Pepi II.

Pepi II. je bil faraon iz Šeste egipčanske dinastije Starega kraljestva, ki je vladal od 2284-po 2247 pr. n. št., verjetno do okoli 2216 ali okoli 2184 pr. n. št.[2][note 1]) Pepijevo prestolno ime Neferkare (Nefer-ka-Re) pomeni Čudovita je Rajeva Ka. Na prestol je prišel po smrti Merenreja I., ko je bil star komaj šest let.

V preteklosti se je domnevalo, da je bil sin Pepija I. in kraljice Ankesenpepi II., po odkritju Kamna iz južne Sakare pa se je izkazalo, da je Merenre I. vladal najmanj enajst let. Več pečatov faraonov iz Šeste dinastije in kamnitih blokov, ki so jih odkrili v pogrebnem templju kraljice Ankesenpepi II., matere Pepija II., je dokazalo, da se je Ankesenpepi II. po smrti Pepija I. poročila z Merenrejem I. in postala njegova prva žena.[5] Na kamnitih blokih se Ankesenpepi II. naslavlja s »kraljeva žena piramide Pepija I., kraljeva žena piramide Merenreja I., mati piramide Pepija II.«[6] Mnogo egiptologov je zato prepričanih, da je bil Pepi II. najverjetneje Merenrejev sin.[7]

Vladavino Pepija II. je zaznamovalo hitro propadanje Starega kraljestva. Moč nomarhov je rasla, moč faraonov pa upadala. V državi brez močne centralne vlade so se nomarhi začeli spopadati za ozemlje, zato je Staro kraljestvo nekaj desetletij po smrti Pepija II. propadlo.

Prva leta vladanjaUredi

 
Podstavek kipa s titularijem Pepija II., Louvre, Pariz.

V prvih letih Pepijevega vladanja je najverjetneje kot regentka vladala njegova mati Ankesenpepi II., verjetno s pomočjo svojega brata Džaua, vezirja Merenreja I. Kip iz alabastra iz Brooklinskega muzeja prikazuje mladega Pepija II. z vsemi regalijami, sedečega v naročju svoje matere. Kip je eden od samo treh znanih ohranjenih kipov tega faraona. Nekaj znanstvenikov to razlaga s pomanjkanjem umetnikov na njegovem dvoru.

Faraonova osebnost v otroških letih je bežno razvidna iz njegovega pisma guvernerju Asuana Harkufu, ki je vodil eno od egipčanskih odprav v Nubijo. V Nubiji, kjer naj bi trgoval in zbiral slonovino in druge dragocenosti, je ujel pritlikavca, verjetno Pigmejca. Ko je Pepi II. izvedel zanj, je Harkufu pisal, da bo bogato nagrajen, če pritlikavca živega pripelje na njegov dvor. Pismo se je ohranilo[8] kot del dolgoveznega napisa v guvernerjevi grobnici, ki se šteje za prvi znani potopis.[9]

DružinaUredi

 
Plošča, na kateri je omenjen Pepijev prvi Sed festival

Pepi II. je imel veliko žena, med njimi:

  • Neit je bila mati Pepijevega naslednika Merenreja II. Nemtjemsafa.[10] Kraljica je bila morda hčerka Ankesenpepi I. in zato hkrati Pepijeva sestrična in polsestra.[11]
  • Iput II, polsestra Pepija I.[10]
  • Ankesenpepi III. je bila hčerka Merenreja I. in vnukinja Pepija I.[10][11]
  • Ankesenpepi IV. Po besedilih iz njene grobnice je bila Neferkarejeva mati, vendar ni jasno, katerega Neferkareja, ker je bilo v prvem vmesnom obdobju Egipta več faraonov s tem imenom.[10] Lahko bi bil Neferkare Nebi.[11]
  • Udjebten[10] je bila hčerka Pepija I.[11]

Od teh kraljic so imele v piramidnem kompleksu v Sakari svoje manjše pramide in pogrebne templje kraljice Neit, Iput in Udjebten. Ankesenpepi III. je bila pokopana v piramidi v bližini piramide Pepija I., Ankesenpepi IV. pa v kapeli v pokopališkem kompleksu kraljice Udjebten.[10]

Znana sta dva Pepijeva sinova: Nebkauhor-Idu in Ptašepses (D).[10]

Zunanja politikaUredi

Zunanj politika Pepija II. je bila dokaj podobna politiki njegovih predhodnikov. Pepi II. je omenjen v Vadiju Maghara na Sinaju, kjer so Egipčani rudarili bakrovo rudo in turkiz, in v kamnolomu Hatnub, kjer so lomili alabaster. Omenjen je tudi na napisih, odkritih v feničanskem mestu Biblos.[12]

Na jugu je trgoval z Nubijo. Guverner Gornjega Egipta Harkuf je med Merenrejevo in Pepijevo vladavino vodil več odprav v Nubijo. Na zadnji odpravi je odpotoval v mesto Iam[13] in domov pripeljal pritlikavca, verjetno Pigmejca.[14] Iz Nubije se je v Egipt uvažalo predvsem kadilo, ebenovina, živalske kože in slonovina.[15] Številne karavanske poti so vodile tudi preko Zahodne puščave. Po eni od njih je Egipt trgoval z oazami Kharha, Selima in Dakhla.[15]

Kralj Neferkare in general SasenetUredi

Pepi II. je eden od redkih faraonov, ki se pojavljajo v književnosti. Povest Kralj Neferkare in general Sasenet, od katere so se ohranili samo trije odlomki iz poznega Novega kraljestva, čeprav je bila napisana mnogo prej,[16] govori o kraljevem skrivnostnem nočnem srečanju z generalom Sasenetom ali Sisenejem. Nekateri v tem vidijo homoseksualno zvezo, po drugi stran pa ni nobenega trdnega dokaza, da je to bil Pepi II.[17] Nekateri znanstveniki domnevajo, da je besedilo arhaizirano in se nanaša na kušitskega faraona Šabako iz Petindvajsete dinastije.[18]

Propadanje Starega kraljestvaUredi

 
Odlok Pepija II., s katerim Minov tempelj oprošča plačevanja davkov; Metropolitan Museum of Art, New York

Propadanje Starega kraljestva se je zelo verjetno začelo že pred Pepijem II. z naraščanjem moči regionalnih guvernerjev – nomarhov. Pepi I., na primer, je bil poročen z dvema sestrama, hčerkama nomarha, kasneje pa je njunega brata imenoval za vezirja. Njihov vpliv je bil zelo velik, sestrina sinova pa sta bila kasnejša faraona Merenre I. in Pepi II.

Med vladanjem Pepija II. sta bogastvo in politična moč prešla na visoke državne uradnike. V številnih bogatih nomih so se začele pojavljati velike in razkošne grobnice vladajočih nomarhov, svečenikov in drugih uradnikov. Nomarhi so bili tradicionalno oproščeni plačevanja davkov, zdaj pa so njihovi položaji postali dedni. Njihovo naraščajoče bogastvo in neodvisnost so povzročili premik politične moči s faraonovega dvora na regionalne nomarhe.

Za kasnejšo Pepijevo vladavino je znano, da je pristojnosti vezirja razdelil na dva vezirja, enega za Gornji in enega za Spodnji Egipt, kar je še bolj oslabilo oblast faraonove prestolnice Memfis. Razen tega se je sedež vezirjev Gornjega Egipta večkrat selil. Vezir Spodnjega Egipta je imel sedež v Tebah.

Domneva se, da je k decentralizaciji oblasti in zlomu Starega kraljestva veliko pripomogla tudi dolga Pepijeva vladavina.

Dolžina vladanjaUredi

Pepi II. se pogosto omenja kot vladar z najdaljšo vladavino v zgodovini. Zasluga za to gre egipčanskemu zgodovinarju Manetonu, ki je trdil, da je vladal 94 let. Za egiptologe je njegova trditev sporna zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov po Pepijevem 31. štetju živine (62. letu vladanja, če so bila štetja vsako drugo leto). Mogoče je tudi, da se Manetonov podatek napačno interpretira.[4] Torinski seznam kraljev mu pripisuje 90+x let vladanja, pri čemer je treba upoštevati, da je bil napisan v času Ramzesa II. tisoč let po Pepijevi smrti. Točnost podatka je zato vprašljiva. Dokaj mogoče je, da se bodo v prihodnosti odkrili novi dokumenti, ki bodo potrdili ali ovrgli 94 let njegovega vladanja.

Najstarejši izviren dokument je iz »20. dne 1. meseca šemuja leta po 31. štetju živine«.[19] Če so bila štetja na dve leti, to pomeni 62 celih ali delnih let. Nekateri egiptologi zato trdijo, da ni vladal več kot 64 let[20] in hkrati oporekajo pretiranim 94 letom.[4]

Dolga vladavina bi lahko povzročila nasledstveno krizo in stagnacijo oblasti, zbrane v rokah zelo starega in nezamenjljivega vladarja. Dobro dokumentiran enak problem je nastal po dolgem vladanju Ramzesa II. iz Devetnajste dinastije.

Piramidni kompleksUredi

 
Ruševine piramidnega kompleksa Pepija II.

Piramidni kompleks Pepija II. se je imenoval

<
N5nfrkA
>mn
n
anxO24
[21]
"Neferkare je ustvarjen in živi".[22]

Pokopališki kompleks sestavljajo Pepijeva piramida in pogrebni tempelj ob njej. Jedro piramide je bilo zgrajeno iz apnenčastih blokov, povezanih z malto. Obloženo je bila z belim apnencem. Zanimivo je, da so že zgrajeno severno kapelo in obzidje podrli in povečali podnožje piramide. Piramido so zatem na vseh straneh obzidali do višine obzidja. Namen te obzidave ni znan. Ena od domnev je, da so da so želeli dobiti obliko, podobno hieroglifu za piramido,[22] druga pa, da so nameravali utrditi piramido zaradi potresov.[21]

Strop pogrebne komore ima obliko dvokapne strehe in je poslikan z zvezdami. Dve steni komore sta zgrajeni iz velikih granitnih plošč. Sarkofag je iz črnega granita, popisan s faraonovim imenom in titularijem. Kanopski vrči so bili v odprtini v tleh.[22]

 
Piramidni kompleks Pepija II., narisan po 3D maketi
 
Pepijeva piramida in spremljajoče zgradbe

Severozahodno od piramide Pepija II. sta bili piramidi kraljic Neit in Iput. Udjebtenina piramida je stala južno od Pepijeve. Piramide kraljic so imele vsaka svojo kapelo, tempelj in spremljajočo piramido. Največja je bila Neitina piramida, ki je bila zgrajena verjetno prva. V piramidah vseh kraljic so piramidna besedila.[21] [22]

Pogrebni tempelj ob Pepijevi piramidi je bil okrašen s prizori faraonove borbe z nilskim konjem, ki je simbolizirala zmago nad kaosom. Upodobljeni so tudi Pepijev sed festival, festival boga Mina in prizori, na katerih Pepi II. ubija libijskega poglavarja v spremstvu žene in sina. Slednji je kopija prizora iz Sahurejevega templja.[21][22] Dvorišče je obdano z osemnajstimi stebri, okrašenimi s prizori faraona v spremstvu bogov.[22]

Piramida Pepija II. ni bila nič večja od piramid njegovih prednikov. Njena osnovnica je merila 150 komolcev (78,5 m). Visoka je bila 10 komolcev (52,5 m). Zgrajena je bila iz manjših kamnitih blokov iz lokalnega kamnoloma, napolnjena z drobirjem in obložena z apnenčasto oblogo. Slednjo so kasneje odstranili in jedro piramide se je sesulo. Dostopna pot do piramide je dola približno 400 m. Dolinski tempelj je stal ob jezeru, ki je že davno presahnilo.

IzkopavanjaUredi

Pepijev piramidni kompleks je prvi raziskoval britanski inženir in egiptolog John Shae Perring (1813–1869). V notranjost piramide je prvi vstopil francoski egiptolog Gaston Maspero leta 1881, podrobne raziskave kompleksa pa je opravil švicarski egiptolog Gustave Jéquier v letih 1926-1936.[21][23] Jéquier je bil tudi prvi, ki je napisal popolno poročilo o raziskavah kompleksa.[24]

UpodobitveUredi

Kip, razstavljen v Brooklinskem muzeju, prikazuje kraljico Ankenesmerire II. s sinom Pepijem II. v naročju. Pepi nosi nemes in kilt in je upodobljen v mnogo manjšem merilu kot mati. Razlika je nenavadna, ker so bili vladarji praviloma večji od drugih, in bi lahko pomenila, da je bila njegova mati v tistem času regentka. Mogoče je tudi, da je bila upodobljena kot božanska mati.[25]

Drug kip Pepija II. je v Egipčanskem muzeju v Kairu (JE 50616). Na tem kipu je upodobljen kot gol otrok. Podoba tako mladega faraona bi lahko pomenila, kako mlad je bil, ko je prišel na prestol.[26]

NaslednikiUredi

Pepijevi neposredni nasledniki so dokumentirani na več uradnih dokumentih in napisih. Po Manetonu in Torinskem seznamu kraljev ga je nasledil sin Merenre Nemčemsaf II., ki je vladal samo malo več kot eno leto.[27] Njega je nasledil skrivnosten faraon Nečerkare Siptah, njega pa kraljica Nitokris, prva faraonka v zgodovini Egipta.[28] Zaradi pomanjkanja primarnih dokazov in odsotnosti na seznamih kraljev je njen obstoj sporen.

Z njima se je Staro egipčansko kraljestvo končalo. Začelo se je 200 let dolgo mračno obdobje, znano kot prvo vmesno obdobje Egipta.[28]

OpombaUredi

  1. Leto 2247 pr. n. št. je konzervativna spodnja ocena, ki temelji na 31. štetju živine, če so bila štetja vsako leto. V Starem kraljestvu so bila na začetku štetja vsako drugo leto, proti koncu pa izjemoma tudi vsako leto.[4] Če bi bila štetja na dve leti, bi Pepi II. vladal okoli 62 let, se pravi do leta 2212 pr. n. št. Pepi II. se pogosto omenja kot monarh z najdaljšo vladavino v zgodovini. Trditev temelji na Torinskem seznamu kraljev, napisanem v poznem 2. tisočletju pr. n. št., in Manetonovi Zgodovini Egipta (Egiptiaka). Primarni viri za Manetonovo Zgodovino in Torinski seznam kraljev so se izgubili.[2]

SkliciUredi

  1. Clayton, Peter A: Chronicle of the Pharaohs: The Reign-by-Reign Record of the Rulers and Dynasties of Ancient Egypt, str. 64, Thames & Hudson 2006, ISBN 0-500-28628-0.
  2. 2,0 2,1 2,2 Darell D. Baker: The Encyclopedia of the Pharaohs: Volume I – Predynastic to the Twentieth Dynasty 3300 – 1069 BC, Stacey International, ISBN 978-1-905299-37-9, 2008.
  3. VIth Dynasty
  4. 4,0 4,1 4,2 Michel Baud: The Relative Chronology of Dynasties 6 and 8 v Ancient Egyptian Chronology, Leiden, 2006, str. 152–57.
  5. A. Labrousse, J. Leclant: Une épouse du roi Mérenrê Ier: la reine Ankhesenpépy I v M. Barta (ur.): Abusir and Saqqara in the Year 2000, Praga, 2000. str. 485–490.
  6. Labrousse & J. Leclant, str. 485–490.
  7. A. Labrousse, J. Leclant: Les reines Ânkhesenpépy II et III (fin de l'Ancien Empire): campagnes 1999 et 2000 de la MAFS, Compte-rendu de l'Académie des inscriptions et belles-lettres/, (CRAIBL) 2001, str. 367–384.
  8. Tomb inscriptions of Harkhuf.
  9. Omar Zuhdi: Count Harkhuf and The Dancing Dwarf, KMT 16 Vol:1, Spring 2005, str. 74–80.
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 10,4 10,5 10,6 Aidan Dodson, Dyan Hilton: The Complete Royal Families of Ancient Egypt, Thames & Hudson, 2004, str. 70–78, ISBN 0-500-05128-3.
  11. 11,0 11,1 11,2 11,3 Joyce Tyldesley: Chronicle of the Queens of Egypt, Thames & Hudson, 2006, str. 61–63, ISBN 0-500-05145-3.
  12. G. Edward Brovarski: First Intermediate Period, v Kathryn A. Bard, Steven Blake Shubert, ur.: Encyclopedia of the Archeology of Ancient Egypt, New York: Routledge, 1999, str. 46.
  13. Edward Wente: Letters from Ancient Egypt, Scholars Press, 1990, ISBN 1-55540-473-1, str. 20–21.
  14. Pascal Vernus, Jean Yoyotte: The Book of the Pharaohs, Cornell University Press 2003, ISBN 0-8014-4050-5, str. 74.
  15. 15,0 15,1 Ian Shaw: The Oxford History of Ancient Egypt, Oxford University Press, 2000, ISBN 0-19-280458-8, str. 116–117.
  16. Lynn Meskell: Archaeologies of social life: age, sex, class et cetera in ancient Egypt, Wiley-Blackwell, 1999, str. 95.
  17. David Greenberg (1988): The Construction of Homosexuality, Parkinson, R.B.: Homosexual Desire and Middle Kingdom Literature, Journal of Egyptian Archaeology, vol. 81, 1995, str. 57-76.
  18. Robert Steven Bianchi: Daily Life Of The Nubians, Greenwood Press, 2004, str. 164.
  19. Anthony Spalinger: Dated Texts of the Old Kingdom, SAK 21, 1994, str. 308.
  20. Hans Goedicke: The Death of Pepi II-Neferkare, Studien zur Altägyptischen Kultur 15 (1988): 111–121.
  21. 21,0 21,1 21,2 21,3 21,4 Verner, Miroslav (2001). The Pyramids: The Mystery, Culture, and Science of Egypt's Great Monuments. New York : Grove Press. str. 362–372. ISBN 0-8021-3935-3.
  22. 22,0 22,1 22,2 22,3 22,4 22,5 Lehner, Mark: The Complete Pyramids, Thames & Hudson 2008 (ponatis), str. 161–163, ISBN 978-0-500-28547-3.
  23. Ian Shaw, Paul Nicholson: The Dictionary of Ancient Egypt, The British Museum Press, 1995, str. 220.
  24. Gustav Jéqier: Le monument funéraire de Pepi II, 3 volumes, Kairo, 1936–1941.
  25. Gay Robins: The Art of Ancient Egypt, Harvard University Press, 1997, str. 66–67, ISBN 978-0-674-00376-7.
  26. N. Grimal: A history of ancient Egypt, Wiley-Blackwell, 1994, str. 98.
  27. Aidan Dodson, Dyan Hilton: The Complete Royal Families of Ancient Egypt, Thames & Hudson, 2004, str. 288, ISBN 0-500-05128-3.
  28. 28,0 28,1 Ian Shaw: The Oxford History of Ancient Egypt, Oxford University Press, 2000, str. 116–117, ISBN 0-19-280458-8.
Pepi II.
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Unas
Faraon Egipta
2278–okoli 2216 ali 2184 pr. n. št.
Naslednik: 
Merenre II.