Elba (latinsko Ilva) je italijanski otok v Sredozemskem morju.

Portoferraio, glavno mesto otoka

Geografija uredi

Elba
Domače ime:
Isola d'Elba
 
Pogled z zahoda, v ospredju Monte Capanne
 
Geografija
LegaTirensko morje
Koordinati42°46′48″N 10°16′30″E / 42.78000°N 10.27500°E / 42.78000; 10.27500
OtočjeToskansko otočje
Površina224 km2
Dolžina29 km
Širina18 km
Dolžina obale147 km
Najvišja nadm.višina1.018 m
Uprava
Italija
DeželeToskana
PokrajinaLivorno
Občine ElbePortoferraio, Campo nell'Elba, Capoliveri, Marciana, Marciana Marina, Porto Azzurro, Rio
Demografija
Prebivalstvo31.592
Gostota140 preb./km2
 
Razširljiv, podroben zemljevid Elbe

Elba je od toskanskega obalnega mesta Grosseto (42° 44′ N 10° 22′ E) oddaljena 20 km. S površino 223 km² je tretji največji otok v Italiji. Elba je gorat otok, njegov najvišji vrh Monte Campanne doseže 1019 mnm, z zelo razčlenjeno obalo, številnimi zalivi in prijetnim podnebjem.

Prebivalstvo uredi

Na otoku živi okoli 32.000 prebivalcev. (31.572 popis leta 2009)

Gospodarstvo uredi

Poleg turizma se prebivalci otoka ukvarjajo še z ribolovom, vinogradništvom - (sloveče vino Aleatico), pridelavo oljčnega olja in sadja. Na otoku so tudi najdišča železove, svinčeve in žveplove rude, ki pa so večinoma izčrpana, otok slovi tudi po svojih mineralih.

Zgodovina uredi

Za Rimljani so se otoka v 7. stoletju polastili Langobardi. V srednjem veku od leta 926 do 1399 je otok pripadal pomorski republiki Pisi. Kasneje so bili lastniki otoka še Firence, Španija od 1596 do 1709, Neapelj, Francija od 1802 do 1814, Velika vojvodina Toskana, od 1860 dalje pa spada pod Italijo. Od 3. maja 1814 do 26. februarja 1815 je bila Elba po sklepu dunajskega kongresa Napoleonova kneževina.[1]

Upravna delitev uredi

Otok je razdeljen na osem občin:

Sklici uredi

  1. Mala splošna enciklopedija, DZS, Ljubljana, 1973

Zunanje povezave uredi