Domestikos


Domestikos (grško δομέστικος [doméstikos], iz latinskega domesticus, domač) je bil državni, cerkveni in vojaški položaj v poznem Rimskem in Bizantinskem cesarstvu.

Vojaški položajUredi

Predniki domestikov so bili gardisti protectores domestici v vojski Rimskega cesarstva, ustanovljeni v 3. stoletju. Spadali so k osebju rimskega cesarja in bili hkrati šola za častnike.[1] Kot taki so v Vzhodnem rimskem cesarstvu obstajali do poznega 6. stoletja. V bizantinski vojski je v 7. stoletju od protectores domestici ostal samo še naslov. Po ustanovitvi tagem sredi 8. stoletja so domestiki postali poveljniki štiri tagem – sholarjev, ekskubitorjev, hikanatov in optimatov in Optimatske téme.[2] V poznem 10. stoletju so za nekaj časa poveljevali tudi tagmi atanatov (nesmrtnih).[3]

Najpomembnejši domestik je bil domestikos tōn scholōn (domestik šole), ki se je v 10. stoletju povzpel do vrhovnega komandanta vojske in bil v vojaški hierarhiji neposredno za cesarjem. V istem stoletju so njegov položaj razdelili na domestika Vzhoda (tēs anatolēs) in domestika Zahoda (tēs dyseōs), ki sta poveljevala vojskama v Mali Aziji oziroma Evropi, se pravi na Balkanu.[4] Domestika šole, ki je bil de facto vrhovni poveljnik bizantinske vojske, je v 12.-13. stoletju zamenjal veliki domestik (megas domestikos), domestik pa je postal časten naslov, ki so ga v obdobju Paleologov podeljevali častnikom srednjega ranga.[5] Veliki domestik je ostal vrhovni poveljnik vojske do konca Bizantinskega cesarstva. V komnenskem obdobju v 10. stoletju je bil veliki domestik občasno poveljnik celotne kopenske vojske Vzhoda in Zahoda. V obdobju Paleologov se je veliki domestik pretvoril v enega od najvišjih dvornih položajev, po rangu takoj za cezarjem.[6]

Civilni in dvorni položajUredi

Od leta 355 do poznega Bizantinskega cesarstva so civilni domestiki načelovali različnim državnim uradom.[7] V domestike so se potem, ko so postali samostojni, preimenovali tudi nekateri dvorni položaji. Eden od njih je bil domestikos tēs basilikēs trapezēs (domestik cesarjeve mize), ki se je prvič dokazano pojavil leta 680 in je nastal iz starega položaja castrensis palatii.[8]

Cerkvena raba naslovaUredi

V cerkvenem kontekstu je bil domestikos vodja skupine, povezane s cervenim obredjem, zlasti pevskega zbora. Domestiki so bili na primer zborovodje, ki so vodili petje in ploskanje cesarju in patriarhu.[7][9]

SkliciUredi

  1. Southern & Dixon 1996, str. 56–57.
  2. Kazhdan 1991, str. 646–647.
  3. Kazhdan 1991, str. 220.
  4. Treadgold 1995, {{}}str. 78.
  5. Kazhdan 1991, str. 648.
  6. Kazhdan 1991, str. 1329–1330.
  7. 7,0 7,1 Kazhdan 1991, str. 646.
  8. Haldon 1997, str. 186, 193.
  9. Moran 1986, str. 15–17.

ViriUredi

  • Haldon, John F. (1997). Byzantium in the Seventh Century: The Transformation of a Culture. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-31917-1.
  • Kazhdan, Alexander, ur. (1991). The Oxford Dictionary of Byzantium. Oxford: Oxford University Press. COBISS 18334215. ISBN 978-0-19-504652-6.
  • Moran, Neil K. (1986). Singers in Late Byzantine and Slavonic Painting. Leiden: E. J. Brill. ISBN 978-90-04-07809-3.
  • Southern, Pat; Dixon, Karen R. (1996). The Late Roman Army. New Haven, Connecticut: Yale University Press. ISBN 0-300-06843-3.
  • Treadgold, Warren T. (1995). Byzantium and Its Army, 284–1081. Stanford, California: Stanford University Press. COBISS 9955629. ISBN 0-8047-3163-2.