Anunaki
Anunaki so skupina božanstev v mitologiji starodavnih Sumercev, Akadcev, Asircev in Babiloncev.[1] Število Anunakov in njihove vloge so neskladne in pogosto kontradiktorne. V najstarejših sumerskih besedilih iz po-akadskega obdobja so bili Anunaki najmočnejša božanstva v panteonu in potomci Anuja in Ki, boga neba in boginje zemlje. Njihova glavna vloga je bila odločanje o usodi Sumercev.
V pesnitvi Inanin spust v podzemlje so Anunaki opisani kot sedem sodnikov, ki sedijo v podzemlju pred prestolom boginje Ereškigal. Kasnejša akadska besedila, na primer Ep o Gilgamešu, jih opisujejo enako. V starobabilonskem obdobju so za Anunake verjeli, da so htonična božanstva podzemlja, medtem ko so bogove v nebesih imenovali Igigi. Hetiti so imeli Anunake za najstarejšo generacijo bogov, ki so jih mlajši bogovi strmoglavili in vrgli v podzemlje.
Ime
urediIme Anunaki izhaja iz imena sumerskega boga neba Ana/Anuja.[2] Ime se piše na več načinov kot da-nuna, da-nuna-ke4-ne ali da-nun-na in pomeni "veličastni potomci" ali "Anujevi potomci".[1]
Za Anunake je veljalo, da so potomci boga Anuja in njegove žene, boginje zemlje Ki. Samuel Noah Kramer istoveti Ki s sumersko boginjo materjo Ninhursago in trdi, da sta bili prvotno ista oseba.[3][4] Najstarejši Anunak je bil Enlil, bog zraka[5] in poglavar bogov sumerskega panteona.[6] Sumerci so verjeli, da sta bila pred Enlilovim rojstvom nebo in zemlja neločljiva.[7] Enlil je razklal zemljo in nebo na dva dela[7] in odnesel zemljo, medtem ko je njegov oče Anu odnesel nebo.[8]
Čaščenje in ikonografija
urediAnunaki se omenjajo predvsem v knjižnih besedilih.[9] Dokazov, da je obstajal njihov kult, še niso odkrili,[9][10] kar je zelo verjetno posledica dejstva, da je imel vsak član Anunakov svoj lasten kult, neodvisen od drugih.[11] Do zdaj ni bila odkrita tudi nobena upodobitev Anunakov kot skupine,[11] čeprav je bilo prepoznanih nekaj podob posameznih članov.[11] Božanstva v starodavni Mezopotamiji so imela skoraj izključno človeško podobo.[12] Bila so ogromna in pogosto imela nadnaravno moč.[11]
Božanstva so bila običajno oblečena v melam, skrivnostno snov, ki jih je "pokrivala v grozljivem sijaju".[13] Melam so lahko nosili tudi junaki, kralji, velikani in celo demoni.[14] Učinek melama na človeka so opisali z besedo ni, ki pomeni mravljinčenje ali ščemenje.[15] Božanstva so skoraj vedno nosila rogata pokrivala[16][17] z do sedem pari volovskih rogov.[18] Včasih so nosila oblačila z všitimi zlatimi in srebrnimi okraski.[17]
Starodavni Mezopotamci so verjeli, da njihova božanstva živijo v nebesih[19] in da je božji kip fizično utelešenje samega boga.[19][20] Kultni kipi so bili zato deležni nenehne nege in pozornosti[19][21] zanje zadolžene skupine svečenikov.[22] Svečeniki so kipe oblačili[23] in prednje nosili darove, da so lahko "jedli".[19][21] Verjeli so tudi, da je tempelj božanstva dobesedno prebivališče tega božanstva. Bogovi so imeli barke v naravni velikosti, ki so bile običajno shranjene v njihovih templjih[24] in so se uporabljale za prevoz njihovih kultnih kipov po vodnih poteh med različnimi verskimi prazniki.[24] Bogovi so imeli tudi vozove za prevoz njihovih kultnih kipov po kopnem.[25] Kultne kipe so včasih vozili tudi na bojišče, da so božanstva lahko gledala, kako se bitka odvija.[25] Mezopotamci so verjeli, da so glavna božanstva mezopotamskega panteona, ki je vključeval Anunake, sodelovala v "zboru bogov",[16] na katerem so bogovi sprejemali vse svoje odločitve.[16] Zbor bogov je veljal za božanskega dvojnika pol-demokratičnemu zakonodajnemu sistemu, ki je obstajal v času Tretje urske dinastije (okoli 2112 – okoli 2004 pr. n. št.).[16]
Mitologija
urediSumerija
urediNajzgodnejša raba izraza Anunaki je na napisih iz obdobja kralja Gudee (vladal okoli 2144–2124 pr. n. št.) it Tretje urske dinastije.[9][11] V najzgodnejših besedilih se izraz Anunaki uporablja za najmočnejša in najpomembnejša božanstva v sumerskem panteonu: potomce boga neba Anuja.[9][26] V to skupino božanstev je verjetno spadalo "sedem odločujočih bogov":[27] An, Enlil, Enki, Ninhursaga, Nana, Utu in Inana.[28]
Čeprav so določena božanstva opisana kot člani Anunakov, se ni ohranil noben popoln seznam imen vseh Anunakov[11] Pojavljajo se samo v knjižnih besedilih kot povezana skupina bogov.[9][11] Opisi so nedosledni[11] in neskladni tako po številu kot po funkcijah. Zdi se, da so bili prvotno nebeška božanstva z neizmerno močjo,[11] ki so se v pesnitvi Enki in svetovni red poklonila Enkiju, pela hvalnice v njegovo čast in "zgradila svoja bivališča" med prebivalci Sumerije.[9][29] V pesnitvi je dvakrat omenjeno, da "določajo usode človeštva".[9]
Skoraj vsako večje božanstvo v sumerskem panteonu je veljalo za zavetnika določenega mesta[30] in ščitilo njegove interese.[30] Ljudje so verjeli, da božanstvo prebiva v svojem templju v tem mestu.[31] V enem samem besedilu je omenjeno kar petdeset Anunakov, povezanih z mestom Eridu.[1][32] V pesnitvi Inanin spust v podzemlje je omenjenih samo sedem Anunakov, ki so prebivali v podzemnem svetu in služili kot sodniki.[33] Inani so sodili zaradi poskusa prevzema podzemnega sveta[9][33] in jo zaradi precenjevanja same sebe obsodili na smrt.[33]
Glavna božanstva v sumerski mitologiji so bila povezana s posameznimi nebesnimi telesi.[34] Verjeli so, da je Inana planet Venera,[35][36] da je Utu Sonce,[36][37] Nana Luna, [36][38] Anu istoveten z vsemi zvezdami na ekvatorialnem nebu, Enlil z zvezdami na severnem nebu, Enki pa z zvezdami na južnem nebu.[39] Pot Enlilove nebesne orbite je bila neprekinjen simetričen krog okoli severnega nebesnega pola,[40] Anujeva in Enkijeva pot pa naj bi se v različnih točkah sekali.[41]
Akadsko kraljestvo, Babilonija in Asirija
uredi"Spoštovanje rodi naklonjenost, žrtev podaljša življenje in molitev odkupi krivdo. Kdor se boji bogov, ga ne zanemari. [...] Kdor se boji Anunakov, podaljša [svoje dni]."
- Babilonska hvalnica[42]
V akadskih besedilih iz 2. tisočletja pr. n. št. so Anunaki opisani enako kot v Inaninem spustu v podzemlje kot htonična božanstva podzemlja. V skrajšani različici Inaninega spusta, napisani v začetku 2. tisočletja pr. n. št., kraljica podzemlja Ereškigal pravi, da "pije vodo z Anunaki".[43] Kasneje v isti pesmi ukaže svojemu služabniku Namtarju, naj "pripelje Anunake iz Egalgine",[44] "okrasi hišni prag s koralami"[44] in jih "posadi na zlate prestole".[44]
V starobabilonskem obdobju (okoli 1830–okoli 1531 pr. n. št.) je bila uvedena nova kategorija božanstev, znanih kot Igigi.[45] Razmerja med Anunaki in Igigi niso jasna.[11] V nekaterih primerih se zdi, da sta se kategoriji uporabljali sinonimno,[9][11] v drugih, na primer Errovi pesnitvi, pa sta jasno ločeni.[9][11] V poznoakadskem epu Atra-Hasis so Igigi šesta generacija bogov in so prisiljeni opravljati delo za Anunake.[46][47] Po štiridesetih dnevih dela se Igigi uprejo, bog Enki, eden od Anunakov, pa ustvari ljudi, da bodo delali namesto njih.[46][47]
Od srednjebabilonskega obdobja (okoli 1592-1155 pr. n. št.) dalje se je ime Anunaki na splošno uporabljalo za božanstva podzemlja,[1] medtem ko se je ime Igigi uporabljalo za nebeška božanstva.[1] V tem obdobju so bila najmočnejša božanstva nacionalni bog Marduk in Anunaki Damkina, Nergal in Madanu kot bogovi podzemlja.[1]
V akadskem Epu o Gilgamešu, napisanem okoli 1200 pr. n. št., je Utnapištim, ki je edini preživel vesoljni potop, Anunake opisal kot sedem sodnikov podzemlja, ki so zanetili zemljo, ko se je bližala nevihta,[48] ko je kasneje prišla poplava, pa so Ištar (vzhodnosemitski ekvivalent Inane) in Anunaki objokovali uničenje človeštva.[9][49]
V babilonskem mitu o ustvarjenju sveta Enuma Eliš je Marduk določil položaje Anunakov.[50] Kasnejša babilonska različica epa omenja 600 Anunakov podzemlja[1] in samo 300 Anunakov nebes,[1] kar kaže na obstoj zapletene podzemne kozmologije.[1] Anunaki, "veliki bogovi", so v zahvalo zgradili Esagilo, čudovit tempelj, posvečen Marduku, Eju in Elilu.[51] V Errovi pesnitvi iz 8. stoletja pr. n. št. so Anunaki opisani kot bratje boga Nergala[9] in nasprotniki človeštva.[9]
Močno poškodovano besedilo iz novoasirskega obdobja (911-612 pr. n. št.) opisuje Marduka, ki svojo vojsko Anunakov vodi v sveto mesto Nipur in povzroči izgrede.[52] Izgredi povzročijo poplavo,[52] ki prisili rezidenčne bogove Nipurja, da se zatečejo k Ninurti v tempelj Ešumeša.[52] Enlil, jezen zaradi Mardukovega prestopka, ukaže bogovom Ešumeše, naj vzamejo Marduka in druge Anunake za ujetnike.[52] Anunake jim uspe ujeti,[52] Marduk pa imenuje svojega izbranca Mušteširhablima za vodjo upora proti bogovom Ešumeše[53] in pošlje svojega glasnika Neretagmila, da opozori boga pismenosti Nabuja.[53] Ko bogovi Eshumesha slišijo Nabujev govor, pridejo iz svojega templja, da bi ga poiskali.[54] Marduk premaga bogove Ešumeše in jih 360 vzame za vojne ujetnike, vključno s samim Enlilom.[54] Enlil protestira, češ da so bogovi Ešumeše nedolžni,[54] zato jim Marduk sodi pred Anunaki.[54] Besedilo se konča z opozorilom boginje Damkiane (drugo ime za Ninhursago) bogovom in človeštvu in prošnjo, naj ne ponovijo vojne med Anunaki in bogovi Ešumeše.[54]
Huriti in Hetiti
urediV mitologijah Huritov in Hetitov, ki so bili na višku sredi 2. tisočletja pr. n. št., so verjeli, da je mlajša generacija bogov pregnala starejšo generacijo bogov v podzemlje,[56][58] kjer jim je vladala boginja Lelvani.[58] Hetiti so pregnana božanstva istovetili z Anunaki.[56][57] Huriti so Anunake omenjali askaruileš šiuneš, kar pomeni "nekdanji stari bogovi",[59] ali kattereš šiuneš, kar pomeni "bogovi zemlje".[59] Hetiti in Huriti so v svojih pogodbah pogosto prisegali na stare bogove, da bi zagotovili, da bodo dogovori izpolnjeni.[56][59] V enem od mitov je bogom grozil kamniti velikan Ullikummi,[60] zato je Ea (Enki) ukazal starim bogovom, naj poiščejo orožje, s katerim so bila nebesa ločena od zemlje.[59][61] Bogovi so orožje našli in Ulikumi odsekali noge.[61]
Imena Anunakov se v huritskih in hetitskih besedilih pogosto razlikujejo,[57] njihovo število pa je vedno enako osem.[57] V enem od hetitskih obredov so imena starih bogov navedena kot: "Aduntari vedeževalec, Zulki razlagalec sanj, Irpitija gospodar zemlje, Nara, Namšara, Minki, Amunki in Api".[57] Stari bogovi v huritsko-hetitski religiji niso imeli prepoznavnega kulta.[57] Oboji so poskušali z njimi komunicirati z obrednim žrtvovanjem prašička v jami, izkopani v zemljo.[62] Stare bogove so pogosto klicali, da bi opravili obredna čiščenja.[63]
S hetitsko pripovedjo o izgonu starih bogov v podzemlje je tesno povezana pripoved starogrškega pesnika Hezioda, ki v svoji Teogoniji govori o strmoglavljenju Titanov, ki so ga izvedli Olimpijci.[64] Grški bog neba Uran (njegovo ime pomeni "nebesa"), ki je bil hkrati oče Titanov,[65] izhaja iz hetitske različice boga Anuja.[66] V Heziodovi pripovedi Urana kastrira njegov sin Kronos[67] natančno tako, kot je v hetitski pripovedi Anuja kastriral njegov sin Kumarbi.[68]
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 Black & Green 1992, str. 34.
- ↑ Leemings 2009, str. 21.
- ↑ Kramer 1961, str. 41.
- ↑ Kramer 1963, str. 122.
- ↑ Coleman & Davidson 2015, str. 108.
- ↑ Kramer 1983, str. 115–121.
- ↑ 7,0 7,1 Kramer 1961, str. 72–73.
- ↑ Kramer 1961, str. 72–75.
- ↑ 9,00 9,01 9,02 9,03 9,04 9,05 9,06 9,07 9,08 9,09 9,10 9,11 9,12 Leick 1998, str. 8.
- ↑ Falkenstein 1965, str. 127–140.
- ↑ 11,00 11,01 11,02 11,03 11,04 11,05 11,06 11,07 11,08 11,09 11,10 11,11 Brisch 2016.
- ↑ Black & Green 1992, str. 93.
- ↑ Black & Green 1992, str. 93–94.
- ↑ Black & Green 1992, str. 130–131.
- ↑ Black & Green 1992, str. 130.
- ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 Black & Green 1992, str. 98.
- ↑ 17,0 17,1 Nemet-Nejat 1998, str. 185.
- ↑ Black & Green 1992, str. 102.
- ↑ 19,0 19,1 19,2 19,3 Black & Green 1992, str. 94.
- ↑ Nemet-Nejat 1998, str. 186.
- ↑ 21,0 21,1 Nemet-Nejat 1998, str. 186–187.
- ↑ Nemet-Nejat 1998, str. 186–188.
- ↑ Black & Green 1992, str. 174.
- ↑ 24,0 24,1 Black & Green 1992, str. 44–45.
- ↑ 25,0 25,1 Black & Green 1992, str. 52.
- ↑ Katz 2003, str. 403.
- ↑ Kramer 1963, str. 123.
- ↑ Kramer 1963, str. 122–123.
- ↑ Kramer 1963, str. 180.
- ↑ 30,0 30,1 Nemet-Nejat 1998, str. 179.
- ↑ Nemet-Nejat 1998, str. 187-189.
- ↑ Edzard 1965, str. 17–140.
- ↑ 33,0 33,1 33,2 Wolkstein & Kramer 1983, str. 60.
- ↑ Nemet-Nejat 1998, str. 201–203.
- ↑ Black & Green 1992, str. 108–109.
- ↑ 36,0 36,1 36,2 Nemet-Nejat 1998, str. 203.
- ↑ Black & Green 1992, str. 182–184.
- ↑ Black & Green 1992, str. 135.
- ↑ Rogers 1998, str. 13.
- ↑ Levenda 2008, str. 29.
- ↑ Levenda 2008, str. 29–30.
- ↑ Leick 2003, str. 100.
- ↑ Dalley 1989, str. 156.
- ↑ 44,0 44,1 44,2 Dalley 1989, str. 159.
- ↑ Black & Green 1992, str. 106.
- ↑ 46,0 46,1 Leick 1998, str. 85.
- ↑ 47,0 47,1 Leick 2003, str. 96.
- ↑ Dalley 1989, str. 112.
- ↑ Dalley 1989, str. 113.
- ↑ Pritchard 2010, str. 33–34.
- ↑ Pritchard 2010, str. 34-35.
- ↑ 52,0 52,1 52,2 52,3 52,4 Oshima 2010, str. 145.
- ↑ 53,0 53,1 Oshima 2010, str. 145–146.
- ↑ 54,0 54,1 54,2 54,3 54,4 Oshima 2010, str. 146.
- ↑ Collins 2002, str. 228.
- ↑ 56,0 56,1 56,2 56,3 Leick 1998, str. 141.
- ↑ 57,0 57,1 57,2 57,3 57,4 57,5 Collins 2002, str. 225.
- ↑ 58,0 58,1 Van Scott 1998, str. 187.
- ↑ 59,0 59,1 59,2 59,3 Archi 1990, str. 114.
- ↑ Puhvel 1987, str. 25–26.
- ↑ 61,0 61,1 Puhvel 1987, str. 26.
- ↑ Collins 2002, str. 225–226.
- ↑ Collins 2002, str. 226–227.
- ↑ Puhvel 1987, str. 26–27.
- ↑ Puhvel 1987, str. 27–29.
- ↑ Puhvel 1987, str. 29–30.
- ↑ Puhvel 1987, str. 27–30.
- ↑ Puhvel 1987, str. 25–26, 29–30.
Viri
uredi- Amin, Osama Shukir Muhammed (31. marec 2014), »Copper alloy foundation figurines with pegs representing Gods«, Ancient History Encyclopedia
- Archi, Alfonso (1990), »The Names of the Primeval Gods«, Orientalia, NOVA, Rome, Italy: Gregorian Biblical Press, 59 (2): 114–129, JSTOR 43075881
- Black, Jeremy; Green, Anthony (1992), Gods, Demons and Symbols of Ancient Mesopotamia: An Illustrated Dictionary, London, England: The British Museum Press, ISBN 0-7141-1705-6
- Brisch, Nicole (2016), »Anunna (Anunnaku, Anunnaki) (a group of gods)«, Ancient Mesopotamian Gods and Goddesses, University of Pennsylvania Museum, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. septembra 2019, pridobljeno 19. junija 2013
- Coleman, J. A.; Davidson, George (2015), The Dictionary of Mythology: An A-Z of Themes, Legends, and Heroes, London, England: Arcturus Publishing Limited, str. 108, ISBN 978-1-78404-478-7
- Collins, Billie Jean (2002), »Necromancy, Fertility and the Dark Earth: The Use of Ritual Pits in Hittite Cult«, v Mirecki, Paul; Meyer, Marvin (ur.), Magic and Ritual in the Ancient World, Leiden, The Netherlands: Brill, str. 224–233, ISBN 90-04-10406-2
- Dalley, Stephanie (1989), Myths from Mesopotamia: Creation, the Flood, Gilgamesh, and Others, Oxford, England: Oxford University Press, ISBN 0-19-283589-0
- Edzard, D. O. (1965), »Mesopotamien. Die Mythologie der Sumerer und Akkader«, Wörterbuch der Mythologie, erste Abteilung, I (Götter und Mythen im Vorderen Orient): 17–140
- Falkenstein, A. (1965), »Die Anunna in der sumerischen Überlieferung«, Assyriological Studies (16): 127–140
- Fritze, Ronald H. (2009), Invented Knowledge: False History, Fake Science and Pseudo-Religions, London, England: Reaktion Books, ISBN 978-1-86189-430-4
- Fritze, Ronald H. (2016), Egyptomania: A History of Fascination, Obsession and Fantasy, London, England: Reaktion Books, ISBN 978-1-78023-639-1
- Katz, D. (2003), The Image of the Underworld in Sumerian Sources, Bethesda, Maryland: CDL Press, str. 403
- Kramer, Samuel Noah (1961), Sumerian Mythology: A Study of Spiritual and Literary Achievement in the Third Millennium B.C.: Revised Edition, Philadelphia, Pennsylvania: University of Pennsylvania Press, ISBN 0-8122-1047-6
- Kramer, Samuel Noah (1963), The Sumerians: Their History, Culture, and Character, Chicago, Illinois: University of Chicago Press, ISBN 0-226-45238-7
- Kramer, Samuel Noah (1983), »The Sumerian Deluge Myth: Reviewed and Revised«, Anatolian Studies, British Institute at Ankara, 33: 115–121, doi:10.2307/3642699, JSTOR 3642699
- Leemings, David (2009), The Oxford Companion to World Mythology, Oxford University Press, str. 21, ISBN 978-0-19-538708-7
- Leick, Gwendolyn (1998) [1991], A Dictionary of Ancient Near Eastern Mythology, New York City, New York: Routledge, ISBN 0-415-19811-9
- Leick, Gwendolyn (2003), The Babylonians: An Introduction, New York City, New York and London, England: Routledge, ISBN 0-415-25315-2
- Levenda, Peter (2008), Stairway to Heaven: Chinese Alchemists, Jewish Kabbalists, and the Art of Spiritual Transformation, New York City, New York and London, England: Continuum International Publishing Group, Inc., ISBN 978-0-8264-2850-9
- Nemet-Nejat, Karen Rhea (1998), Daily Life in Ancient Mesopotamia, Daily Life, Santa Barbara, California: Greenwood, ISBN 978-0-313-29497-6
- Oshima, Takayoshi (2010), »"Damkianna Shall Not Bring Back Her Burden in the Future": A new Mythological Text of Marduk, Enlil and Damkianna«, v Horowitz, Wayne; Gabbay, Uri; Vukosavokić, Filip (ur.), A Woman of Valor: Jerusalem Ancient Near Eastern Studies in Honor of Joan Goodnick Westenholz, zv. 8, Madrid, Spain: Biblioteca del Próximo Oriente Antiguo, ISBN 978-84-00-09133-0
- Pritchard, James B., ur. (2010), The Ancient Near East: An Anthology of Texts and Pictures, Princeton University Press, str. 34, ISBN 978-0-691-14726-0
- Puhvel, Jaan (1987), Comparative Mythology, Baltimore, Maryland: Johns Hopkins University Press, ISBN 0-8018-3938-6
- Robertson, David G. (2016), Cox, James; Sutcliffe, Steven; Sweetman, William (ur.), UFOs, Conspiracy Theories and the New Age: Millennial Conspiracism, Bloomsbury Advances in Religious Studies, London, England: Bloomsbury Publishing, ISBN 978-1-4742-5320-8
- Rogers, John H. (1998), »Origins of the Ancient Astronomical Constellations: I: The Mesopotamian Traditions«, Journal of the British Astronomical Association, London, England: The British Astronomical Association, 108 (1): 9–28, Bibcode:1998JBAA..108....9R
- Story, Ronald. (1976). The Space Gods Revealed: A Close Look at the Theories of Erich von Däniken. Harper & Row. ISBN 0-06-014141-7
- Van Scott, Miriam (1998), The Encyclopedia of Hell: A Comprehensive Survey of the Underworld, New York City, New York: Thomas Dunne Books/St. Martin's Griffin, ISBN 0-312-18574-X
- Willis, Roy (2012), World Mythology, New York: Metro Books, str. 62, ISBN 978-1-4351-4173-5
- Wolkstein, Diane; Kramer, Samuel Noah (1983), Inanna: Queen of Heaven and Earth: Her Stories and Hymns from Sumer, New York City, New York: Harper&Row Publishers, ISBN 0-06-090854-8