Papež Benedikt IX.
Papež Benedikt IX. (latinsko Papa Benedictus Nonus) rojen kot Teofilakt pl. Tuskulski (latinsko Theophylactus Tusculanus; italijansko Teofilatto dei Conti di Tuscolo), je bil italijanski škof, kardinal in papež, * junij 1012, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † med 18. septembrom 1055 ter 9. januarjem 1056) [1] Grottaferrata (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil v treh obdobjih:
- 21. oktober 1032 - september 1044;
- 10. marec 1045 (drugič) - 1. maj 1045;
- 8. november 1047 - 16. julij 1048 (tretjič) - ko je bil odstavljen in poslan v samostan Grottaferrata; tam je tudi umrl.
Benedikt IX. | |
---|---|
tuskulski grof | |
Izvoljen | 21. oktober 1032 (izvoljen prvič) 10. marec 1045 (izvoljen drugič) 8. november 1047 (izvoljen tretjič) |
Začetek papeževanja | 1. januar 1033 (posvečen in umeščen) |
Konec papeževanja | september 1044 (prvič) 1. maj 1045 (drugič) 16. julij 1048 (tretjič) |
Predhodnik | Janez XIX. (prvič) Silvester III. (drugič) Klemen II. (tretjič) |
Naslednik | Silvester III. (prvič) Gregor VI. (drugič) Damaz II. (tretjič) |
Redovi | |
Povzdignjen v kardinala | 17. oktober 1022 imenoval Benedikt VIII. |
Položaj | 145. papež 147. papež 150. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Teofilakt pl. Tuskulski (latinsko Theophilactus comes Tusculanus; italijansko Teofilatto dei Conti di Tuscolo) Rim |
Smrt | cca. 1055 Grottaferrata |
Pokopan | samostanska cerkev Grottaferrata |
Narodnost | Italijan |
Vera | katoličan |
Starši | Alberik pl. Tuskulski, grof (Alberico III. comte di Tuscolo) Hermelina (Ermelina) |
Prejšnji položaj | kardinal-diakon (1022-1032) |
Insignije | |
Drugi papeži z imenom Benedikt Catholic-hierarchy.org |
Življenjepis
urediIzvor in vzpon
urediBenedikt je bil sin Alberika III, tuskulskega grofa, in je bil nečak papežev Benedikta VIII. in Janeza XIX.. Bil je tudi pranečak papeža Janeza XII.; njegova mati je bila Hermelina (Ermelina).
Ni gotov datum njegovega rojstva, kakor tudi ne vrstni red rojstva. Alberiku III., ki je bil "comes sacri Lateranensis Palatii" ( grof svete Lateranske palače), so se rodili štirje sinovi: Teofilatto, Gregorio, Pietro in Ottaviano, ki jih navaja v tem redu neka darovnica, ki so jo namenili 18. septembra 1055 samostanu SS. Cosma e Damiano. V istem vrstnem redu so zadnji trije sinovi omenjeni tudi v neki listini z dne 9. januarja 1056, ki se nanaša na obhajanje svetih maš za pokoj duše Benedikta IX. Prva listina pa ne namerava podajati resničnega vrstnega reda, ko da bi bil Teofilakt prvorojenec; na prvem mestu ga omenja, “kolikor ga je krasilo papeško dostojanstvo” [2]
Papež
urediS Sergijevo smrtjo je prenehala tudi vladavina Krescencijev; oblast nad Rimom so prevzeli njihovi tekmeci Tuskulski grofje ter jo obdržali do 1044. V tem času so postavili tri papeže svojega rodu: prvi je bil Benedikt VIII., drugi Janez XIX., tretji pa Benedikt IX. s svojimi rekordnimi tremi prekinjenimi papeškimi mandatnimi obdobji, ki so nekaj edinstvenega v cerkveni zgodovini. [3]
Prvo obdobje
urediTeofilakt je bil star okrog 20 let, ko je postal papež. Če vzamemo starost desetih do dvanajstih let ob izvolitvi za papeža kot zlobno podtikanje njegovih nasprotnikov, je bil po najnovejših dognanjih ob izvolitvi star najmanj 18 let, a po vsej verjetnosti že 25 let – kar je seveda za kanonično dobo še vedno premalo. [4] Morda torej Teofilakt ni bil papež-otrok, kot še danes beremo; gotovo pa je bil eden najmlajših, ki so predsedovali Rimski Cerkvi. Po najnovejših preučevanjih bi moral imeti leta 1032 okrog 25 let – kar je za tako visoko in pomembno službo odločno nezrela doba. [5]
Kot nečak Benedikta VIII. in Janeza XIX. je bil 21. oktobra 1032 izvoljen (prvič) za papeža po posredovanju svojega očeta Alberika in tako postal tretji papež iz vrste tuskulskih grofov, z imenom Benedikt IX. Zgodovinarji menijo, da je do tega prišlo s pomočjo podkupovanja, obljub in groženj, s čimer mu je oče zagotovil papeški sedež.[6] Verjetno ni bil niti laik, ker sodobni viri te pomanjkljivosti ne omenjajo, ampak klerik. Ustoličili so ga takoj naslednji dan, 22. oktobra.
Benedikt je po naključju za las ušel zaroti, ki so jo skovali zoper njega; hoteli so ga umoriti 29. junija 1033, ko je slovesno maševal na praznik sv. Petra. Naravni pojav sončnega mrka pa mu je rešil življenje: ko je sonce potemnelo, je zavladal splošen preplah in so zarotniki preplašeni pobegnili.
Glabrovo [7] poročanje, da so ga iz Rima pregnali vstajniki že 1036, a da se je vrnil s pomočjo svetorimskega cesarja Konrada II., ne bo držalo; saj 1036 cesarja ni bilo v Italiji, pa se papež k njemu ni mogel zateči. Je pa papež leto pozneje odstavil milanskega nadškofa Ariberta (Ariberto d'Intimiano), ki se je pokazal sovražnega nasproti cesarju v bojih med plemstvom. [8]
Izgnal je tudi škofa iz Piacenze in Cremone z njunih sedežev in sicer na pobudo sv. Petra Damjanskega, ker so ju osumili simonije. Prav tako je cesar odstavil milanskega nadškofa Ariberta, katerega je leto prej papež izobčil. [9]
Škof iz Piacenze pa je v povračilo obtožil Benedikta "za mnogo nizkotnih prešuštev in umorov, ki jih je opravil z lastnimi rokami".[10]
Kot papež je bil tesno povezan s cesarjem Konradom II., z njim se je 1037 in 1038 srečal v severni Italiji.
Leta 1044 so Krescenciji v Rimu dvignili upor, Benedikta pregnali in postavili protipapeža Silvestra III., ki pa ga papeški katalogi računajo za zakonitega papeža.
Drugo obdobje
urediMarca 1045 se je Benedikt vrnil v Rim in Silvestra izgnal, dva meseca kasneje pa je papeško službo za tisoč zlatnikov [11] prodal svojemu krstnemu botru, duhovniku Gracijanu, ki je postal papež pod imenom Gregor VI.. Eni pravijo, da je to storil zato, »ker je bil nepismen« (»cum esset rudis litterarum«) [12]; drugi pa menijo, da zato, »ker se je hotel poročiti z neko rimsko deklino iz družine Sago« [13]. Papeža Gregorja torej po pravici obtožujejo simonije; drugi pa menijo, da je s tem hotel rešiti Cerkev nadaljnjega poniževanja, ki ji ga je prineslo neprimerno Benediktovo življenje.
V novem uporu proti Benediktu IX., ki ga je vodil konzul Ptolomej (Ptolomeus, Ptolomeo), so Krescenciji za novega papeža postavili škofa Janeza iz Sabine, ki si je privzel ime Silvester III. Že po nekaj mescih ga je Benedikt izgnal iz Rima. V ta nered je posegel nemški kralj Henrik III. (1039-1056), sam močno povezan s klinijskim prenovitvenim gibanjem. Sklical je sinodo v Sutriju, ki je 20. decembra 1046 odstavila papeža Gregorja VI. in protipapeža Silvestra III.; rimska sinoda 23. decembra 1046 pa je odstavila še Benedikta IX. Tako je bil pripravljen prostor za novega papeža, ki pa bo edini.[14]
Tretje obdobje
urediNovembra 1047 se je Benedikt IX. še tretjič vrnil v Rim in ostal na papeškem prestolu do 16. julija 1048, ko ga je iz mesta dokončno pregnal cesarjev mejni grof Bonifacij iz Toskane. [15]
Dela
uredi- »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Cooperatorum Veritatis Societatis. 2006. Pridobljeno 6. decembra 2011.
- Simona Sirakuškega, škofa v Trèvesu, ki je umrl 1035, je razglasil 25. decembra 1041 za svetnika z bulo "archiepiscopis, sacerdotibus et universo clero cunctisque populis tam regni Teutonici quam etiam quaruncunque nationum vel linguarum" [16].
- Benedikt IX. je imenoval med svojim trojnim vladanjem 39 kardinalov v 6 konzistorijih. [17]
- Na Ogrskem se je Samuel uprl zoper Petra, ki so ga obtoževali, da se je obdal s samimi tujci in sicer s »klepetavimi Italijani« in z »rjovečimi Nemci«. Novi kralj je bil tudi še mlad in manj strpen ter razgledan od Štefana, zato je bila marsikatera njegova odločitev prenagljena. Čeprav je bil pobožen kristjan, je odpuščal škofe in si prilaščal cerkvene dohodke, zato je bil v sporu s Cerkvijo. Ljudi je pa najbolj motilo, da je dvigoval davke. Ko se je Peter zatekel po pomoč k cesarju in papežu, je le-ta izobčil zarotnike 1043 in podpiral svetorimskega cesarja Henrika, ki je Madžare premagal 1044 in vrnil Petra na prestol. [4]
- Potrdil je na njunem sedežu ostrogonska nadškofa Dominika in Benedikta [18], kakor tudi 1042 ozerovskega škofa Lovrenca [19] [20]
- Palij je poslal trem metropolitom in končno uredil prepir med oglejskim in gradeškim patriarhom.
- Poljskega kneza Kazimira [21] je odvezal od redovniških zaobljub in diakonskega celibata, da je lahko ohranil rodbino Pjastovičev.
- 1036 je sklical sinodo v Rimu, kjer se je škof iz Perugie odpovedal trem samostanom v papeževo korist. [22]
- Od Benedikta IX. naprej imajo papeži svoj lastni grb.
- V njegovem času se je v južni Franciji začelo uveljavljati gibanje Božji mir (Treuga Dei): škofje iz Provanse so ga 1040 razglasili v Arlesu. Čeprav nekateri viri omenjajo, ni verjetno, da se je tega zasedanja udeležil tudi papež.
Božji mir je brzdal plemiško bojevitost in je zahteval: Medsebojna obračunavanja med fevdalci morajo biti omejena na določene dni; od srede zvečer do ponedeljka zjutraj, ob praznikih, pa tudi v postu in adventu – mora orožje molčati; letno je bilo tako bojevanje skrčeno na 90 dni. Sinodi v Nici in Montriondu pri Lozani pa sta ga uzakonili. Veliko podporo mu je dajalo klinijsko gibanje.
- Benedikt IX. je podpiral meniške redove. [9]
- Sveta Ema Krška je na svojih posestvih zgradila več cerkva in zanje 1043 dosegla krstne in pogrebne pravice; tako so te cerkve postale župnijska središča. Na Krki na Koroškem je postavila samostan in cerkev za benediktinke; cerkev je posvetil salzburški nadškof Baldvin (1041–1060) 15. avgusta 1043. [15]
Smrt in spomin
urediOdstavljen od papeštva
urediDesiderio di Montecassino govori o splošnem zaničevanju, ki je zajelo ljudstvo, ko je zdaj Benedikt prišel na slab glas, "quia voluptati deditus, ut Epicurus magis quam ut pontifex vivere malebat" [23]. Ne izključuje posredovanje oseb v njegovi bližini, ki naj bi Teofilaktu svetovale, naj odstopi. Luca di Grottaferrata v svojem spisu ΒίοϚ καὶ πολιτεία τοῦ ὁσίου πατρὸϚ ἠμῶν Βαρθολομαίου τοῦ νέου τῆϚ ΚρυπτοϕέρρηϚ[24] govori prav o nasvetu, ki naj bi ga Bartolomeo dal papežu, naj odstopi, da bi tako odpravil kakršenkoli razlog za pohujšanje: in Benedikt je to tudi storil. Vstopil je v samostan Grottaferrata in tam živel spokorno do svoje smrti.[4]
Nekateri viri poročajo, da ga je sveti opat Bartolomej [25] prepričal tudi, naj se popolnoma odpove papeštvu, ki ga ni vreden, ter se posveti življenju v zadoščevanju; Benedikt ga je poslušal in se iskreno spovedal, se spravil z Bogom, ter začel delati pokoro za svoje lahkomiselnosti. [26] [27]
Benedikt je torej umrl po kratkem obdobju premišljevanja in pokore. Drugi viri pa nasprotno pravijo, da se je Teofilakt še naprej predstavljal kot papež in da je nadaljeval prizadevanja, da bi se zopet povzpel na papeški prestol ter je pošiljal grožnje in izobčenja tako zoper Damaza kot Leona, ter da je nenadoma umrl pod Viktorjem. [28]
Smrt
urediUmrl je med 18. septembrom 1055 ter 9. januarjem 1056 v Grottaferrati, samostanu jugovzhodno od Rima (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija), kjer je tudi pokopan. Tam obstaja tudi epitaf – plošča, ki je vzidana v cerkveno steno. [1] Drugi trdijo, da je umrl šele 1085 pod Gregorjem VII.. [29]
Nagrobni napis
urediDan njegove smrti je negotov. Izročilo pa, ki izhaja od opata Luka – ki je umrl okrog leta 1085 – ve povedati, da se je “mladostniški papež odvrnil od svojega greha in prišel k četrtemu grottaferratskemu opatu, sv. Jerneju (Bartholomeo), za ozdravitev svojih neredov.” Jernej mu je svetoval, naj se odpove papeštvu, kar je napravil ter preživel ostanek svojega življenja spokorno v opatiji.
4. marca 1739 so našli umetniško okrašeno nagrobno ploščo pod pločnikom s sliko in mozaikom grba družine Conti, ki je izhajala iz papeževega spomenika iz 12. stoletja. Le-to so postavili v zid opatije, toda uničilo jo je zavezniško bombardiranje med Drugo svetovno vojno. Nagrobni napis v belem marmorju je bil postavljen blizu tretjega stebra na desni strani glavne ladje in se glasi:
"Lapis sepulcralis Benedicti IX Pont. Max. |
"Nagrobni kamen Benedikta IX., vrhovnega duhovnika |
Benediktov rodovnik
urediTeofilakt I., tuskulski grof 864–924 | Teodora | ||||||||||||||||||||||||||||||||
Hugo Italijanski 887-924-948 (tudi poročen z Marozio) | Alberik I. Spoletski (grof) d. 925 | Marozia 890–937 | Sergij III. (papež) 904–911 | ||||||||||||||||||||||||||||||
Alda Viennska | Alberik II. Spoletski 905–954 | David ali Deodat | Janez XI. (papež) 931–935 | ||||||||||||||||||||||||||||||
Gregor I. Tuskulski (grof) | Janez XII. (papež) 955–964 | Benedikt VII. (papež) 974-983 | |||||||||||||||||||||||||||||||
Benedikt VIII. (papež) papež 1012–1024 | Alberik III. Tuskulski (grof) u. 1044 | Janez XIX. (papež) papež 1024–1032 | |||||||||||||||||||||||||||||||
vojvoda Peter Rimski | Gaius | Octavianus | Benedikt IX. (papež) 1032–1048 | ||||||||||||||||||||||||||||||
Benediktovo družinsko deblo
urediPapež Benedikt IX. | oče: Alberico III. di Tuscolo |
očetov dedek: Gregorio I. di Tuscolo |
očetov pradedek: Alberico II. di Spoleto |
očetov prapradedek: Alberico I. di Spoleto |
očetova praprababica: Marozia, kraljica Italije | ||||
očetova prababica: Stefania Crescenzi |
očetov prapradedek: Giovanni Crescenzi I. | |||
očetova praprababica: Teodora II. dei Teofilatti | ||||
očetova babica: Maria |
očetov pradedek: ? |
očetov prapradedek: ? | ||
očetova praprababica: ? | ||||
očetova babica: ? |
očetov prapradedek: ? | |||
očetova praprababica: ? | ||||
mati: Ermelina |
materin dedek: ? |
materin pradedek: ? |
materin prapradedek: ? | |
materina praprababica: ? | ||||
materina prababica: ? |
materin prapradedek: ? | |||
materina praprababica: ? | ||||
materina babica: ? |
materin pradedek: ? |
materin prapradedek: ? | ||
materina praprababica: ? | ||||
materina prababica: ? |
materin prapradedek: ? | |||
materina praprababica: ? |
Spomin
uredi- Papeževanje Benedikta IX. navajajo vsa zgodovinska dela, bolj ali manj razširjena, ki se ukvarjajo z manj zaslužnimi Petrovimi nasledniki. Navdihnil je celo sodoben roman, ki ga je napisal italijanski pisatelj Rosso [31]z izredno vzemirljivim naslovom: Il trono della bestia[32] [33]
- Peter Prange, Il papa bambino, Newton & Compton]], 2013. ISBN: 9788854159662 – To je na zelo romantičen način obdelan življenjepis papeža Benedikta IX., ki je preveden v 24 jezikov. Kratka vsebina: Mladi Teofilakt se zaljubi v lepo Chiaro di Sasso; ker pa želi obnoviti Cerkev, se ljubezni odpove, vstopi v cerkveno službo kot menih in duhovnik, ter končno postane v rosnih mladih letih še papež. Proti pričakovanju se spopada z mnogimi nasprotovanji, zlasti od svojih najbližjih sodelavcev. Ko spozna, da svojih ciljev ne bo mogel uresničiti, se odpove papeštvu in preda grehu. Na koncu umrje kot spokornik.[34]
Ocena
uredi- Podoba njegove osebe in vladanja ostaja nejasna. Drži sicer, da je bil manj dostojen za svojo visoko službo od svojih predhodnikov; da pa je bil ob nastopu star komaj 12 let in da je bil skupek nravne pokvarjenosti, ne drži – ampak je to iznajdba poznejših avtorjev. [35]
- »Železno stoletje« - imenovano danes večinoma »Mračno stoletje« - je bilo res zadosti temno; toda od resničnosti so še temnejše barve, s katerimi ga »opisujejo od strastnosti in maščevalnosti prevzeti Liutprand, in po njegovih zabeležkah napisane Magdeburške centurije [36][37], ki so očrnile katoliško Cerkev - skozi celotno delo se kot rdeča nit plete protipapeška ost; podobno pa je pisal pa tudi črnogledi Baronius [38]. Hefele [39] izreka o njih ostro sodbo: »Izkušnja dokazuje, da je človek nagnjen k temu, da bi kako dobo, ki je ne pozna zadosti, čim bolj črno predstavil in tako preslikal v tisto dobo temino, ki vlada v njegovi glavi.« Smemo trditi, da tako stojimo s papeško zgodovino, ki sega od vladanja Janeza VIII. pa vse do Klemena II. (872–1047). O tem času so nekdaj znali pisati le slabe in sramotne zadeve. V nasprotju s tem pa je napredujoča zgodovinska znanost mnogo podtikanj in klevet nedvomno z dokazi zavrgla ter postavila ne le eno osebnost srednjega veka v čisto luč. [40]
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 Klaus Jürgen Herrmann. Päpste und Papsttum. Herder Lexikon. str. 35.
- ↑ G. B. Borino. L'elezione e la deposizione di Gregorio VI. str. 146.
- ↑ »Benedetto VIII, papa«. Gerd Tellenbach - Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 8. 1966. Pridobljeno 30. avgusta 2017.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 »Benedetto IX«. Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno 15. septembra 2017.
- ↑ »Benedetto IX, tre volte Papa«. Davide Del Gusto v Europinione. 23. avgust 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2015. Pridobljeno 15. septembra 2017.
- ↑ Miranda, Salvador. "Teofilatto", Cardinals of the Holy Roman Church
- ↑ Rudolf Glaber (985–1047 Rudolf Plešasti) - latinsko Radulphus Glaber; italijansko Rodolfo il Glabro; nemško Radulf Glaber; francosko Raoul Glaber, Raoul le Chauve - benediktinski menih, zgodovinar in letopisec, ki je pisal takratno zgodovino (900–1044) v Historiarum libri quinque v srednjeveški latinščini
- ↑ F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 117.
- ↑ 9,0 9,1 »Benoît IX«. Compilhistoire. 15. avgust 2017. Pridobljeno 15. septembra 2017.
- ↑ “Post multa turpia adulteria et homicidia manibus suis perpetrata, postremo, etc.”Dümmler, Ernst Ludwig (1891), Monumenta Germaniae Historica, Libelli de lite (v latinščini), zv. I (Bonizonis episcopi Sutriensis: Liber ad amicum izd.), Hannover: Deutsches Institut für Erforschung des Mittelalters, str. 584, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. julija 2007, pridobljeno 3. januarja 2008
- ↑ nekateri navajajo tisoč, drugi tisočpetsto, tretji dvatisoč; eni zlatnikov, drugi srebrnikov; tako se postavlja vprašanje, kaj je bilo pravzaprav s to kupčijo
- ↑ »Liber Pontificalis«
- ↑ tako meni Bonizio
- ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 183.
- ↑ 15,0 15,1 M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 121.
- ↑ "archiepiscopis, sacerdotibus et universo clero cunctisque populis tam regni Teutonici quam etiam quaruncunque nationum vel linguarum" – "nadškofom, duhovnikom in vesoljnemu kleru, kakor tudi vsem narodom tako Nemškega kraljestva kot tudi vsem drugim narodom in jezikom"
- ↑ »The Cardinals of the Holy Roman Church. General list of Cardinals. 11th Century (999-1099)«. Salvador Miranda. 1998–2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. decembra 2017. Pridobljeno 17. novembra 2017.
- ↑ Dominik II. (II. Domonkos), je bil ostrogonski nadškof 1037–1040; Benedikt I. (I. Benedek) pa je bil ostrogonski nadškof 1046–1055
- ↑ Lőrinc ozerói püspököt
- ↑ »Benedek, IX«. Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno 24. septembra 2017.
- ↑ Kazimir I. Obnovitelj (poljsko Kazimierz I Odnowiciel; (1016–1058) – knez Poljske iz dinastije Pjastovičev in de facto vladar Poljske od 1034. do smrti. Kazimir si je pridevek Obnovitelj pridobil zato, ker je po razpadu uspel ponovno združiti vse dele Poljskega kraljestva (Mazovija, Šlezija in Pomeranija
- ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 182.
- ↑ "quia voluptati deditus, ut Epicurus magis quam ut pontifex vivere malebat" "kajti vdal se je poželjivosti, da je navadno živel bolj kot Epikur kot pa pontifex (papež)" (P.L., CXLIX, col. 1004
- ↑ P.G., CXXVII, col. 484
- ↑ Bartolomej Mlajši – Bartolomeo il Giovane (981–1055) – krščanski menih in opat v opatiji Grottaferrata
- ↑ Biographie universelle ancienne et moderne - Tome 3 - Pages 648–649
- ↑ »Pape Benoît IX«. France-Spiritualités. Pridobljeno 15. septembra 2017.[mrtva povezava]
- ↑ »Papa Benedetto IX«. Le Parisien. 2000–2016. Pridobljeno 15. septembra 2017.
- ↑ »Papa Benedetto IX«. Cathopedia. 27. september 2015. Pridobljeno 15. septembra 2017.
- ↑ »The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon (str. 81 in 82)«. Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno 6. junija 2017.
- ↑ Renzo Rosso (1926–2009) – italijanski pisatelj, dramaturg in scenarist
- ↑ Il trono della bestia - Prestol zveri. Segrate (Milano), Piemme 2002.
- ↑ »Benedetto IX, il Papa ragazzo che vendette la carica«. Linkiesta. 7. november 2015. Pridobljeno 15. septembra 2017.
- ↑ »Peter Prange: Il papa bambino«. Newton Compton. 2015–2016. Pridobljeno 20. septembra 2017.
- ↑ Th. Schieffer. Lexikon für Theologie und Kirche. str. 175.
- ↑ Magdeburške centurije (latinsko Ecclesiastica Historia secundum singulas centurias per aliquot studiosos et pios viros in Urbe Magdeburgicâ; nemško Magdeburger Centurien oziroma Zenturien) so izhajale 1559–1574 in veljajo za prvi poskus celovitega opisa cerkvene zgodovine po stoletjih (razdeljena je torej v 13 centurij oziroma stoletij) z vidika reformatorjev. Delo je vodil naš istrski rojak Matija Vlačič (latinsko Matthias Flacius Illyricus; obračunaval pa ni le s katoličani, ampak tudi z vodilnimi protestanti
- ↑ »Centuriators of Magdeburg«. Catholic Encyclopedia. 1913. Pridobljeno 21. septembra 2017.
- ↑ Cesare Baronio (latinsko Caesar Baronius 1538–1607) - italijanski kardinal in cerkveni zgodovinar; njegova »Cerkvena zgodovina« (Annales Ecclesiastici v 12 zvezkih 1588–1607) želi biti odgovor na »Centurije«.
- ↑ Karl Joseph von Hefele (1809–1893) – katoliški cerkveni zgodovinar in 3. škof škofije Rottenburg-Stuttgart
- ↑ F. Chobot. A pápák története. str. 184.
Glej tudi
urediNadaljnje branje
uredi- (slovensko)
- Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
- (latinsko)
- Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
- Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.
- G. Piacentini: De sepulchro Benedicti IX Pontificis Maximi in templo monasterii Cryptae ferratae detecto. Roma 1747.
- (angleško)
- Charles William Previté-Orton: The Shorter Cambridge Medieval History, Vol. 1, University Press, Cambridge 1979.
- Gregorovius, Ferdinand (2010) [1895]. History of the City of Rome in the Middle Ages. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-01502-8.
- Kelly, J. N. D.; Walsh, M. J. (2010) [1986]. Oxford Dictionary of Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-929581-4.
- Mann, Horace Kinder (1906). The Lives of the Popes in the Early Middle Ages. Zv. 5: The Popes In The Days of Feudal Anarchy, from Formosus to Damasus II, Part 2. London: Kegan Paul, Trench, Trubner & Co. Popes in the Days of Feudal Anarchy, 891–999 (London 1910)
- Gardner, Julian (1992), The Tomb and the Tiara, Oxford: Clarendon Press, ISBN 978-0-19-817510-0
- Mann, H. K. (2003), Tombs and Portraits of the Popes of the Middle Ages, Kessinger Publishing, ISBN 978-0-7661-2903-0
- Reardon, Wendy J. (2004), The Deaths of the Popes, Jefferson: McFarland & Company, Inc., Publishers, ISBN 978-0-7864-1527-4
- (nemško)
- F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
- Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957–1967.
- Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
- (italijansko)
- Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
- Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
- Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
- Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. Zv. 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno 12. novembra 2015.
- Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo. Zv. 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno 12. novembra 2015.
- G.B. Borino: L'elezione e la deposizione di Gregorio VI, "Archivio della R. Società Romana di Storia Patria", 39, 1916, pp. 141–252, 295–410;
- (francosko)
- Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (v francoščini). Zv. 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno 23. novembra 2015.
- (madžarsko)
- Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
Zunanje povezave
uredi- (angleško)
- Three Strikes, You’re Out: The Scandalous Life of Pope Benedict IX from Stephen Fulham
- Burial churches of the popes from A to Z
- (italijansko)
- Benedetto IX di Ovidio Capitani - Enciclopedia dei Papi (2000)
- Benedetto IX, papa di Ovidio Capitani - Dizionario Biografico degli Italiani (1966)
- Benedetto IX Dizionario di Storia (2010)
- Benedétto IX papa * Enciclopedie on line
- Benedetto IX papa di Giorgio Falco - Enciclopedia Italiana (1930)
- Cathopedia: Papa Benedetto IX
- I tre pontificati di Benedetto IX di Claudio Comandini Arhivirano 2017-09-16 na Wayback Machine.
- E Benedetto IX diventò per tre volte pontefice di Claudio Rendina (La Repubblica)
- Europinione: Benedetto IX, tre volte Papa di Davide Del Gusto Arhivirano 2015-08-28 na Wayback Machine.
- Benedetto IX, il Papa ragazzo che vendette la carica di Giovanni Zagni
- (francosko)
- Benoît IX : Jean-Paul Coudeyrette -Compilhistoire
- Benoît IX (Théophylacte de Tusculum) par Daniel Duprez Arhivirano 2017-09-16 na Wayback Machine.
- Histoire & Spiritualité.com - Pape Benoît IX
- Le pape Benoît IX © Serge Jodra
Nazivi Rimskokatoliške cerkve | ||
---|---|---|
Predhodnik: Janez XIX. |
Papež 1032–1044 |
Naslednik: Silvester III. |
Predhodnik: Silvester III. |
Papež 1045–1045 |
Naslednik: Gregor VI. |
Predhodnik: Klemen II. |
Papež 1047–1048 |
Naslednik: Damaz II. |