Papež Pavel V.

Papež Pavel V. (latinsko Papa Paulus Quintus; rojen kot Camillo Borghese), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 17. september 1552, Rim, † 28. januar 1621 Rim (Papeška država).

 Pavel V. 
Pavel V. kot ga je upodobil Caravaggio (okrog 1606)
Pavel V.
kot ga je upodobil Caravaggio (okrog 1606)
Izvoljen16. maj 1605 (izvoljen)
Začetek papeževanja29. maj 1605 (posvečen, umeščen in kronan)
Konec papeževanja28. januar 1621 (umrl; 15 let, 8 mesecev, 12 dni)
PredhodnikLeon XI.
NaslednikGregor XV.
Redovi
Duhovniško posvečenje20. oktober 1577
Škofovsko posvečenje27. maj 1597
posvečevalec
Klemen VIII.
Povzdignjen v kardinala5. junij 1596
imenoval
Klemen VIII.
Položaj233. papež
Osebni podatki
RojstvoCamillo Borghèse
17. september 1552[1]
Rim
Smrt28. januar 1621({{padleft:1621|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[2][3][…] (68 let)
Rim[5]
PokopanBazilika Marije Snežne
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiMarcantonio (Marco Antonio, sienski patricij in konsistorialni pravnik)
Flaminia Astalli (rimska plemkinja)
Prejšnji položaj
Alma materUniverza v Peruggii
Univerza v Padovi
Univerza v Rimu
Insignije
Absit nisi in te gloriari
V nikomer drugem naj se ne ponašam razen v tebi (o Bog)[6]
Drugi papeži z imenom Pavel
Catholic-hierarchy.org

Papež je bil med letoma 1605 in 1621.

ŽivljenjepisUredi

DružinaUredi

Oče Camilla Borgheseja je bil plemič Marcantonio (Marco Antonio) Borghese iz Siene, ki se je 1541 preselil s svojo družino v Rim in je bil pravnik na papeškem dvoru. Njegova mati je bila obubožana rimska plemkinja Flaminia Astalli, Marcantonijeva druga žena; svojemu možu je utrla pot med rimsko plemstvo.

Bil je najstarejši od sedmero otrok, od katerih so trije umrli že pred njegovo izvolitvijo za papeža. Njegov brat Francesco (1556–1620) je bil grof v Rignanu in poveljnik papeške vojske. Drugi brat Giovanni Battista (ali Giambattista 1554–1609) je bil upravnik njegovega gradu (Borgo) in graščak-poveljnik v Angelskem gradu. Sina iz zakona med njegovo sestro Ortensio s Francescom Caffarellijem, ki je postal pozneje izredno vpliven kardinal Scipione Caffarelli-Borghese, je posinovil, da bi lahko nosil rodbinsko ime Borghese. Še pred svojim povišanjem v škrlatnika je bil boter poznejšemu jezuitskemu generalu Luigiju Gottifrediju (1595–1652). [7]

VzponUredi

Kamila so poslali v cerkvene šole, in je prejel tonzuro 17. septembra 1568. Študiral je pravo, verjetno v Perugii, ter doktoriral in utroque iure na Univerzi v Rimu 22. oktobra 1569. Istega dne mu je oče priskrbel urad konsistorialnega pravnika, kateremu se je odpovedal 1572 v prid svojemu bratu Oraziju, ko je tudi on doktoriral pravo.

Septembra istega leta ga je Gregor XIII. imenoval za referendarja (poročevalca) v Signaturi prava, in malo pozneje v Signaturi milosti. 1573 je dosegel urad abreviatorja de maiori praesidentia; 9. avgusta 1577 je postal namestnik kardinala nadduhovnika pri Mariji Snežni, torej upravnik. Med 8. septembrom in 20. oktobrom istega leta je prejel nižje in višje cerkvene redove. 3. septembra 1581 je postal datarij Penitenciarije. 1. junija 1586 ga je Sikst V. imenoval za referendarija obeh signatur. 20. septembra 1588 je postal namestnik Bologne, skrbeč zlasti za redno oskrbo z živili in javni red. 1591 se je vrnil v Rim.[8]

Kamil Borghese je bil škof v Jesiju (1597-1599). 5. junija 1596 je bil povzdignjen v kardinala kot kardinal-duhovnik pri Sant'Eusebio (1596–1605), nato kardinal-duhovnik pri San Crisogono (1602–1605), kakor tudi kardinal-duhovnik pri Santi Giovanni e Paolo (1599–1602). Bil je legat v Španiji; postal je rimski namestnik oziroma generalni vikar za Rim (1603–1605), kakor tudi predsednik inkvizicije. V konklave je vstopil kot najmlajši član kardinalskega zbora.

PapežUredi

 
Pavel V., kot ga je upodobil Crispin de Passe (15641637)
 
Pavel V. sprejema odposlanstvo japonskega samuraja Hasekura Tsunenaga v Rimu 1615.
Japonska podoba, 17. stoletje.

Zapleten konklaveUredi

Boji okoli izvolitve novega papeža so se ponovno zapletli, a vodil jih je – kot v prejšnjem konklavu - zopet Aldobrandini. Baronius [9]je imel sicer veliko pristašev, vendar je usmeril pozornost na Borgheseja; zanj je pridobil Francoze kakor tudi Špance. Tako je dobil potrebno večino in bil 16. maja 1605 v konklavu izvoljen za papeža; ustoličen je bil 29. maja istega leta.

Bil je skromen, pobožen in neoporečen nadpastir, ki je užival v pisarniškem delu, in zato nobena stranka ni videla v njem nasprotnika. On sam je pripisoval svojo izvolitev neposrednemu vplivu Svetega Duha. Izvolil si je ime Pavel. Na dan kronanja ni dovolil slovesnega proslavljanja, ampak je določil javne molitve pred Najsvetejšim po vseh rimskih cerkvah skozi vse leto.

Kot vladar je bil strog, ampak najprej do samega sebe. Vodilo ga je načelo, da mora nadpastir podložnikom prednjačiti z dobrim zgledom. Strogo je zahteval ne le od škofov, ampak tudi od škrlatnikov, da v skladu z odločbami Tridentinskega koncila ne pohajkujejo okoli, ampak ostajajo doma in skrbijo za dušno pastirstvo. Obdal se je s krepostnimi možmi, vsak dan maševal ter veliko premolil. [10]

Vsestransko dejavenUredi

Poglavitno nalogo svojega pontifikata je videl v nadaljevanju cerkvene prenove. Podprl je dejavnost novih redovnih skupnosti; 1614 je izdal nov Rimski obrednik. Zelo se je zavzel za misijonsko dejavnost v Indiji, Kanadi, na Japonskem in na Kitajskem.

V cerkveni državi je preuredil upravo ter pospeševal zdravstvo, kmetijstvo, trgovino in promet. Rimu je z novimi vodovodi oskrbel - eden še danes nosi njegovo ime - dovolj pitne vode.

V Baziliki svetega Petra so nadaljevali gradnjo stranskih ladij, 1612 je Maderno (1575-1636) končal pročelje. Pavel V. je dal razširiti Vatikansko knjižnico in postaviti Vilo Borghese. Sam je sicer živel preprosto in skromno, bogato pa je poskrbel za svoje sorodstvo. Z njim se je začel vzpon rodbine Borghese.

V tridesetletni vojni (1618-1648) je podprl cesarja Ferdinanda II. in Ligo pod vodstvom Maksimilijana Bavarskega (1573-1651); ta zveza malih nemških katoliških državic naj bi bila uperjena zoper veliko protestantovsko Prusijo. Papeštvo je skušal uveljavljati še v srednjeveškem duhu, vendar se je po nekaterih deželah vse bolj krepilo državno cerkvenstvo, tako npr. v Franciji galikanizem .

Do hudega spora je prišlo med papežem in Beneško republiko, ki je hotela uvesti čim večji nadzor nad Cerkvijo in hudo omejevati njeno dejavnost. Pod svojo sodnost je hotela spraviti tudi kler. Pavel V. se je temu uprl in jo udaril z interdiktom. Liberalna vlada je izgnala jezuite, kapucine in teatince. Spor je prerastel v načelno prerekanje o odnosih med Cerkvijo in državo in je grozil z vojnim izbruhom. Poravnava je bila dosežena po posredovanju Francije in Španije 1607. To je zadnji primer, da je papež nastopil proti neki državi z najstrožjimi cerkvenimi ukrepi. [11]

DelaUredi

  • "Documenta Catholica Omnia" (latinščina). Cooperatorum Veritatis Societas. Pridobljeno dne 6. december 2011.
  1. Pozval je evropske narode, naj končajo preganjanje kristjanov na Daljnem vzhodu;
  2. bil je velik pokrovitelj umetnosti: razširil je Vatikansko knjižnico in dokončal gradnjo Bazilike svetega Petra;
  3. čeprav je bil naklonjen zvezdoznanstvenim raziskavam, je obsodil Galilejevo delo; 1616 je bil zavrnjen Kopernikov heliocentrični pogled na svet, njegove knjige pa so za poldrugo stoletje prišle na Indeks;
  4. obnovil je določbo Siksta IV. o Brezmadežnem spočetju in prepovedal razpravljanje;
  5. določil je molitev za blagoslov velikonočnih pirhov;
  6. razširil je praznik Angelov varuhov – ki so ga na Španskem in Portugalskem slavili 2. oktobra – 1608 na vso katoliško Cerkev kot spomin, a od 1670 je postal god;
  7. podpiral je misijone in dovolil uporabo kitajščine v bogoslužju. [12]

Pavel V. in SlovenciUredi

Na Slovenskem sta se pod Pavlom V. nadaljevali protireformacija in katoliška prenova. Na Kranjskem je to delo vodil škof Hren. 1602 in ponovno 1621 je iz Rima izposloval dovoljenje, da katoličani smejo uporabljati protestantske izdaje Svetega pisma. V Ljubljano je 1606 poklical kapucine, ki so se kmalu zatem naselili še v drugih slovenskih mestih. 1615 so v Gorico prišli jezuiti; Pavel V. je 1618 njihovemu kolegiju pridružil župnijo Šempeter pri Gorici. Svoje delo in stanje v škofiji je Hren obširno predstavil Pavlu V. v poročilu 1. septembra 1616.

Po številnih štajerskih župnijah sta opravila vizitacije sekovska škofa Brenner 1607-1608 in njegov naslednik ter nečak Eberlein 1617-1619. Papež je 1614 pisno pohvalil lavantinskega škofa Stobeja [13] za njegovo prenovitveno delo. Graški nuncij Salvago je 1607-1608 vizitiral slovenske kraje in o stanju po posameznih župnijah natančno poročal v Rim. Podobno delo je 1620-1621 opravil dominikanec Sikst Carcano.

Izredno sveto letoUredi

1605 je Pavel V. razglasil izredno sveto leto za uspeh svojega pontifikata. Vseslovenski svetoletni shod v Novi Štifti pri Gornjem Gradu je 14. avgusta 1605 vodil škof Hren. [14]

Smrt in spominUredi

Papež Pavel V. je umrl za srčno kapjo 28. januarja 1621 na Kvirinalu v Rimu.

Najprej so ga pokopali v grobnico Borghesejevih, ki jo je dal sam postaviti pri Sv. Petru; nato pa prenesli v veličasten grob pri Mariji Snežni, v Capella Paolina, kjer še danes počiva. Načrt je napravil Ponzio (1560-1613), papeški lik Longhi (1569-1622), reljef več umetnikov, okrajek pa Ferrucci (1565-1637). [15] [16] [17]

Gens perversaUredi

Malahijeva prerokba ga imenuje Gens perversa, tj. Sprijeni rod. Reklo se nanaša na zmaja in orla družine Borghese v papeževem grbu. [18]

OcenaUredi

Veličastne postave, zamišljen, se je že pokazal strogega kot član Rimske inkvizicije. O političnem svetu je imel površno poznanje. Varčen in dobrodelen, vendar se ni znal izogniti nepotizmu; službo državnega tajnika je zaupal nečaku Scipionu Caffarelliju, ki je s 27 leti prevzel grb in ime Borghesovih, ter ga obsul z nadarbinami in službami, ki so mu zagotovile veliko bogastvo. Bogastvo in napredovanje je papež poklonil bratom, zlasti Giovanniju Battistu; na njegovem sinu je Pavel V. osredotočil vso svojo naklonjenost, ko mu je z 19 leti poveril cerkveno poveljstvo. [19]

SkliciUredi

  1. BeWeB
  2. Encyclopædia Britannica
  3. SNAC — 2010.
  4. Brockhaus Enzyklopädie
  5. Union List of Artist Names — 2015.
  6. "Pope Alexander VII (1655–1667)". GCatholic. Pridobljeno dne 10 May 2014.
  7. "„Giovanni Battista Borghese's funeral 'apparato' of 1610 in S. Maria Maggiore, Rome"". JSTOR – The Boston Globe. januar 2001. Pridobljeno dne 19. junij 2009.
  8. "Paolo V, papa". Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 81. 2014. Pridobljeno dne 28. junij 2018.
  9. Caesar (tudi Cesare) Baronius (1538-1607), kardinal, cerkveni zgodovinar (Annales Ecclesiastici) in častitljivi (Božji služabnik)
  10. F. Chobot. A pápák története. str. 382.
  11. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 223.
  12. "Paul V pape". Compilhistoire. 20. junij 2018. Pridobljeno dne 2. Julij 2018.
  13. "Jurij Stobej pl. Palmburg". Maribor art. Pridobljeno dne 3. julij 2018.
  14. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 224.
  15. W. Reardon. The Deaths of the Popes. str. 204.
  16. F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 244.
  17. "Paolo V La riforma della Chiesa e lo scontro con Venezia". Comunione e liberazione. 2. maj 2012. Pridobljeno dne 28. junij 2018.
  18. O'Brien. Prophecy of St. Malachy. str. 65.
  19. "Paolo V papa". Rosario Russo v Enciclopedia Italiana. 1935. Pridobljeno dne 28. junij 2018.

Glej tudiUredi

Nadaljnje branjeUredi

(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(angleško)
  • Richard P. McBrien: Lives of the Popes. San Francisco 2000.
(francosko)
  • John Norman Davidson Kelly: Dictionaire des papes. Brepols 1996.
(nemško)
  • Franz Xaver Seppelt–Klemens Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(italijansko)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Piero Bargellini: L’anno santo nella storia, nella letteratura e nell’ arte. Vallecchi, Firenze 1974.
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • Jenő Gergely (1982). A pápaság története. Kossuth könyvkiadó, Budimpešta. ISBN 963 09 1863 3.
  • Konrád Szántó OFM: A katolikus Egyház története (1. in 2. del). Ecclesia, Budapest 1983 in 1985.

Zunanje povezaveUredi

Papež Pavel V.Uredi

(angleško)
(italijansko)
(francosko)

Primer Galileo GalileiUredi

(angleško)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Leon XI.
Papež
1605–1621
Naslednik: 
Gregor XV.