Evald Flisar

Evald Flisar, slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec, dramatik in urednik; * 13. februar 1945, Gerlinci.

Evald Flisar
Evald Flisar, pisatelj.JPG
Rojstvo13. februar 1945({{padleft:1945|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (77 let)
Gerlinci
Poklicpisatelj, mladinski pisatelj, pesnik, dramatik, prevajalec
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Slovenia.svg Slovenija

ŽivljenjeUredi

Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju in v sosednji Cankovi. Gimnazijo je dokončal v Murski Soboti, študiral pa je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Smeri študija je spreminjal, najdlje (dve leti) je ostal na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Od leta 1965 je sodeloval pri časopisih in literarnih revijah, med katerimi so Tribuna, 7D, Delo, Naši razgledi, Srce in oko, Dialogi, Problemi in Sodobnost. Pozneje je na visokošolski ustanovi West London College študiral dramaturgijo ter angleški jezik in literaturo. Med triletnim bivanjem v Sydneyju je ob delu na železnici študiral psihologijo in pisal radijske igre za ABC (Australian Broadcasting Commission). Leta 1975 se je za stalno naselil v Londonu, kjer je nadaljeval s pisanjem in delal kot urednik pri različnih londonskih založbah, med drugim je za založbo Marshall Cavendish urejal Enciklopedijo znanosti in tehnologije. Za BBC (British Broadcasting Corporation) je pisal radijske igre in kratke zgodbe. Od leta 1990 živi v Ljubljani.

Med letoma 1995 in 2002 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev in v času njegovega predsednikovanja so začeli prirejati festival Slovenski dnevi knjige, od leta 1998 pa ureja slovensko literarno revijo Sodobnost. Leta 2004 je bil med ustanovitelji društva Forum 21, iz katerega je dve leti pozneje izstopil.[1] 2015 je postal predsednik Slovenskega centra PEN, s tega položaja je odstopil poleti 2016. Komentatorji so odstop povezali z odmevno objavo sporne korespondence s kritičarko, prevajalko in pisateljico Anjo Radaljac,[2] sam pa je v odstopni izjavi navedel, da so vzrok nesoglasja v organizaciji.[3]

DeloUredi

Je eden najbolj prevajanih slovenskih avtorjev, njegova dela so prevedena v 42 jezikov (angleški, nemški, italijanski, španski, arabski, češki, ruski, nepalski, islandski, grški, turški, japonski, indonezijski, amharski, vietnamski, azerbajdžanski itd., doslej 227 prevodov).[4] Vešč je literarnega ustvarjanja tako v slovenščini kot angleščini, nekatera dela je napisal v obeh jezikih. Poleg svojih del prevaja tudi dela drugih slovenskih avtorjev.

Po izidu edine pesniške zbirke Symphonia poetica (1966) se je odločil za poklic svobodnega umetnika. Leta 1967 je prevedel Graditelje sveta Stefana Zweiga in v samozaložbi izdal pamflet Kristusov samomor. Leta 1968 je izšel njegov prvi roman Mrgolenje prahu, leto kasneje pa drugi, Umiranje v ogledalu. Potovanje v Zanskar in Ladak v Himalaji ga je spodbudilo k pisanju enega najbolj branih slovenskih romanov po drugi svetovni vojni Čarovnikovega vajenca,[5] ki je najprej (1984–85) izhajal v podlistku v mariborskem tedniku 7D,[6] v knjižni obliki pa je izšel leta 1986 pri Pomurski založbi. Zaradi večplastnosti ima delo več žanrskih oznak. V potopisnem romanu je v sklenjeno celoto združil elemente faktografije, fikcije in avtobiografije. Doslej je izšlo 12 slovenskih izdaj tega dela, skupaj pa več kot 220 izdaj v 40 jezikih. Napisal je tri potopise. Pot od Indonezije preko Tajske, Burme in Nepala do Indije je popisal v potopisu Tisoč in ena pot, potopisna knjiga Južno od severa pa povzema izkušnje s potovanja po zahodni Afriki; nagrajeno delo Popotnik v kraljestvu senc je spoj najboljših odlomkov (z dodatki) iz obeh prejšnjih potopisov. Trinajst njegovih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik.

Prvo dramo Kostanjeva krona (1970), ki je dramatizacija romana Mrgolenje prahu, je napisal v času poznega ludizma. K pisanju za oder pa se je po skoraj dvajsetletnem zatišju vrnil z dramo Nimfa umre (1989). Za dela Kaj pa Leonardo? (1993), Nora Nora (2004) in Komedija ob koncu sveta (2013) je prejel Grumovo nagrado. Dramska dela temeljijo na humorju, ironiji in tragičnem preobratu. Uprizarjajo jih poklicna gledališča po vsem svetu.

Leta 2011 je Damjan Kozole za TV Slovenija posnel njegov portret z naslovom To nisem jaz.

BibliografijaUredi

Pesniška zbirkaUredi

Kratka prozaUredi

RomaniUredi

Dramska delaUredi

Radijske igreUredi

Književnost za otrokeUredi

EsejistikaUredi

NagradeUredi

Sklici in opombeUredi

  1. 24ur.com - Ustanovili Forum 21
  2. Lesničar-Pučko, Tanja (19.7.2016). "Spolno nadlegovanje: Obrambni kordon nenačelnosti". Dnevnik. Pridobljeno dne 17.11.2016.
  3. Evald Flisar: Zavedanje, da sem žrtev dvoličnosti in mahinacij, je dozorelo v odločitev za odstop. Delo 16. 7. 2016; Evald Flisar, »spolno nasilje«, Air Beletrina in nekulturnost podalpske kulture. Evald Flisar (osebna stran).
  4. Evald Flisar, Prevedena, uprizorjena in izdana dela.
  5. V dvanajstih izdajah romana je bilo prodanih blizu 100.000 izvodov; 36 let po prvi izdaji je izposoja v knjižnicah še vedno visoka.
  6. Tednik je imel takrat naklado 70.000 izvodov.

ViriUredi

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi