Dravograd

mesto v Sloveniji

Drávograd (izgovorjava, narečno Traberch,[3] nemško Unterdrauburg) je mesto z nekaj čez 3000 prebivalci in središče občine Dravograd. Leži ob sotočju Drave z Mežo in Mislinjo, oziroma na stičišču njihovih dolin.[4]

Dravograd
Dravograd se nahaja v Slovenija
Dravograd
Dravograd
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°35′34.16″N 15°1′40.6″E / 46.5928222°N 15.027944°E / 46.5928222; 15.027944
DržavaSlovenija Slovenija
Statistična regijaKoroška
Tradicionalna pokrajinaKoroška (pokrajina)
ObčinaDravograd
Površina
 • Skupno2,40 km2
Nadm. višina
390,4 m
Prebivalstvo
 (2024)[1]
 • Skupno3.051
 • Gostota1.300 preb./km2
Časovni pasUTC+1
 • PoletniUTC+2
Poštna številka
2370 Dravograd
Zemljevidi
Dravograd - Trško jedro
LegaObčina Dravograd
RKD št.7381 (opis enote)[2]
Razglasitev NSLP2. september 1997

Geografija

uredi
 
Dravograd (1827)

Naselje Dravograd leži na sotočju rek Drave, Meže in Mislinje na nadmorski višini 362 m, železniška postaja, vsekana v strmo ježo, pa na 346 m. Skozi mesto tečeta dve glavni cesti: pomembnejša pride iz opuščenega mejnega prehoda Vič, ki je oddaljen le dobre 3,5 km in se nadaljuje v smeri Maribora, druga pa od tu proti Slovenj Gradcu. Skozi južno obrobje mesta teče železniška proga Maribor-Prevalje-Celovec. Proga Dravograd-Otiški Vrh je ostanek leta 1899 zgrajene in leta 1968 odstranjene proge proti Velenju. Odstranjena pa je bila tudi proga proti Labotniški dolini (1964).

Naselje se nahaja na obeh bregovih Drave. Starejši del leži na pleistocenski terasi na orografsko levem bregu in je sestavljen iz zaselkov Pod gradom (Podgrad) in Robindvor, na desnem bregu pa sta zaselek na Meži in Brod, kjer stoji cestni most, ki združuje mesto. Pred izgradnjo železniške proge je bilo na Brodu pristanišče za splave in šajke. V bližini cestnega mostu še stojijo ostanki starega mostu po katerem je tekla železnica proti Labotniški dolini.

Dravograd obkrožajo hribi: proti severu Košenjak, proti zahodu Strojna, proti vzhodu se začenja Pohorje.

Zgodovina

uredi

Kraj je bil obljuden že v rimskih časih, saj je na tem mestu Dravo prečkala cesta iz Colatia in se razcepila proti Dravski in Labotski dolini. Prvi lastniki območja so bili Spanheimi, za njimi pa šentpavelski benediktinski samostan iz Koroške (ustanovljen leta 1091). Dravograjski gospodje (Ortolf Trušenjski) so na samostanskem zemljišču postavili grad, ki je omenjen leta 1177 kot castrum Trahburck.[5] Tu se je razvila sejemska vas, zgradil pa se je tudi most, ki je prispeval k razvoju kraja.

Leta 1185 se že omenja kot trg. Med letoma 1193 in 1220 se današnji Dravograd omenja kot urbem forum Traberch, torej kot grajski trg. V kraju sta se razvijali obrt in trgovina (sol in les), zaradi prehoda skozi trg in prek reke so pobirali mitnino in mostnino in pa brodarino. Trg je bil utrjen, vstop vanj je bil skozi dvoje vrat. Dravograd nikoli v zgodovini ni postal mesto vse do 22. decembra 2005.[6]

Dravograd so ogrožali Turki in ogrska vojska. V 16. stoletju se je večina prebivalcev odločila za protestantsko vero.

Sredi 17. stoletja je bilo znotraj obzidja in v okolici že 70 hiš in približno 450 prebivalcev. Leta 1782 je grad prevzel verski sklad (Religionsfond),[7] leta 1846 ga je zapustil zadnji lastnik, posestnik Dumreicher in začel je propadati.

V 18. in 19. stoletju so reforme in industrijska revolucija prinesli precej sprememb. Pojavila so je prva industrija, po letu 1848 je Dravograd dobil lastno občino. Leta 1863 je bila dokončana železniška proga Maribor – Dravograd – Celovec, nato pa še odcepa proti Volšperku (Wolfsbergu) in Celju. Dravograd je postal pomembno železniško in cestno križišče z velikim rečnim pristaniščem.

Po bojih za severno mejo je bil Dravograd dokončno vključen v kraljevino SHS. Tudi v 2. svetovni vojni Dravogradu, kot obmejnemu naselju, ni bilo prizaneseno.

Tik pod naseljem je bila v letih med 1941, ko so jo začeli graditi Nemci za potrebe vojaške industrije, do 1944 zgrajena hidroelektrarna Dravograd. Aprila 1945 je bila v bombardiranju poškodovana, dokončno obnovljena pa leta 1955.

Znamenitosti

uredi
 
Cerkev sv. Vida
 
Cerkev sv. Janeza Evangelista

Podružnična cerkev sv. Vida je bila zgrajena med letoma 1167 in 1171. Prvič je omenjena leta 1177. Pri njej je bil ustanovljen kapitelj leta 1218. Leta 1237 je postala sedež pražupnije, leta 1245 pa povzdignjena v proštijo. Zgradba ima romansko zasnovo, pravokotno ladjo in zvonik. Tega so v pozni renesansi dvignili. Prezbiterij je pravokoten, prvotni raven strop ladje so leta 1600 obokali s paličasto profilacijo.

  • Baročni dvorec v Bukovju [10] [5] z muzejsko zbirko iz osamosvojitvene vojne, stalno razstavo o baronih Kometrih ter občasnimi razstavami.
  • Cerkev sv. Janeza Evangelista so zgradili, ko je cerkev Svetega Vida postala premajhna. Je sicer poznogotska arhitektura, ki pa je bila v 16. stoletju predelana. Leta 1386 so vanjo prenesli kapiteljski in župnijski sedež. Cerkev je v času turških vpadov pogorela. Kasneje so jo na novo pozidali.
  • Staro mestno jedro s prvotno srednjeveško podobo.
  • Muzejska zbirka v kleti občinske uprave v kateri so ohranjeni gestapovski zapori. O tem priča tudi spominska plošča.
  • Ribiški muzej v Ribiškem domu.

Proti severu se razprostira krajinski park Košenjak – Velka. Pričenja se takoj nad mestom pri starem gradu in sega preko Ojstrice in Goriškega Vrha do Košenjaka, ki je najvišji vrh občine in Kobanskega.

Sklici

uredi
  1. »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 30. oktobra 2024.
  2. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7381«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  3. Jurij., Gradišnik, Aleksandra. Kurelac, Svjetlana, 1964- Gulič, (2005). Dravograd : na stičišču poti. Občina. str. 15. COBISS 55246081. ISBN 961-90896-1-8. OCLC 443695504.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava)
  4. Mirko Pak (1988). »Dravograd«. Enciklopedija Slovenije. Mladinska knjiga. str. 325–327. COBISS 17411. ISBN 86-11-14288-8. OCLC 468393751. {{navedi splet}}: Manjkajoč ali prazen |url= (pomoč)
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 Mira Časar, Tomo Jeseničnik (2016). Gradovi Mislinjske doline (PDF). Center za izobraževanje odraslih Slovenj Gradec. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. julija 2017. Pridobljeno 3. julija 2017.
  6. »Sklep o podelitvi statusa mesta naseljem v Republiki Sloveniji«. Glasilo Uradni list RS, št.121/05. Uradni list RS. december 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. julija 2017. Pridobljeno 3. julija 2017.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  7. Mlinarič, Jože (1991). Kartuziji Žiče in Jurklošter. Maribor: Založba Obzorja. str. 456. COBISS 29339137. ISBN 86-377-0587-1.
  8. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7387«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
  9. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7384«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
  10. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7385«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.
  11. 11,0 11,1 Saša Vochl (2008). »Bober (Castor Fiber L.) v nižinskih poplavnih gozdovih Slovenije« [Beaver (Castor Fiber L.) in the lowland riparian forest of Slovenia] (PDF). Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani. str. 75–76, 91–96. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. julija 2017. Pridobljeno 19. julija 2017.
  12. 12,0 12,1 Poltnig, Walter; Herlec, Uroš. »Geološko-naravovarstvene strokovn podlage geoparka Karavanke« [Geological-environmental expert bases of the geological park Karavanke] (PDF). Geopark Karavanke. str. 17. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. julija 2017. Pridobljeno 19. julija 2017.
  13. »Dravograjsko jezero«. Osrednja in območne enote. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. julija 2017. Pridobljeno 19. julija 2017.

Zunanje povezave

uredi