Kneževina Srbija (srbsko Къажшеств Сргиа, romanizirano Knjažestvo Srbija) je bila avtonomna država na Balkanu, ki je nastala kot posledica srbske revolucije, ki je trajala od leta 1804 do 1817.[2] Ustanovitev kneževine je bila najprej dogovorjena z nenapisanim sporazumom med Milošem Obrenovićem, vodjo druge srbske vstaje, in osmanskim guvernerjem in vezirjem Smederevskega pašaluka Marašli Pašo. Sledil je niz pravnih dokumentov (hatt-i šerif), ki jih je izdala Visoka porta v letih 1828, 1829 in nazadnje leta 1830. Dejanska neodvisnost kneževine je nastopila leta 1867 po evakuaciji preostalih osmanskih vojakov iz Beograjske trdnjave in države. Njena neodvisnost je bila mednarodno priznana leta 1878 z Berlinskim sporazumom. Leta 1882 je bila država povzdignjena v status kraljevine.

Kneževina Srbija
Княжество Сербіа
Књажество Србија
1815–1882
Zastava Kneževina Srbija
Zastava
(1835–1882)
Himna: Востани Сербије
Vostani Serbije
(slovensko: "Vstani, Srbija")
Kneževina Srbija leta 1878
Kneževina Srbija leta 1878
Glavno mesto
Skupni jezikisrbščina
Religija
Srbska pravoslavna cerkev (uradna državna vera)
Demonim(i)Srb
Vladaabsolutna monarhija (1815–1838)
ustavna parlamentarna monarhija (1838–1882)
Knez 
• 1817–1839 (prvi)
Miloš Obrenović
• 1868–1882 (zadnji)
Milan Obrenović
Ministrski predsednik 
• 1815–1816 (prvi)
Petar Nikolajević
• 1880–1882 (zadnji)
Milan Piroćanac
Zakonodajalecnihče (vladanje z dekreti)
(1815–1838)
Narodna skupščina
(1838–1882)
Zgodovina 
• priznanje Visoke porte
1815
• Dan državnosti
15. februar 1835
• de facto neodvisnost
1867
• de jure po Berlinskem sporazumu
13. julij 1878
• razglasitev kraljevine
1882
Površina
1815[1]24.440 km2
1834[1]37.511 km2
Prebivalstvo
• 1815[1]
322.500–342.000
• 1834[1]
702.000
• 1874[1]
1.353.000
+
Predhodnice
Naslednice
Smederevski sandžak
Revolucionarna Srbija
Kraljevina Srbija (1882–1918)
Danes del Srbija

Ozadje in ustanovitev uredi

Srbska revolucionarna voditelja, najprej Đorđe Petrović (Karađorđe) in nato Miloš Obrenović, sta uspela doseči osvoboditev Srbije izpod večstoletne osmanske oblasti. Osmanske oblasti so s hatt-i šerifom leta 1830 priznale srbsko državo in Miloša Obrenovića za dednega knez (knjaz) Srbske kneževine. Srbija je bila de jure avtonomna provinca Osmanskega cesarstva, njena avtonomija pa je bila omejena zaradi prisotnosti turške vojske na njenem ozemlju in zaradi tega, ker je bila prisiljena plačevati Istanbulu letni davek v višini 2,3 milijona grošev, kar je predstavljalo približno 10 % državnega proračuna.[3]

Sprva je kneževina obsegala le ozemlje nekdanjega Beograjskega pašaluka, v letih 1831–1833 pa se je razširila proti vzhodu, jugu in zahodu. Leta 1866 je s podpisom vrste sporazumov z drugimi balkanskimi subjekti začela kampanjo oblikovanja Prve balkanske zveze. Osmanska vlada je 18. aprila 1867 ukazala, da se osmanska garnizija, ki je bila od leta 1826 zadnji predstavnik osmanske suverenosti v Srbiji, umakne iz Beograjske trdnjave. Edini pogoj je bil, da nad trdnjavo poleg srbske še naprej plapola osmanska zastava. Dogodek je pomenil de facto neodvisnost Srbije.[4] Ustava kneževine, sprejeta leta 1869, je Srbijo opredelila kot neodvisno državo. Srbija se je dodatno razširila proti jugovzhodu leta 1878, ko je njena neodvisnost od Osmanskega cesarstva dobila polno mednarodno priznanje v Berlinskem sporazumu. Kneževina je trajala do leta 1882, ko je bila dvignjena na raven Kraljevine Srbije.

Politična zgodovina uredi

Ustave uredi

  • Sretenjska ustava, veljavna 1835
  • Srbska ustava iz leta 1838, veljavna 1838–1869
  • Srbska ustava iz leta 1869, veljavna 1869–88

Avtonomija uredi

  • Akermanska konvencija (7. oktober 1826), sporazum med Ruskim carstvom in Osmanskim cesarstvom, ki je vsebovala 5. člen o Srbiji. Člen je določal, da se Srbiji vrne ozemlje, odvzeto leta 1813, in Srbom omogoči svobodo gibanja skozi Osmansko cesarstvo. Sultan Mahmud II. je leta 1828 5. člen zavrnil.
  • hatt-i sherif iz leta 1829
  • hatt-i sherif iz leta 1830
  • hatt-i sherif iz leta 1833

Upravna delitev uredi

Kneževina je bila razdeljena na sedemnajst okrajev, imenovanih okrug, ki so bili nato razdeljeni na več kantonov, znanih kot srez. Njihovo število je bilo odvisno od velikosti okruga. Kneževina je imela skupaj šestinšestdeset srezov.[5]

Vojska uredi

Oborožene sile Kneževine Srbije so bile ustanovljene leta 1830 in postale med srbsko-osmansko vojno 1876-1878 del stalne vojske Srbije. Po vojni je srbska država dobila popolno neodvisnost. Vojsko kneževine ja nasledila Srbska kraljeva vojska.

Demografija uredi

V prvih desetletjih kneževine je bilo v njej okoli 85 % srbskega in 15 % nesrbskega prebivalstva. Med slednjimi je bilo največ Vlahov in muslimanskih Albancev, ki so v Smederevu, Kladovu in Ćupriji tvorili večino muslimanskega prebivalstva. Cilj nove države je bil homogenizirati svoje prebivalstvo. V tem smislu je bilo od leta 1830 do vojn v 1870. letih po nekaterih ocenah iz kneževine izgnanih do 150.000 Albancev.[6] Leta 1862 je bilo več kot 10.000 muslimanov izgnanih v osmansko Bolgarijo in osmansko Bosno.[7] Med srbsko-osmanskimi vojnami 1876–1878 je bilo muslimansko prebivalstvo izgnano tudi iz Niškega sandžaka.

Zgodovinsko prebivalstvo
Leto Preb.  ±%  
1834 678.192—    
1841 828.895+22.2%
1843 859.545+3.7%
1846 915.080+6.5%
1850 956.893+4.6%
1854 998.919+4.4%
1859 1.078.281+7.9%
1863 1.108.668+2.8%
1866 1.216.219+9.7%
1878 1.669.337+37.3%
Ime Popis leta 1866 Delež
Etnična pripadnost
Srbi 1.057.540 87%
Vlahi (Romuni) 127.326 10,5%
Romi 25.171 2,1%
Drugi 5.539 0,5%
Verska pripadnost
Pravoslavni 1.205.898 99,20%
Muslimani 6.498 0,54%
Katoliki 4.161 0,31%
Drugi 0,2%

Vladarji uredi

V kneževini je vladala dinastija Obrenović, razen med vladavino kneza Aleksandra, k i je bil iz dinastije Karađorđević. Kneza Miloš in Mihajlo Obrenović sta vladala po dvakrat.

Slika Ime Rojstvo Smrt Od Do Komentar
  Miloš Obrenović 17. marec 1780 26. september 1860 6. november 1817 25. junij 1839
  Milan Obrenović 21. oktober 1819 8. julij 1839 25. junij 1839 8. julij 1839 Sin Miloša Obrenovića.
  Mihajlo Obrenović 16. september 1823 10. junij 1868 8. julij 1839 14. september 1842 Sin Miloša Obrenovića.
  Aleksander Karađorđević 11. oktober 1806 3. maj 1885 14. september 1842 23. december 1858
  Miloš Obrenović 17. marec 1780 september 1860 23. december 1858 26. september 1860
  Mihajlo Obrenović 16. september 1823 10. junij 1868 26. september 1860 10. junij 1868
  Milan Obrenović 22. avgust 1854 11. februar 1901 10. junij 1868 6. marec 1882

Sklici uredi

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Michael R. Palairet (2002). The Balkan Economies C.1800-1914: Evolution Without Development. Cambridge University Press. str. 16–17. ISBN 978-0-521-52256-4.
  2. Roth, Clémentine (2018). Why Narratives of History Matter: Serbian and Croatian Political Discourses on European Integration. Nomos Verlag. str. 263. ISBN 978-3845291000. Pridobljeno 27. marca 2020.
  3. The Institute of History et al. 2020, str. 137.
  4. Stanford J. Shaw and Ezel Kural Shaw, History of the Ottoman Empire and Modern Turkey, Volume 2: Reform, Revolution and Republic—The Rise of Modern Turkey, 1808–1975 (Cambridge University Press, 1977), str. 148.
  5. Mijatović 1872, str. 265.
  6. Rama, Shinasi (2019). Nation Failure, Ethnic Elites, and Balance of Power: The International Administration of Kosova. Springer. str. 72. ISBN 978-3030051921. Pridobljeno 27. marca 2020.
  7. Özkan, Ayşe. »The Expulsion of Muslims from Serbia after the International Conference in Kanlıca and Withdrawal of the Ottoman Empire from Serbia (1862-1867)«. Akademik Bakış.

Vira uredi