Zaliv
Zaliv je v kopno segajoč del morja ali jezera[1], ki se zajeda v obalo oz. obrežje in je z dveh ali treh strani obdan s kopnim. Zalivi so lahko gnezdeni drug v drugem. Nekateri veliki zalivi, kot sta Bengalski zaliv in Hudsonov zaliv, imajo raznoliko morsko geologijo. Zalivi imajo lahko tako široko paleto značilnosti obale kot druge obale. V nekaterih primerih imajo zalivi plaže, za katere je »običajno značilna strma zgornja obala s široko, ravno čelno teraso«.[2]
Teren, ki obdaja zaliv, lahko pogosto blokira valove in zmanjša moč vetrov. Zato so bili zalivi pomembni v zgodovini človeštva, saj so lahko zagotovili varen kraj za ribolov. Kasneje so bili pomembni pri razvoju pomorskega prometa, saj je varno sidrišče, ki ga zagotavljajo, spodbudilo njihovo izbiro za pristanišča.
OblikovanjeUredi
Zalivi se lahko oblikujejo na različne načine. Največji zalivi so se razvili s tektoniko plošč[3] Ko se je supercelina Pangea razbila vzdolž ukrivljenih in razčlenjenih prelomnih črt, so se celine oddaljile in zapustile velike zalive; to so Gvinejski zaliv, Mehiški zaliv in Bengalski zaliv, ki je največji zaliv na svetu.
Zalivi nastajajo tudi zaradi erozije obale zaradi rek in ledenikov. Zaliv, ki ga tvori ledenik, je fjord. Rias ustvarjajo reke, zanje pa so značilna bolj postopna pobočja. Nanosi mehkejših kamnin hitreje erodirajo in tvorijo zalive, medtem ko trše kamnine erodirajo manj hitro in zapuščajo rte.
Glede na obliko in velikost ločimo več vrst zalivov:
OpredelitevUredi
Konvencija Združenih narodov o pomorskem pravu (United Nations Convention on the Law of the Sea (UNCLOS)) opredeljuje zaliv kot dobro označeno vdolbino na obali, katere penetracija je tako sorazmerna s širino ustja, da vsebuje vode brez kopnega in predstavlja več kot zgolj ukrivljenost obale. Vendar se vdolbina ne šteje za zaliv, razen če je njena površina tako velika kot (ali večja od) polkroga, katerega premer je črta, potegnjena čez ustje te vdolbine – sicer bi jo imenovali v angleščini bight.
