Boris Ziherl, slovenski publicist, politik, marksistični filozof in sociolog, * 25. september 1910, Trst, † 11. februar 1976, Ljubljana.

Boris Ziherl
Portret
Rojstvo25. september 1910({{padleft:1910|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[1]
Trst
Smrt11. februar 1976({{padleft:1976|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[1] (65 let)
Ljubljana
Državljanstvo SFRJ
 Avstro-Ogrska
Poklicfilozof, politik, politični komisar

Življenjepis uredi

Rodil se je v Trstu, a se je z materjo Ano kmalu preselil v Škofjo Loko, od koder je bila doma, kasneje pa v Ljubljano. 1929 bil sprejet v SKOJ, 1930 v Komunistično partijo Jugoslavije. Že takrat je začel objavljati članke, pod katere se je podpisoval s psevdonimoma B. Ločan in Stanko Dornik. 1932 se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani (absolutorij 1941), delal v ilegalnem študentskem gibanju in se ukvarjal s publicistiko, 1932 postal član PK KPJ za Slovenijo. 1934 je bil obsojen po zakonu o zaščiti države na 4 leta zapora, ki jih je preživel v Sremski Mitrovici in tam proučeval historični materializem ter slovensko kulturno in politično zgodovino. 1940 je postal član CK KPS.

Aprila 1941 je kot eden komunističnih predstavnikov sodeloval na ustanovnem sestanku OF, nato ilegalno (z imenom Gorazd) deloval v Ljubljani, predvsem v agitpropu CK KPS, 1943 je odšel v partizane v Polhograjske Dolomite, predaval in vodil partijsko šolo v Kočevskem Rogu, bil 1944 namestnik direktorja Znanstvenega instituta pri SNOS (poverjenik za prosveto), od avgusta 1944 član propagandnega oddelka Vrhovnega štaba NOV in POJ na Visu, septembra med borci prekomorskih brigad v Bariju (Italija), od oktobra 1944 v Beogradu pri agitpropu CK KPJ (sour. Borbe 1944–5). 1945/46 je bil predstavnik CK KPJ pri CK VKP(b) v Moskvi, od 1946 v Beogradu predsednik komiteja za šole in znanost pri vladi FLRJ, tam 1947–49 delal v agitpropu CK KPJ ter 1947/48 urejal glasilo Informbiroja "Za trajen mir, za ljudsko demokracijo" ter se ob resoluciji Informbiroja proti Jugoslaviji sprva postavil na Stalinovo stran, zato so ga z veliko težavami prepričali (Kidrič osebno), naj si premisli (V. Dedijer) //zaradi tega je moral "na prevzgojo" na Goli otok.[2]? naveden je nezanesljiv vir/ni dokaz!!.// Ko se je 1950 vrnil iz Beograda, kjer je bil njegov Inštitut za družbene vede ukinjen zaradi pretiranega doktrinarstva, je postal minister za znanost in kulturo LRS, nato 1953 predsednik ideološke komisije CK ZKS in obenem redni profesor za teorijo družbenih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani; 1954–56 tudi predsednik univerzitetnega sveta ljubljanske univerze, na kateri je ustanovil in 1959–64 kot prvi direktor vodil Inštitut za sociologijo in filozofijo; od 1960 je predaval občo sociologijo in soc. kulture na novoustanovljenem oddelku za sociologijo na ljubljanski FF, čigar prvi predstojnik je bil do 1964, ko je kot profesor marksistične filozofije in sociologije prešel na Visoko šolo za politične vede (kasnejšo FSPN oz. današnjo FDV) v Ljubljani, kjer je predaval že od njene ustanovitve 1961 vse do svoje smrti. Mdr. je bil poslanec republiške in 1947–67 zvezne skupščine; 1948–68 član CK ZKS (od 1954 tudi član izvršnega komiteja oz. po 1966 predsedstva CK ZKS), 1952–69 in spet od 1974 je bil član CK ZKJ; od 1963 član Sveta federacije. Sprejet je bil v članstvo SAZU (od 1949 dopisni in 1958 redni član, zadnje leto pred smrtjo je bil tudi njen podpredsednik). Prejel je spomenico 1941 in številna odlikovanja, mdr. red bratstva in enotnosti z zlatim vencem (1945), red republike z zlatim vencem (1961), red junaka socialističnega dela (1970), dvakrat Prešernovo nagrado (1950 in 1958) ter nagrado AVNOJ (1972).

Kot visok partijski in državni funkcionar in eden glavnih komunističnih ideologov, je po vzoru iz Stalinove Sovjetske zveze vplival na oblikovanje nove, socialistične umetnosti. Ob ocenjevanju slovenske umetnosti je izhajal iz normativnih postavk sovjetskih estetikov. Menil je, da so se slovenski predvojni umetniki ločili od ljudstva in služili le zabavi vladajočih slojev. Umetnost predvojnih slovenskih ustvarjalcev je zatrl in jo označil za »kapitalistično umetnost«. Po njegovem mnenju je bilo treba obsoditi »izprijeni impresionizem in ekspresionizem ter smeri, ki so sledile: kubizem, futurizem in nadrealizem«. Zavzemal se je za uveljavitev sovjetske umetnosti v prvih letih po vojni. Ukvarjal se je z zgodovino, zgodovino marksizma in filozofije; bil je organizator samostojnega študija sociologije, pobudnik raziskovanja sociologije kulture v Sloveniji in prvi predstojnik oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Velja za marksističnega teoretika, ki je svoja idejna načela povezoval s političnim delovanjem in ideološkimi nalogami Komunistične partije/ZK. Odmevne so bile njegove polemike z idealističnimi filozofi (Aleš Ušeničnik, France Veber) ter o umetnosti in ideologiji (Josip Vidmar), realizmu v umetnosti, dekadenci, eksistencializmu.

Po njem so leta 1976 poimenovali ljubljansko Osnovno šolo Borisa Ziherla,[3], ki se je kasneje (1997) preimenovala v OŠ Bežigrad in ulico v ljubljanskem Trnovem. V aleji znamenitih Ločanov v Škofji Loki od leta 2004 stoji njegov doprsni kip.

Najpomembnejša dela uredi

  • Osnovni problemi marksizma, 1934 (prevod dela Georgija Plehanova in spremna beseda) (COBISS)
  • O Sovjetski zvezi, 1940 (COBISS)
  • Tri razdobja v razvoju delavskega gibanja, 1943 (COBISS), 1944 (COBISS)
  • France Prešeren – pesnik in mislec, 1949 (COBISS)
  • Umetnosti in miselnost, 1956 (COBISS)
  • Književnosti in družba, 1957 (COBISS)
  • O humanizmu in socializmu, 1965 (COBISS)
  • Ivan Cankar in naš čas, 1976 (COBISS)
  • Zbrano delo (1 - 3 in 5), 1980, 1983, 1986, 1989 (zvezke 2, 3 in 5 uredila Neda Pagon-Brglez)

Viri in opombe uredi

  1. 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. STA, Ni Č , Delo si (9. januar 2014). »Hrvaški časnik objavil seznam zapornikov na Golem otoku«. www.delo.si. Pridobljeno 5. decembra 2019.
  3. Odločba SOb Ljubljana Bežigrad št. 022-5/76-3 z dne 28. septembra 1976 o ustanovitvi OŠ Borisa Ziherla

Glej tudi uredi

Zunanje povezave uredi