Bloudkova velikanka

Bloudkova velikanka (Rožman-Bloudkova velikanka, Mamutska skakalnica) je velika skakalnica v Planici iz leta 1934. Na pobudo Josa Gorca jo je skonstruiral Ivan Rožman.

Bloudkova velikanka
Bloudkova velikanka.jpg
Lega
Odprta 4. februar 1934 (stara)
14. oktober 2012 (nova)
Prenova1935, 1936, 1937, 1948,
1951–54, 2011–12
Zaprta1942–46, 1951–53,
2001–11
Velikost
K-točka 130 m (stara)
125 m (nova)
HS velikost140 m (stara)
138 m (nova)
Najdaljši skok
(neuradno / padec)
Anže Lanišek / 149 m
RekordNova naprava:
Peter Prevc / 142 m
Stara naprava:
Noriaki Kasai / 147.5 m
Prireditve

Rožman je na prvi mednarodni tekmi v Planici izumil tako imenovani »snežni cement« in rešil prireditev.[1] Ker je bila skakalnica po krivici poimenovana po Bloudku, ki je sicer res poiskal lokacijo in naredil geodtetsko izmero, a samo skakalnico je v celoti skonstruiral in zgradil Rožman. To ga je tako razhudilo, da se je na "smrt" skregal z Gorcem in Bloudkom, in se že naslednje leto za vedno umaknil iz Planice. Takoj za njim je skakalnico prevzel Stanko Bloudek in jo vse do svoje smrti povečeval ter ponesel slavo Planice v svet. S svojim vizionarstvom in predrznostjo je dosegel novo dimenzijo skakanja oziroma letenja na smučeh.

Leta 1936 pa se je tukaj prvič v zgodovini letelo čez 100 metrov in tako se je rodila nova disciplina imenovana smučarski poleti. Njena os je spomeniško zaščitena in je kot take ni moč spreminjati.

Po Bloudkovi zaslugi je ta skakalnica v 1930ih in 1940ih veljala za največjo na svetu, na njej je bilo skupaj postavljenih 10 svetovnih rekordov in še 5 neveljavnih rekordnih dolžin s padcem ali dotikom.

Leta 2012 je bila skakalnica po dobrem desetletju samevanja popolnoma prenovljena, zraven pa so predvsem zaradi kandidature za nordijsko svetovno prventsvo zgradili še novo srednjo skakalnico.

ZgodovinaUredi

1930: Prva skakalnicaUredi

Že okrog leta 1930 je bila v Planici zgrajena 20-meterska skakalnica, locirana tik ob cesti, približno na pol poti med Bloudkovo velikanko in skakalnicama v Ratečah. Obrisi le te so vidni še danes.

1931: Izgradnja Doma IlirijaUredi

Za začetek in sloves Planice po vsem svetu se lahko zahvalimo športnemu delavcu Josu Gorcu iz Ljubljane, idejnemu očetu, ki je takorekoč ustvaril Planico. V tistem času je bil generalni sekretar Jugoslovanske smučarske zveze in član športnega društva Ilirija iz Ljubljane. Je najbolj zaslužen človek da so pri Mednarodni smučarski zvezi smučarske polete priznali kot novo samostojno disciplino. Entuziast in vizionar, kakršen je bil je hotel narediti Slovenijo prepoznavno po vsem svetu in tako se mu je porodila ideja o gradnji največje skakalnice na svetu.

V letu 1931 so na tako na njegovo pobudo v Planici za tiste čase zgradili moderen Dom Ilirija, danes znan kot Dom Planica, s teniškim igriščem in bazenom. Gorec je hotel iz Planice oz. doline Tamar narediti moderno zimsko središče.

1932: Bloudkov načrt propadeUredi

Tako je Gorec leta 1932 poprosil svojega klubskega kolega iz Ilirije, inženirja Stanka Bloudka, da izriše načrt za veliko skakalnico. Narisal je načrte za 80-metersko skakalnico, saj FIS takrat ni dovoljevala večjih naprav. Bloudek je v spremstvu Gorca poiskal idealno lokacijo na kateri skakalnica stoji še danes in traso tudi zakoličil. Z gradnjo je komajda dobro začel, a jo moral kmalu prekiniti, saj je med tem Ivan Rožman, ljubljanski stavbar in lastnik gradbenega podjetja, ki je gradilo v Planici, narisal načrt za novo večjo 90-metersko skakalnico. Gorec je tako opustil Bloudkov načrt in se zato raje odločil za Rožmana.

1933: Nov načrt in izgradnja Ivana RožmanaUredi

Ivan Rožman je tako na isti lokaciji kot jo je že prej zakoličil Stanko Bloudek z gradnjo začel oktobra 1933 in zaključil decemra 1933, kar je za današnje čase nepojmljivo, ter jo tudi v celoti financiral. Vendar pa so bili z gradnjo zaradi lastnikov zemlje problemi že v tistih časih, saj domačini iz Rateč svoje zemlje, na katero so bili zelo navezani, takrat niso hoteli prodati. Tako je moral posredovati župnik iz Rateč, ki je ljudem pri maši pridigal in jih karal, da morajo vendar le dovoliti napredek in razvoj tega revnega in pretežno živinorejskega območja. Po tej zapovedi so kmetje naposled le prodali zemljo.

1934: Otvoritev in prva mednarodna tekmaUredi

4. februarja 1934 so tako slovesno odprli po krivici poimenovano Bloudkovo velikanko (namesto Rožmanovo) z državnim prvenstvom Kraljevine Jugoslavije na katerem je zmagal domačin Franc Palme. Z 55 metri je postavil prvi rekord skakalnice in z 60 metri še drugega ter hkrati nov državni rekord. 25. marca 1934 so organizirali še prvo mednarodno tekmovanje na katerem je Birger Ruud z 92 metri postavil prvi svetovni rekord dosežen v Planici.[2] Kasneje je njegov brat pristal pri 94 metrih, dolžini novega svetovnega rekorda, a žal podrsal.

 
Stanko Bloudek v Planici

1935: Taktirko prevzame BloudekUredi

Leta 1935 je zaradi krivičnega poimenovanja skakalnice prišlo do velikega spora Ivana Rožmana z Gorcem in Bloudkom, o tem kdo je pravi avtor Bloudkove velikanke. Tako je v javnosti dolga leta veljalo zmotno mnenje, da je prvi zgradil skakalnici Stanko Bloudek. To je Rožmana tako ujezilo, da je samo leto dni po otvoritvi svoje skakalnice za vedno izstopil iz Planice, saj s tem ni hotel imeti več ničesar. To gre pripisati tudi temu, da je bil Gorec bolj naklonjen Bloudku, s katerim sta bila klubska, pa tudi sicer velika prijatelja. Čeprav je Gorec seveda vedel, kdo je pravi avtor, je Bloudku po tihem dajal potuho. Bloudek o tem za časa svojega življenja tudi ni nikoli govoril. Tako je kot Bloudek kot konstruktor v svoje roke prevzel nadaljnjo kostruiranje, obnovo in povečevanje te naprave vse do svoje smrti. Pod njegovo roko je bilo postavljenih kar 12 svetovnih rekordov, tudi tisti prvi polet čez 100 metrov v zgodovini. V bližini Doma Ilirija so zaradi premalo nočitvenih kapacitet zgradili še depandanso.

1936: Prvi polet čez 100 metrovUredi

15. marca 1936 je avstrijski skakalec Sepp Bradl kot prvi človek preletel takrat magično mejo 100 metrov in to pred očmi objokanih norvežanov. Skočil je 101,5 metra in postavil nov svetovni rekord, a so mu tabli kjer so objavljali daljave pripisali samo 101 meter, saj je bilo na tabli prostora samo za tri številke.[3] S tem dnem se je pravzaprav rodila nova disciplina, smučarski poleti.

1938: Dva svetovna rekordaUredi

Leta 1938 je Sepp Bradl z 107 metri še drugič izboljšal svetovni rekord.[4] Tega leta je namesto Bloudka, ki ni hotel ali upal zagovarjati svojih načrtov, na kongres FIS v Helsinki odšel kar Joso Gorec, ki se je z FIS ostro pogajal da uradno priznajo polete kot novo disciplino, vendar so bili vodilni možje zelo proti temu. Na srečo je imel močno podpora moža kot je Sir Arnold Lunn, avtor pravil sodobnega slaloma in smuka in ki je dejal da tekmovanj v poletih nikakor ne bodo mogli preprečiti. Lunn je imel tudi sam probleme z FIS, pri priznanju slaloma in smuka. Gorec je opozoril FIS, da še zmeraj niso sprejeli pravilnika za skakalnice večje od 80 metrov. Pri tej pobudi se je Gorcu pridružil in ga podprl tudi Reinhard Straumann. FIS je tako končno dovolila in priznala polete, vendar le v študijske namene.

 
Iz leta 1960

1939: Nihalna vzpenjačaUredi

V letu 1939 je Stanko Bloudek postavil prvo preprosto nihalno vzpenjačo z dvema 300 metrov dolgima vzorednima progama na melišču na poti iz Planice proti Tamarju.

1941: Dva svetovna rekordaUredi

Leta 1941 so Nemci zgradili Nemški stolp, ki stoji še danes saj, je spomeniško zaščiten in se ga ne more podreti. Vendar pa je bil stolp že ob sami izgradnji praktično neuporaben, saj je bil zgrajen praktično pod nivojem hrbtišča skakalnice, tako da na njo skorajda nisi videl. Pri tem stolpu je šlo bolj za nemško propagando, kot kaj drugega. Marca na mednarodni tekmovanju sta dosežena dva svetovna rekorda 108 in 118 metrov nemca Rudi Geringu.[5]

Zaradi druge svetovne vojne med letoma 1942 in 1946 tam ni bilo nobenih tekmovanj.

1947: Prvič po vojniUredi

Leta 1947 se tekmovanje znova vrne z zmagovalcem Rudi Finžgarjem, bolj znanim kot soustanoviteljem podjetja Elan.

 
Iz leta 1963

1948: Zadnji svetovni rekordUredi

Leta 1948 je bil na tej skakalnica postavljen zadnji, trinajsti svetovni rekord, ki ga je z 120 metri postavil švicar Fritz Tschannen. Naš Janez Polda je pri 120 metrih podrsal, švicar Charles Blum pri 121 metrih padel.

1950: Konec prevladeUredi

Planica je leta 1950 prvič po štirinajstih letih izgubila svetovni rekord. Tega leta se je na bloudkovi velikanki tudi zadnjič pred prenovo odvijala tekma, saj so takrat prav tako takrat sami vase zrušili leseni temelji hrbtišča.

1952: Skakalnice Planiške šoleUredi

Leta 1952 je prav tako Stanko Bloudek skonstruiral tri majhne skakalnice "Planiške šole", ki so jih porušili leta 2013 in jih na istem mestu nadomestili s tremi novimi malimi skakalnicami.

1954: Podrtje, prenova, nov sodniški stolpUredi

 
Leta 1954 je Bojan Adamič napisal "Planiške fanfare".[6] Leta 1957 je Uroš Krek napisal "Planiške fanfare II".[7]

V letih 1951−1953 se zato na tej skakalnici sploh ni skakalo. Lotili so se temeljite obnove same skakalnice ter pripadajočih objektov. Pod vodstvom inženirja Bloudka so zgradili povsem nov sodniški in televizijski RTV stolp z novim profilom skakalnice. Lesene temelje hrbtišča so nadomestili z betonskimi, ki so nato zdržali skoraj 50 let preden so se ponovno porušili sami vase. Bloudek je skakalnico obnavljal in vzdrževal vse do svoje smrti leta 1959.

1952-1956: Izgradnja vzpenjače HugoUredi

Leta 1952 ali 1956 so tik ob Bloudkovi velikanki zgradili tirno vzpenjačo "Hugo", ki jo skonstruiral Stanko Bloudek, svojemu namenu pa je kot glavno prevozno sredstvo skakalcev na vrh vseh skakalnic v Planici, služila vse do leta 2009 ko so zraven zgradili novo moderno sedežnico.

1980: Svetovni pokal prvičUredi

 
Iz leta 2011

Prva tekma za svetovni pokal na Bloudkovi velikanke se je odvila v krstni sezoni leta 1980, na kateri je zmagal avstrijec Hubert Neuper. Dvakrat v letih 1983 in 1988 je na tej napravi na tekmah za svetovni pokal zmagal tudi Primož Ulaga in je edini slovenski zmagovalec svetovnega pokala na Bloudkovi velikanki doslej. Bloudkova velikanka je postala stalnica v svetovnem pokalu in se je vse do leta 1998 izmenjevala z Letalnico bratov Gorišek in 90-metrsko skakalnico.

1992: Prva ekipna tekmaUredi

Leta 1992 je Planica prvič gostila ekipno tekmo svetovnega pokala, sicer pa je bila to druga ekipna tekma za svetovni pokal v zgodovini smučarskih skokih, na kateri je zmagala Avstrija. Leta 1996 je na tej napravi potekala mednarodna ekshibicijska tekma na kateri je zmagal naš Primož Peterka. To je bilo edino leto ko Planica ni gostila tekem za svetovni pokal ali svetovnega prvenstva v poletih.

1998: Drugi kristalni globus PeterkeUredi

Leta 1998 je bila na tej originalni napravi zadnja tekma za svetovni pokal, kjer se je na sobotni tekmi tekmi zbralo kar 26.000 gledalcev. A odločilna tekma za skupni seštevek je bila v nedeljo, kjer je Primož Peterka na veselje domačih gledalcev še drugič v karieri osvojil veliki kristalni globus. Na tej tekmi je Noriaki Kasai z 147,5 metri[8] dosegel rekord skakalnice, ki bo ostal za večno. Tisti čas je bil to tudi neuradni svetovni rekord med velikimi skakalnicami oziroma takoj za vsemi letalnicami. Naslednje tekme svetovnega pokala so se na to popolnoma prenovljeno napravo vrnile šele leta 2014.

2001: Hrbtišče se sesujeUredi

Bloudkova velikanka v stari obliki se je podrla sama vase 16. decembra 2001, ko so se zrušili betonski temelji ter leseno hrbtišče. Zadnje mednarodno tekmovanje in sploh zadnji skok na stari napravi se je zgodil prav tega leta. Za tem so vsako leto obljubljali obnovo skakalnice, a se kar deset let ni zgodilo nič. V tem obdobju Slovenija žal ni imela nobene 120-meterske skakalnice in s tem slabše pogoje za trening, kar se poznalo tudi na rezultatih. Vsakokrat so morali na trening v tujino, kar pa je povezano tudi s stroški. Leta 2009 so morali zaradi zahteve Mednarodne smučarske zveze zgraditi novo sedežnico, sicer bi lahko Planica izgubila tekme najvišjega ranga. Sedežnica je nadomestila zastarelo Bloudkovo tirno vzpenjačo, imenovano tudi Hugo, ki ni več zadostovala FIS standardom.

2011-12: PrenovaUredi

Republika Slovenija in Nordijski center Planica sta leta 2011 podpisala pogodbo o temeljiti prenovi nordijskega centra in vseh skakalnic. Predsednik nordijskega centra je postal Jelko Gros, nekdanji trener Primoža Peterke, ki bdi nad vsem kar se tiče prenove v Planici. Tako so po 10 letih končno začeli s celovito prenovo.

Julija 2011 so začeli z rušenjem televizijskega in sodniškega stolpa ter rušitvijo naleta Bloudkove velikanke. Pustili pa so Nemški stolp, saj je le ta pod spomeniškim varstvom. Ker je spomeniško zaščitena os in hrbtišče Bloudkove skakalnice, povsem nova velika skakalnica velikosti HS139 stoji povsem na istem mestu kot stara naprava, arhitekti pa so pri načrtovanju ohranili tudi tipičen Bloudkov lok hrbtišča. Zraven nje se so prvič na tej lokaciji zgradili sredno HS104 napravo, ki je nadomestila 90-metrsko, ki je nekoč stala le dobrih 100 metrov stran od te. Skakalnici sta bili slovesno odprti 14. oktobra 2012 z državnim prvenstvom na plastiki.

Projektant krivulje obeh skakalnic je Klemen Kobal, ohranili pa so značilen Bludkov lok hrbtišča. Gradnja obeh skakalnic je trajala 15 mesecev, od julija 2011 do oktobra 2012.

Slovesna otvoritev je bila 14. oktobra 2012. Uvodni skok na Bloudkovi velikanki je pripadel Alešu Hlebanji, saj je njegova babica iz Rateč kot prva prodala zemljo v območju skakalnic, na srednji skakalnici pa Primožu Peterki, ko sta s sočasnima skokoma slovesno odprla skakaknici. Sledila je tekma za državne naslove na Bloudkovi velikanki HS139. Prvi zmagovalec na novi napravi in novi državni prvak je postal Jurij Tepeš, na drugo mesto se je zavihtel Jaka Hvala, na tretje pa Matjaž Pungertar.

V letu 2013 so porušili in zgradili tudi povsem nov večji servisni objekt Čaplja, ki je nadomestil starega in stoji na istem mestu kot stara Čaplja. V letu 2014 pa bodo predvidoma odprli restavrirano in obnovljeno Bloudkovo tirno vzpenjačo Hugo, saj je tudi ta spomeniško zaščitena.

2014: Svetovni pokal in rekordUredi

V letu 2014 se je po dolgih 16 letih tekmovanje za svetovni pokal vrnilo na Bloudkovo velikanko in na kateri so v tem letu organizirali vsega skupaj kar 6 tekem za svetovni pokal, 3 za ženske in 3 za moške. Prvič pa je Planica organizirala tudi ženske tekme svetovnega pokala. 25-ega in 26-ega januarja sta bili tu na srednji skakalnici HS 104 izvedeni dve posamični ženski tekmi svetovnega pokala, obe pa je dobila avstrijka Daniela Iraschko-Stolz. Marca pa so na sporedu kar štiri tekme svetovnega pokala na veliki HS 139 skakalnici, tri za moške in ena žensko. Na prvi moški posamično je zmagal nemec Severin Freund, v Planici tokrat prvič prirejeno tekmovanje na veliki skakalnici tudi za ženske je dobila japonka Sara Takanaši, ekipno tekmo pa so dobili avstrijci. Zadnjo tekmo sezone je dobil Peter Prevc z novim rekordom velike skakalnice ko je v finalni seriji pristal pri 142 metrih.

Anže Lanišek je z 149 metrov dolgim skokom , ki ga je dosegel na Državnem prvenstvu v nordijski kombinaciji konec marca 2014 drži absolutni rekord te naprave.[9][10]

Druga SP kandidaturaUredi

Junija 2014 je Planica v Barceloni še drugič kandidirala za SP v nordijskem smučanju 2019. a tudi tokrat ji je spodletela Prvič je Planica za SP v nordijskem smučanju 2017 neuspešno kandidirala že maja 2012 v Južni Koreji, saj so bili pri glasovanju na drugem mestu, zmago pa jim je tik pred nosom speljal Lahti.

2015: Rekonstrukcija vzpenjače HugoUredi

Ker je ta vzpenjača, ki jo je v 1950ih skonstruiral Stanko Bloudek, bila potrebna prenove so jo podrli. Ker pa je pod spomeniškim varstvom so jo rekonstruirali natančno tako kot je bila prvotno, na povsem enakem mestu, na isti osi, enaki dolžini in z istimi materiali.

TekmeUredi

MoškiUredi

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
1934 4. februar   K90 OTVORITEV
(DP Jugoslavije)
  Franc Palme   Bogo Šramel   Gregor Klančnik
25. marec   K90 Mednarodno   Birger Ruud   Sigmund Ruud   Gregor Höll
1935 14.-17. marec   K106 Mednarodno   Stanisław Marusarz   Antonín Bartoň   Marcel Reymond
1936 15 marec   K106 Mednarodno   Sepp Bradl   Gregor Höll   Rudolf Rieger
1938 14.-15. marec   K106 Študijsko   Sepp Bradl   Hans Wiedemann   Walter Delle Karth
1940 10. marec   K120 Študijsko   Sepp Bradl   Gustl Berauer   Paul Näckel
1941 2. marec   K120 Študijsko   Rudi Gering   Paul Krauß   Hans Lahr
1947 17.-24. marec   K120 Študijsko   Rudi Finžgar   Charles Blum   Fritz Tschannen
1948 13.-17. marec   K120 Študijsko   Fritz Tschannen   Jean Zurbriggen   Charles Blum
1950 15.-17. marec   K120 Študijsko   Janez Polda   Rudi Finžgar   Sverre Stenersen
19. marec   K120 REVIJALNO   Rudi Finžgar   Slattsveen   Janez Polda
1954 13.-14. marec   K120 Med. teden   Ossi Laaksonen   Jack Alfredsen   Hemmo Silvennoinen
1957 8.-10. marec   K120 Med. teden   Helmut Recknagel   Eino Kirjonen   Pekka Tirkkonen
1960 26.-27. marec   K120 Med. teden   Helmut Recknagel   Arne Larsen   Raimo Vitikainen
1963 22.-24. marec   K120 KOP   Dieter Bokeloh   Dietmar Klemm   Veit Kührt
1966 25.-27. marec   K120 KOP   Jiří Raška   Mihail Veretenikov   Dieter Neuendorf
1968 24. marec   K120 3. Memorial   Jiří Raška   Josef Matouš   Willi Schuster
1973 23.-24. marec   K120 6. Memorial   Walter Steiner   Heinz Wosipiwo   Josef Matouš
1975 12. april   K120 Kongsberg   Toni Innauer   Rudi Wanner   Janez Loštrek
13. april   K120 7. Memorial   Willi Pürstl   Bogdan Norčič   Rudi Wanner
1976 20. marec   K120 Kongsberg   Hans Wallner   Bogdan Norčič   Peter Leitner
21. marec   K120 8. Memorial tekmovanje je odpadlo po vsega 14 skakalcih zaradi vetra[11]
1978 19. marec   K120 9. Memorial   Reinhold Bachler   Bogdan Norčič   Marko Mlakar
1980 22. marec   K120 SV–POKAL   Hubert Neuper   Armin Kogler   Hans Millonig
1981 22. marec   K120 SV–POKAL   Dag Holmen-Jensen   Armin Kogler   Alfred Groyer
1982 28. marec   K120 SV–POKAL   Ole Bremseth   Hubert Neuper   Massimo Rigoni
1983 27. marec   K120 SV–POKAL   Primož Ulaga   Horst Bulau   Richard Schallert
1984 25. marec   K120 SV–POKAL   Pavel Ploc   Vegard Opaas   Piotr Fijas
1986 23. marec   K120 SV–POKAL   Ernst Vettori   Andreas Felder   Matti Nykänen
1988 10. januar   K120 EV–POKAL
(Tri dežele)
  Primož Ulaga   Vegard Opaas   Werner Haim
27. marec   K120 SV–POKAL   Primož Ulaga   Rajko Lotrič   Didier Mollard
1989 26. marec   K120 SV–POKAL   Jens Weißflog   Kent Johanssen   Andreas Felder
1990 14. januar   K120 EV–POKAL
(Alpe-Adria)
  Heinz Kuttin   Stephan Zünd   Günther Stranner
24. marec   K120 SV–POKAL   Roberto Cecon   Ari-Pekka Nikkola   Jens Weißflog
25. marec   K120 SV–POKAL   Ari-Pekka Nikkola   Dieter Thoma   Primož Ulaga
1991 13. januar   K120 EV–POKAL
(Alpe-Adria)
  Franz Neuländtner   Bernt Espen Kolsrud   Oliver Strohmaier
1992 28. marec   K120 SV–POKAL
ekipno
  Avstrija
Andreas Felder
Martin Höllwarth
Werner Rathmayr
Heinz Kuttin
  Nemčija
Christof Duffner
Andreas Scherer
Ralph Gebstedt
Jens Weißflog
  Finska
Ari-Pekka Nikkola
Toni Nieminen
Raimo Ylipulli
Risto Laakonen
29. marec   K120 SV–POKAL   Andreas Felder   Heinz Kuttin   Toni Nieminen
1993 27. marec   K120 SV–POKAL
ekipno
  Japonska
Masahiko Harada
Noriaki Kasai
Takanobu Okabe
Naoki Yasuzaki
  Norveška
Roar Ljøkelsøy
Bjørn Myrbakken
Helge Brendryen
Espen Bredesen
  Slovenija
Robert Meglič
Matjaž Zupan
Urban Franc
Samo Gostiša
28. marec   K120 SV–POKAL   Espen Bredesen   Andreas Felder   Christof Duffner
12. december   K120 SV–POKAL   Jens Weißflog   Andreas Goldberger   Espen Bredesen
1994 13. februar   K120 CE–POKAL
(Alpe-Adria)
  Andreas Beck   Clas Brede Bråthen   Hein-Arne Mathiesen
1995 8. januar   K120 CE–POKAL   Ronny Hornschuh   Sven Hannawald   Didier Mollard
9. december   K120 SV–POKAL
ekipno
  Finska
Jani Soininen
Mika Laitinen
Ari-Pekka Nikkola
Janne Ahonen
  Japonska
Jinya Nishikata
Kenji Suda
Hiroya Saito
Masahiko Harada
  Norveška
Espen Bredesen
Eirik Halvorsen
Roar Ljøkelsøy
Lasse Ottesen
10. december   K120 SV–POKAL   Mika Laitinen   Roar Ljøkelsøy   Janne Ahonen
1996 16. marec   K120 CE–POKAL   Sven Hannawald   Hansjörg Jäkle   Frode Håre
17. marec   K120 CE–POKAL   Michael Kury   Hansjörg Jäkle   Alexander Herr
24. marec   K120 REVIJALNO   Primož Peterka   Andreas Goldberger   Samo Gostiša
1998 7. februar   K120 CE–POKAL   Alexander Herr   Ingemar Mayr   Ralph Gebstedt
8. februar   K120 CE–POKAL   Alexander Herr   Grega Lang   Matthias Wallner
21. marec   K120 SV–POKAL   Kazujoši Funaki   Primož Peterka   Hiroja Saito
22. marec   K120 SV–POKAL   Noriaki Kasai   Hiroja Saito   Martin Höllwarth
1999 20. februar   K120 CE–POKAL   Wilhelm Brenna   Tore Sneli   Wilfried Eberharter
21. februar   K120 CE–POKAL   Wilhelm Brenna   Tore Sneli   Martin Koch
2000 12. februar   K130 CE–POKAL   Reinhard Schwarzenberger   Tami Kiuru   Stefan Kaiser
13. februar   K130 CE–POKAL   Reinhard Schwarzenberger   Tami Kiuru   Kazuki Nishishita
2001 17. februar   K130 CE–POKAL
ekipno
  Avstrija
Markus Eigentler
Manuel Fettner
Florian Liegl
Martin Koch
  Nemčija
Roland Audenrieth
Christof Duffner
Hansjörg Jäkle
Georg Späth
  Slovenija
Miha Rihtar
Simon Podrebršek
Gašper Čavlovič
Primož Peterka
18. februar   K130 CE–POKAL   Georg Späth   Markus Eigentler   Christof Duffner
Prenovljena skakalnica
2012 12. oktober   HS139 OTVORITEV
(DP Slovenije)
  Jurij Tepeš   Jaka Hvala   Matjaž Pungertar
2013 2. februar   HS139 CE–POKAL močno sneženje; prestavljeno na naslednji dan
3. februar   HS139 CE–POKAL   Stefan Kraft   Stefan Hula   Anže Semenič
3. februar   HS139 CE–POKAL   Stefan Hula   Stefan Kraft   Vegard Swensen
2014 1. februar   HS139 CE–POKAL pomanjkanje snega; prva tekma je bila prestavjena v Brotterode
2. februar   HS139 CE–POKAL
21. marec   HS139 SV–POKAL   Severin Freund   Anders Bardal   Peter Prevc
22. marec   HS139 SV–POKAL
ekipno
  Avstrija
Stefan Kraft
Andreas Kofler
Thomas Diethart
Gregor Schlierenzauer
  Poljska
Maciej Kot
Piotr Żyła
Klemens Muranka
Kamil Stoch
  Norveška
Andreas Stjernen
Tom Hilde
Anders Fannemel
Anders Bardal
23. marec   HS139 SV–POKAL   Peter Prevc   Severin Freund   Anders Bardal
2015 24. januar   HS139 CE–POKAL   Anže Lanišek   Tomaž Naglič   Joacim Ødegård Bjøreng
25. januar   HS139 CE–POKAL   Klemens Murańka   Jaka Hvala   Andraž Pograjc
2016 6. februar   HS139 CE–POKAL   Philipp Aschenwald   Anže Semenič   Tomaž Naglič
7. februar   HS139 CE–POKAL   Philipp Aschenwald   Markus Eisenbichler   Clemens Aigner
2017 18. februar   HS139 CE–POKAL   Bor Pavlovčič   Joakim Aune   Viktor Polášek
19. februar   HS139 CE–POKAL   Tilen Bartol   Bor Pavlovčič   Constantin Schmid
2018 3. februar   HS138 CE–POKAL   Anže Lanišek   Philipp Aschenwald   Pius Paschke
4. februar   HS138 CE–POKAL   Anže Lanišek   Jurij Tepeš   Philipp Aschenwald
2019 26. januar   HS138 CE–POKAL   Bor Pavlovčič   Andreas Granerud Buskum   Jurij Tepeš
27. januar   HS138 CE–POKAL   Martin Hamann   Bor Pavlovčič   Andreas Granerud Buskum
2020 1. februar   HS138 CE–POKAL   Stefan Huber   Anže Semenič   Žiga Jelar
2. februar   HS138 CE–POKAL   Anže Semenič   Žiga Jelar   Anders Håre
2021 9. januar   HS138 CE–POKAL odpoved in sprememba koledarja zaradi covid razmer
10. januar   HS138 CE–POKAL
2022 26. februar   HS138 CE–POKAL   Michael Hayböck   Domen Prevc
  Jakub Wolny
27. februar   HS138 CE–POKAL   Joacim Ødegård Bjøreng   Domen Prevc   Benjamin Østvold
2023 3. marec   HS138 NO–SP
4. marec   HS138 NO–SP
ekipno

ŽenskeUredi

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2014 22. marec   HS139 SV–POKAL   Sara Takanaši   Juki Ito   Julia Clair
2023 1. marec   HS138 NO–SP

Nordijska kombinacijaUredi

Leto Datum Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2013 16. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)     Ole Martin Storlien   Pavel Churavý   Johannes Firn
17. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)     Ole Martin Storlien   Pavel Churavý   Mitja Oranič
2015 24. januar   CE–POKAL (HS139/10 km)     Tobias Simon   Sindre Ure Søtvik   Ole Martin Storlien
25. januar   CE–POKAL (HS139/10 km)     Sindre Ure Søtvik   Lukas Greiderer   Truls Sønstehagen Johansen
2016 6. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)     Lukas Greiderer   Vinzenz Geiger   Tobias Haug
7. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)     Bernhard Flaschberger   Tobias Haug   Lukas Greiderer
2017 18. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)     Lukas Klapfer   Terence Weber   David Welde
19. februar   CE–POKAL (HS139/10 km)     Lukas Klapfer   Terence Weber   Harald Johnas Riiber
30. september   Grand Prix (HS139/10 km)     Magnus Moan   Espen Andersen   Jan Schmid
1. oktober   Grand Prix (HS139/10 km)     Magnus Hovdal Moan   Jarl Magnus Riiber   Martin Fritz
2018 3. februar   CE–POKAL (HS138/10 km)     Bryan Fletcher   Taylor Fletcher   Martin Fritz
4. februar   CE–POKAL (HS138/10 km)     Bryan Fletcher   Martin Fritz   Taylor Fletcher
22. september   Grand Prix (HS138/10 km)     Mario Seidl   Martin Fritz   Maxime Laheurte
23. september   Grand Prix (HS138/10 km)     Mario Seidl   Espen Bjørnstad   Aguri Shimizu
2019 26. januar   CE–POKAL (HS138/10 km)     Leif Torbjørn Næsvold   Lars Ivar Skårset   Thomas Jöbstl
27. januar   CE–POKAL (HS138/10 km)     Paul Gerstgraser   Thomas Jöbstl   Harald Johnas Riiber
7. september   Grand Prix (HS138/10 km)     Jarl Magnus Riiber   Franz-Josef Rehrl   Bernhard Gruber
8. september   Grand Prix (HS138/10 km)     Jarl Magnus Riiber   Antoine Gérard   Jens Lurås Oftebro
2020 1. februar   CE–POKAL (HS138/10 km)     Lars Ivar Skårset   Jakob Lange   Paul Gerstgraser
2. februar   CE–POKAL (HS138/10 km)     Lars Ivar Skårset   Jakob Lange   Simen Tiller
2023 1. marec   NO–SP (HS138 / 4 x 5 km)  
ekipno  
4. marec   NO–SP (HS138 / 10 km)  

RekordUredi

Popoln seznam rekordov prvotne skakalnice (1934–1998)Uredi

Datum Metri
4. februar 1934     Jahr (premiera)   55,0
4. februar 1934     Rado Istenič   55,0
4. februar 1934     Tone Dečman   56,0
4. februar 1934     Edo Bevc   55,0
4. februar 1934     Franc Palme   55,0
4. februar 1934     Jahr   62,0
4. februar 1934     Tone Dečman   62,5
23. marec 1934     Per Jonson   78,0
23. marec 1934     Birger Ruud   78,0
23. marec 1934     Sigmund Ruud   81,0
23. marec 1934     Sigmund Ruud   82,0
23. marec 1934     Gregor Höll   83,0
24. marec 1934     Birger Ruud   87,0
24. marec 1934     Sigmund Ruud   85,5
25. marec 1934     Birger Ruud   86,5
25. marec 1934     Gregor Höll   89,0
25. marec 1934     Sigmund Ruud   95,0
25. marec 1934     Birger Ruud   92,0  
14. marec 1935     Reidar Andersen   93,0  
15. marec 1935     Stanisław Marusarz   95,0  
15. marec 1935     Reidar Andersen   99,0  
15. marec 1935     Reidar Andersen   99,0  
15. marec 1936     Sepp Bradl 101,5  
15. marec 1938     Sepp Bradl 107,0  
Datum Metri
2. marec 1941     Rudi Gering 108,0  
2. marec 1941     Heinz Palme 109,0
2. marec 1941     Rudi Gering 118,0  
14. marec 1948     Janez Polda 120,0
14. marec 1948     Charles Blum 121,0
15. marec 1948     Fritz Tschannen 120,0  
8. marec 1957     Helmut Recknagel 120,0
9. marec 1957     Helmut Recknagel 124,0
25. marec 1960     Helmut Recknagel 124,5
27. marec 1960     Helmut Recknagel 127,0
25. marec 1966     Jiří Raška 129,0
27. marec 1966     Peter Lesser 133,0
27. marec 1966     Jiří Raška 130,0
23. marec 1973     Adam Krzysztofiak 130,0
20. marec 1976     Alfred Grosche 130,0
20. marec 1976     Lennart Elimä 132,0
22. marec 1981     Armin Kogler 134,0
26. marec 1993     Noriaki Kasai 140,0
27. marec 1993     Noriaki Kasai 140,0
28. marec 1993     Noriaki Kasai 140,0
24. marec 1996     Primož Peterka 140,0
24. marec 1996     Primož Peterka 142,0
24. marec 1996     Primož Peterka 142,0
22. marec 1998     Noriaki Kasai 147,5
  Padec ali dotik pri dolžini svetovnega rekorda. Neveljavno.
  Padec ali dotik pri dolžini rekorda skakalnice. Neveljavno.

Srednja skakalnica (HS102)Uredi


Srednja skakalnica
Lega
Odprta 14. oktober 2012
Velikost
K-točka 95 m
HS velikost102 m
Rekord106 m
Dejan Judež
Prireditve
Svetovni pokal2014

Srednja skakalnica (HS102) je bila kot povsem nova zgrajena leta 2012, tik zraven obnovljene Bloudkove velikanke (HS138). Skonstruiral jo je slovenski arhitekt Klemen Kobal.

Nadomestila je nekdanjo Srednjo Bloudkovo (K90), ta je med leti 1948 in 2011 stala sto metrov stran, zdaj tam namesto nje stojita na istem mestu dve mladinski skakalnici (HS61, HS80).

Narejena je bila predvsem zaradi potreb Svetovnega prvenstva in njegovih televizijskih in tehničnih zahtev. Predvsem pa se aktivno uporablja za trening reprezentanc iz vsega sveta.

12. oktobra 2012, so skakalnico slovesno in simultano istočasno odprli z skokoma na veliki in srednji skakalnici. Primož Peterka je imel čast da prvi uradno preizkusi srednjo skakalnico, večjo (Bloudkovo velikanko) pa je sočasno preizkusil Aleš Hlebanja, domačin iz Rateč.

Prvotno je imela skakalnica velikost (hillsize) pri HS104, a so jo leta 2018 spremenili na HS102.

Ženski skokiUredi

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2014 25. januar   HS104 SV–POKAL   Daniela Iraschko-Stolz   Sara Takanaši   Carina Vogt
26. januar   HS104 SV–POKAL   Daniela Iraschko-Stolz   Sara Takanaši   Carina Vogt
2018 20. januar   HS102 CE–POKAL   Daniela Iraschko-Stolz   Aleksandra Barantceva   Jerneja Brecl
21. januar   HS102 CE–POKAL   Daniela Iraschko-Stolz   Aleksandra Barantceva   Jerneja Brecl
2019 19. januar   HS102 CE–POKAL   Jerneja Brecl   Katra Komar   Sophie Sorschag
20. januar   HS102 CE–POKAL   Jerneja Brecl   Kamila Karpiel   Katra Komar
2023 23. februar   HS102 NO–SP
25. februar   HS102 NO–SP
ekipno

Moški skokiUredi

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2023 25. februar   HS102 NO–SP

Mešane ekipe v skokihUredi

Leto Datum Velikost Tekmovanje Zmagovalci Drugi Tretji
2023 26. februar   HS102 NO–SP
Mešane ekipe

Ženska nordijska kombinacijaUredi

Leto Datum Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2022 23. januar   SV–PO (HS102 / 5 km)   odpovedano zaradi pandemije Covid-19
2023 24. februar   NO–SP (HS102 / 5 km)  

Moška nordijska kombinacijaUredi

Leto Datum Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2023 25. februar   NO–SP (HS102 / 10 km)  

Mešane ekipe v nordijski kombinacijiUredi

Leto Datum Tekmovanje Zmagovalec Drugi Tretji
2023 26. februar   NO–SP (HS102 / 2×5 + 2×2.5 km)  
Mešane ekipe  

Glej tudiUredi

Sklici in opombeUredi

  1. Enciklopedija Slovenije. (1997). Knjiga 10. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  2. "Birger Ruud: družina smučarskih skakalcev". sports.jrank.org. Pridobljeno dne 14. marec 2016.
  3. "Sepp Bradl prva zvezda smučarskih skokov". ORF. Pridobljeno dne 14. marec 2016.
  4. "Sepp Bradl prva zvezda smučarskih skokov še drugič postavil ssvetovni rekord". ORF. Pridobljeno dne 14. marec 2016.
  5. "Rudi Gering je postal znan kot dvakratni svetovni rekorder v Planici". thueringer-allgemeine.de. Pridobljeno dne 7. marec 2011. od dne oktober 2022[slepa povezava]
  6. "15 skokov nad 100 metrov: Slovesna otvoritev 120-metrske (str.6, stolpec 5)". Slovenski poročevalec. 13. marec 1954.
  7. "Naše misli so v Planici... (str.6, podnaslov)". Slovenski poročevalec. 8. marec 1957.
  8. "Noriaki Kasai je večni rekorder stare Bloudkove velikanke". youtube. Pridobljeno dne 15. julij 2016.
  9. "Berlot do državnega naslova". SZS. Pridobljeno dne 29. marec 2014.
  10. "Rezultati tekme DP v nordijski kombinaciji". adamsoft.si. Pridobljeno dne 29. marec 2014. od dne oktober 2022[slepa povezava]
  11. "Veter je zaprl skakalnico". Delo. 22. marec 1976. str. 9.

Zunanje povezaveUredi

Koordinati: 46°28′43.62″N 13°43′20″E / 46.4787833°N 13.72222°E / 46.4787833; 13.72222