Jernej Pavlin, slovenski rimskokatoliški duhovnik, stenograf in nabožni pisatelj, * 20. avgust 1881, Naklo, † 15. januar 1963, Stična.

Jernej Pavlin
Rojstvo20. avgust 1881({{padleft:1881|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})
Naklo
Smrt15. januar 1963({{padleft:1963|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:15|2|0}}) (81 let)
Stična
Državljanstvo Federativna ljudska republika Jugoslavija
 Kraljevina Jugoslavija
 Avstro-Ogrska
Poklicreligiozni pisec, duhovnik

Pavlin je ljudsko šolo obiskoval v domačem kraju, gimnazijo v Kranju (1894–1902), in nato bogoslovje v Ljubljani (1902–1906) kjer je bil 1906 tudi posvečen v duhovnika. Nato je bil od 1906 do 1913 kaplan v Cerknici, nato prefekt v škofovskem zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani od 1914 tudi pomožni katehet, od 1918 pa prof. kateheze na zavodski gimnaziji. Leta 1919 je v Zagrebu naredil izpit za poučevanje slovenske stenografije.

Pavlin je že kot bogoslovec napisal in objavil več prispevkov in razprav: »Za resnico« (Lj. 1904) »Evolucijska razlaga religije«, »In na to skalo bom sezidal svojo cerkev«. Uredil je Misijonski koledar II (1921) in sodeloval pri več drugih letnikih, pisal v Katoliške misijone, poslovenil misijonsko okrožnico papeža Pija XI., bil soustvarjalec pri 1. in 2. zvezku Knjižnice misijonske (Unio cleri) za Jugoslavijo. Sodeloval je pri 2. izdaji Medvedove Zgodovine katoliške cerkve (1922) in pri Katoliškem katekizmu (1928), napisal več življenjepisov svetnikov in nekaj člankov o Kreku. V praškem listu Tĕsnopisné rozhledy je leta 1927 opisal novejšo stenografijo pri Slovencih.[1]

Viri uredi

  1. Slovenski biografski leksikon 1925-1991. (2009). Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU