Odpre glavni meni

Ortoklaz, alkalni glinenec, kalijev glinenec ali valencianit je tektosilikatni mineral s kemijsko formulo KAlSi3O8 in pomembna sestavina magmatskih kamnin. Njegovo ime je nastalo iz grških besed ὀρθός [orthos], ki pomeni raven ali pravi in κλάσις [klasis], ki pomeni zlom in se nanaša na njegovi razkolni ravnini, ki sta med seboj pravokotni.

Ortoklaz
Ortoklaz z Madagaskarja
Splošno
KategorijaVIII. razred – Silikati (paličasti silikat)
Kemijska formulaKAlSi3O8
Strunzova klasifikacija09.FA.30
Klasifikacija DANA76.01.01.01
Kristalna simetrijaPrizmatična (2/m),
prostorska skupina C 2/m
Osnovna celicaa = 8,625 Å, b = 12,996 Å,
c = 7,193 Å, Z = 4,
β = 116,016°, V = 724,57 Å3
Lastnosti
Molekulska masa278,33 g/mol
BarvaBrezbarvna, zelankasta, sivkasto rumena, bela, rožnata
Kristalni habitAnhedralen ali evhedralen, zrna so po navadi raztegnjena in na videz ploščata
Kristalni sistemMonoklinski
DvojčičenjeKarlovarski, bavenski in manebaški dvojčki
RazkolnostPopolna po {001}, dobra po {010}, razkolni ploskvi sta med seboj pravokotni
LomNepravilen/neraven, školjkast
ŽilavostKrhek
Trdota6 (po definiciji)
SijajSteklast, na razkolih bisern
Barva črteBela
ProzornostProzoren do prosojen
Gostota2,55 - 2,63 g/cm3
Optične lastnostiDvoosen (-)
Lomni količniknα = 1,518 – 1,520,
nβ = 1,522 – 1,524,
nγ = 1,522 – 1,525
Dvolomnostδ = 0,005 – 0,006
PleohroizemBrezbarven
Kot 2VIzmerjen: 35° - 75°,
izračunan: 52° - 70°
DisperzijaRelativno močna, r > v
EkstinkcijaVzporedna z razkolom
Negativna/pozitivna elongacijaNobena
Ultravijolična fluorescencaNe fluorescira
Diagnostične značilnostiOd mikroklina se razlikuje po tem, da nima gridironskega dvojčičenja, od sanidina pa po večjem 2Vx.
Najpogostejše nečistočeNa,Fe,Ba,Rb,Ca
PretvorbeV sericit ali glino (običajno)
DrugoGlobok negativen relief
Sklici[1][2][3]

Poldrag mesečev kamen je sestavljen pretežno iz ortoklaza.

Nastanek in podvrsteUredi

Ortoklaz je sestavina večine granitov in drugih felzičnih magmatskih kamnin. V pegmatitu pogosto tvori velike kristale in vtrošnike.

Čisti kalijev končni člen vrste ortoklazov tvori trdno raztopino z albitom, ki je čisti natrijev končni člen vrste s kemijsko formulo NaAlSi3O8. Med počasnim ohlajanjem v Zemljini notranjosti so se najprej izkristalizirali lističi z natrijem bogatega albita, s čemer se preostali del taline bogatil s kalijem. Tako nastala intimna zmes obeh glinencev se imenuje pertit.

Visokotemperaturni polimorf ortoklaza je sanidin, ki je pogosta sestavina hitro ohlajenih vulkanskih kamnin, kot so obsidian in felzične piroklastične kamnine. Njegova pomembna nahajališča so v trahitih v Drachenfelsu (Nemčija). Nizkotemperaturni polimorf ortoklaza je mikroklin. Tretji polimorf je adular, poimenovan po pogorju Adula v Švici, ki se pojavlja v nizkotemperaturnih hidrotermalnih depozitih.

Največji dokumentirani kristal ortoklaza, ki je meril približno 10 × 10 × 0,4 m in tehtal približno 100 ton, so našli na Uralu (Ruska federacija).[4]

V Sloveniji je v večjih kristalnih zrnih bele do rumene barve v pegmatitih severne Slovenije in granitnih porfirjih južno od Črne na Koroškem.[5]

UporabaUredi

 
Mesečev kamen (adular) s premerom 23 mm (Minas Gerais, Brazilija)

Ortoklaz je skupaj z drugimi glinenci pogosta surovina za proizvodnjo nekaterih vrst stekla, keramike, na primer porcelana, in mehanskih čistilnih sredstev.

Nekatere intimne zmesi ortoklaza in albita imajo privlačen bled sijaj. Imenujejo se lunin kamen in se uporabljajo za izdelavo nakita. Večina luninih kamnov je prosojna in bele barve, pojavljajo pa se tudi sivi in breskovi toni. Njihov sijaj se v gemologiji imenuje adularescenca in je običajno opisan kot "kremasto ali srebrnkasto bel z valovitim nadihom". Lunin kamen je državni kamen ameriške države Floride.

Poldrag kamen z imenom mavrični lunin kamen je brezbarven različek labradorita in se od pravega luninega kamna razlikuje po večji prozornosti in igri barv. Njuna vrednost in trajnost sta približno enaki.

SkliciUredi

  1. Mindat
  2. Handbook of Mineralogy
  3. Webmineral
  4. P. C. Rickwood (1981). "The largest crystals" (PDF). American Mineralogist 66: 885–907. 
  5. R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 99.

Glej tudiUredi