Wikipedija

Anton Pavlovič Čehov

Anton Pavlovič Čehov [antón páu̯lovič čéhov-] (rusko Анто́н Па́влович Че́хов), ruski pisatelj, * 29. januar (17. januar – julijanski) 1860, Taganrog, Ruski imperij, † 15. julij (2. julij – julijanski) 1904, Badenweiler, Nemško cesarstvo.

Anton Pavlovič Čehov
Portret
Anton Pavlovič Čehov
RojstvoАнтон Павлович Чехов
17. (29.) januar 1860[1][2]
Taganrog, Jekaterinoslavska gubernija[d], Ruski imperij[1][3][…]
Smrt15. julij 1904({{padleft:1904|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[4][1][…] (44 let)
Badenweiler[d], Veliko vojvodstvo Baden[d], Nemško cesarstvo[6][1][…]
DržavljanstvoFlag of Russia.svg Ruski imperij[8]
Poklicnovinar, dramaturg, pisatelj, pisatelj proze, satirik, dramatik
PodpisAnton Chekhov signature.svg

Čehov je eden največjih ruskih pisateljev iz obdobja po realizmu. Najbolj znane so njegove kratke zgodbe, za katere imajo Rusi celo posebno ime (translit. čehovskij rasskaz – čehovska pripoved). Čehov se je proslavil tudi z dramskimi deli in spada med največkrat uprizarjane dramatike v 20. stoletju.

Pokopan je na moskovskem pokopališču Novodevičje.

ŽivljenjepisUredi

Bil je rojen kot tretji od šestih preživelih otrok Pavla Jegoroviča Čehova v Taganrogu, pristaniškem mestu na obali Azovskega morja. Stari starši so izvirali iz današnje Ukrajine. Oče je bil nasilnež, zaradi česar mnogi zgodovinarji iščejo povezave z njim v mnogih hinavskih likih iz kasnejših Antonovih del.[9] Mati, Jevgenija Morozova, je bila dobra pripovedovalka, ki je svoje otroke pogosto zabavala z zgodbami s svojih potovanj po celi Rusiji z očetom, ki je bil potujoči prodajalec blaga.[10][11][12] Anton je obiskoval grško gimnazijo v Taganrogu, kjer je enkrat ponavljal razred.[13] Poleg šole je moral peti v očetovem cerkvenem zboru in v zboru pravoslavnega samostana. Zaradi slabih izkušenj pri tem je kasneje postal ateist.[14][15][16]

Leta 1876 je njegov oče zaradi gradnje nove družinske hiše bankrotiral.[17] Da bi se izognil zaporu za dolžnike je z družino pobegnil v Moskvo, kjer sta študirala njegova starejša sinova, Aleksander in Nikolaj. Mati je selitev in bankrot fizično in psihično uničila.[18] Anton je ostal v domačem kraju, da bi prodal preostalo družinsko imetje in zaključil šolanje. Leta 1879 je končal gimnazijo in odšel za družino v Moskvo, kjer je začel študirati medicino. Študij je zaključil leta 1884 in postal zdravnik, poklic, ki ga je opravljal do konca življenja. Kot zdravnik je zaslužil malo, saj je revne zdravil brezplačno.[19]

Zgodnje obdobje pisateljevanjaUredi

Že med študijem je začel v študentskih časopisih objavljati anonimne članke, kmalu zatem pa je pod psevdonimom Antoš Čehonte začel objavljati tudi v drugih časopisih. Praviloma so njegova zgodnja dela zaznamovana s komedijo in lahkotnostjo. Objavljal je v vedno bolj prestižnih revijah. Leta 1888 je objavil zgodbo Stepa, razmeroma dolgo zahtevno zgodbo avtobiografske narave o otroškem pogledu na potovanje po Ukrajini. Humor nikoli ni povsem zapustil Čehovih del, kratke zgodbe in povesti so bile po letu 1888 znatno bolj resno zastavljene. Nekatere zgodbe so bile celo tragične študije osebnosti (Dolgočasna zgodba). Dela so bila izjemno cenjena kot klinična študija, kjer je uporabil Čehov tudi svoje medicinsko znanje pri zdravljenju psihičnih bolezni. Kliničnost pisanja je izpostavila tako medicinska znanost kot tudi prijazen humor do opisanih značajev. Pisanje je bilo cenjeno tudi zato, ker je bilo posledica občasno delujočega doktorja medicine. Mnogi kritiki so se lotili njegovih del ob vedno bolj prepoznavnem literarnem ugledu. Leta 1890 se je odpravil v kazensko kolonijo otoka Sahalin v Sibiriji, kjer je preučeval tamkajšnje prebivalstvo in izdal še vedno zelo cenjeno sociološko študijo Otok Sahalin (1893–94). Čehov je obiskal tudi zahodno Evropo skupaj s pomembnim lastnikom časopisa Novi časi, A.S. Suvorinom. Čehov se je zapletel v tedanje muke afere Alfreda Dreyfusa, kjer je podpiral judovskega častnika. Vedno bolj je razvijal tudi dramatično udejstvovanje. Čehova igra Leseni duh, štiridejanka, je bila kasneje obdelana in predelana v sedaj veliko bolj cenjeno delo Striček Vanja. Predelava se je zgodila med letoma 1890 in 1896 in bila objavljena 1897. Napisal je tudi druge farse kot so: Medved, Snubitev, Svadba, Jubilej.

Obdobje Melihova: 1892–98Uredi

Po medicinski oskrbi velike lakote 1891-1892, kjer je deloval kot zdravnik in zdravniški administrator, je kupil kmetijsko zemljišče v vasi Melihovo 60 km južno do Moskve. Tu je oskrbel svojo družino, ostarele starše in sestro, ki jih je že od mladega finančno podpiral. Gre za razmeroma bogato ustvarjalno obdobje, ki pa je literarno pomembno le zaradi odstopanja od sicer običajno sentimentalnega in nebrutalnega opisovanja ruskega kmečkega življenja. Čehov se loteva tudi opisovanja tako imenovane inteligence, izobraženega prebivalstva. Pri opisovanju velja za objektivnega pisca, celo pisca socioloških študij. Veliko da na zgled Leva Nikolajeviča Tolstoja, a ga ne prepriča njegovo stališče do zlega vedenja, še posebno pri zdravstveni negi. V zgodbi Oddelek št.6 (1892) je ostareli zdravnik, ki dopušča oz. ohranja nemogoče razmere v ambulanti duševnih bolnikov, prepuščen za kazen po spletki podrejenega istim razmeram kot pacienti. Čehov pa podpira zavezo Tolstoja, da prepričanja srednjega razreda ne vodijo vedno v pravo smer in da njegovi liki lahko dosežejo veliko dobrega z izbiro preprostega življenja. Liki so tako večkrat izpostavljeni grozi nedopolnjenih ali nedokončanih ambicij, a Čehov ne doseže načelne rešitve ali nauka, ki bi jim pomagal, tudi nauk zgodbe ni vedno jasen, nikoli pa prav izpostavljen. V tem obdobju napiše tudi eno samo dramo Utva, ki je bila napačno označena s strani pisca kot komedija. Drama o spopadu dveh generacij je bila veliko avtorjevo razočaranje, kasneje pa je dosegla vsaj ugledno in bolje sprejeto priredbo.

Jalta obdobje: 1899–1904Uredi

Marca 1897 je Čehov zaradi tuberkuloze utrpel notranje krvavitve pljuč. Hude posledice bolezni so ga prisilile v mirovanje, zato je zapustil kmetijo in se preselil na Jalto na obali Krima. Tu je kupil vilo, ki bi rešila njegovo zdravje med zimovanjem, sicer pa je potoval v Francijo. Literarni uspeh je bil vedno boljši, oddaljil pa se je Moskvi in tedanjem Sankt Peterburgu. Tu se je leta 1901 poročil z igralko Olgo Knipper, ambiciozno žensko, s katero pa ni imel otrok. Imel je velike finančne težave in je leta 1899 prodal avtorske pravice vsega nedramskega pisanja založniku A.F. Marxu za 75,000 rubljev, kar je po oceni nizek izkupiček. Čehov ni bil več prizadeven pisec besedil, posvečal se je pisanju iger. Njegovi zadnji igri Tri sestre (1901) in Češnjev vrt (1904) sta bili napisani za Moskovsko gledališče.

Čehov je imel veliko sporov glede narave njegovih poznih iger, saj je želel ohraniti lahkotnost pri pisanju. Prava slava Čehovih iger je nastopila šele po prvi svetovni vojni. Ruska literarna znanost je primerno obdelala njegova dela šele 40 let po njegovi smrti, torej v obdobju po drugi svetovni vojni. Veder in optimističen pisec je sicer najbolj znan po svojih poznih igrah, a velja tudi za zanimivega pisca proze, kjer uvaja v pisanje tudi spoznanja sociologije, medicine, psihiatrije.

DelaUredi

Kratke zgodbe
Drame

ViriUredi

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 Паперный З. С. Чехов Антон // Краткая литературная энциклопедия — Moskva: Советская энциклопедия, 1962. — Т. 8.
  2. ↑ 2,0 2,1 С. Венгеров Чехов, Антон Павлович // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1903. — Т. XXXVIIIа. — С. 777-781.
  3. ↑ Паперный З. С. Чехов Антон Павлович // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1978. — Т. 29 : Чаган — Экс-ле-Бен. — С. 138-140.
  4. ↑ https://bigenc.ru/literature/text/4684952
  5. ↑ Eesti biograafiline andmebaas ISIK
  6. ↑ Record #118638289 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  7. ↑ http://www.laphamsquarterly.org/death/miscellany/its-been-long-time-ive-had-champagne
  8. ↑ http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/rmv.365/pdf
  9. ↑ Wood 2000, str. 78
  10. ↑ Payne, XVII.
  11. ↑ Simmons 1970, str. 18.
  12. ↑ Chekhov and Taganrog, Taganrog city website.
  13. ↑ Bartlett, 4–5.
  14. ↑ Tabachnikova, Olga (2010). Anton Chekhov Through the Eyes of Russian Thinkers: Vasilii Rozanov, Dmitrii Merezhkovskii and Lev Shestov. Anthem Press. str. 26. ISBN 978-1-84331-841-5. For Rozanov, Chekhov represents a concluding stage of classical Russian literature at the turn of the 19th and 20th centuries, caused by the fading of the thousand-year-old Christian tradition that had sustained much of this literature. On the one hand, Rozanov regards Chekhov's positivism and atheism as his shortcomings, naming them among the reasons for Chekhov's popularity in society.
  15. ↑ Chekhov, Anton Pavlovich (1997). Karlinsky, Simon; Heim, Michael Henry (ur.). Anton Chekhov's Life and Thought: Selected Letters and Commentary. Northwestern University Press. str. 13. ISBN 978-0-8101-1460-9. While Anton did not turn into the kind of militant atheist that his older brother Alexander eventually became, there is no doubt that he was a non-believer in the last decades of his life.
  16. ↑ Richard Pevear (2009). Selected Stories of Anton Chekhov. Random House Digital, Inc. str. xxii. ISBN 978-0-307-56828-1. According to Leonid Grossman, "In his revelation of those evangelical elements, the atheist Chekhov is unquestionably one of the most Christian poets of world literature."
  17. ↑ Rayfield 1997, str. 31.
  18. ↑ Pismo bratrancu Mihailu, 10. maj 1877. Letters of Anton Chekhov.
  19. ↑ Malcolm 2004, str. 26.
  20. ↑ "A. P. Čehov, Platonov, SNG Drama Ljubljana 2010". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2010-04-13. Pridobljeno 2010-04-07.

Glej tudiUredi

Zunanje povezaveUredi

 
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Anton Pavlovič Čehov.

http://www.delo.si/kultura/kako-vas-lahko-cehov-nauci-kaj-o-zivljenju.html

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Anton_Pavlovič_Čehov&oldid=5969085«