Letalnica bratov Gorišek
Letalnica bratov Gorišek (tudi: Letalnica, Velikanka, Velikanka bratov Gorišek) je letalnica in največja izmed osmih naprav v Nordijskem centru Planica, zgrajena je bila leta 1969. Skonstruirana je bila po načrtih bratov Vlada in Janeza Goriška in po njima poimenovana. Na tej letalnici je bilo postavljenih 28 svetovnih rekordov, kar je največ v zgodovini in še 14 neveljavnih rekordnih dolžin s padcem ali dotikom.
Letalnica bratov Gorišek | |
---|---|
Odprta | 6. marec 1969 (preizkus) 21. marec 1969 (uradno) |
Velikost | |
K–točka | 200 metrov |
Rekord | 252 metrov Rjoju Kobajaši (24. marec 2019) |
Vrhunski dogodki | |
Svetovna prvenstva | 1972, 1979, 1985, 1994, 2004, 2010, 2020 |
Svetovni pokal | 1987, 1994, 1997, 1999, 2000, 2001, 2002, 2003, 2005, 2006, 2007, 2008, 2009, 2011, 2012, 2013, 2015, 2016, 2017, 2018, 2019, 2021, 2022 |
6. marca 1969, na preizkusu letalnice, je jugoslovanski skakalec Miro Oman imel to čast da novo letalnico krsti že dva tedna pred tekmovanjem in pristal pri 135 metrih, kar je bil hkrati tudi njegov zadnji skok v karieri. Leta 1972 je bilo na tej napravi organizirano sploh prvo Svetovno prvenstvo v smučarskih poletih v zgodovini. Ko je Matti Nykänen na SP v poletih 1985 poletel 191 metrov in postavil svetovni rekord je ustanovitelj svetovnega pokala, norvežan Torbjørn Yggeseth, v želji po zaustavitvi svetovnih rekordov, naslednje leto sprejel pravilo, kjer poletov daljših od te daljave ni točkovala. Na tem objektu je človek prvič v zgodovini smučarskih skokov poletel preko 200 metrov. Kot prvemu nasploh je to uspelo Andreas Goldbergerju, ki je 17. marca 1994 na prostem treningu pred SP v poletih, ta je štel hkrati za svetovni pokal, poletel 202 metra, a pri tem podrsal z rokami. Samo nekaj minut kasneje je finski skakalec Toni Nieminen pri 203 metrih obstal na nogah in uradno postal prvi zemljan, ki je preletel to magično mejo. Letalnica je do zdaj gostila rekordnih 6 svetovnih prvenstev in prav tako rekordnih 19 krat finale svetovnega pokala.
Na tej letalnici, se je prvič v zgodovini letelo čez 160 m, 170 m, 180 m, 190 m, 200 m, 210 m, 220 m in 230 m, v nekaterih primerih tudi s padcem. Leta 2015 so po dveletni prenovi odprli prenovljeno letalnico, ki naj bi omogočala polete preko 250 metrov in mogoče tudi nove svetovne rekorde.[1] Na prvem uradnem tekmovanju po povečavi in prenovi, so se tej daljavi povsem približali.
Leta 1985, je Planica dosegla rekord prizorišča, tako po enodnevnem obisku, ko se je zbralo kar 80.000 gledalcev, kot po skupnem številu, ko se je v treh dneh zbralo skoraj 150.000 obiskovalcev.[2]
Na tej napravi so 19. septembra 2015 uradno odprli najstrmejši zip-line na svetu s povprečnim naklonom 38,33% (20,9°) in z maksimalnim naklonom 58,6% (30,5°).
Zgodovina
uredi1969–1972: Otvoritev in prvo svetovno prvenstvo
urediVelikanka bratov Gorišek, kot se je izvirno imenovala, je bila načrtovana kot naslednica Bloudkove velikanke, skonstruirala pa sta jo brata Vlado in Janez Gorišek. Kot naslednik Stanka Bloudka je takrat Stano Pelan, vodilni inženir v Planici, bratoma Gorišek predlagal, da naj povečajo Bloudkovo velikanko, a so uvideli da ne bi imeli dosti manevrskega prostora. Zato so se odločili za povsem novo napravo na novi lokaciji, le streljaj stran.
Inženir Janez Gorišek je takrat služboval v Libiji in tam pravzaprav narisal načrt nove Letalnice. Njegov starejši brat in velik vzornik Vlado Gorišek je tako po načrtih mlajšega brata Janeza kar sam vodil gradnjo planiške velikanke. Izmenjavala sta si dolga pisma in tako je Janez spremljal kaj se dogaja na samem gradbišču. Gradnja se je začela leta 1967 in končala pozno leta 1968. Zgledovala sta se po Bloudku z željo nadaljevati njegovo planiško dediščino. Prvotno je bilo kalkulacijska točka pri 153 metrih, največji naklon doskočišča čez 42 stopinj, dolžina naleta 145 metrov, višinska razlika med mizo in iztekom pa 127 metrov.[4] Februarja 1969 so pri natanko 100 metrih postavili še nov sodniški stolp višine 12 metrov in širine 8 metrov.
6. marca 1969, že dva tedna pred prvim uradno otvoritvijo so prvič so preizkusili letalnico. To čast je imel Miro Oman, ki je iz drugega naleta pristal pri 135 metrih ter s tem postavil prvi rekord te naprave. To je bil hkrati tudi njegov zadnji skok v karieri.[5] Velikanko bratov Gorišek so uradno odprli 21. marca 1969 na treh enakovrednih dneh tekmovanja Smučarski poleti KOP oz. Mednarodni teden smuških poletov. Nastopilo je 60 tekmovalcev iz 15 držav, zmagal pa je Jiří Raška. V treh dneh tekmovanja se je zbralo skupaj 90 tisoč gledalcev. Tekmovanje je potekalo tako da so vse tri dni tekmovalci vsak dan opravili po 3 polete.[6] Za končni rezultat se je štel 1 najboljši polet iz prvega dne, ter po 2 najboljša iz drugega in tretjega dne tekmovanja. Doseženih je bilo kar pet svetovnih rekordov, Manfred Wolf je na zadnji dan tekmovanja postavil piko na i pri rekordni znamki 165 metrov.[7][8][9][10]
Svetovno prvenstvo v smučarskih poletih 1972, ki ga je organizirala Planica, je bilo sploh prvo v zgodovini te discipline. Walter Steiner je postal prvi svetovni prvak. Kalkulacijska točka je bila takrat pri 165 metrih.[11][12][13]
1974–1979: Steiner, Norčič in svetovno prvenstvo
urediLeta 1974 je bil v Planici že drugič organiziran KOP mednarodni teden poletov, ponovno pa je slavil Walter Steiner, skupaj pa se je zbralo 115.000 gledalcev. Že prvi dan, 15. marca je v poizkusni seriji skočil 169 m in izenačil svetovni rekord Heinza Wossipiwa iz Vzhodne Nemčije, doseženega v Oberstdorfu leto pred tem. Steiner pa je malce kasneje v drugi seriji padel pri neverjetni dolžini svetovnega rekorda 177 m.[14][15]
Leta 1977 je bil v Planici že tretjič organiziran KOP mednarodni teden poletov. 20 marca, zadnji dan tekmovanja, je Bogdan Norčič v poizkusni seriji z rokami podrsal pri dolžini svetovnega rekorda 181 metrih. Avstrijec Reinhold Bachler pa je zmagal tridnevno tekmovanje, v končni rezultat pa je štel najboljši skok vsakega dneva.[16]
Leta 1979, je Planica že drugič gostila svetovno prvenstvo v poletih pred skupno 115.000 gledalci. Uporabili so zapleten sistem točkovanja, kjer so v končni seštevek šteli dva najboljša od štirih poletov in povprečje vse štirih. Imeli so veliko težav saj je zaradi toplega vremena v petek v izteku stala voda. Tako se je tekmovanje začelo šele v soboto 17. marca, ko je vzhodni nemec Axel Zitzmann padel pri 179 metrih, dolžini svetovnega rekorda. Naslednji in zadnji dan tekmovanja je Klaus Ostwald izenačil tri leta star svetovni rekord na 176 metrov. Armin Kogler pa je postal svetovni prvak.[17][18][19][20]
1985: Rekorden obisk Planice s skupno 150.000 gledalci
urediLeta 1984, ob proslavljanju 50. obletnice Planice, se je organizacijski komite odločil za modernizacijo in povečavo letalnice. Glavnina del je bila opravljena poleti in spomladi '84 z izdatno pomočjo jugoslovanske vojske, prostovoljcev in raznih delovnih organizacij pod vodstvom bratov Gorišek. Na doskočišče in hrbtišče so izkopali navozili 1500 kubičnih metrov material, iz zaletišča pa so izkopali 300 kubikov. Stari leseni vrh naleta so nadomestili z železno konstrukcijo, odskočno mizo pa so potisnili 5 metrov nazaj. Kalkulacijsko točko so pomaknili iz K165 na K185.[21]
Leta 1985, je Planica gostilo 8. svetovno prvenstvo v poletih, z rekordnim skupnim in dnevnim obiskom in z enim od največjih zborovanj v zgodovini Slovenije. V treh dneh se je v Planici zbralo skupaj 150.000 ljudi, v soboto pa rekorden dnevni obisk 80.000 ljudi.[22] Že na petkovem uradnem treningu smo videli tri svetovne rekord; Mike Holland (186 metrov) in Matti Nykänen (187 in 191 metrov). Nykänen ki je postal svetovni prvak, je s svojim zadnjim svetovnim rekordom povzročil preplah pri vodilnih možeh FIS in povzročil revolucijo v smučarskih poletih. Hoteli so ustaviti lov na rekordne daljave zato so naslednje leto uvedli pravilo, ki ni priznavalo in točkovalo poletov daljših od 191 metrov. Za to odločitvijo je stal Torbjørn Yggeseth, ustanovitelj svetovnega pokala, tehnični delegat in visok funkcionar.[23][24]
Dolgoletni planiški režiser Stane Škodlar, je iskal glasbeno podlago za počasne posnetke in izbral skladbo "Andromeda", instrumentalno mojstrovino Mihe Kralja. Ta je bila v uporabi vse do leta 1994.
1987: Zadnji svetovni rekord v paralelni tehniki
urediLeta 1987, je letalnica prvič gostila svetovni pokal pred 100.000 gledalci. Že na petkovem uradnem treningu pred 10.000 gledalci, je Andreas Felder podrsal pri dolžini svetovnega rekorda 192 metrov[25][26] Naslednji dan pa je poljak Piotr Fijas v tretji seriji, pred 40.000 gledalci, postavil sploh zadnji svetovni rekord v paralelni tehniki, ko je pristal pri 194 metrih. Takoj po tem rekordnem poletu, so serijo razveljavili in ponovili, kjer je Felder skočil 191 metrov in zmagal sobotno tekmovanje.[27][28] Fijasov rekord je bil uradno priznan šele 7 let kasneje ko so umaknili nerazumno pravilo.[29] Zadnji dan pred 50.000 gledalci je Vegard Opaas poletel 193 metrov, a so serijo po tem poletu prekinili in razglasili uradne rezultate, zmagal pa je Ole Gunnar Fidjestøl z poletom 190 metrov.[30]
1991: Najdaljši paralelni polet vseh časov, a z dotikom
uredi23. marca 1991, je nemec André Kiesewetter v drugi seriji poletel 196 metrov v paralelnim tehniki, kar je najdaljši polet v paralelni tehniki vseh časov, a je pri tem podrsal z roko.[31][32] V tretji seriji sta Stephan Zünd in Kiesewetter pristala pri 191 metrih. Naslednji dan je prav tako nemec Ralph Gebstedt, v zadnji seriji pristal pri 190 metrih in edinkrat zmagal v svetovnem pokalu.[33][34][35]
1994: Prvič čez 200 m, Goldi podrsal, Nieminen obstal
urediLeta 1994 je Planica že drugič pisala zgodovino, po prvem poletu v zgodovini preko sto metrov, zdaj še prvi polet v zgodovini preko 200 metrov. Planica je že četrtič gostila svetovno prvenstvo v poletih, ki je hkrati štelo za točke svetovnega pokala. Tekmovanje je zaznamovalo toplo, vreme in pomanjkanje snega, ki so ga z bližnjih vrhov navažali s helikopterji. Tik pred zdajci so morali zaradi prevelike višine na puklu na zahtevo FIS, teren dvigniti z balami iz sena. Začelo se je že z četrkovim prostim treningom, ko je Martin Höllwarth po 7 letih postavil nov svetovni rekord pri 196 metrih, kmalu zatem pa je Goldberger kot prvi preletel to znamko, a pri tem podrsal. Samo nekaj minut za njim je to uspelo Nieminenu, ki je kot prvi obstal na nogah preko magične meje.[36] Naslednji dan, na uradnem treningu je Christof Duffner najprej padel pri dolžini svetovnega rekorda 207 metrov, kmalu za njim pa je Espen Bredesen pri 209 metrih postavil nov svetovni rekord, ki je vzdržal naslednja tri leta.[37] Prvi dan tekmovanja v soboto, zaradi močnega vetra niso izvedli niti enega skoka.
Zadnji dan v nedeljo jim je vendarle uspelo izpeljati tekmo, zmagal je Sakala. Priča smo bili velikemu fairplayu, ki je samo razkril vso bedo takratnega pravila, ki ni priznavalo in točkovalo poletov daljših od 191 metrov. Espen Bredesen je bil sicer uradno drugi, a je Cecon uradno tretji, poletel 199 metrov in bi v normalnih pogojih situacija bila obratna. Bredesen je na tiskovni konferenci svojo srebrno medaljo zamenjal z bronasto Roberta Cecona. Nesmiselno pravilo je bilo tako na jesenskem zasedanju FIS dokončno ukinjeno.[29]
1997: Peterka osvojil prvi veliki globus, nemški fairplay, 130.000 ljudi
urediLeta 1997 je po zaslugi Primoža Peterke, ki se je s Thomo boril za sploh prvi veliki globus v zgodovini Slovenije, na Slovenskem zavladala prava skakalna histerija, z rekordnim televizijskim avditorijem in izjemnim obiskom samih tekem.[38] Skoraj bi se zalomilo na petkovih kvalifikacijah, ko je Peterka padel in se lažje poškodoval, na prošnjo Jelka Grosa pa mu je po izjemni fairplay potezi pomagal ravno nemški fizioterapevt, ki je skrbel za glavnega tekmeca Dieter Thomo. Skupaj se je zbralo kar 130.000 gledalcev, drugi največji obisk v zgodovini Planice. Na sobotni tekmi, kjer se je zbralo skoraj 70.000 gledalcev, je odločala o skupni zmagi, v poizkusni seriji pa smo videli tudi dva svetovna rekorda 210 in 212 metrov, ki sta ju postavila Espen Bredesen in Lasse Ottesen. Kasneje je Dieter Thoma padel pri dolžini svetovnega rekorda 213 metrov. Peterka pa je osvojil veliki kristalni globus.[39][40][41][42]
Na pobudo Staneta Škodlarja, dolgoletnega planiškega režiserja, ki je iskal novo glasbeno podlago za počasne posnetke, je priznani slovenski skladatelj Jani Golob napisal instrumental, ki je v uporabi od leta 1997.
1999: Schmitt in Ingebrigtsen postavila svetovni rekord
urediLeta 1999 so bile na sporedu tri posamične tekme svetovnega pokala, ki jih je obiskalo preko 80.000 ljudi.[43][44] Postavljena sta bila dva svetovna rekorda; najprej je Martin Schmitt padel pri dolžini svetovnega rekorda 219 metrov in ga nato uradno postavil z obstankom pri 214,5 metrih, Tommy Ingebrigtsen pa ga je izboljšal na 219,5 metra.[45][46]
16. marca 2000, med uradnim treningom je avstrijski skakalec Thomas Hörl, postavil nov svetovni rekord pri 224,5 metra, ki je vzdržal le dva dni do prve ekipne tekme v zgodovini letalnic.[47] Ko je Andreas Goldberger izboljšal svetovni rekord na 225 metrov.[48][49]
Leta 2003, ko se je v štirih dneh zbralo skupaj 120.000 ljudi, so bili postavljeni štirje svetovni rekordi. Adam Małysz je izenačil rekord na 225 metrov, Matti Hautamäki pa ga je kar trikrat izboljšal na 227.5, 228 in 231 metrov.[50]
2005: Super nedelja z štirimi svetovnimi rekordi
uredi20. marca 2005, na super nedeljo smo bili priča izjemni finalni seriji v kateri so bili doseženi zadnji štirje planiški svetovni rekordi: Tommy Ingebrigtsen je najprej izenačil na 231 metrov, Matti Hautamäki na 235.5 metrov, Bjørn Einar Romøren pa ga je izboljšal kar dvakrat najprej na 234.5 in potem še na 239 metrov. Janne Ahonen je čisto na koncu padel pri 240 metrih.[39][51]
Leta 2010 so v Planici zgradili novo sedežnico, obnovili sodniški stolp ter razširili doskočišče. Znižali so tudi naklon na odskočni mizi in profil, tako da lahko letalci letijo varneje in nižje nad doskočiščem. Vse to je bilo nujno potrebno, da je organizator sploh lahko obdržal tekme in zadostil FIS standardom. Planica je Svetovno prvenstvo v smučarskih poletih 2010 gostila že šestič. Švicarski skakalec Simon Ammann je v dveh dneh v skupno štirih serijah z veliko prednostjo osvojil naslov svetovnega prvaka v poletih, še enega zadnjih manjkajočih naslovov v njegovi bogati karieri. Ekipni svetovni prvaki so v dveh serijah postali Avstrijci. Zadnji dan posamičnega tekmovanja se je zbralo kar 55.000, v celem tednu pa 82.000 gledalcev.
2015: Prenovljena letalnica, drama za veliki globus
urediPo finalu leta 2013 so se lotili prenove letalnice. Reonstrukcija je obsegala povečanje kritične točke iz K185 na K200 in velikosti letalnice iz HS215 na HS225 ter razširitev za dva metra. Star nalet iz jekla so podrli in ga nadomestili z novim betonskim, mizo pa so premaknili za 12 metrov nazaj. Prav tako so višinsko razliko od mize do izteka povečali iz 130 na 135 metrov.[52] Prenovo so opravili pod nadzorom direktorja planiškega centra Jelka Grosa, za konstrukcijo pa sta odgovorna Janez Gorišek in njegov sin Sebastjan. Cilj prenove je bil narediti letalnico, ki bo omogočala polete pri 250 metrih in še dlje.[53] Krstna tekma na prenovljeni letalnici je bila v ponedeljek, 16. marca 2015.[54][55]
Na prvi tekmi na prenovljeni letalnici so povsem dominirali slovenski letalci, predvsem v režiji Petra Prevca in Jurija Tepeša, in so dobili tako ekipno tekmo kot tudi obe posamični z dvojno zmago. Obenem sta Prevc in Tepeš postala šesti in sedmi skakalec v zgodovini svetovnega pokala, ki sta izvedla idealni skok ocenjen s samimi dvajseticami.[56][57][58] Zadnji dan vse do zadnjega skoka se ni vedelo kdo bo osvojil veliki kristalni globus ali Prevc ali Freund. Na koncu ga je ob istem številu točk osvojil slednji, saj je v sezoni zbral več posamičnih zmag. Zmagal pa je Tepeš, na katerega se je vsul plaz kritik in medijski stampedo, saj je z izrednim poletom 244 metrov na koncu premagal Prevca in mu s tem onemogočil veliki kristalni globus.
2016: Prevc osvojil veliki globus, 111 tisoč gledalcev
urediLeto 2016 je bilo za Planico še eno izjemno leto, ko se je skupaj zbralo kar 111.000 gledalcev, da pospremi skupno zmago Prevca, ki je v tej rekordni sezoni zabeleležil 15 posamičnih zmag.[59] Na začetku med preizkusom letalnice, pa je Tilen Bartol padel pri 252 metrih, takrat drugem najdaljšem poletu vseh časov in pol metra dlje od veljavnega svetovnega rekorda.[60]
22. marca 2018 je Gregor Schlierenzauer z rokami podrsal pri dolžini svetovnega rekorda 253.5 metra.[61]
24. marca 2019 je Rjoju Kobajaši postavil rekord skakalnice pri 252 metrih, kar je drugi najdaljši veljavni polet vseh časov in osvojil prvi veliki globus za Japonsko.[62]
Leta 2020, je bilo 26. Svetovno prvenstvo v smučarskih poletih, rekordno sedmo v Planici, sprva planirano za marec, a so ga zaradi pandemije COVID-19 prestavili na december.[63]
Tekmovanja
urediSkoraj 2,5 millijona gledalcev si je od odprtja leta 1969, v živo ogledalo polete pod Poncami. (vir: Delo, RTV, Gorenjski glas)
Leto | Datum | Dogodek | Velikost | Zmagovalec | Drugi | Tretji | Obisk |
---|---|---|---|---|---|---|---|
1969 | 21.–23. marec | KOP | K153 | Jiří Raška | Bjørn Wirkola | Manfred Wolf | 95.000 |
1972 | 25. marec | SPRV | K165 | Walter Steiner | Heinz Wosipiwo | Jiří Raška | 110.000 |
1974 | 15.–17. marec | KOP | K165 | Walter Steiner | Esko Rautionaho | Dag Fossum | 115.000 |
1977 | 18.–20. marec | KOP | K165 | Reinhold Bachler | Thomas Meisinger | Ladislav Jirásko | 50.000 |
1979 | 17.–18. marec | SPRV | K165 | Armin Kogler | Axel Zitzmann | Piotr Fijas | 115.000 |
1985 | 16.–17. marec | SFWC | K185 | Matti Nykänen | Jens Weißflog | Pavel Ploc | 150.000 |
1987 | 14. marec | SP | K185 | Andreas Felder | Ole Gunnar Fidjestøl | Thomas Klauser | 100.000 |
15. marec | SP | K185 | Ole Gunnar Fidjestøl | Matjaž Zupan | Piotr Fijas | ||
1991 | 23. marec | SP | K185 | Staffan Tällberg | Stephan Zünd | André Kiesewetter | 80.000 |
24. marec | WC | K185 | Ralph Gebstedt | Stefan Horngacher | Dieter Thoma | ||
1994 | 19. marec | SPRV(1); SP | K185 | močan veter; prvi dan svet. prvenstva in hkrati tekma za svetovni pokal | 90.000 | ||
20. marec | SPRV(2); SP | K185 | Jaroslav Sakala | Espen Bredesen | Roberto Cecon | ||
Rezultat svet prvenstva (20. marec) | |||||||
1997 | 22. marec | SP | K185 | Takanobu Okabe | Kazuyoshi Funaki | Jani Soininen | 130.000 |
23. marec | SP | K185 | Akira Higashi | Primož Peterka | Lasse Ottesen | ||
1999 | 19. marec | SP | K185 | Martin Schmitt | Kazuyoshi Funaki | Christof Duffner | 100.000 |
20. marec | SP | K185 | Hideharu Miyahira | Martin Schmitt | Noriaki Kasai | ||
21. marec | SP | K185 | Noriaki Kasai | Hideharu Miyahira | Martin Schmitt | ||
2000 | 18. marec | SP ekipna tekma |
K185 | Nemčija | Finska | Japonska | N/A |
19. marec | SP | K185 | Sven Hannawald | Janne Ahonen | Andreas Goldberger | ||
2001 | 17. marec | SP ekipna tekma |
K185 | Finska | Avstrija | Japonska | 60.000 |
18. marec | SP | K185 | Martin Schmitt | Risto Jussilainen | Tommy Ingebrigtsen | ||
2002 | 23. marec | SP ekipna tekma |
K185 | Finska | Nemčija | Avstrija | 90.000 |
24. marec | SP | K185 | močan veter; posamično tekmovanje | ||||
2003 | 21. marec | SP ekipna tekma |
K185 | Finska | Norveška | Avstrija | 120.000 |
22. marec | SP | K185 | Matti Hautamäki | Adam Małysz | Martin Höllwarth | ||
23. marec | SP | K185 | Matti Hautamäki | Sven Hannawald | Hideharu Miyahira | ||
2004 | 20.–21. februar | SPRV | K185 | Roar Ljøkelsøy | Janne Ahonen | Tami Kiuru | 65.000 |
22. februar | SPRV ekipna tekma |
K185 | Norveška | Finska | Avstrija | ||
2005 | 19. marec | SP | HS215 | Matti Hautamäki | Andreas Widhölzl | Bjørn Einar Romøren | 70.000 |
20. marec | SP | HS215 | Bjørn Einar Romøren | Roar Ljøkelsøy | Andreas Widhölzl | ||
2006 | 18. marec | SP | HS215 | Bjørn Einar Romøren | Roar Ljøkelsøy | Martin Koch | 56.000 |
19. marec | SP | HS215 | Janne Happonen | Martin Koch | Robert Kranjec | ||
2007 | 23. marec | SP | HS215 | Adam Małysz | Simon Ammann | Jernej Damjan | 50.000 |
24. marec | SP | HS215 | Adam Małysz | Anders Jacobsen | Martin Koch | ||
25. marec | SP | HS215 | Adam Małysz | Simon Ammann | Martin Koch | ||
2008 | 14. marec | SP | HS215 | Gregor Schlierenzauer | Janne Ahonen | Bjørn Einar Romøren | 57.000 |
15. marec | SP ekipna tekma |
HS215 | Norveška | Finska | Avstrija | ||
16. marec | SP | HS215 | Gregor Schlierenzauer | Martin Koch | Janne Happonen | ||
2009 | 20. marec | SP | HS215 | Gregor Schlierenzauer | Adam Małysz | Dimitrij Vasiljev | 65.000 |
21. marec | SP ekipna tekma |
HS215 | Norveška | Poljska | Rusija | ||
22. marec | SP | HS215 | Harri Olli | Adam Małysz | Simon Ammann Robert Kranjec | ||
2010 | 19.–20. marec | SPRV | HS215 | Simon Ammann | Gregor Schlierenzauer | Anders Jacobsen | 82.000 |
21. marec | SPRV ekipne tekma |
HS215 | Avstrija | Norveška | Finska | ||
2011 | 18. marec | SP | HS215 | Gregor Schlierenzauer | Thomas Morgenstern | Martin Koch | 43,500 |
19. marec | SP ekipna tekma |
HS215 | Avstrija | Norveška | Slovenija | ||
20. marec | SP | HS215 | Kamil Stoch | Robert Kranjec | Adam Małysz | ||
2012 | 16. marec | SP | HS215 | Robert Kranjec | Simon Ammann | Martin Koch | 60.000 |
17. marec | SP ekipna tekma |
HS215 | Avstrija | Norveška | Nemčija | ||
18. marec | SP | HS215 | Martin Koch | Simon Ammann | Robert Kranjec | ||
2013 | 22. marec | SP | HS215 | Gregor Schlierenzauer | Peter Prevc | Piotr Żyła | 55.000 |
23. marec | SP ekipna tekma |
HS215 | Slovenija | Norveška | Avstrija | ||
24. marec | SP | HS215 | Jurij Tepeš | Rune Velta | Peter Prevc | ||
2015 | 20. marec | SP | HS225 | Peter Prevc | Jurij Tepeš | Stefan Kraft | 67.000 |
21. marec | SP ekipna tekma |
HS225 | Slovenija | Avstrija | Norveška | ||
22. marec | SP | HS225 | Jurij Tepeš | Peter Prevc | Rune Velta | ||
2016 | 17. marec 2016 | SP | HS225 | Peter Prevc | Johann André Forfang | Robert Kranjec | 111.000 |
18. marec 2016 | SP | HS225 | Robert Kranjec | Peter Prevc | Johann André Forfang | ||
19. marec 2016 | SP ekipna tekma |
HS225 | Norveška | Slovenija | Avstrija | ||
20. marec 2016 | SP | HS225 | Peter Prevc | Robert Kranjec | Johann André Forfang | ||
2017 | 24. marec | SP | HS225 | Stefan Kraft | Andreas Wellinger | Markus Eisenbichler | 75.000 |
25. marec | SP ekipna tekma |
HS225 | Norveška | Nemčija | Poljska | ||
26. marec | SP | HS225 | Stefan Kraft | Andreas Wellinger | Noriaki Kasai | ||
2018 | 23. marec | SP | HS240 | Kamil Stoch | Johann André Forfang | Stefan Kraft | 58,400 |
24. marec | SP ekipna tekma |
HS240 | Norveška | Nemčija | Slovenija | ||
25. marec | SP | HS240 | Kamil Stoch | Stefan Kraft | Daniel-André Tande | ||
2019 | 22. marec | SP | HS240 | Markus Eisenbichler | Rjoju Kobajaši | Piotr Żyła | 63,400 |
23. marec | SP ekipna tekma |
HS240 | Poljska | Nemčija | Slovenija | ||
24. marec | SP | HS240 | Rjoju Kobajaši | Domen Prevc | Markus Eisenbichler | ||
2020 | 20.–21. marec | SPRV | HS240 | pandemija COVID; prestavljeno na 11.–13. december | odpadlo | ||
22. marec | SPRV ekipna tekma |
HS240 | |||||
11.–12. december | SPRV | HS240 | Karl Geiger | Halvor Egner Granerud | Markus Eisenbichler | ni bilo gledalcev | |
13. december | SPRV ekipna tekma |
HS240 | Norveška | Nemčija | Poljska | ||
2021 | 25. marec | SP | HS240 | Rjoju Kobajaši | Markus Eisenbichler | Karl Geiger | ni bilo gledalcev |
26. marec | SP | HS240 | Karl Geiger | Rjoju Kobajaši | Bor Pavlovčič | ||
27. marec | SP ekipna tekma |
HS240 | močan veter; odpovedano sredi prve serije; nadomeščena bo 28. marca | ||||
28. marec | SP ekipna tekma |
HS240 | Nemčija | Japonska | Avstrija | ||
28. marec | SP | HS240 | Karl Geiger | Rjoju Kobajaši | Markus Eisenbichler | ||
2022 | 25. marec | SP | HS240 | Žiga Jelar | Peter Prevc | Anže Lanišek | 60,000 |
26. marec | SP ekipna tekma |
HS240 | Slovenija | Norveška | Avstrija | ||
27. marec | SP | HS240 | Marius Lindvik | Jukija Sato | Peter Prevc | ||
2023 | 31. marec | SP | HS240 | zaradi vetra posamična tekma prestavljena na naslednji dan | 56,000 | ||
1. april | SP | HS240 | Stefan Kraft | Anže Lanišek | Piotr Żyła | ||
1. april | SP ekipna tekma |
HS240 | Avstrija | Slovenija | Norveška | ||
2. april | SP | HS240 | Timi Zajc | Anže Lanišek | Stefan Kraft | ||
2024 | 22. marec | SP | HS240 | Peter Prevc | Daniel Huber | Johann André Forfang | 69,986 |
23. marec | SP ekipna tekma |
HS240 | Avstrija | Slovenija | Norveška | ||
24. marec | SP | HS240 | Daniel Huber | Domen Prevc | Aleksander Zniszczoł |
Rekord
uredi
Celoten seznamuredi
Padec ali dotik pri dolžini svetovnega rekorda. Neveljavno.
Padec ali dotik pri dolžini rekorda skakalnice. Neveljavno.
Največji obiskurediPreizkus in uradni trening sta prav tako všteta v skupno število.
Najbolj obiskana posamična tekma v Planici! In 6. največje zborovanje v zgodovini Slovenije.[nb 1] Ostali rekordiuredi
Glasbena spremljavauredi
SlavniurediDavid Bowie je bil velik oboževalec skokov, poletov in še Planice, saj je menda redno spremljal prenose po televiziji. Planico je tudi obiskal, bil pa je tudi močno zainteresiran za izvedbo koncerta pod Poncami.[navedi vir] Je mednarodna prireditev teka po hribu/letalnici navzgor pod pokroviteljstvom podjetja Red Bull. Gre za nastrmejši tek v dolžini 400 metrov navzgor v Evropi. Tekači začnejo tek v izteku letalnice in končajo na vrhu zaletišča. Na stari napravi je bil navečji naklon kar 38°, novi kot pa meri 36°. Prva izvedba je bila leta 2012 in postaja tradicionalna. Leta 2014 prireditve zaradi obnove ni bilo, a se je spet vrnila leta 2015.[72]
Svetovni dan snegaurediPrve tri izvedbe so potekale v izteku Letalnice, četrta pa zaradi gradbenih del v izeteku letalnice, pod manjšimi skakalnicami. Četrta izvedba je, drugje po svetu potekala 18. januarja 2015, v Planici pa so prireditev zaradi slabega vremena prestavili za en teden.
Žična drčaurediTo je najstrmejši zip-line na svetu. Avgusta 2015 ga je nad letalnico namestilo slovensko podjetje Elan. Kot prvi je 1. septembra 2015, imel čast jo preizkusiti Jure Košir. Napravo so uradno odprli 19. septembra 2015. Ena vožnja stane 25€, dve pa 40€. Karakteristikeuredi
Napredek v gradnjiuredi
Tehnični podatkiuredi
Režijauredi
V popularni kulturiurediLeta 1974 se Letalnica bratov Gorišek pojavi v nemškem filmu režiserja Werner Herzoga Velika ekstaza rezbarja Steinerja z Walterjem Steinerjem kot drvarjem v glavni vlogi.[75] Leta 1997 se motiv portreta letalnice, ki ga je naslikal Vinko Bogataj pojavi v ameriški oddaje športni oddaji Wide World of Sports televizijske postaje ABC z voditeljem Brentom Musburgerjem. Prikazuje Bogatajev intervju o Agony of defeat.[76] Leta 2014 se fotografija letalnice pojavi v ozadju pogovorne ameriške oddaje The Queen Latifah Show, ki jo vodi priljubljena ameriška temnopolta igralka Queen Latifah. Slika se kot parodija pojavi v komičnem skeču "Norvežan Sven Nordquist, najstarejši skakalec".[77] Glej tudiurediOpombeuredi
Skliciuredi
Zunanje povezaveuredi
|