočili tudi žarne pokope. Postopoma so začeli opuščati Plečnikove mrliške vežice.

Leta 1974 so bili ponovno primorani odpreti nov del (del C), za območjem zgrajenega krematorija, kjer sta še poslovilni dvorani in nove mrliške vežice ter prodajalna in spominska fontana kiparja Janeza Lenassija. Celotno območje je načrtoval arhitekt Peter Kerševan. Že čez šest let so objavili javni razpis za nov del pokopališča zahodno od Tomačevske ceste. Tako so leta 1988 odprli novi del D (Nove Žale), ki so delo arhitekta Marka Mušiča.[2]

Z prihajajočimi političnimi spremembami se je v zadnjih 80. letih 20. stoletja spremenil tudi odnos do verskih pokopov. Leta 1987 so zgradili novo župnijsko cerkev Vseh svetih (zunanjost arhitekt Fedja Košir, oprema Jože Kregar) in istega leta pričeli tudi obnavljati Plečnikove Žale, ki so postopoma propadale vse od konca druge svetovne vojne. Dve leti pozneje (1989) so posadili tudi Lipo sprave in zgradili kenotaf za žrtve dachavskih procesov.

Samostojna SlovenijaUredi

 
Žale ob dnevu spomina na mrtve leta 2012

Nove dopolnitve so bile dodane leta 1992, ko so ponovno odprli Plečnikove mrliške vežice in postavili kenotaf padlim v vojni za Slovenijo (Nove Žale), delo Marka Mušiča. 1997 so postavili tudi spomenik žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Leta 2001 so odprli Park zvončkov, čez dve leti (2003) pa so prenovili nemško vojaško pokopališče druge svetovne vojne. Ob Boljkov spomenik žrtvam druge svetovne vojne so poleti 2016 dodali spomenik ruskim žrtvam prve in druge svetovne vojne s simbolnimi žerjavi.

Do maja 2004 je bilo na pokopališču uradno pokopanih več kot 150.000 ljudi, od tega je vsaj okoli 2000 širše znanih osebnosti. Uradno število pokopanih (register pokopov) in resnično stanje se razlikujeta, saj so bili po drugi svetovni vojni številni grobovi in grobnice odprti, posmrtni ostanki odstranjeni ter uničeni oz. prekopani na neznano lokacijo. Kljub temu so te osebe še danes uradno pokopane na Žalah. Bili pa so tudi primeri, da so opravljali prekope iz drugih pokopališč na Žale, a so nato pozabili uvrstiti prekop v register, tako da so umrli pokopani na Žalah, a brez znane lokacije. Kmalu po letu 2004 je bilo celotno območje Žal razglašeno za kulturni spomenik Slovenije lokalnega pomena, medtem ko so bili posamezni predeli oz. objekti razglašeni za kulturne spomenike državnega pomena (npr. 40 nagrobnikov, ki jih je načrtoval Plečnik ali njegova šola).

Pokopališče je bilo tako leta 2006 veliko 375.000 ter je funkcionalno razdeljeno na dele A, B in C (vsi desno od Tomačevske ceste) ter del D (Nove Žale; levo od ceste). Peti del pokopališča (Plečnikove Žale) pa ni namenjen za pokope, ampak za pogrebne slovesnosti ter spremljajoče pokopališke dejavnosti.

Leta 2011 je bila končana gradnja novega dela pokopališča, ki se navezuje na Nove Žale, pri čemer pa je izključno namenjen klasičnim pokopom; s tem je pokopališče pridobilo prostor za novih 1273 grobov.[9] S tem načrtujejo, da bodo zadovoljili potrebe po grobovih v naslednjih osmih letih.[10]

UreditevUredi

  • Del A:
  • Del B:
  • Del C:

Pomembni ljudjeUredi

Okoli 2.000 pomembnih ljudi je pokopanih na Žalah, med njimi:

Dostop (javni prevoz)Uredi

 
Mestni avtobus na Žalah

Do Žal (postajališče Žale) iz središča in ostalih delov mesta vozijo tudi avtobusne mestne linije št. 2, 7, 7L, 22 in 24. Do novega dela pokopališča (postajališči Tomačevska in Nove Žale) pa obratujeta liniji št. 19B in 19I.

Viri in opombeUredi

  1. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 384". Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
  2. 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 2,16 "Kulturno pomembna evropska pokopališča – ljubljanske Žale". Zavod Pogreb ni tabu. Pridobljeno dne 18.7.2017.
  3. Significantcemeteries.org - Cemetery Žale
  4. Milena Piškur: Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču (Ljubljana, 2004), str. 7.
  5. Milena Piškur: Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču (Ljubljana, 2004), str. 8.
  6. 6,0 6,1 Milena Piškur: Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču (Ljubljana, 2004), str. 10.
  7. 7,0 7,1 7,2 Milena Piškur: Ljubljanske Žale: vodnik po pokopališču (Ljubljana, 2004), str. 11.
  8. 8,0 8,1 Dedi.si - Plečnikove Žale
  9. Dnevnik.si - "Nekoč bomo rekli kar Mušičeve Žale"
  10. Siol.net - Žale dobile nov del za klasične pokope
  11. Delo.si - Slovo od dr. Andreja Bajuka na ljubljanskih Žalah

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi

  • Žale [1], uradna stran