Kraljevina Črna gora

Kraljevina Črna gora (črnogorsko Краљевина Црна Гора, Kraljevina Crna Gora) je bila od leta 1910 do 1918 monarhija na ozemlju sedanje Črne gore. Uradno je bila ustavna monarhija, v praksi pa absolutistična država. 28. novembra 1918, ko je bila črnogorska vlada še v begunstvu, je Podgoriška skupščina razglasila združitev Črne gore s Kraljevino Srbijo, ki se je tri dni kasneje združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Združitev Črne gore in Srbije je v več naslednjih državah trajalo do leta 2006, se pravi skoraj 88 let.

Kraljevina Črna gora
Краљевина Црнa Горa
Kraljevina Crna Gora
1910–1918
Zastava Kraljevina Črna gora
Zastava
Kraljevina Črna gora
Grb
Himna: Ubavoj nam Crnoj Gori
Убавој нам Црној Гори
"Naši lepi Črni gori"
Kraljevina Črna gora leta 1914
Kraljevina Črna gora leta 1914
Glavno mestoCetinje (1910–1916)
Prestolnica v izgnanstvuBordeaux
Neuilly-sur-Seine
Skupni jezikičrnogorščina, srbščina
Religija
vzhodna pravoslavna (uradna)[1]
VladaUstavna monarhija
Kralj Črne gore 
• 1910–1918
Nikola I.
Ministrski predsednik 
• 1910–1912 (prvi)
Lazar Tomanović
• 1917–1918 (zadnji)
Evgenije Popović
Zakonodajalecparlament
Zgodovinska dobaprva svetovna vojna
• Razglasitev
28. avgust 1910
1912–1913
30. maj 1913
• prva svetovna vojna
1914–1918
20. julij 1917
• sklep Podgoriške skupščine o združitvi s Srbijo
28. november 1918
Površina
19109.475 km2
191214.442 km2
Prebivalstvo
• 1911
220.000
• 1914
423.000
Valutačrnogorski perper
+
Predhodnice
Naslednice
Kneževina Črna gora
Kraljevina Srbija
Danes del Črna gora
 Srbija
 Kosovo[a]
  1. ^ Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznava 97 od 193 članic Združenih narodov.

Zgodovina uredi

Glavni članek: Zgodovina Črne gore.
 
Razglasitev Kraljevine Črne gore 28. avgusta 1910

Kneževino Črno goro je Knez Nikola Petrović Njegoš 28. avgusta 1910 v Cetinju razglasil za kraljevino, sebe pa za kralja Nikolo I. Kot knez je vladal od leta 1860 in na začetku 20. stoletja uvedel nekaj reform, s katerimi je kneževina dobila ustavo in lastno valuto črnogorski perper.

Črna gora se je leta 1912 vključila v prvo balkansko vojno v upanju, da bo dobila del osmanskega evropskega ozemlja. Nekaj ozemlja je pridobila z delitvijo Sandžaka s Srbijo 30. maja 1913, osvojeni Skadar pa je morala maja 1913 na zahtevo velikih sil prepustiti novi državi Albaniji. Črnogorci so v bojih z albansko-turško vojsko pod poveljstvom Esad Paše za Skadar aprila 1913 izgubili 10.00 mož. Esad Paša je Črni gori prepustil Skadar pod pogojem, da podpre njegove načrte v osrednji Albaniji. Skadar je zaradi večinskega albanskega prebivalstva v samem mestu in okolici kljub temu pripadel Albaniji.

V drugi balkanski vojni, ki se je začela junija 1913, se je Srbija vojskovala z Bolgarijo. Kralj Nikola I. se je postavil na srbsko stran.

Med prvo svetovno vojno (1914-1918) se je Črna gora pridružila Antanti. Nikola I. je vodil prosrbsko politiko. Črno goro je zato od 15. januarja 1916 do oktobra 1918 okupirala avstro-ogrska vojska.

Krfska deklaracija, podpisana 20. julija 1917, je predvidela združitev Črne gore s Srbijo. 26. novembra 1918 je Podgoriška skupščina, izvoljeni organ, ki je trdil, da zastopa črnogorski narod, enoglasno sprejela resolucijo, s katero je odstavila kralja Nikolo I., ki je bil še v begunstvu, in združila Črno goro s Srbijo. Nikola I., ki je pred tem podpiral združitev s Srbijo v močno državo, je po tem dogodku začel združitvi nasprotovati in podpihovati črnogorski nacionalizem. Umrl je v Franciji leta 1921.

1. decembra 1918 je bila ustanovljena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, v katero sta bili vključeni tako Srbija kot Črna gora.

Med drugo svetovno vojno je Črno goro okupirala Kraljevina Italija in ustanovila Provinco Montenegro, iz katere je nameravala ustvariti marionetno kraljestvo. Italijanski načrti se niso uresničili.

Sklici uredi

  1. Constitution of the Principality of Montenegro, 1905, Article 40, "Paragraph 1: State religion in Montenegro is Eastern-Orthodox. Paragraph 2: Montenegrin Church is Autocephalous. It is independent from any other Church, but maintains dogmatic unity with Eastern-Orthodox Ecumenical Church. Paragraph 3: All other recognized religions are free in Montenegro.[1]