Odpre glavni meni

Menkauhor Kaju, znan tudi kot Ikauhor (helenizirano v Μεγχερῆς, Menherês)[12] je bil faraon Starega egipčanskega kraljestva. Bil je sedmi vladar iz Pete dinastije, ki je vladal na koncu 25. stoletja pr. n. št. ali v zgodnjem 24. stoletju pr. n. št.

Na egipčanskem prestolu je nasledil Njuserre Inija in vladal osem ali devet let. Nasledil ga je Džedkare Isesi. V zgodovinskih virih je dobro dokazan, iz njegove vladavine pa se je kljub temu ohranilo samo nekaj artefaktov. Njegovo sorodstvo s predhodnikom in naslednikom je zato nejasno. Vsi njegovi potomci so neznani. Njegova mati bi lahko bila kraljica Kentkaus III., kar kažejo najdbe iz njene grobnice, odkrite leta 2015.

Njegovi edini znani dejavnosti sta gradnja spomenikov in rudarska odprava v rudnike bakra in turkiza na Sinaju. Ukazal je gradnjo templja sonca Akhet-Ra, kar pomeni Rajevo obzorje. Bil je zadnji znani tempelj sonca v Egiptu. Znan je samo iz napisov v grobnicah njegovih svečenikov, njegova lokacija pa še ni odkrita.

Menkauhor je bil pokopan v majhni piramidi v Sakari, imenovani Netjer-Isut Menkauhor – Božanski Menkauhorjevi prostori. Zdaj je znana kot Brezglava piramida. Njene ruševine je prekril puščavski pesek, zato so jo odkrili šele leta 2008.

Menkauhorjev posmrtni kult se je ohranil do konca Starega kraljestva. Kultu je pripadalo najmanj sedem domen, ki so pridelovale dobrine za njegovo vzdrževanje. Kult pobóženega Menkauhorja, znanega po naslovu Močni gospodar dveh dežel, posvečeni Menkauhor, se je ponovno pojavil v Novem kraljestvu (okoli 1550 – okoli 1077 pr. n. št.) in trajal najmanj do Devetnajste dinastije, se pravi okoli 1200 let po njegovi smrti.

Vsebina

DokaziUredi

Zgodovinski viriUredi

Menkauhor je dokazan v treh hieroglifskih virih, vseh iz mnogo kasnejšega obdobja Novega kraljestva. Njegovo ime je v 32. vnosu Abidoškega seznama kraljev, ki je bil napisan na stene templja med vladanjem Setija I. (1290–1279 pr. n. št.). Omenjen je tudi v 30. vnosu Sakarskega seznama kraljev[13] in v 23. vrstici tretjega stolpca Torinskega seznama kraljev.[14] Slednja sta bila napisana med vladanjem Ramzesa II. (1279–1213 pr. n. št.).[15] Torinski seznam mu pripisuje osem let vladanja.[1] Vsi viri omenjajo, da je bil njegov predhodnik Njuserre Ini, naslednik pa Džedkare Isesi.[16]

Menkauhor je bil verjetno omenjen tudi v Egiptiaki, zgodovini Egipta, ki jo je v 3. stoletju pr. n. št. napisal egipčanski svečenik Maneton. Izvirno besedilo Egiptiake se ni ohranilo. Znana je samo preko kasnejših spisov Seksta Julija Afričana in Evzebija. Afričan na osnovi Egiptiake piše, da se je sedmi faraon iz Pete dinastije imenoval Mencherês,[17] se pravi Menkauhor. Pripisuje mu devet let vladanja, kar se dosti dobro ujema z osmimi leti na Torinskem seznamu kraljev.[15] Nekateri egiptologi domnevajo, da je bolj verjeten slednji podatek.[18]

Primarni viriUredi

 
Poosebljenje Menkauhorjeve zemljiške posesti, Ptahhotepova grobnica v Sakari[19]

Iz Menkauhorjeve vladavine se je v primerjavi z drugimi vladarji iz Pete dinastije ohranilo zelo malo najdb.[15] Menkauhorjevo ime je kljub temu dobro dokazano v imenih in naslovih svečenikov in uradnikov iz Pete dinastije in imenih zemljiških posesti, ki so pripadale njegovemu kultu.[20] Med izvirne najdbe spadata dve kamniti posodi z njegovim imenom, najdeni v Neferefrejevem pogrebnem templju. Posodi sta bili morda Menkauhorjevo darilo Neferefrejevemu kultu.[21] V istem templju[22][23] in na prostoru v Abusirju, znanem kot Džedkarejevo družinsko pokopališče, so odkrili tudi nekaj pečatov.[24] Odtise njegovega valjastega pečatnika, na katerem je Menkauhorjevo Horovo ime kot del imena njegove piramide, so odkrili tudi v pokopališkem kompleksu Njuserre Inija[25] in v nekropolah v Gizi in Gebeleinu.[1]

Zlat valjast pečatnik z Menkauhorjevo kartušo kot delom imena njegove piramide in serekom Džedkare Isesija je razstavljen v Museum of Fine Arts v Bostonu.[c][26] Pečatnik naj bi odkrili v dolini reke Pactola (turško Sart Çayı) v zahodni Anatoliji,[27] kar bi lahko dokazovalo široke trgovske stike v času Pete dinastije,[18] vendar porekla pečatnika ni mogoče preveriti.[d][29]

Edina ohranjena zanesljivo Menkauhorjeva upodobitev je grob, morda nedokončan kipec iz alabastra. Menkauhor, sedeč na prestolu, nosi tesno oprijeta obredna oblačila za praznik Heb-sed.[e][2][23] Kipec so odkrili v komori, zgrajeni v poznem Novem kraljestvu pod tlemi sobe zahodno od svetega jezera v Ptahovem templju v Memfisu.[30] Egiptolog Jocelyn Berlandini domneva, da je Menkauhorjev tudi kip, ki se običajno pripisuje faraonu Tetiju iz Šeste dinastije.[f]

Na spomenikih je Menkauhor dokazan samo na skalnem napisu v vadiju Maghara na Sinajuehu na Sinaju, na katerem je njegov titularij, in grobi steli iz Mastabe 904 v Sakari, na kateri je njegova kartuša.[32][33]

DružinaUredi

 
Risba Menkauhorjevega valjastega pečatnika iz serpentinita[34]

ImeUredi

Menkauhorjevo ime se lahko prevede kot Večna je Horova Ka. Ime odstopa od imen drugih faraonov iz Pete dinastije, saj je bil edini edini faraon v 80 letih, v katerega imenu se ne omenja bog sonca Ra.[35] Zanimivo je, da se ime Menkauhor pojavlja med princi iz Pete dinastije. Sin Njuserre Inija, na primer, se je imenoval Kentikauhor, kar pomeni Horove sile so v ospredju,[35] sin Džedkare Isesija pa Neserkauhor.[36]

SorodstvoUredi

Menkauhorjevega sorodstva z njegovim predhodnikom Njuserrejem in naslednikom Džedkarejem zaradi pomanjkanja primarnih virov ni mogoče zanesljivo potrditi.[35][37] Menkauhor bi lahko bil Njuserrejev sin. Za Njuserreja je znano, da je bil oče princa Kentikauhorja, ki je omenjen na reliefu v pogrebnem kompleksu Njuserrejeve matere, kraljice Kentkaus II.[38] Podobnost imen Kentikauhor in Menkauhor je egiptologa Miroslava Vernerja in Vivienne Callender privedla do domneve, da bi lahko bila ista oseba.[37] Hipoteza je morda kontradiktorna z napisom, odkritim leta 2008 v mastabi Verkaureja, najstarejšega sina neimenovanega vladarja. Napis omenja Menkauhorja, vendar mu ne pripisuje nobenih vladarskih atributov.[39] Egiptologa Hana Vymazalová in Filip Coppens domnevata, da gre morda za Menkauhorja, ko je bil še princ.[39] To hkrati pomeni, da sta bila Menkauhor in Kentikauhor različni osebi, morda celo brata, sinova Njuserre Inija.[40]

Enako nezanesljivo je prepoznavanje Menkauhorjeve matere. Januarja 2015 je ekipa čeških arheologov v okolici Neferefrejeve piramide v Abusirju odkrila grobnico Kraljeve soproge in Kraljeve matere Kentkaus III.[41] Blatni pečati v grobnici so pokazali, da je bila Kentkaus III. pokopana med vladanjem Njuserre Inija.[41] Ker je bila kraljica Kentkaus II. zanesljivo Njuserrejeva mati,[42] je odkritje pokazalo, da je bila Menkauhorjeva mati kraljica Kentkaus III.[41] Položaj njene grobnice tik ob Neferefrejevi piramidi bi lahko pomenil, da je bila Neferefrejeva žena, Neferefre pa Menkauhorjev oče.[43]

SoprogeUredi

Nobene Menkauhorjeve soproge/kraljice ni moč zanesljivo prepoznati. Egiptolog Wilfried Seipel je predlagal, da je bila Menkauhorjeva soproga kraljica Kuit I.[44] Svoj predlog je utemeljeval z datiranjem grobnic, ki obdajajo Kuitino grobnico. Kraljica naj bi živela sredi Pete dinastije. S postopkom eliminacije je vsaki znani kraljici pripisal ustreznega faraona, tako da je kot edini kandidat za njenega faraona ostal Menkauhor.[44] Njegovo sklepanje je ovrgel egiptolog Michel Baud z argumentom, da je lahko vsak faraon imel več kot eno kraljico.[45]

Za njegovo kraljico je bila predlagana tudi Meresank IV. Predlog je temeljil na položaju njene grobnice v Sakari.[g][46] Mogoče je tudi, da je bila Meresank IV. soproga Džedkare Isesija.[46]

PotomciUredi

Hipoteze, da je bil Menkauhorjev naslednik Džedkare Isesi njegov sin, ni mogoče niti potrditi niti ovreči. Iz lokacije in datiranja grobnic v Sakari je mogoče sklepati, da je imel Menkauhor dva sinova: princa Raemkaja[h] in Kaemčenenta. [i] Oba princa sta bila sinova Meresank IV., vendar bi lahko bila tudi sinova Džadkare Isesija.[47]

VladanjeUredi

TrajanjeUredi

 
Menkauhorjev relief iz Vadija Maghara[j]

Egiptologi so na osnovi zgodovinskih virov ugotovili, da je vladal osem ali devet let.[32][49][50][51] Majhen Menkauhorjev kip, na katerem je v opravi za festival Sed,[32] namiguje, da je vladal morda dlje, ker so se festivali Sed prirejali po trideset letih vladanja. Egiptolog Hartwig Altenmüller trdi, da je to malo verjetno,[52] ker festival Sed ni vedno pomenil dolgega vladanja. Podobno opravljen je na primer tudi faraon Sahure na reliefu v njegovem pogrebnem templju, [53][54] čeprav je vladal manj kot štirinajst polnih let.[10][55][56]

DejavnostiUredi

Zaradi pomanjkanja najdb in napisov, povezanih z njegovim vladanjem, je znanih samo nekaj Menkauhorjevih dejavnosti. V Vadi Maghara na Sinaju je poslal odpravo, ki naj bi raziskala tamkajšnje rudnika bakra in turkiza.[32] Odpravo dokazuje poškodovan skalni napis z Menkauhorjevim titularijem,[57][58] Rudniki na Sinaju so se izkoriščali že od Tretje dinastije (2686-2613 pr. n. št.).

GradnjeUredi

Menkauhor je naročil gradnjo dveh velikih spomenikov: templja sonca za čaščenje boga Raja in pogrebne piramide, znane kot Brezglava piramida.

Sončev tempeljUredi

Menkauhorjev sončev tempelj v hieroglifih
     
 
 
[k]
3ḫ.t-Rˁ
Akhet-Ra

Menkauhor je skladno s tradicijo, ki jo je začel ustanovitelj Pete dinastije Userkaf, zgradil tempelj, posvečen bogu Raju. Bil je zadnji faraon, ki je zgradil tovrsten tempelj.[60] Njegova naslednika Džedkare Isesi in Unas sta tradicijo opustila,[61][62] ker se je Rajev kult začel opščati[63] v korist boga Ozirisa.[62] Menkauhorjev sončev tempelj Akhet-Ra, ki se prevaja kot Rajevo obzorje ali Kraj, kamor prihaja Ra, je verjetno deloval zelo malo časa ali morda ni bil nikoli dokončan.[61][64] Njegove lokacije še niso odkrili.

PiramidaUredi

Glavni članek: Brezglava piramida.
 
Menkauhorjeva piramida (Lepsius XXIX) v severni Sakari je bila zgrajena na osi jugozahod-severovzhod,[65] na kateri stojijo tudi Džoserjeva, Userkafova, Unasova in Tetijeva piramida[66]

Menkauhor Kaiu je svojo piramido zgradil v severni Sakari in ne na kraljevi nekropoli v Abusirju kot njegovi predhodniki iz Pete dinastije.[67] Vzrok za selitev bi lahko bilo pomanjkane prostora.[68]

Piramida (Lepsius XXIX[69]) se je imenovala Nečer-isut-Menkauhor, kar bi se lahko prevedlo kot Menkauhorjevi božanski prostori. Arabci so jo zaradi njene oblike imenovali Brezglava piramida.[70][71] Piramido, zasuto s peskom, so odkrili v zgodnjem 20. stoletju. Njena pripadnost faraonu Menkauhorju je bila dolgo časa sporna.[72] Pripisovali so jo faraonu Merikareju, katerega piramide do takrat še niso odkrili.[73] Leta 2008 so piramido dokončno prepoznali kot Menkauhorjevo.[74]

Ocenjuje se, da je njena osnovnica merila 50-60 m,[70][75] višina pa 40-50 m, zato je ena od najmanjših piramid faraonov Starega kraljestva. Njena velikost kaže, da bi jo Menkauhor lahko dokončal v svoji relativno kratki vladavini.[23]

Vhod v podzemne prostore piramide je na njeni severni strani. Vhod je zaprt z dvema blokoma, ki kažeta, da se je pokop opravil. Med izkopavanji v 1930. letih[76][77] so v pogrebni komori odkrili zlomljen pokrov sarkofaga iz modrosivega bazalta.[78]

Pogrebni kultUredi

 
Poosebljena Menkauhorjeva domena (Ḥwt), ki se je imenovala Menkauhorjev videz je popoln; Ptahhotepova grobnica[19]

Staro kraljestvoUredi

Menkauhorjev pogrebni kult s središčem v njegovem piramidnem kompleksu je trajal najmanj do druge polovice Šeste dinastije, se pravi skoraj 150 let. Vzdrževal se je s pridelki in dohodki zemljiških posesti,[60] ki jih je pred smrtjo ustanovil Menkauhor.[60] Poosebljene podobe njegovih posesti so prikazane na zidovih mastab njegovih svečenikov. Večina mastab je v severni Sakari[50] blizu Džoserjevega piramidnega kompleksa.[60] Nekaj jih je tudi v Abusirju[79] in Gizi.[60] Znana so imena najmanj sedmih Menkauhorjevh domen.[80]

Novo kraljestvoUredi

 
Menkauhorjeva podoba na steli iz Ameneminetove grobnice, Louvre, Pariz

Menkauhorjev kult je ponovno oživel v Novem kraljestvu (1550–1077 pr. n. št.).[81][82] Menkauhorja so pobóžili v lokalnega boga sakarske nekropole[83] in ga poimenovali Močan vladar Dveh dežel, Menkauhor upravičeni.[l][84] Kult je dokazan na reliefih v grobnicah predstojnika umetnikov in draguljarjev Amenemineta in zdravnika Tutuja v severni Sakari. Oba sta živela v obdobju Osemnajste dinastije (1550–1292 pr. n. št.)[85] med vladavinami Tutankamona, Aja in Horemheba.[86]

Na kamnite bloku iz poznega ramzeškega obdobja (1292–1077 pr. n. št.), ki ga je odkril Lepsius v Abusirju, [87] je Menkauhor upodobljen sedeč na prestolu ob štirih drugih pobóženih faraonih iz Starega kraljestva: prvi je verjetno Sneferu, kateremu sledijo Džedefre, Menkaure, Menkauhor in Neferkare. Lastnik grobnice stoji pred njimi in moli. Podoben prizor je tudi na drugem reliefu iz istega obdobja. Na njem so upodobljeni faraoni Džoser, Teti, Userkaf in Menkauhor.[87]

Vzrok za obstoj Menkauhorjevega kulta v pozni Osemnajsti in Devetnajsti dinastiji je morda lega njegove piramide, ki je stala na poti do nekropole svetih bikov Apisov, ki je kasneje postala serapejon.[87]

OpombeUredi

  1. Kip je zdaj v Egipčanskem muzeju v Kairu pod kataloškima številkama CG40 and JdE 28579.[1]
  2. Predlagani datumi Menkauhorjevega vladanja: 2444–2436 pr. n. št.,[3] 2422–2414 pr. n. št.,[4] 2421–2414 pr. n. št.,[5][6][7] 2414–2405 pr. n. št.,[8] 2389–2380 pr. n. št.,[9] 2373–2366 pr. n. št.[10]
  3. Kataloška številka 68.115.[26]
  4. Arheologinja Karin Sowada celo dvomi v pristnost pečatnika.[28]
  5. Kipec je visok samo 47,5 cm. Faraon nosi belo krono Gornjega Egipta, ima okrašene oči in (poškodovano) lažno brado. Prepoznan je po napisu ob desenem stopalu.[2]
  6. Kip je v Egipčanskem muzeju v Kairu pod kataloško številko JE 39013.[31]
  7. Meresank IV. je bila pokopana v grobnici S82.[46]
  8. Princ Raemka je bil pokopan v grobnivi S80.[36]
  9. Princ Kaemčenent je bil pokopan v grobnici S84.[36]
  10. Napis se bere »Hor Menkhau, kralj Gornjega in Spodnjega Egipta, življenje, stabilnost in [gospostvo za vedno]. Naročilo je opravil…«. Napis je v Egipčanskem muzeju v Kairu pod kataloško številko JE 38566.[48]
  11. Zadnji hieroglif je približek pravilnega, na katerem je nizek obelisk na ploščati podlagi, imenovan ben-ben.[59]
  12. Naslov so odkrili v Tutujevi grobnici zapisan kot wsir nb t3wy Mn-k3w-Ḥr m3ˁ ḫrw.[84]

SkliciUredi

  1. 1,0 1,1 1,2 Vymazalová & Coppens 2008, str. 33.
  2. 2,0 2,1 2,2 Borchardt 1911, str. 37–38.
  3. Verner 2001b, str. 589.
  4. 4,0 4,1 Clayton 1994, str. 60–61.
  5. Malek 2000, str. 100.
  6. Rice 1999, str. 107–108.
  7. Sowada & Grave 2009, str. 3.
  8. Strudwick 2005, str. xxx.
  9. von Beckerath 1999, str. 58–59 & 283.
  10. 10,0 10,1 Hornung 2012, str. 491.
  11. 11,0 11,1 11,2 Leprohon 2013, str. 40.
  12. Müller 2010, str. 549.
  13. Mariette 1864, str. 15.
  14. Gardiner 1959, Col. III num. 23.
  15. 15,0 15,1 15,2 Baker 2008, str. 198–199.
  16. von Beckerath 1999, str. 58–59.
  17. Waddell 1971, str. 51.
  18. 18,0 18,1 Altenmüller 2001, str. 600
  19. 19,0 19,1 Murray 1905, pl. IX.
  20. Verner 2000, str. 594.
  21. Vlčková 2006, str. 91.
  22. Kaplony 1981, str. 295–307.
  23. 23,0 23,1 23,2 Verner 2001a, str. 405.
  24. Verner, Callender & Strouhal 2002, str. 87 & 91.
  25. Kaplony 1981, str. 297.
  26. 26,0 26,1 Seal of office 68.115, BMFA 2015.
  27. Young 1972, str. 11.
  28. Sowada & Grave 2009, str. 146, sklic 89.
  29. Schulman 1979, str. 86.
  30. Morales 2006, str. 322.
  31. Berlandini 1979, str. 27.
  32. 32,0 32,1 32,2 32,3 Baker 2008, str. 198–199.
  33. Dodson & Hilton 2004, str. 67.
  34. Petrie 1917, seal 5.7 plate IX.
  35. 35,0 35,1 35,2 Vymazalová & Coppens 2008, str. 38.
  36. 36,0 36,1 36,2 Dodson & Hilton 2004, str. 69.
  37. 37,0 37,1 Verner, Callender & Strouhal 2002, str. 106.
  38. Verner 1995, str. 65.
  39. 39,0 39,1 Vymazalová & Coppens 2013, str. 37–38.
  40. Vymazalová & Coppens 2008, str. 38–39.
  41. 41,0 41,1 41,2 Charles University Press Release 2015.
  42. Dodson & Hilton 2004, str. 66.
  43. Verner 2014, str. 58.
  44. 44,0 44,1 Seipel 1980, str. 214.
  45. Baud 1999, str. 537 & 484.
  46. 46,0 46,1 46,2 Dodson & Hilton 2004, str. 68.
  47. Dodson & Hilton 2004, str. 68–69.
  48. Strudwick 2005, str. 136, "59. Inscription of Menkauhor in Wadi Maghara".
  49. Baud 1999, str. 569.
  50. 50,0 50,1 Berlandini 1979, str. 16.
  51. Vercoutter 1992, str. 302–303.
  52. Altenmüller 2001, str. 600.
  53. Borchardt 1913, Blatt 45.
  54. Richter 2013.
  55. Rice 1999, str. 173.
  56. von Beckerath 1999, str. 283.
  57. Lepsius Denkmäler II, str. 39.
  58. Gardiner, Peet & Černý 1955, Pl. VII num. 12.
  59. Bard 2015, str. 166.
  60. 60,0 60,1 60,2 60,3 60,4 Vymazalová & Coppens 2008, str. 36.
  61. 61,0 61,1 Verner 2003, str. 84.
  62. 62,0 62,1 Dorman 2015.
  63. Verner 2001b, str. 589–590.
  64. Verner 2013, str. 68.
  65. Berlandini 1979, str. 4.
  66. Kanawati 2003, str. 186.
  67. Vymazalová & Coppens 2008, str. 39.
  68. Goelet 1999, str. 87, Abu Gurab/Abusir after the 5th Dynasty.
  69. Lepsius Denkmäler I, Pl. 33 & Text. I, str. 188.
  70. 70,0 70,1 Lehner 1997, str. 165.
  71. Vymazalová & Coppens 2008, str. 35.
  72. Berlandini 1979.
  73. Malek 1994, str. 203–214.
  74. Wright 2008.
  75. Berlandini 1979, str. 9.
  76. Firth 1930, str. 188.
  77. Berlandini 1979, str. 8.
  78. Berlandini 1979, str. 12.
  79. Bárta, Černý & Strouhal 2001, str. 70–71 & 134.
  80. Jacquet-Gordon 1962, str. 292, 299, 381, 390, 394, 400 & 412.
  81. Berlandini 1979, str. 18–19.
  82. Rice 1999, str. 108.
  83. Berlandini-Grenier 1976, str. 315–316.
  84. 84,0 84,1 Berlandini-Grenier 1976, str. 315.
  85. Vymazalová & Coppens 2008, str. 32–39.
  86. Berlandini 1979, str. 19.
  87. 87,0 87,1 87,2 Vymazalová & Coppens 2008, str. 37.

ViriUredi

  • Altenmüller, Hartwig (2001)ː Old Kingdom: Fifth Dynasty. V Redford, Donald B.ː The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 597–601.ISBN 978-0-19-510234-5.
  • Baker, Darrell (2008)ː The Encyclopedia of the Pharaohs: Volume I — Predynastic to the Twentieth Dynasty 3300–1069 BC. Stacey International. ISBN 978-1-905299-37-9.
  • Bard, Kathryn (2015)ː An Introduction to the archaeology of ancient Egypt. John Wiley & Sons, Inc. ISBN 978-0-470-67336-2.
  • Bárta, Miroslav; Černý, Viktor; Strouhal, Eugen (2001)ː Abusir V. The Cemeteries at Abusir South I. Excavations of the Czech Institute of Egyptology. Prague: Roman Míšek.ISBN 978-80-86277-18-9.
  • Baud, Michel (1999)ː Famille Royale et pouvoir sous l'Ancien Empire égyptien. Tome 2 (PDF). Bibliothèque d'étude 126/2 (francoščina). Cairo: Institut français d'archéologie orientale. ISBN 978-2-7247-0250-7. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2. aprila 2015.
  • von Beckerath, Jürgen (1999)ː Handbuch der ägyptischen Königsnamen (nemščina). Münchner ägyptologische Studien, Heft 49, Mainz : Philip von Zabern. ISBN 978-3-8053-2591-2.
  • Berlandini, Jocelyne (1979)ː La pyramide ruinée de Sakkara-nord et le roi Ikaouhor-Menkaouhor. Revue d'Egyptologie (francoščina). La Société Française d'Égyptologie 31: 3–28.
  • Berlandini-Grenier, Jocelyne (1976)ː Varia Memphitica I. Bulletin de l'Institut Français d'Archéologie Orientale (BIFAO) (francoščina, Le Caire: Institut français d'archéologie orientale 76: 301–316.
  • Borchardt, Ludwig (1911)ː Statuen und Statuetten von Königen und Privatleuten im Museum von Kairo, Nr. 1-1294. Catalogue Général des Antiquités Égyptiennes du Musée du Caire (nemščina) 1. OCLC 7012471.
  • Borchardt, Ludwig (1913)ː Das Grabdenkmal des Königs S'aḥu-Re (Band 2): Die Wandbilder: Abbildungsblätter (nemščina). Leipzig: Hinrichs. ISBN 978-3-535-00577-1.
  • Brewer, Douglas J.; Teeter, Emily (1999)ː Egypt and the Egyptians. Cambridge, New York: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-44518-4.
  • Brovarski, Edward (2001); Der Manuelian, Peter; Simpson, William Kelly, ur.ː The Senedjemib Complex, Part 1. The Mastabas of Senedjemib Inti (G 2370), Khnumenti (G 2374), and Senedjemib Mehi (G 2378). Giza Mastabas 7. Boston: Art of the Ancient World, Museum of Fine Arts. ISBN 978-0-87846-479-1.
  • Czech expedition discovers the tomb of an ancient Egyptian unknown queen. Charles University in Prague. 16. januar 2015. Pridobljeno dne 21. marca 2015.
  • Clayton, Peter (1994)ː Chronicle of the Pharaohs. Thames & Hudson. ISBN 978-0-500-05074-3.
  • Dodson, Aidan; Hilton, Dyan (2004)ː The Complete Royal Families of Ancient Egypt. London: Thames & Hudson Ltd. ISBN 978-0-500-05128-3.
  • Dorman, Peter (2015)ː The 5th dynasty (c. 2465–c. 2325 bc). Encyclopædia Britannica Online. Pridobljeno dne 23. februarja 2015.
  • Firth, Cecil Mallaby (1930)ː Report on the excavations of the Department of antiquities at Saqqara (November 1929–April 1930). Annales du Service des Antiquités de l'Égypte 30: 185–189.
  • Fischer, Henry George (1962)ː The Cult and Nome of the Goddess Bat. Journal of the American Research Center in Egypt (JARCE) 1: 7–18.
  • Gardiner, Alan; Peet, Eric; Černý, Jaroslav (1955)ː The inscriptions of Sinai. London: Egypt Exploration Society. OCLC 699651.
  • Gardiner, Alan (1959)ː The Royal Canon of Turin. Griffith Institute. OCLC 21484338.
  • Goelet, Ogden (1999)ː Abu Gurab. V Bard, Kathrynː Encyclopedia of the Archaeology of Ancient Egypt. London; New York: Routledge. ISBN 978-0-203-98283-9.
  • Grimal, Nicolas (1992)ː A History of Ancient Egypt. Translated by Ian Shaw. Oxford: Blackwell publishing. ISBN 978-0-631-19396-8.
  • Hornung, Erik; Krauss, Rolf; Warburton, David, ur. (2012)ː Ancient Egyptian Chronology. Handbook of Oriental Studies. Leiden, Boston: Brill. ISBN 978-90-04-11385-5. ISSN 0169-9423.
  • Jacquet-Gordon, Helen (1962)ː Les noms des domaines funéraires sous l'ancien empire égyptien (francoščina). Le Caire: Imprimerie de l'Institut français d'archéologie orientale. OCLC 18402032.
  • Kanawati, Naguib (2003)ː Conspiracies in the Egyptian Palace: Unis to Pepy I. London; New York: Routledge. ISBN 978-0-203-16673-4.
  • Kaplony, Peter (1981)ː Die Rollsiegel des Alten Reichs II. A : Katalog der Rollsiegel. Monumenta Aegyptiaca n°3. Bruxelles: Fondation égyptologique reine Élisabeth. OCLC 490611856.
  • Lehner, Mark (1997)ː The Complete Pyramids. London: Thames & Hudson. ISBN 978-0-500-05084-2.
  • Leprohon, Ronald J. (2013)ː The Great Name: Ancient Egyptian Royal Titulary. Writings from the Ancient World, no. 33. Atlanta: Society of Biblical Literature.ISBN 978-1-58983-736-2.
  • Lepsius, Karl Richard (1846–1856)ː Denkmäler aus Ägypten und Äthiopien, Abteilung I: Topographie & Architektur (nemščina). Berlin. OCLC 60700892.
  • Lepsius, Karl Richard (1846–1856)ː Denkmäler aus Ägypten und Äthiopien, Abteilung II Band III: Altes Reich (nemščina). Berlin. OCLC 60700892.
  • Malek, Jaromir (1994)ː King Merykare and his Pyramid. V Berger, C.; Clerc, G.; Grimal, Nicolasː Hommages à Jean Leclant. Vol. 4. Bibliothèque d'étude 106/4. Cairo: Institut français d'archéologie orientale. str. 203–214. ISBN 978-2-7247-0139-5.
  • Malek, Jaromir (2000)ː The Old Kingdom (c.2160–2055 BC). V Shaw, Ianː The Oxford History of Ancient Egypt. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-815034-3.
  • Mariette, Auguste (1864)ː La table de Saqqarah. Revue Archeologique (francoščina) (Pariz) 10: 168–186 & Pl. 17.
  • Morales, Antonio J. (2006)ː Traces of official and popular veneration to Nyuserra Iny at Abusir. Late Fifth Dynasty to the Middle Kingdom. V Bárta, Miroslav; Coppens, Filip; Krejčí, Jaromírː Abusir and Saqqara in the Year 2005, Proceedings of the Conference held in Prague (June 27–July 5, 2005). Prague: Academy of Sciences of the Czech Republic, Oriental Institute. str. 311–341. ISBN 978-80-7308-116-4.
  • Müller, Karl Otfried, ur. (2010)ː Fragmenta Historicorum Graecorum, Vol. 2. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-1-108-01661-2.
  • Mumford, G. D. (1999)ː Wadi Maghara. V Bard, Kathryn; Shubert, Steven Blakeː Encyclopedia of the Archeology of Ancient Egypt. New York: Routledge. str. 875–876.ISBN 978-0-415-18589-9.
  • Murray, Margaret Alice (1905)ː Saqqara Mastabas. Part I (PDF). Egyptian research account, 10th year. London: Bernard Quaritch. OCLC 458801811.
  • Petrie, Flinders (1917)ː Scarabs and Cylinders with Names (PDF). Publications (British School of Archaeology in Egypt), 29. London: School of Archaeology in Egypt.OCLC 3246026.
  • Rice, Michael (1999)ː Who is who in Ancient Egypt. Routledge London & New York.ISBN 978-0-203-44328-6.
  • Richter, Barbara (2013)ː Sed Festival Reliefs of the Old Kingdom. Paper presented at the annual meeting of the 58th Annual Meeting of the American Research Center in Egypt, Wyndham Toledo Hotel, Toledo, Ohio, Apr 20, 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. februarja y 2015. Pridobljeno dne 24. februarja 2015.
  • Schulman, Alan (1979)ː Beyond the fringe. Sources for Old Kingdom foreign affairs. Journal of the Society for the Study of Egyptian Antiquities 9: 79–104. ISSN 0383-9753.
  • Seal of office. Collections: The Ancient World. Boston Museum of Fine Arts. Pridobljeno dne 12. junija 2015.
  • Sowada, Karin N.; Grave, Peter (2009)ː Egypt in the Eastern Mediterranean during the Old Kingdom: an archaeological perspective. Orbis biblicus et orientalis, 237. Fribourg: Academic Press; Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.ISBN 9783525534557.
  • Seipel, Wilfried (1980)ː Untersuchungen zu den ägyptischen Königinnen der Frühzeit und des alten Reiches: Quellen und historische Einordnung (PhD). University of Hamburg. OCLC 256076594.
  • Strudwick, Nigel C. (2005)ː Texts from the Pyramid Age. Writings from the Ancient World (book 16). Atlanta: Society of Biblical Literature. ISBN 978-1-58983-680-8.
  • Vercoutter, Jean (1992)ː L'Egypte et la vallée du Nil, 1 : Des origines à la fin de l'Ancien Empire 12000–2000 av. J.-C (francoščina). Paris: Presses universitaires de France. ISBN 978-2-13-044157-1.
  • Verner, Miroslav (1994)ː Forgotten Pharaohs, Lost Pyramids: Abusir. Praha: Academia Škodaexport. ISBN 978-80-200-0022-4.
  • Verner, Miroslav (1995)ː The Pyramid Complex of Khentkaus. Abusir III. Prague: Charles University. ISBN 978-80-7066-909-9.
  • Verner, Miroslav (2000)ː Who was Shepseskara, and when did he reign?. V Bárta, Miroslav; Krejčí, Jaromírː Abusir and Saqqara in the Year 2000 (PDF). Prague: Academy of Sciences of the Czech Republic, Oriental Institute. str. 581–602. ISBN 978-80-85425-39-0. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) 1. februarja 2011.
  • Verner, Miroslav (2001a)ː Archaeological Remarks on the 4th and 5th Dynasty Chronology (PDF). Archiv Orientální 69 (3): 363–418.
  • Verner, Miroslav (2001b)ː Old Kingdom: An Overview. V Redford, Donald B.ː The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford University Press. str. 585–591.ISBN 978-0-19-510234-5.
  • Verner, Miroslav; Callender, Vivienne; Strouhal, Evžen (2002)ː Djedkare's Family Cemetery (PDF). Abusir VI. Prague: Czech Institute of Egyptology, Faculty of Arts, Charles University. ISBN 978-80-86277-22-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. aprila 2013.
  • Verner, Miroslav (2003)ː Abusir: The Realm of Osiris. Cairo: The American University in Cairo Press. ISBN 978-977-424-723-1.
  • Verner, Miroslav (2013)ː Temple of the World: Sanctuaries, Cults, and Mysteries of Ancient Egypt. Cairo: The American University in Cairo Press. ISBN 978-977-416-563-4.
  • Verner, Miroslav (2014)ː Sons of the Sun. Rise and decline of the Fifth Dynasty. Prague: Charles University, Faculty of the Arts. ISBN 978-80-7308-541-4. OCLC 909874854.
  • Vlčková, Petra (2006)ː Inscribed Stone Vessels from the Mortuary Complex of Raneferef at Abusir. Archiv Orientální 74: 259–270.
  • Voß, Susanne (2004)ː Untersuchungen zu den Sonnenheiligtümern der 5. Dynastie. Bedeutung und Funktion eines singulären Tempeltyps im Alten Reich (PDF) (PhD). OCLC 76555360. Pridobljeno dne 11. junija 2015.
  • Vymazalová, Hana; Coppens, Filip (2008)ː König Menkauhor. Ein kaum bekannter Herrscher der 5. Dynastie. Sokar (nemščina) 17: 32–39.
  • Vymazalová, Hana; Coppens, Filip (2013)ː Two hieratic inscriptions from the tomb of Werkaure (Lepsius Pyramid No. XXIII) in Abusir. V Bárta, Miroslav; Küllmer, Hellaː Diachronic Trends in Ancient Egyptian History: Studies dedicated to the memory of Eva Pardey. Prague: Czech Institute of Egyptology. str. 123–135. ISBN 978-80-7308-444-8.
  • Waddell, William Gillan (1971)ː Manetho. Loeb classical library, 350. Cambridge, Massachusetts; London: Harvard University Press; W. Heinemann. OCLC 6246102.
  • Wildung, Dietrich (1969)ː Die Rolle ägyptischer Könige im Bewußtsein ihrer Nachwelt. Teil I. Posthume Quellen über die Könige der ersten vier Dynastien. Münchener Ägyptologische Studien. (MÄS) (nemščina) (München–Berlin: Deutscher Kunstverlag) 17.
  • Wright, Jonathan (5. junij 2008)ː Eroded pyramid attributed to early pharaoh (Sporočilo za javnost). Reuters. Pridobljeno dne 7. februarja 2015.
  • Young, William J. (1972)ː The Fabulous Gold of the Pactolus Valley (PDF). Boston Museum Bulletin LXX.
Menkauhor
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Njuserre Ini
Faraon Egipta
Pozno 25. ali zgodnje

24. stoletje pr. n. št..

Naslednik: 
Džedkare Isesi