Papež Sergij IV.

Sergij IV.
Sergij IV.
	Papež Sergij IV., upodobljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Izvoljen	julij 1009 (izvoljen)
Začetek papeževanja	31. julij 1009 (posvečen in umeščen)
Konec papeževanja	12. maj 1012
Predhodnik	Janez XVIII.
Naslednik	Benedikt VIII.
Redovi
Škofovsko posvečenje	1004
Povzdignjen v kardinala	1004 ; imenoval; Janez XVIII.
Položaj	142. papež
Osebni podatki
Rojstvo	Pietro Martino Buccaporci (latinsko Petrus Martinus Buccaporci); cca. 970; Rim
Smrt	12. maj 1012; Rim
Pokopan	Bazilika svetega Janeza v Lateranu, Rim
Narodnost	Italijan
Vera	katoličan
Starši	Peter (Pietro), čevljar; Štefanija (Stephania)
Prejšnji položaj	kardinal-škof Albana (1004–1009);
	Drugi papeži z imenom Sergij; Catholic-hierarchy.org

Papež Sergij IV. ((latinsko Papa Sergius Quartus) rojen kot Pietro Martino Buccaporci, je bil italijaski kardinal in papež, * okrog 970, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † 12. maj 1012, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija)
Papež je bil od julija 1009 do svoje smrti, 12. maja 1012.

Življenjepis uredi

Mladost uredi

Rodil se je v Rimu, v četrti Pina kot Pietro Martino Buccaporci, (latinsko Petrus Martinus - Os ali Bucca Porci), kar prevajajo kot "Peter Martin - Svinjski rilec". Za poznejšega papeža dokaj čuden vzdevek se ga je prijel najbrž zaradi kake telesne hibe. Na splošno menijo, da se je rodil okrog 970. ^[2]. Njegov oče je bil ubožen čevljar, Rimljan Peter, a mati Štefanija (Stephania). Kot omenjeno, je imel za bodočega papeža kaj nenavaden vzdevek Os Porci oziroma Bucca Porci. Kmalu je postal škof Albana od 1004 kot naslednik Janeza XVIII. ^[3]

Papež uredi

Za papeža je bil izvoljen julija, a posvečen in umeščen 31. julija 1009.
Sergij se je želel otresti prevelike odvisnosti od rimski vlastele in je iskal povezavo s kraljem – poznejšim svetorimskim cesarjem Henrikom II.; želel je z z njim poboljšati odnose in je imel pri tem tudi nekaj uspeha. ^[4] ^[5]
Zgodovinar in škof Thietmar ^[6] poroča, da se je papež Sergij želel otresti jarma patricija Janeza že takoj v začetku službe in da je zato navezal stike s kraljem Henrikom; le-ta pa je bil prezaposlen z utrjevanjem svoje oblasti in mu zato ni mogel izpolniti prošnje. ^[7]

Muslimanski kalif poruši Božji grob uredi

Krščanstvo so hudo vznemirile novice z Bližnjega vzhoda, da je nestrpni egiptovski kalif Al Hakim – ki je postal kalif za ceno odpada od krščanstva – porušil 23. septembra 1009 Cerkev Božjega groba ter razdejal sam Božji grob v Jeruzalemu. Ta vandalizem je na zahodu sprožil dvojne posledice:

Zaradi govoric, da so Židje nahujskali kalifa zoper kristjane, je izbruhnilo preganjanje Židov; v Rimu jih je papež Sergij le s težavo zaščitil.
Okrepila pa se je pobožnost do Kristusovega Božjega groba in narasla so romanja tja prav kot odgovor na strašne novice. Papež Sergij IV. – če je ta bula pristna, je pozval kralje in vladarje Zahoda, naj preženejo Saracene iz Svete dežele; bil je pripravljen sam voditi odpravo za osvoboditev svetih krajev od nevernikov. V vsakem primeru drži, da je to nestrpno dejanje posejalo klico o potrebnosti križarskih vojn. ^[8]

Dela uredi

»Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Pridobljeno 6. decembra 2011.

Smrt in spomin uredi

Grobnica Sergija IV.
v Lateranu

Bil je pod vplivom rimske plemiške družine Krescencijev. Nenavaden splet okoliščin je hotel, da je umrl le nekaj dni po njegovi smrti, 18. maja 1012, tudi njegov zaščitnik Giovanni II. Crescenzio. Zato so nastale govorice, da so ga spravili s poti novi gospodarji Rima, tuskulanski (ali tuskulski) grofje. ^[9]

Smrt in pokop uredi

Umrl je v Rimu 12. maja 1012. Sumijo, da je bil zastrupljen.
Pokopan je v Lateranu, kjer se je do danes ohranil njegov nagrobni napis v latinščini.

Nagrobni napis uredi

Pokopan je bil blizu levega vhoda v Lateran, vendar je njegov grob uničil požar ali 1308 ali 1361; zoglenele ostanke so zbrali in pokopali v polyandrum blizu manjših vrat Bazilike; to je vhod blizu groba Inocenca III., na desni strani ladje. Cenotaf na desni strani glavne ladje od kiparja Borrominija obstaja, skupaj s svojo izvirno epitafno ploščo, ki se glasi:

Epitaf za Sergija IV. (latinski izvirnik)^[10] ^[11]	Nagrobni napis za Sergija IV. (slovenski prevod)
QVISQVIS AD HEC TENDIS SVBLIMIA LIMINA LECTOR ET CAPERIS TANTE NOBILITATE DOMVS INTENTIS OCVLIS AVLE PERCVRRERE RARAS DESINE MATERIAS ARTE IVVANTE MANVS LVMINA CVM GRESSV PRVDENS ARGVTA COHERCENS RESPICE SOLLICITVSQVIT VELIT HIC TITVLVS HIC TVMVLATA IACENT PASTORIS MEMBRA SERENI QVEM DEVS ECCLESIE CONTVLIT OMNIPOTENS PAVPERIBVS PANIS NVDORVM VESTIS OPIMA DOCTOR ET EGREGIVS QVI FVIT IN POPVLO IVRA SACERDOTI LETAS DVM VIDIT ARISTAS CETIBVS EQVAVIT NAVIGER ANGELICIS ALBANVM REGIMEN LVSTRO VENERABILIS VNO REXIT POST SVMMVM DVCITVR AD SOLIVM IN QVO MVTATO PERMANSIT NOMINE PRESVL SERGIVS EX PETRO SIC VOCITATVS ERAT DOCTVS MENTE PIA IHV DIC PARCE REDEMTOR VTQVE VICEM CAPIAS DIC DS HVNC HABEAS Q. SEDIT ANI. II ET M. VIII ET DIE XII. OBIT M. MDI. DIE XII INDI. X AN. DNICE INCARN. MILLESIMO TERTIO X.	Kdorkoli si bralec, ki prihajaš do tega visokega praga s pazljivimi očmi in presenečen od plemenitosti te velike hiše, se nehaj čuditi redkim zakladom, ki so modro oblikovani s človekovo roko in bodi preudaren. Usmeri svoje korake noter k svetlečim lučem in pazljivo beri, kar ti verzi hočejo povedati. Tukaj ležijo pokopani ostanki presvetlega pastirja, ki ga je vsemogočni Bog dal Cerkvi. Bil je odličen učitelj za ljudstvo, ker je dal oblačila golim in kruha revnim. Kadar je videl obilno žetev pšenice, je v pravicah izenačil angelskega duhovnika z ljudmi iz množice. Ta blaženi človek je držal krmilo Albana skozi petletje in so ga nato postavili na najvišji sedež, na katerem je ostal kot škof, toda spremenil je svoje ime. Tako je prej bil Peter, potem so ga imenovali Sergij. Ti, ki bereš, voden sem po pobožnem čutu, reci: »Odpusti, Gospod!« in na način, da bi mogel imeti srečen potek življenja: »Vzemi, o Bog, k sebi Sergija!« Vladal je dve leti, osem mesecev in dvanajst dni. Umrl je 12. maja, na deseto indicijo, leta 1012 od učlovečenja Našega Gospoda.

Spomin uredi

Benediktinci ga častijo kot svetnika.

Ocena uredi

Njegov poziv na križarsko vojno 1010, ko so muslimani razdejali Božji grob, se zdi verjeten. ^[4]
Prizadevel si je zediniti italijanske državice, da bi skupaj izgnale muslimanske Arabce s Sicilije, kar je malo verjetno^[12] ^[13]
prizadeval si je lajšati bedo Rimljanov med hudo lakoto. ^[5]

Sklici uredi

↑ http://www.treccani.it/enciclopedia/sergio-iv_%28Enciclopedia-dei-Papi%29/Sergio/
↑ »Catholic Encyclopedia«. New Advent. Pridobljeno 6. avgusta 2017.
↑ »Sergius IV«. Oxford index. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. avgusta 2017. Pridobljeno 7. avgusta 2017.
↑ ^4,0 ^4,1 Georg Schwaiger. Päpste und Papsttum.. str. 167.
↑ ^5,0 ^5,1 J. Laboa. La storia dei papi. str. 140.
↑ Thietmar Merseburški (975-1018) je bil škof v Merseburgu, zgodovinar in letopisec, čigar poročanje ima neprecenljivo zgodovinsko vrednost
↑ F. Chobot. A pápák története. str. 179.
↑ »Sergius IV - Peter Pig Mouth!«. Sts Martha and Mary Parish. Pridobljeno 7. avgusta 2017.
↑ F. Gligora. I papi. str. 115.
↑ »The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon«. Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno 6. junija 2017.
↑ »Le date della storia: papa Sergio IV«. Continuitas. 12. maj 2012. Pridobljeno 9. avgusta 2017.
↑ Platynae historici Liber de vita Christi ac omnium pontificum (1-1474), v R.I.S.², III, 1, omenja G. Gaida, 1913-32, str. 179
↑ »Sergio IV di Antonio Sennis«. Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno 10. avgusta 2017.

Glej tudi uredi

Nadaljnje branje uredi

(latinsko)

Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.

(angleško)

Gregorovius, Ferdinand (2010) [1895]. History of the City of Rome in the Middle Ages. New York: Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-01502-8.
Kelly, J. N. D.; Walsh, M. J. (2010) [1986]. Oxford Dictionary of Popes. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-929581-4.
Mann, Horace Kinder (1906). The Lives of the Popes in the Early Middle Ages. Zv. Volume 5: The Popes In The Days of Feudal Anarchy, from Formosus to Damasus II, Part 2. London: Kegan Paul, Trench, Trubner & Co. {{navedi knjigo}}: |volume= ima odvečno besedilo (pomoč) Popes in the Days of Feudal Anarchy, 891-999 (London 1910)
Gardner, Julian (1992), The Tomb and the Tiara, Oxford: Clarendon Press, ISBN 978-0-19-817510-0
Mann, H. K. (2003), Tombs and Portraits of the Popes of the Middle Ages, Kessinger Publishing, ISBN 978-0-7661-2903-0
Reardon, Wendy J. (2004), The Deaths of the Popes, Jefferson: McFarland & Company, Inc., Publishers, ISBN 978-0-7864-1527-4

(nemško)

Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.

(italijansko)

Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. Zv. 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno 12. novembra 2015.
Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo. Zv. 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno 12. novembra 2015.
Lorenzo Cardella (1792). Memorie storiche de' cardinali della santa Romana chiesa. Zv. 1, tomo 1. Roma: Stamperia Pagliarini. Pridobljeno 20. novembra 2015.
Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (v francoščini). Zv. 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno 23. novembra 2015.

(madžarsko)

Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave uredi

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: papež Sergij IV..

(angleško)

(italijansko)

(francosko)

Serge IV pape du Jean-Paul Coudeyrette - Compilhistoire

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: Janez XVIII.	Papež 1009–1012	Naslednik: Benedikt VIII.

[[http://www.treccani.it/enciclopedia/sergio-iv_%28Enciclopedia-dei-Papi%29/Sergio/_http://www.treccani.it/enciclopedia/sergio-iv_%28Enciclopedia-dei-Papi%29/Sergio/]&lt;span_class=&quot;wef_low_priority_links&quot;&gt;&lt;/span&gt;&lt;div_style=&quot;display:none&quot;&gt;&lt;/div&gt;-1] ttp://www.treccani.it/enciclopedia/sergio-iv_%28Enciclopedia-dei-Papi%29/Sergio/

[2] »Catholic Encyclopedia«. New Advent. Pridobljeno 6. avgusta 2017.

[3] »Sergius IV«. Oxford index. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. avgusta 2017. Pridobljeno 7. avgusta 2017.

[#1-4] 4,0 ^4,1 Georg Schwaiger. Päpste und Papsttum.. str. 167.

[#2-5] 5,0 ^5,1 J. Laboa. La storia dei papi. str. 140.

[6] Thietmar Merseburški (975-1018) je bil škof v Merseburgu, zgodovinar in letopisec, čigar poročanje ima neprecenljivo zgodovinsko vrednost

[7] F. Chobot. A pápák története. str. 179.

[8] »Sergius IV - Peter Pig Mouth!«. Sts Martha and Mary Parish. Pridobljeno 7. avgusta 2017.

[9] F. Gligora. I papi. str. 115.

[10] »The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon«. Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno 6. junija 2017.

[11] »Le date della storia: papa Sergio IV«. Continuitas. 12. maj 2012. Pridobljeno 9. avgusta 2017.

[12] Platynae historici Liber de vita Christi ac omnium pontificum (1-1474), v R.I.S.², III, 1, omenja G. Gaida, 1913-32, str. 179

[13] »Sergio IV di Antonio Sennis«. Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno 10. avgusta 2017.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

[12]

[13]