Wikipedija

Lev Nikolajevič Tolstoj

ruski pisatelj (1828–1910)

Grof Lev Nikolajevič Tolstoj [lèv- nikolájevič tólstoj] (rusko Лев Никола́евич Толсто́й), ruski pisatelj, politik in publicist, * 9. september 1828, Jasna Poljana, Tulska gubernija, Ruski imperij (danes Rusija), † 20. november 1910, Astapovo, Tambovska gubernija, Ruski imperij (danes Rusija).[12]

Lev Nikolajevič Tolstoj
Rojstvo28. avgust (9. september) 1828[1][2][…]
Jasna Poljana[d], Krapivenski ujezd[d], Tulska gubernija[d], Ruski imperij[3][4][…]
Smrt7. (20.) november 1910[2][5][…] (82 let)
Astapovo[d], Rjazanska gubernija[d], Ruski imperij[7][8]
Poklicpisatelj, dramatik, filozof, romanopisec, pedagog, esejist, otroški pisatelj, pisec dnevnika, prozaist, publicist, esperantist, pacifist, pesnik, pisec kratkih zgodb
Jezikruščina, francoščina
NarodnostRus
Državljanstvo Ruski imperij[9][10]
 Ruska federacija[11]
Obdobje1852–1910
Pomembnejša delaVojna in mir
Ana Karenina
Spoved
ZakonciSofija Tolstaja
Otroci13
Podpis

Velja za enega največjih in najvplivnejših pisateljev vseh časov.[13][14] Med letoma 1902 in 1906 je bil vsako leto nominiran za Nobelovo nagrado za književnost, v letih 1901, 1902 in 1909 pa je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Dejstvo, da Tolstoj ni nikoli prejel Nobelove nagrade ostaja velika kontroverznost Nobelovih nagrad.[15][16]

Tolstoj je bil rojen v aristokratski družini in je v svojih dvajsetih letih za svojo semiavtobiografsko trilogijo Detinstvo, Otroštvo in Mladost (1852–1856) ter za delo Sevastopolske povesti (1855), na podlagi njegovih izkušenj v krimski vojni, dosegel pohvale. Napisal je Vojno in mir (1869) in Ano Karenino (1878). Tolstoj je tudi napisal »Vstajenje« (1899), ki temelji na njegovih mladostnih grehih.[17] Ti romani pogosto veljajo za vrh realistične fikcije[12] in tri izmed največjih romanov v zgodovini.[13][14] Del njegovega opusa so tudi kratke zgodbe, kot sta »Aljoša Lonec« (1911) in »Po plesu« (1911) ter novele, kot so Družinska sreča (1859), Smrt Ivana Iljiča (1886), »Kreutzerjeva sonata« (1889), »Hudič« (1911) in Hadži Murad (1912). Pisal je tudi igre in eseje o filozofskih, moralnih in verskih temah.

V 70. letih 19. stoletja je Tolstoj doživel veliko moralno krizo, ki ji je sledilo to, kar je imel za enako veliko duhovno prebujenje, kot je opisano v svojem nefikcijskem delu Spoved (1882). Njegova literarna interpretacija etičnih poučevanj Jezusa se osredotoča na Pridigo na gori, kar je v njem zbudilo gorečega krščanskega anarhista in pacifista.[12] Njegove ideje o nenasilnem odporu, izražene v delih, kot je Kraljestvo Boga je znotraj tebe (1894), je imelo velik učinek na ključne osebe 20. stoletja, kot je[18] Martin Luther King mlajši,[19] James Bevel,[20] in Ludwig Wittgenstein.[21] Postal je tudi goreč privrženec georgizma, ekonomske filozofije Henryja Georga, ki jo je vključil v svoje pisanje, zlasti v novelo Vstajenje (1899).

Tolstoj je prejel pohvale od neštetih avtorjev in kritikov, tako v času svojega življenja kot po njem. Virginia Woolf je Tolstoja imenovala »največjega od vseh romanopiscev«,[22] Gary Saul Morson pa je Vojno in mir označil za največjega od vseh romanov.[23]

Izvor

uredi

Tolstoji so bili znana družina ruskega plemstva, ki so svojim prednikom sledili do mitičnega[24] plemiča po imenu Indris, ki ga Pjotr Tolstoj opisuje kot leta 1353 prišlega »iz Nemca, iz Caesarjevih zemelj« v Černigov skupaj s svojima dvema sinovoma Litvinos (ali Litvonis) in Zimonten (ali Zigmont) in družino 3000 ljudi.[25][26] Indris se je nato spreobrnil v pravoslavno vero z imenom Leontij in z njegovoma sinovoma Konstantin in Fjodor. Konstantinov pravnuk Andrej Haritonovič je po preselitvi iz Černigova v Moskvo od Vasilija II. dobil vzdevek Tolstij (v prevodu debeli).[25][26]

Zaradi poganskih imen in dejstva, da je Černigovu takrat vladal Dmitrij I. so nekateri raziskovalci sklepali, da so bili Litovci, ki so prispeli iz Velike litovske kneževine.[25][27][28] Vendar v dokumentih iz 14.–16. stoletja ni nobene omembe Indrisa, Černigovske kronike, na katere se je skliceval Pjotr Tolstoj, pa so izgubljene.[25] Prvi zabeleženi člani družine Tolstojevih so živeli v 17. stoletju, tako na splošno velja Pjotr Tolstoj za ustanovitelja plemiške rodbine, saj je prejel naziv grofa od Petra Velikega.[29][30]

Življenje in kariera

uredi
 
Lev Niklajevič Tolstoj pri 20 letih, ok. 1848

Tolstoj se je rodil na družinskem posestvu Jasna Poljana, 12 km jugozahodno od Tule in 200 km južno od Moskve. Bil je četrti od petih otrok grofa Nikolaja Ilijča Tolstoja (1794–1837), veterana domovinske vojne leta 1812, in kneginje Marije Tolstaje (rojena Volskonskaja, 1790–1830). Njegova mati je umrla ko je bil star dve leti, njegov oče pa ko je bil star devet let.[31] Tolstoja in sorojence so vzgajali sorodniki.[12] Leta 1844 je začel študirati pravo in orientalske jezike na Univerzi v Kazanu, kjer so ga učitelji opisali kot »tako nezmožnega, kot nepripravljenega za učenje«.[31] Tolstoj je univerzo sredi študija zapustil,[31] se vrnil na Jasno Poljano in porabil veliko časa v Moskvi, Tuli in Sankt Peterburgu v površnem in sproščenem načinu življenja.[12] V tem obdobju je začel pisati,[31] vključno s svojim romanom Otroštvo, izmišljeno pripoved njegove lastne mladosti, ki je bila objavljena leta 1852.[12] Leta 1851 se je ori igrah na srečo močno zadolžil in skupaj s svojim starejšim bratom je odšel na Kavkaz in se pridružil vojski. Med krimsko vojno je služil kot mladi topniški častnik in v Sevastopolu je bil med 11-mesečnim obleganjem Sevastopola v letih 1854–55,[32] vključno z bitko za Černajo. Med vojno je bil prepoznan njegov pogum in napredoval je v poročnika.[32] Zgrožen je bil zaradi števila smrti v bojevanju[31] in vojsko je zapustil po koncu krimske vojne.[12]

Njegova izkušnja v vojski in dve potovanji po Evropi v letih 1857 in 1860–61 so Tolstoja spremenili iz razuzdanega in privilegiranega družbenega pisatelja v nenasilnea in duhovnega anarhista. Drugi, ki so sledili po isti poti so bili Alexander Herzen, Mihail Bakunin in Peter Kropotkin. Med svojim obiskom Pariza leta 1857, je bil Tolstoj priča javni usmrtitvi, kar je bila zanj travmatična izkušnja, ki ga je zaznamovala do konca življenja. V pismu njegovemu prijatelju Vasiliju Botkinu je Tolstoj napisal: »Resnica je, da je država zarota, oblikovana ne samo za izkoriščanje, temveč predvsem za kvarjenje svojih državljanov. Tako ne bom nikoli nikjer služil nobeni vladi.«[33] Tolstojeva načela nenasilja ali ahimse je okrepilo njegovo branje nemške različice Tirukkurala.[34][35] Pozneje je s svojim Pismom Hindujcu to načelo vcepil v Mahatmo Gandhija, ko si je slednji z njim dopisoval in iskal njegov nasvet.[35][36][37]

Njegov evropski izlet v letih 1860–61 je oblikoval tako njegov politični, kot tudi literarni razvoj, ko je srečal Victorja Hugoja. Tolstoj je prebral Hugojeve novo dokončane Nesrečnike. Podobna evokacija bojnih scen v Hugojevem romanu in Tolstojevi Vojni in miru kaže na ta vpliv. Tolstojeva politična filozofija je bila tudi pod vplivom obiska francoskega anarhista Pierra-Josepha Proudhona marca 1861, ki je takrat živel v izgnanstvu v Bruslju pod privzetim imenom. Tolstoj je ocenil Proudhonovo prihajajočo objavo, La Guerre et la Paix (»Vojna in mir« v francoščini), in pozneje uporabil naslov za svojo mojstrovino. Dva moža sta govorila tudi o izobrazbi, kot je Tolstoj napisal v svojih zapiskih o izobrazbi: »Če se ponovno vrnem k tem svojem pogovoru s Proudhonom, to kaže na to, da je bil po mojih osebnih izkušnjah on edini človek, ki je razumel pomen izobrazbe in tiska v našem času.«

Pod vplivom entuziazma se je Tolstoj vrnil v Jasno Poljano in ustanovil trinajst šol za otroke ruskih kmetov, ki so leta 1861 pravkar postali svobodni. Tolstoj je opisal šolska načela v svojem eseju iz leta 1862 »Šola v Jasni Poljani«.[38] Njegovi izobraževalni poskusi so bili kratkotrajni, deloma zaradi nadlegovanja caristične tajne policije. Toda kot neposredna predhodnica šole Alexandra Sutherlanda Neilla Summerhill lahko šola v Jasni Poljani[39] upravičeno trdi, da je bila prvi primer koherentne teorije demokratične izobrazbe.

Osebno življenje

uredi

Smrt svojega brata Nikolaja leta 1860 je imela velik učinek na Tolstoja in ga vodila v željo po ponovni poroki.[31] 23. septembra 1862 se je Tolstoj poročil z Sofijo Andrejevno Behrs, ki je bila šestnajst let mlajša in hčerka dvornega zdravnika. Družina in prijatelji so jo imenovali Sonja, ruska pomanjševalnica Sofije.[40] Imela sta trinajst otrok, od katerih jih je otroštvo preživeli osem:[41]

 
Tolstojeva žena Sofija in njuna hči Aleksandra

Zakon je od začetka zaznamovala spolna strast in čustvena neobčutljivost, saj ji je Tolstoj na predvečer njune poroke dal svoje dnevnike s podrobnimi opisi svoje obsežne spolne preteklosti in dejstva, da mu je ena od tlačank njegovega posestva rodila sina.[40] Ne glede na to, je bilo njuno zakonsko življenje srečno in je Tolstoju omogočilo veliko svobode in podporni sistem, da je lahko napisal Vojno in mir in Ano Karenino, Sonja pa je delovala kot njegova tajnica, urednica in finančna upraviteljica. Sonja je pogosto prepisovala in ročno zapisovala njegova epična dela. Tolstoj je naprej urejal Vojno in mir in je moral imeti čiste osnutke, da jih je dostavil uredniku.[40][42]

Vendar je njuno poznejše skupno življenje A.N. Wilson opisal kot najbolj nesrečno v literarni zgodovini. Tolstojev odnos z njegovo ženo se je poslabšal, saj so njegova prepričanja postala vse bolj radikalna. Tako je zavrnil svoje podedovano in zasluženo bogastvo, vključno z odpovedjo avtorskih pravic za svoja zgodnja dela.

Ko je zaključeval zadnje dele Ane Karenine je bil Tolstoj v mučnem duševnem stanju in je začel oddajati pištole in vrvi stran iz strahu, da bi se ubil.[43]

Nekateri člani Tolstojeve družine so Rusijo po ruski revoluciji (1905) ali po ustanovitvi Sovjetske zveze po oktobrski revoluciji 1917 zapustili in veliko Tolstojevih sorodnikov in potomcev danes živi na Švedskem, v Nemčiji, v Združenem kraljestvu, v Franciji in v Združenih državah. Tolstojev sin Lev Lvovič Tolstoj se je ustalil na Švedskem in se poročil s Švedinjo in njuni potomci s priimki Tolstoj, Paus in Ceder še vedno živijo na Švedskem. Pausova veja družine je še vedno močno povezana s Henrikom Ibsenom.[44] Tolstojev zadnji pravnuk, grofinja Tatjana Tolstoj-Paus, je umrla leta 2007 na dvorcu Herresta na Švedskem, ki ga imajo v lasti Tolstojevi potomci.[45] Švedska pisateljica Darja Paus in jazz pevka Viktorija Tolstoj sta med švedskimi potomci Leva Tolstoja.[46]

Eden izmed njegovih prapravnukov, Vladimir Tolstoj (rojen 1962), je bil direktor muzeja Jasna Poljana od leta 1994 in svetovalec predsedniku Rusije za kulturne zadeve od leta 2012.[47][48] Pravnuk Ilje Tolstoja, Pjotr Tolstoj, je znani ruski novinar in TV moderator ter državni poslanec od leta 2016. Njegova sestrična Fjokla Tolstaja (rojena kot Anna Tolstaja leta 1971), hči priznanega sovjetskega slavista Nikite Tolstoja (1923–1996), je prav tako ruska novinarka in TV ter radio voditeljica.[49]

Romani in literarna dela

uredi
 
Portret Leva Tolstoja Ivana Kramskoja, 1873

Tolstoj velja za enega od velikanov ruske literature; njegova dela vključujejo romana Vojna in mir in Ana Karenina ter romane kot sta Hadži Murad in Smrt Ivana Iljiča. Tolstojeva zgodnja dela, avtobiografski romani Detinstvo, Otroštvo in Mladost (1852–1856), pripovedujejo zgodbo sina bogatega zemljiškega posestnika in njegove počasne realizacije prepada med njim in njegovimi kmeti. Čeprav je dela pozneje zavrnil kot sentimentalna, razkrivajo velik del Tolstojevega lastnega življenja. Svoj pomen ohranjajo kot pripovedi univerzalne zgodbe odraščanja. Tolstoj je služil v krimski vojni kot drugi poročnik topniškega polka, kar je opisano v njegovih Sevastopolskih povestih. Njegova bojna izkušnja mu je pomagala začutiti njegov poznejši pacifizem in mu je dala materiala za realistični prikaz vojnih grozot v njegovem poznejšem delu.[50]

Njegova literatura konsistentno poskuša realistično sporočati o ruski družbi, v kateri je živel.[51] Kozaki (1863) opisuje življenje Kozakov in ljudi skozi zgodbo o ruskem aristokratu, ki je zaljubljen v Kozakinjo. Ana Karenina (1877) govori o vzporednih zgodbah prešuštniške ženske, ki je ujeta v navade in zmote družbe ter o filozofskem zemljiškem lastniku (kakor Tolstoj), ki dela s svojimi kmeti na poljih in poskuša reformirati njihova življenja. Tolstoj ni samo črpal iz izkušenj svojega lastnega življenja, temveč je tudi ustvarjal like v svoji lastni podobi, kakor sta Pierre Bezuhov in knez Andrej v Vojni in miru, Levin v Ani Karenini in do določene mere knez Nehljudov v Vstajenju. Richard Pevear, ki je prevedel veliko Tolstojevih del, je o Tolstojevem slogu dejal, da »So njegova dela polna provokacij in ironije ter napisana s širokimi in dodelanimi retoričnimi metodami.«[52]

Moč teme
 
 
 
2015 v dunajskem Akademietheateru

Vojna in mir na splošno velja za enega največjih romanov v zgodovini, znana po svoji dramatični širini in enotnosti. Njegov širok spekter vključuje 580 oseb, med katerimi je veliko zgodovinskih, preostali pa so izmišljeni. Zgodba se premakne od družinskega življenja v generalštab Napoleona, od dvora Aleksandra I. do bojišč Austerlitza in Borodina. Tolstojeva prvotna zamisel za roman je bilo preučevanje upora dekabristov, na katerega se navezuje le v zadnjih poglavjih, is česar je mogoče sklepati, da bo sin Andreja Nikolajeviča Bolkonskega postal član dekabristov. Roman raziskuje Tolstojevo teorijo zgodovine in zlasti nepomembnost posameznikov kot sta Napoleon in Aleksander. Nekoliko presenetljivo Tolstoj Vojne in miru ni imel za roman (niti ni menil za veliko velikih ruskih literarnih del, napisanih takrat, da so romani). Ta pogled postane manj presenetljiv, če upoštevamo, da je bil Tolstoj romanopisec realistične šole, ki je imela roman samo za okvir za preučevanje socialnih in političnih težav življenja 19. stoletja.[53] Vojna in mir (ki je za Tolstoja dejansko ep v prozi) tako ne zadosti pogojem. Tolstoj je za svoj prvi roman imenoval Ano Karenino.[54]

Po Ani Karenini se je Tolstoj osredotočil na krščanske teme in njegovi poznejši romani, kot sta Smrt Ivana Iljiča (1886= in Kaj nam je storiti? razvijejo radikalno anarhopacifistično krščansko filozofijo, kar je vodilo v njegovo izobčenje iz ruske pravoslavne cerkve leta 1901.[55] Tolstoj je po svoji verski spreobrnitvi zavrnil večino sodobne zahodne kulture, vključno z lastnima romanoma Vojna in mir in Ana Karenina, in ju ožigosal kot elitistično »ponarejeno umetnost« z drugačnimi cilji od krščanske umetnosti univerzalne bratske ljubezni, ki jo je sam poskušal izraziti.[56]

V svojem romanu Vstajenje je Tolstoj poskušal razkriti krivice človeških zakonov in hinavščino institucionalizirane cerkve. Tolstoj tudi raziskuje in pojasnjuje ekonomsko filozofijo georgizma, katere zelo močan zagovornik je postal proti koncu svojega življenja.

Tolstoj je poskusil tudi pisati poezijo in je med svojo vojaško službo napisal več vojaških pesmi, pravljic in verzov, kot sta Volga-bogatir in Štor, stilizirani kot nacionalni ljudski pesmi. Napisani sta bili med letoma 1871 in 1874 za njegovo Rusko knjigo za branje, zbirko kratkih zgodb v štirih delih (skupno 629 zgodb v različnih žanrih), izdano skupaj z učbenikom Nova azbuka in namenjeno šolarjem. Kljub temu je bil skeptičen o poeziji kot žanru. Znana je njegova izjava, da je »Pisanje poezije kot oranje in plesanje obenem.« Po Valentinu Bulgakovu je pesnike kritiziral, vključno z Aleksandrom Puškinom, zaradi njihovih »lažnih« vzdevkov, uporabljenih, »samo, da se rima.«[57][58]

Kritične ocene s strani drugih avtorjev

uredi

Tolstojevi sodobniki so mu izkazovali veličastno spoštovanje. Fjodor Dostojevski, ki je umrl trideset let pred Tolstojem, ga je občudoval in je bil navdušen nad Tolstojevimi romani (in obratno je Tolstoj prav tako občudoval delo Dostojevskega).[59] Ko je Gustave Flaubert prebral prevod Vojne in miru, je vzkliknil, »Kakšen umetnik in kakšen psiholog!« Anton Čehov, ki je Tolstoja na njegovem podeželskem posestvu pogosto obiskoval, je napisal »Ko literatura obsede Tolstoja je lahko in prijetno biti pisatelj: tudi če veš, da sam nisi dosegel ničesar in še vedno ne dosegaš ničesar, to ni tako hudo kot bi sicer bilo, saj Tolstoj dosega za vse. Kar on počne, upravičuje vsa upanja in prizadevanja, vložena v literaturo.« Britanski pesnik in kritik iz 19. stoletja Matthew Arnold je bil mnenja, da »roman Tolstoja ni samo umetniško delo, marveč je delo življenja.«[12] Isaac Babel je dejal, da »če bi lahko svet pisal zase, bi pisal kot Tolstoj.«[12]

Poznejši romanopisci so prav tako cenili Tolstojevo umetnost, vendar so včasih izražali tudi kritike. Arthur Conan Doyle je napisal »Privlači me njegova resnost in moč podrobnosti, vendar me odbija njegovo popuščanje pri gradnji in njegov nerazumni in nepraktični misticizem.«[60] Virginia Woolf ga je razglasila za »Največjega od vseh romanopiscev.«[12] James Joyce je opazil, da »on ni nikoli dolgočasen, nikoli neumen, nikoli utrujen, nikoli pedanten, nikoli teatraličen!« Thomas Mann je o Tolstojevi navidez nezviti umetnosti napisal: »Redko kdaj umetnost deluje tako zelo kot narava.« Vladimir Nabokov je Smrt Ivana Iljiča in Ano Karenino obsipal s superlativi; pod vprašaj pa je postavljal ugled Vojne in miru in ostro je kritiziral Vstajenje in Kreutzerjevo sonato. Ne glede na to pa je Nabokov Tolstoja imenoval za »Najboljšega ruskega pisatelja izmišljene proze«.[61] Kritik Harold Bloom je imenoval Hadži Murat »moj osebni standard za sublimno v izmišljeni prozi, zame najboljša zgodba na svetu.«[62] Ko so Williama Faulknerja prosili, naj jim navede tri največje romane, jim je odgovoril: »Ana Karenina, Ana Karenina in Ana Karenina«.[22] Kritik Gary Saul Morson je imenoval Vojno in mir za največjega izmed vseh romanov.[23]

Etična, politična in verska prepričanja

uredi
 
Tolstoj 23.maja 1908 vt Jasni Poljani.[63] Litografski tisk Sergeja Prokudina Gorskega.

Schopenhauer

uredi

Po branju Schopenhauerjevega Svet kot volja in predstavitev, je Tolstoj postopoma postal spreobrnjen v asketsko moralnost, ki so jo ohranjali v delu kot popolnoma spiritualno pot za višje razrede. Leta 1869 je napisal: »Veste kaj je to poletje pomenilo zame? Neprestane zamaknjenosti zaradi Schopenhauerja in celo serijo duševnih radosti, kar nisem nikoli prej izkusil...noben študent ni nikoli študiral toliko kot jaz o njegovi smeri in se naučil toliko, kot sem se jaz to poletje.«[64]

V VI. poglavju Spovedi je Tolstoj navedel končni odstavek Schopenhauerjevega dela. Pojasnjuje kako popolno samozanikanje povzroča samo razmeroma ničevost, ki se je ne smemo bati. Tolstoja je opis krščanskega, budističnega in hindujskega asketskega odrekanja kot poti do svetosti navdal z grozo. Po branju odlomkov, kot je naslednji, ki so v izobilju v Schopenhauerjevih etičnih poglavjih, so ruski plemiči izbrali revščino in formalno zanikanje volje:

Ampak točno ta nujnost neprostovoljnega trpljenja (revnih) za večno rešitev je prav tako izražena z izjavo Odrešnika (Matej 19:24): »Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kot bogat človek vstopi v kraljestvo Boga.« Tako tisti, ki so iskreni o svoji večni rešitvi in so izbrali prostovoljno revščino, ko je usoda to zanikala in so bili rojeni v bogastvo. Tako je bil Buda Sakjamuni rojen kot knez, ampak je prostovoljno vzel beraško palico; in Frančišek Asiški, ustanovitelj beraških redov, ki je kot mladostnik na plesu, kjer so sedele skupaj plemiške hčere vprašal: »Zdaj, Frančišek, ne boš kmalu izbral med temi lepoticami?« odgovoril: »Izbral sem veliko lepšo izbiro!« »Koga?« »La povertà (revščino)«: nakar je kmalu zatem zapustil vse stvari in pohajkoval po deželi kot berač.[65]

Krščanstvo

uredi

Leta 1884 je Tolstoj napisal knjigo Kaj jaz verjamem, v kateri odprto izpoveduje svoja krščanska prepričanja. Potrdil je svojo vero v načela Jezusa Kristusa in je bil delno pod vplivom Pridige na gori in odredbe nastaviti drugo lice, katero je razumel kot »zapoved neupiranja hudiču s silo« in doktrino pacifizma in nenasilja. V svojem delu Božje kraljestvo je v tebi pojasnjuje, da smatra cerkveno doktrino za napačno, saj so iz perverznosti naredili Kristusova načela. Tolstoj je prejel tudi pisma ameriških kvekerjev, ki so mu predstavili nenasilna pisanja kvekerskih kristjanov, kot so George Fox, William Penn in Jonathan Dymond. Pozneje so bile izdane različne različice »Tolstojeve Biblije«, ki so pokazale odlomke, na katere se je Tolstoj najbolj zanašal, natančneje poročane besede samega Jezusa.[66]

 
Mohandas K. Gandhi in drugi prebivalci Tolstojeve kmetije v Južni Afriki leta 1910

Tolstoj je verjel, da lahko pravi kristjan najde trajno srečo s prizadevanjem za notranjo popolnost skozi sledenje Veliki zapovedi o ljubezni do človekovega soseda in Boga in ne vodenju od cerkve ali države. Še ena značilna lastnost njegove filozofije, ki temelji na Kristusovih načelih, je neupiranje med konfliktom. Ta zamisel v Tolstojevi knjigi Božje kraljestvo je v tebi je neposredno navdihnila Mahatma Gandhija in tako tudi nenasilna uporniška gibanja do današnjega časa.

Tolstoj je verjel, da je aristokracija breme za revne.[67] Nasprotoval je zasebnem lastništvu zemlje in instituciji poroke ter je cenil čistost in spolno vzdržnost (razpravljano v Očetu Sergiju in njegovem predgovoru v Kreutzerjevi sonati), ideali, ki jih je imel tudi mladi Gandhi. Tolstojeva strast za globino njegovih vzdržnih pogledov odseva v njegovem poznejšem delu.[68] Primer je niz skušnjav Sergija v Očetu Sergiju. Maksim Gorki je povedal, kako je Tolstoj nekoč prebral ta odlomek pred njim in Čehovim in Tolstoj je bil pri koncu branja v solzah. Poznejši odlomki redke moči vključujejo osebne slogane, s katerimi se srečujejo protagonisti Smrti Ivana Iljiča in Gospoda in človeka, kjer se glavna oseba v prvem in bralec v slednjem zavedata neumnosti protagonistovih življenj.

Leta 1886 je Tolstoj pisal ruskemu raziskovalcu in antropologu Nicholasu Miklouhu-Maclayju, ki je bil eden prvih antropologov, ki je zavrnil poligenizem, pogled, da različne človeške rase pripadajo različnim vrstam: »Bili ste prvi, ki ste zanesljivo pokazali vaše izkušnje, da je človek človek povsod, torej, prijazno, družabno bitje, s katerim je možno in potrebno komunicirati s prijaznostjo in resnico, ne s puškami in duhovi.«[69]

Krščanski anarhizem

uredi

Tolstoj je imel močan vpliv na razvoj misli krščanskega anarhizma.[70] Tolstoj je verjel, da zahteva to, da je kristjan, to, da ja pacifist; navidez neizogibno bojevanje vlad je razlog za to, zaradi česar velja za filozofskega anarhista. Tolstojanci so majhna krščanska anarhistična skupina, ki jo je oblikoval Tolstojev družabnik Vladimir Čertkov (1854–1936) z namenom razširiti Tolstojeva verska načela. Od leta 1892 se je redno srečeval s študentom aktivistom Vasilijem Maklakovim, ki je branil več Tolstojancev; govorila sta o usodi Douhoborcev. Filozof Peter Aleksejevič Kropotkin je o Tolstoju pisal v članku o anarhizmu v izdaji Enciklopedije Britannice iz leta 1911:

Brez da bi sebe imenoval anarhist je, podobno kot njegovi predhodniki v množičnih verskih gibanjih 15. in 16. stoletja, Chojecki, Denk in veliko drugih, zavzel anarhistična stališča glede države, lastništva in sklepal iz splošnega duha Jezusovih načel in nujnega diktiranja razuma. Z vso močjo njegovega talenta je Tolstoj napisal (zlasti v Božje kraljestvo je v tebi) močno kritiko cerkve, države in zakona ter zlasti sodobnih lastniških zakonov. Državo opisuje kot dominacijo hudobnih, podprto z brutalno silo. Trdi, da so roparji veliko manj nevarni kot dobro organizirana vlada. Kritizira predsodke, ki se trenutno ukvarjajo s plačili ljudi cerkvi, državi in obstoječi distribuciji lastništva ter iz Jezusovih načel sklepa o zakonu neupora in absolutni obsodbi vseh vojn. Vendar so njegovi verski argumenti tako dobro kombinirani z argumenti, sposojenimi iz objektivnih opazovanj sedanjih hudobij, da anarhistični del njegovega dela privlači tako verne, kot tudi neverne.[71]

 
Tolstoj organizira pomoč zaradi lakote v Samari leta 1891
Film Aleksandra Osipoviča Drankova o Tolstojevem 80. rojstnem dnevu (1908) v Jasni Poljani, ki prikazuje njegovo ženo Sofijo (ki nabira rože na vrtu), hčere Aleksandro (sedeč v kočiji v beli bluzi); njegov pomočnik ni zaupnik V. Čertkov (plešasti mož z brado in brki); in študenti.

V stotinah esejev v zadnjih dvajsetih letih svojega življenja je Tolstoj ponavljal svojo anarhistično kritiko države in svojim bralcem priporočal knjige Kropotkina in Proudhona, obenem pa je zavračal anarhistično sprejemanje nasilnih revolucionarnih metod. V svojem eseju iz leta 1900 »O anarhiji« je pisal: »Anarhisti imajo v vsem prav: v zanikanju obstoječega redu in v trditvah, da brez avtoritete ne bi moglo priti do hujšega nasilja kot je to od avtoritete pod obstoječimi pogoji. Motijo se le v mišljenju, da lahko anarhijo dosežemo z revolucijo. Toda dosegli jo bomo lahko tako, da vse več ljudi ne bo zahtevalo zaščite vladne moči...obstaja lahko samo permanentna revolucija – moralna revolucija: regeneracija notranjega človeka.« Kljub svojim pomislekom o anarhističnem nasilju je Tolstoj sprejel tveganje in je razpošiljal prepovedane publikacije o anarhističnih mislecih v Rusiji in je popravljal dokaze Kropotkinovih »Besed upornika«, ilegalno objavljenih v Sankt Peterburgu leta 1906.[72]

 
Tolstoj v svojem kabinetu leta 1908 (v starosti 80 let)

Pacifizem

uredi

Leta 1908 je Tolstoj napisal Pismo Hindujcu,[73] v katerem je opisal svojo vero v nenasilje kot način, da Indija pridobi neodvisnost od kolonialne vladavine. Leta 1909 je Gandhi, ko je postal aktivist v Južni Afriki, prebral kopijo pisma. Pisal je Tolstoju in iskal dokaz, da je bil on avtor, kar je vodilo v nadaljnjo komunikacijo.[34] Tolstojevo Božje kraljestvo je v tebi je prav tako pomagalo prepričati Gandhija za nenasilje, dolg, ki ga je Gandhi priznal v svoji avtobiografiji in je Tolstoja imenoval »največjega apostola nenasilja sodobnega časa«. Njuno dopisovanje je trajalo samo eno leto, od oktobra 1909 do Tolstojeve smrti novembra 1910, vendar je Gandhija vodila v to, da je dal svojemu drugemu ašramu v Južni Afriki ime Tolstojeva kolonija.[74] Oba moža sta tudi verjela v prednosti vegetarijanstva, predmet številnih Tolstojevih esejev.[75]

Boksarska vstaja je v Tolstoju vzbudila zanimanje za kitajsko filozofijo.[76] Bil je znani sinofil in je prebiral dela Konfucija[77][78][79] in Laodzija. Tolstoj je napisal Kitajsko modrost in druga besedila o Kitajski. Dopisoval si je s kitajskim intelektualcem Gu Hongmingom in priporočal, naj Kitajska ostane kmečka država in naj se ne reformira, kot se je Japonska. Tolstoj in Gu sta nasprotovala reformi 100 dni Kanga Youweja in sta verjela, da je bilo reformno gibanje nevarno.[80] Tolstojeva ideologija nenasilja je oblikovala misel kitajske anarhistične skušine Družba za študije socializma.[81]

Tolstoj je intervencijo Zavezništva osmih držav (vključno z Rusijo) v Boksarski vstaji na Kitajskem,[82][83] v filipinsko-ameriški vojni in v drugi burski vojni obtožil.[84]

Tolstoj je hvalil Boksarsko vstajo in ostro kritiziral grozodejstva ruskih, nemških, ameriških, japonskih in drugih enot Zavezništva osmih držav. Slišal je za ropanja, posilstva in umore ter je obtožil enote morilstva in »krščanske brutalnosti«. Za monarha, ki sta najbolj odgovorna za grozodejstva, je imenoval carja Nikolaja II. Ruskega in Viljema II. Nemškega.[85][86] Intervencijo je opisal kot »grozno zaradi svojih krivic in krutosti«.[87] Vojno so kritizirali tudi drugi intelektualci, kot sta Leonid Andrejev in Gorki. V sklopu svoje kritike je Tolstoj napisal slovesno pismo Kitajskim ljudem.[88] Leta 1902 je napisal odprto pismo, v katerem opisuje in kritizira dejavnosti Nikolaja II. na Kitajskem.[89]

Tolstoj je postal velik podpornik gibanja Esperanto. Nanj so naredila velik vtis pacifistična prepričanja Duhodborjev in na njihovo preganjanje je opozoril mednarodno skupnost, po tem, koso zažgali svoja orožja v mirnem protestu leta 1895.[90] Duhoborjem je pomagal migrirati v Kanado.[91] Poleg tega je zagotovil navdih za Menonite, še eno versko skupino s protivladnimi in protivojnimi prepričanji.[92][93] Leta 1904 je Tolstoj obsodil sledečo rusko-japonsko vojno in je pisal japonskemu budističnemu menihu Sojenu Šakuju v spodletelem poskusu, da bi imela skupno pacifistično izjavo.

Georgizem

uredi

Proti koncu svojega življenja se je Tolstoj začel zavzemati za ekonomsko teorijo in socialno filozofijo georgizem.[94][95][96] Vključil ga je v dela, kot je Vstajenje (1899), knjiga, ki je bila velik razlog za njegovo izobčenje.[97] Z velikim občudovanjem je govoril o Henryju Georgu in nekoč trdil, da se »ljudje ne prepirajo z naćeli Georga; preprosto ne poznajo jih. In nemogoče je postopati drugače do njegovih načel, saj se tisti, ki jih spozna na more drugače, kot da se z njimi strinja.«[98] Napisal je tudi predgovor Georgovi reviji Socialne težave.[99] Tolstoj in George sta oba zavračala zasebno lastnino in zemljiško lastnino (najpomembnejši vir prihodkov za rusko aristokracijo, kar je Tolstoj močno kritiziral). Zavrnila sta tudi centralno plansko gospodarstvo. Ker je georgizem potreboval administracijo za zbiranje zemljiške rente in porabljanje le-te za infrastrukturo, nekateri sklepajo, da je to sprejemanje Tolstoja odmaknilo proč od anarhističnih pogledov; toda od takrat so predlagali anarhistične poglede anarhizma.[100] Vstajenje, v katerem se plemič Dmitrij Ivanovič Nehljudov zave, da si zemlje ni možno lastiti in da bi morali imeti vsi enak dostop do njenih surovin in prednosti, namigne, da je imel Tolstoj tak pogled. Druga dela, kot je Tolstojeva nedokončana igra Svetloba, ki sveti v temi in kratka zgodba »Koliko zemlje človek potrebuje?« vodijo v domneve, da je Tolstoj odobraval majhne skupnosti z lokalno vlado za upravljanje kolektivne zemljiške rente za skupne dobrine, in močno kritiziral državne institucije kot je pravni sistem.

Lov

uredi

Tolstoja je v lov vpeljal njegov oče, ki je bil navdušen lovec.[101] Od mladih let je treniral lov in je postal strasten lovec tudi sam. Znano je bilo, da je streljal race, prepelice, sloke, kljunače in vidre.[102][103] Tolstoj je na primer 23. marca 1852 zapisal v svoj dnevnik »vreme je odlično, lovil in jahal gor in dol po valoviti deželi do enih. Ubil dve raci.«[104] Njegov roman Vojna in mir vključuje lovske scene.[101] Tolstoj je lovil desetletja, nato pa sredi 80. let 19. stoletja prenehal in postal zagrizen nasprotnik lova zaradi etičnih pomislekov o ubijanju.[105] Leta 1890 je Tolstoj napisal predgovor za protilovski pamflet Vladimirja Čertkova Hudobna zabava: misli o lovu.[106] Čeprav je Tolstoj v svojem poznejšem življenju nasprotoval lovu, ni nikoli opustil svoje ljubezni do jahanja konj.[101]

Vegetarijanstvo

uredi

Tolstoj se je prvič začel zanimati za vegetarijanstvo leta 1882, vendar je bila njegova spreobrnitev na vegetarijansko prehrano dolg in postopen proces.[105] William Fay (Vladimir Konstantinovich Geins), ki je Tolstoja obiskal jeseni 1885 je navdihnil Tolstoja, da je postal vegetarijanec.[105] Leta 1887 je Tolstoj zapadal iz vegetarijanske prehrane v občasno prehranjevanje z mesom.[105] Šele po letu 1890 je Tolstoj sprejel strogo vegetarijansko prehrano, ki naj je ne bi nikoli zavestno izdal.[105] Tolstojeva žena Sofija je trdila, da mu vegetarijanska prehrana ne zagotavlja dovolj hranil in prispeva k njegovim prebavnim tegobam, toda Tolstoj je trdil, da se njegovo zdravje zaradi prehrane ni poslabšalo, temveč izboljšalo.[105] Kritiki Tolstoja, kot je I. S. Listovski so trdili, da se je Tolstojev pisalni talent poslabšal odkar je začel z brezmesno prehrano.[105]

Tolstoj je postal vegetarijanec zaradi etičnih in duhovnih razlogov, povezujoč z brezmesno prehrano z »visokimi moralnimi pogledi na življenje«.[105] Tako lov, kot tudi prehranjevanje z mesom, je videl kot moralno zlo, ki vključuje nepotrebno krutost do živali ter je obžaloval prejšnje navade.[105] Leta 1891 je Tolstoj od Čertkova prejel izvod knjige Howarda Williamsa Etika prehranjevanja. Njegove hčere so knjigo prevedle v ruščino in Tolstoj je napisal uvodni esej z naslovom »Prvi korak«, objavljen leta 1893.[107] V svojem uvodnem eseju opisuje kruto izkušnjo, ki ji je bil priča med obiskom klavnice v Tuli. Krutost, ki ji je bil priča so potrdile njegovo prepričanje, da bi morali meso umakniti iz prehrane.[105] V eseju je pisal, da je prehranjevanje z mesom »preprosto nemoralno, saj vključuje izvajanje dejanj, ki so nasprotna moralnemu občutku – ubijanje«.[108]

Ko je bil na vegetarijanski prehrani, je Tolstoj vsakodnevno jedel jajca, vendar ga je eden od njegovih prijateljev vprašal, če prehranjevanje z jajci ni enako kot vzetje življenja. Odgovoril je, »Da, moral bi prenehati jemati jajca. Vsaj od zdaj naprej bom to prenehal«.[109] Do leta 1903 je Tolstoj prenehal s prehranjevanjem z jajci. Vasilij Rozanov, ki je Tolstoja obiskal, je opazil, da je vegetarijanstvo Tolstojev način življenja in da je bila miza pri večerji obkrožena z družino in gosti, ki so jedli meso in umešana jajca, Tolstoj pa je jedel kašo.[110] V pismu A. D. Zutphenu (nizozemskemu študentu medicine) je Tolstoj napisal, da »Moje zdravje ne samo da ni trpelo; pravzaprav se je močno izboljšalo odkar sem se odpovedal mleku, maslu in jajcem, pa tudi sladkorju, čaju in kavi.«[106] Tolstoj je svojo vegetarijansko prehrano opisal tako, da je sestavljena iz ovsenih kosmičev, polnozrnatega kruha, zeljne ali krompirjeve juhe, ajdove kaše, kuhanega ali pečenega krompirja in kompota iz jabolk in suhih sliv.[111]

Smrt

uredi
 
Tolstojev grob z rožami v Jasni Poljani

Tolstoj je umrl 20. novembra 1910 pri starosti 82 let. Tik pred smrtjo je bila njegova družina zaskrbljena zaradi njegovega zdravja in je zanj skrbela vsakodnevno. V svojih zadnjih dnevih je govoril in pisal o umiranju. Svojemu aristokratskemu načinu življenja se je odpovedal in eno zimsko noč je zapustil dom.[112] Njegov skrivnostni odhod je bil navidezni poskus, da bi zbežal pred tiradami njegove žene. Nasprotovala je veliko njegovim načelom in zadnjih letih postala zavistna zaradi njegove pozornosti tolstojanskim sledilcem. Tolstoj je umrl za pljučnico[113] na Astapovski železniški postaji po enodnevni vožnji z vlakom proti jugu.[114]

Postajenačelnik je Tolstoja odpeljal v njegovo stanovanje in njegovi osebni zdravniki so prispeli in mu dali injekcije morfina in kafre. Policija je bila zelo previdna, da bi minimalizirala nasprotovanje med pogrebno ceremonijo. Med samim pogrebom, ki je potekal brez incidenta se ga je udeležilo dva tisoč ljudi, so bili neopazni, vendar grozeči. Peli so tri pevski zbori. Skladno z družinskimi prošnjami ni bilo nobenega nagrobnega govora, čeprav je 100 študentov prosilo za besedo.[115] Po istem viru je Tolstoj zadnje ure svojega življenja sopotnikom na vlaku pridigal o ljubezni, nenasilju in georgizmu.[97]

Zapuščina

uredi
 
Tolstojev kip v Castlegarju
 
Tolstojev doprsni kip v Mariupolju leta 2011
 
Tolstojev doprsni kip v Montevideu, Urugvaj

Čeprav so Tolstoja imeli predvsem za krščanskega anarhista, so njegove ideje in delo še vedno vplivale na druge socialistične mislece v zgodovini. Na vlade je imel neromantični pogled, kot na v bistvu nasilne sile, ki jih skupaj drži ustrahovanje državne avtoritete, korupcija v imenu uradnikov in indoktrinacija ljudi od mladih let.[116] Glede svojega pogleda na ekonomijo je zagovarjal vrnitev samooskrbnega kmetovanja.[117] Po njegovem mnenju bi preprosta ekonomija imela manjšo potrebo po izmenjavi dobrin in tako bi tovarne in mesta, središča industrije, postala preživeta.[117]

Leta 1944 je literarni zgodovinar in sovjetski strokovnjak za srednji vek Nikolaj Gudzi napisal biografijo o Tolstoju, ki je obsegala 80 strani. Zasnovana je bila za prikaz bralcem, da bi Tolstoj spremenil svoja pacifistična in protipatriotska prepričanja, če bi bil živ v času druge svetovne vojne.[118] Približno v istem času je literarni učenjak in zgodovinar Boris Eikhenbaum – v močnem kontrastu s svojimi prejšnjimi deli o Tolstoju – prikazal ruskega romanopisca kot nekoga, čigar ideje so bile usklajene z idejami utopičnih socialistov, kot sta Robert Owen in Henri Saint-Simon. Eikenbaum je predlagal, da je te vplive mogoče videti v Tolstojevem poudarjanju individualne sreče in kmečke blaginje.[119] Diskrepance v Eikenbaumovim prikazom Tolstoja lahko pripišemo političnemu pritisku v sovjetski Rusiji v tistem času, ko so javni uradniki izvajali pritisk na literarne učenjake, da bi se prilagodili partijski doktrini.[119]

V sovjetski Rusiji

uredi

Na podlagi Tolstojevih pisanj je bilo rojeno Tolstojansko gibanje in njegovi člani so z njegovimi deli spodbujali nenasilje, antiurbanizem in nasprotovanje državi.[120] Čeprav ni bil Tolstoj osebno nikoli del gibanja, saj je nasprotoval včlanitvi v katerokoli organizacijo ali skupino, je svojega trinajstega otroka, Aleksandro Lvovno Tolstajo imenoval za dedinjo njegovih del z namenom, da bi jih ona izdala ruskim ljudem.[120] Tolstoj je medtem imenoval Vladimirja Čertkova, ki je hranil veliko Tolstojevih rokopisov, za urednika njegovih del. Prvotno je Tolstoj želel, da bi bili ruski ljudje dediči njegovega dela, vendar je takratni ruski zakon določal, da lahko lastnino nasledi le en posameznik.[120]

Po ruski državljanski vojni leta 1917 so bila literarna dela, ki so bila prej cenzurirana, lahko objavljena, saj je bilo veliko literarnih del novembra 1918 nacionaliziranih.[120] Aleksandra je v teh letih poskušala objaviti zbirke Tolstojevih del in je med letoma 1917 in 1919 delala z založbeno hišo Zadruga ter izdala trinajst knjižic Tolstojevih del, ki so bila prej v času carske vlade cenzurirana; toda izdajanje celotne zbirke Tolstojevih del se je izkazalo za bolj zapleteno. Decembra 1918 je komisariat za izobrazbo Čertkovu odobril subvencijo 10 mio. rubljev za izdajo celotne zbirke njegovih del, kar se ni nikoli uresničilo zaradi vladnega nadzora izdajnih pravic.[120] Poleg tega so zadruge v Rusiji leta 1921 postale prepovedane, kar je bila še ena ovira za Aleksandro in Čertkova.[120]

Tolstojevo posestvo Jasna Poljana je leta 1920 sovjetska država odobrila, da je lahko obstajalo kot komuna za Tolstojance. Vlada je dovolila to skupnost, usmerjeno v krščanstvo, ker se jim je zdelo, da so verske sekte, kot so Tolstojanci, modeli za ruske kmete.[120] Sovjetska vlada je bila lastnik posestva, ki je veljalo za spomenik pokojnemu ruskemu piscu, vendar je imela oblast nad izobrazbo, zagotovljeno v Jasni Poljani, Aleksandra. Za razliko od večine sovjetskih šol ni šolstvo v Jasni Poljani ponujalo militarističnega treniranja in ni poučevalo ateizma. Toda skozi čas so lokalni komunisti, in ne državna vlada, ki je finančno podpirala institucijo, pogosto ovajali posestvo in pozivali k pogostim inšpekcijam. Po letu 1928 je sprememba v kulturni politiki sovjetskega režima vodila v prevzem lokalnih institucij, vključno s Tolstojevim posestvom. Ko je Aleksandra leta 1929 odstopila kot vodja Jasne Poljane, je Komisariat za izobrazbo in zdravstvo prevzel nadzor.[120]

Leta 1925 je sovjetska vlada ustanovila prvi jubilejni komite za praznovanje stoletnice Tolstojevega rojstva, ki ga je prvotno sestavljalo 13 članov, vendar je potem, ko je bil drugi komite oblikovan leta 1927, zrasel na 38 članov.[120] Aleksandra s sredstvi, ki jih je zagotovila vlada, ni bila zadovoljna in se je sestala s Stalinom junija 1928. Na srečanju je Stalin dejal, da vlada ne more zagotoviti milijon rubljev, za katera jih je komite prosil;[120] toda aprila 1928 je bil dosežen sporazum z Državno založbeno hišo za objavo zbirke Tolstojevih del v 92 knjigah.[120] Med praznovanjem obletnice je imel vodja Ljudskega komisariata za izobrazbo, Anatolij Lunčarski, govor, v katerem je zanikal poročila, da je bila sovjetska vlada sovražna do Tolstoja in njegove zapuščine. Namesto, da bi se osredotočal na aspekte Tolstojevega dela, ki so ga spravljali v konflikt s sovjetskim režimom, se je osredotočal na skupne aspekte, kot je Tolstojeva ljubezen do enakosti in dela, pa tudi njegov prezir do države in zasebne lastnine.[120] V Sovjetski zvezi so natisnili več kot 400 mio. izvodov Tolstojevih del in tako je postal najbolj prodajan pisatelj v sovjetski Rusiji.[121]

Vpliv

uredi

Vladimir Lenin je napisal več esejev o Tolstoju in predlagal, da obstaja v njegovi kritiki ruske družbe nasprotje. Po Leninu je Tolstoj, ki je občudoval kmete in je izražal njihovo nezadovoljstvo s carsko rusko družbo, bil lahko revolucionaren v svojih kritikah, vendar njegova politična zavest ni bila v celoti razvita za revolucijo.[122] Lenin uporablja ta miselni tok za predlogo, da je ruska revolucija 1905, ki jo je imenoval »kmečko-buržoazna revolucija«, spodletela zaradi njene zaostalosti; revolucionarji so hoteli razstaviti obstoječo srednjeveško obliko zatiranja in jo zamenjati s staro in patriarhalno vaško komuno.[122] Poleg tega je Lenin verjel, da je Tolstojevo načelo neupiranja hudobnosti oviralo uspeh revolucije 1905, ker gibanje ni bilo vojaško in je tako dovolilo, da ga je avtokracija zdrobila.[122] Ne glede na to Lenin zaključi svoje pisanje, da kljub mnogim nasprotjem v Tolstojevih kritikah, njegovo sovraštvo do fevdalizma in kapitalizma označuje uvod v proletarski socializem.[122]

Tolstojeva filozofija neupiranja hudobnemu je naredila vtis na politično mišljenje Mahatme Gandhija. Na Gandhija je naredilo Tolstojevo načelo resnice, ki po njegovem tvori kakršnokoli doktrino, ki zmanjšuje trpljenje, močan vtis.[123] Tako za Gandhija, kot za Tolstoja, je resnica Bog in ker je Bog univerzalna ljubezen, mora biti univerzalna ljubezen tudi resnica. Gujaratska beseda za Gandhijevo nenasilno gibanje je satjagraha, kar izhaja iz besede sadagraha – sat del, ki se prevaja kot »resnica«, in agraha, ki se prevaja v »trdnost«.[123] Gandhijevo načelo satjagraha je nastalo iz Tolstojevega razumevanja krščanstva in ne iz hindujske tradicije.[123]

V filmu in televiziji

uredi

Smrt Ivana Iljiča je prilagodil Akira Kurosawa kot Ikiru (1952).[124] Bila je tudi osnova za Živeči (2022), s scenarijem Kazua Išigura. V TV seriji Georga Lucasa Pripovedi o mladem Indiana Jonesu, kasneje preimenovanem v Dogodivščine mladega Indiana Jonesa, se izmišljeni Tolstoj pojavi kot mentorski lik in prijatelj Indiana Jonesu. V TV filmu Potuje z očetom (1996) ga igra Michael Gough.[125]

Film iz leta 2009 o Tolstojevem zadnjem letu, Zadnja postaja, ki temelji na romanu iz leta 1990 Jaya Parinija, je režiral režiser Michael Hoffman s Chritsopherjem Plummerjem kot Tolstojem in Helen Mirreno kot Sofijo Tolstajo. Za njuni vlogi sta bila oba igralca nominirana za oskarja. O pisatelju je bilo posnetih še vedč filmov, vključno z Odhodom velikega starega moža (1912), Kako sveže so bile vrtnice (1913) in Lev Tolstoj (1984, režija in igra Sergej Gerasimov). Obstaja tudi znani izgubljeni film Tolstoja, narejen v desetletju pred njegovo smrtjo. Leta 1901 je ameriški potujoči predavatelj Burton Holmes obiskal Jasno Poljano z Albertom J. Beveridgom, ameriškim senatorjem in zgodovinarjem. V pogovoru treh mož je Holmes snemal Tolstoja s svojo 60 mm filmsko kamero. Po tem so Beveridgovi svetovalci dosegli, da je bil film uničen, saj so se bali tega, da bi srečanje z ruskim pisateljem lahko škodovalo Beveridgovim možnostim za kandidaturo za predsednika ZDA.[126]

Življenjepis

uredi

Glede na podatke iz leta 2010 je (po svetu razkropljenih in umrlih) Tolstojevih potomcev 350 ljudi, pri čemer so skoraj vsi potomci enega od njegovih sinov, in sicer Leva Lvoviča Tolstoja, pisatelja in kiparja, ki je od leta 1918 živel v stalni imigraciji (Francija, Italija, Švedska). Od leta 2000 se enkrat na dve leti v Jasni Poljani organizirajo srečanja Tolstojevih potomcev.

Njegov pravnuk je bil priznani etnolingvist Nikita Tolstoj.

Tolstoj, iskalec resnice

uredi

V Ljubljani se je na začetku leta 2017 izvedel festival Tolstoj, iskalec resnice, ki je bil posvečen Tolstoju. Razstava je bila odprta od 11. januarja do 24. marca 2017. V tem času so se zvrstile številne prireditve.

Glavna dela

uredi

Opombe

uredi
  1. ↑ Baškirska enciklopedija — Башкирская энциклопедия, 2005. — 4344 с.
  2. ↑ 2,0 2,1 Bell A. Encyclopædia Britannica — Encyclopædia Britannica, Inc., 1768.
  3. ↑ 3,0 3,1 С. Венгеров Толстой, Лев Николаевич // Энциклопедический словарь — Sankt Peterburg.: Брокгауз — Ефрон, 1901. — Т. XXXIII. — С. 448-457.
  4. ↑ Толстой Лев Николаевич // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  5. ↑ 5,0 5,1 Лакшин В. Я. Толстой Л. Н. // Краткая литературная энциклопедия — Moskva: Советская энциклопедия, 1962. — Т. 7.
  6. ↑ ПроДетЛит — 2019.
  7. ↑ http://www.biography.com/people/leo-tolstoy-9508518
  8. ↑ Archivio Storico Ricordi — 1808.
  9. ↑ http://www.tandfonline.com/doi/pdf/10.1080/00905999708408490
  10. ↑ http://www.tandfonline.com/doi/pdf/10.1080/13507486.2011.574682
  11. ↑ Katalog Nemške nacionalne knjižnice
  12. ↑ 12,00 12,01 12,02 12,03 12,04 12,05 12,06 12,07 12,08 12,09 »Leo Tolstoy«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz spletišča dne 28. septembra 2018. Pridobljeno 4. septembra 2018.
  13. ↑ 13,0 13,1 Burt, Daniel S. (2009). The Literary 100, Revised Edition: A Ranking of the Most Influential Novelists, Playwrights, and Poets of All Time (v angleščini). Facts On File. str. 13–16.
  14. ↑ 14,0 14,1 Popova, Maria (30. januar 2012). »The Greatest Books of All Time, as Voted by 125 Famous Authors«. The Atlantic (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 5. maja 2020. Pridobljeno 28. decembra 2023.
  15. ↑ Hedin, Naboth (1. oktober 1950). »Winning the Nobel Prize«. The Atlantic. Arhivirano iz spletišča dne 31. oktobra 2020. Pridobljeno 28. decembra 2023.
  16. ↑ Lichtman, Marshall A. (31. julij 2022). »Controversies in Selecting Nobel Laureates: An Historical Commentary«. Rambam Maimonides Medical Journal. 13 (3): e0022. doi:10.5041/RMMJ.10479. ISSN 2076-9172. PMC 9345763. PMID 35921488.
  17. ↑ Beard, Mary (5. november 2013). »Facing death with Tolstoy«. The New Yorker. Arhivirano iz spletišča dne 16. maja 2023. Pridobljeno 4. septembra 2018.
  18. ↑ Hellman, Martin E. »Resist Not Evil«. Stanford University. Arhivirano iz spletišča dne 20. novembra 2012. Pridobljeno 6. septembra 2023. Originally published in Gandhi, Arun, ur. (1994). World Without Violence. M. K. Gandhi Institute for Nonviolence.
  19. ↑ King, Martin Luther Jr.; Carson, Clayborne; in sod. (2005). The Papers of Martin Luther King, Jr. Zv. V: Threshold of a New Decade, January 1959 – December 1960. University of California Press. str. 149, 269, 248. ISBN 978-0-520-24239-5.
  20. ↑ The Children, 1999, David Halberstam
  21. ↑ Monk, Ray (1991). Ludwig Wittgenstein: the duty of genius. New York: Penguin Books. str. 115 et passim. ISBN 978-0-14-015995-0.
  22. ↑ 22,0 22,1 Tolstoy, Leo (2023). »First Recollections«. New England Review. 44 (2): 180–182. doi:10.1353/ner.2023.a901453. ISSN 2161-9131.
  23. ↑ 23,0 23,1 Morson, Gary Saul (2019). »The greatest of all novels«. The New Criterion (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. decembra 2023. Pridobljeno 28. decembra 2023.
  24. ↑ Bartlett, Rosamund (2011). Tolstoy: A Russian Life. Houghton Mifflin Harcourt. str. 14. ISBN 978-0547545875.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 25,3 Vitold Rummel, Vladimir Golubtsov (1886). Genealogical Collection of Russian Noble Families in 2 Volumes. Volume 2 Arhivirano 12 December 2017 na Wayback Machine. – The Tolstoys, Counts and Noblemen. Saint Petersburg: A.S. Suvorin Publishing House, p. 487
  26. ↑ 26,0 26,1 Ivan Bunin, The Liberation of Tolstoy: A Tale of Two Writers, p. 100
  27. ↑ Troyat, Henri (2001). Tolstoy. Grove Press. ISBN 978-0-8021-3768-5. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  28. ↑ Robinson, Harlow (6. november 1983). »Six Centuries of Tolstoys«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 21. aprila 2017. Pridobljeno 10. februarja 2017.
  29. ↑ Tolstoy coat of arms Arhivirano 12 December 2017 na Wayback Machine. by All-Russian Armorials of Noble Houses of the Russian Empire. Part 2, 30 June 1798 (in Russian)
  30. ↑ The Tolstoys Arhivirano 6 January 2017 na Wayback Machine. article from Brockhaus and Efron Encyclopedic Dictionary, 1890–1907 (in Russian)
  31. ↑ 31,0 31,1 31,2 31,3 31,4 31,5 »Author Data Sheet, Macmillan Readers« (PDF). Macmillan Publishers Limited. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. avgusta 2021. Pridobljeno 22. oktobra 2010.
  32. ↑ 32,0 32,1 "Ten Things You Didn't Know About Tolstoy Arhivirano 19 May 2023 na Wayback Machine.". BBC.
  33. ↑ A.N. Wilson, Tolstoy (1988), p. 146
  34. ↑ 34,0 34,1 Rajaram, M. (2009). Thirukkural: Pearls of Inspiration. New Delhi: Rupa Publications. str. xviii–xxi. ISBN 978-81-291-1467-9.
  35. ↑ 35,0 35,1 Walsh, William (2018). Secular Virtue: for surviving, thriving, and fulfillment. Will Walsh. ISBN 978-06-920-5418-5.
  36. ↑ Tolstoy, Leo (14. december 1908). »A Letter to A Hindu: The Subjection of India-Its Cause and Cure«. The Literature Network. Arhivirano iz spletišča dne 10. novembra 2006. Pridobljeno 12. februarja 2012. The Hindu Kural
  37. ↑ Parel, Anthony J. (2002), »Gandhi and Tolstoy«, v M.P. Mathai; M.S. John; Siby K. Joseph (ur.), Meditations on Gandhi: a Ravindra Varma festschrift, New Delhi: Concept, str. 96–112, pridobljeno 8. septembra 2012
  38. ↑ Tolstoy, Lev N. (1904). The School at Yasnaya Polyana – The Complete Works of Count Tolstoy: Pedagogical Articles. Linen-Measurer, Volume IV. Prevod: Wiener, Leo. Dana Estes & Company. str. 227. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 25. oktobra 2015.
  39. ↑ Wilson, A.N. (2001). Tolstoy. W.W. Norton. str. xxi. ISBN 978-0-393-32122-7. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 25. oktobra 2015.
  40. ↑ 40,0 40,1 40,2 Jacoby, Susan (19. april 1981). »The Wife of the Genius«. The New York Times. Arhivirano iz spletišča dne 28. februarja 2010. Pridobljeno 30. avgusta 2022.
  41. ↑ Feuer, Kathryn B. Tolstoy and the Genesis of War and Peace, Cornell University Press, 1996, ISBN 0-8014-1902-6
  42. ↑ War and Peace and Sonya. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2019. Pridobljeno 8. julija 2017.
  43. ↑ MacFarquhar, Larissa (2015). Strangers Drowning : Impossible Idealism, Drastic Choices, and the Urge to Help. Penguin Books. str. 277. ISBN 9780143109785.
  44. ↑ Jørgen Haave, Familien Ibsen, Museumsforlaget, 2017, ISBN 9788283050455
  45. ↑ "Tanja Paus och Sonja Ceder till minne," Svenska Dagbladet, 11 March 2007
  46. ↑ Nikolaj Pavlovič Puzin, The Lev Tolstoy House-Museum In Yasnaya Polyana (with a list of Leo Tolstoy's descendants), 1998
  47. ↑ Vladimir Ilyich Tolstoy Arhivirano 23 February 2019 na Wayback Machine. at the official Yasnaya Polyana website
  48. ↑ »Persons ∙ Directory ∙ President of Russia«. President of Russia. Arhivirano iz spletišča dne 11. junija 2015. Pridobljeno 27. februarja 2018.
  49. ↑ »Толстые / Телеканал "Россия – Культура"«. tvkultura.ru. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. avgusta 2013. Pridobljeno 27. februarja 2018.
  50. ↑ Leo Tolstoy (1990), Government is Violence: essays on anarchism and pacifism. Phoenix Press.
  51. ↑ Edward Crankshaw (1974), Tolstoy: The Making of a Novelist, Weidenfeld & Nicolson.
  52. ↑ Tolstoy, L. (2011). War and Peace (Vintage Classic Russians Series). United Kingdom: Random House. str. xviii. ISBN 978-1446484166.
  53. ↑ G. Lukacs. "Tolstoy and the Development of Realism". Marxists on Literature: An Anthology, London: Penguin, 1977.
  54. ↑ Christian, R. F. (2015). Tolstoy's Letters, Volume 1: 1828–1879. London: Faber & Faber. str. 261. ISBN 9780571324071. Pridobljeno 8. decembra 2024.
  55. ↑ L. Tolstoy, Church and State. – On Life and Essays on Religion, 1934.
  56. ↑ Bartlett 2011, str. 369.
  57. ↑ Leo Tolstoy (1874). Russian Book for Reading in 4 Volumes Arhivirano 22 March 2024 na Wayback Machine.. Moscow: Aegitas, 381 pages.
  58. ↑ Valentin Bulgakov (2017). Diary of Leo Tolstoy's Secretary Arhivirano 22 March 2024 na Wayback Machine.. Moscow: Zakharov, 352 pages, p. 29. ISBN 978-5-8159-1435-3.
  59. ↑ Aimée Dostoyevskaya (1921). Fyodor Dostoyevsky: A Study. Honolulu, Hawaii: University Press of the Pacific. str. p. 218.
  60. ↑ Doyle, Arthur Conan (Januar 1898). »My Favourite Novelist and His Best Book«. Munsey's Magazine. Arhivirano iz spletišča dne 6. oktobra 2017. Pridobljeno 6. oktobra 2017.
  61. ↑ Frank, Joseph (15. november 1981). »Vladimir Nabokov Reads the Russian Masters«. Washington Post (v ameriški angleščini). ISSN 0190-8286. Arhivirano iz spletišča dne 10. decembra 2022. Pridobljeno 28. decembra 2023.
  62. ↑ Bloom, Harold (1994). The Western Canon. New York: Harcourt Brace.
  63. ↑ "Tolstoy in Color" Arhivirano 28 June 2018 na Wayback Machine., Tolstoy Studies Journal, a publication of the Tolstoy Society of North America, n.d. Retrieved 27 June 2018.
  64. ↑ Tolstoy's Letter to A.A. Fet, 30 August 1869
  65. ↑ Schopenhauer, Parerga and Paralipomena, Vol. II, § 170
  66. ↑ Orwin, Donna T. The Cambridge Companion to Tolstoy. Cambridge University Press, 2002
  67. ↑ Andrew, Joe (18. junij 1982). Russian Writers and Society in the Second Half of the Nineteenth Century. Springer. ISBN 978-1349044184. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. januarja 2022.
  68. ↑ Sommers, Aaron (8. september 2009). »Why Leo Tolstoy Wouldn't Supersize It«. Coastlinejournal.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. novembra 2017. Pridobljeno 16. maja 2010.
  69. ↑ »Nicholas Maclay: Russian Polymath«. Harbourtrust.gov.au. 29. september 2020. Arhivirano iz spletišča dne 28. junija 2022. Pridobljeno 10. avgusta 2022.
  70. ↑ Christoyannopoulos, Alexandre (2009). The Contemporary Relevance of Leo Tolstoy's Late Political Thought. International Political Science Association. Tolstoy articulated his Christian anarchist political thought between 1880 and 1910, yet its continuing relevance should have become fairly self-evident already.
  71. ↑ Kropotkin, Peter Alexeivitch (1911). »Anarchism« . V Chisholm, Hugh (ur.). Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 1 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 914–919, see page 918.
  72. ↑ Woodcock, G.; Avakumović, I. (1990). Peter Kropotkin: From Prince to Rebel.
  73. ↑ Parel, Anthony J. (2002), »Gandhi and Tolstoy«, v Mathai, M. P.; John, M.S.; Joseph, Siby K. (ur.), Meditations on Gandhi: a Ravindra Varma festschrift, New Delhi: Concept, str. 96–112
  74. ↑ Green, M. B. (1983). Tolstoy and Gandhi, men of peace: a biography. Basic Books.
  75. ↑ Tolstoy, Leo (1892). »The First Step«. Arhivirano iz spletišča dne 28. avgusta 2019. Pridobljeno 21. maja 2016. ... if [a man] be really and seriously seeking to live a good life, the first thing from which he will abstain will always be the use of animal food, because ... its use is simply immoral, as it involves the performance of an act which is contrary to the moral feeling – killing. Preface to the Russian translation of Howard William's The Ethics of Diet Arhivirano 24 November 2010 na Wayback Machine.
  76. ↑ Bodde, Derk (1967). Tolstoy and China. Johnson Reprint Corporation. str. 25, 44, 107. ISBN 9780384048959. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  77. ↑ Lukin, Alexander (2003). The Bear Watches the Dragon. M. E. Sharpe. ISBN 978-0-7656-1026-3. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  78. ↑ Tussing Orwin, Donna (2002). The Cambridge companion to Tolstoy. Cambridge University Press. str. 37. ISBN 978-0-521-52000-3. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  79. ↑ Bodde, Derk (1950). Tolstoy and China. Princeton University Press. str. 25. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020. (Original from the University of Michigan)
  80. ↑ Lee, Khoon Choy (2005). Pioneers of Modern China: Understanding the Inscrutable Chinese. World Scientific. str. 10. ISBN 978-981-256-618-8. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  81. ↑ Campbell, Heather M. (2009). The Britannica Guide to Political and Social Movements That Changed the Modern World. The Rosen Publishing Group. str. 194. ISBN 978-1-61530-016-7. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  82. ↑ Tussing Orwin, Donna (2002). The Cambridge Companion to Tolstoy. Cambridge University Press. str. 37–. ISBN 978-0-521-52000-3.
  83. ↑ Tolstoy, Leo; Christian, Reginald Frank (1978). Tolstoy's Letters: 1880–1910. Continuum International Publishing Group, Limited. str. 580. ISBN 978-0-485-71172-1.
  84. ↑ Apollon Davidson, Irina Filatova. The Russians and the Anglo Boer War. Cape Town: Human & Rousseau, 1998. p. 181
  85. ↑ Chamberlin, William Henry; Von Mohrenschildt, Dimitri Sergius (1960). Karpovich, Michael (ur.). The Russian review. Zv. 19. Blackwell. str. 115. (Original from the University of Michigan)
  86. ↑ Moss, Walter G. (2008). An age of progress?: clashing twentieth-century global forces. Anthem Press. str. 3. ISBN 978-1-84331-301-4. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  87. ↑ Cohen, Robert S.; Stachel, J.J.; Wartofsky, Marx W. (1974). For Dirk Struik: Scientific, Historical and Political Essays in Honour of Dirk J. Struik. Springer Science & Business Media. str. 606–. ISBN 978-90-277-0393-4. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  88. ↑ Gamsa, Mark (2008). The Chinese Translation of Russian Literature: Three Studies. Brill. str. 14–. ISBN 978-90-04-16844-2. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  89. ↑ Flath, James; Smith, Norman (2011). Beyond Suffering: Recounting War in Modern China. UBC Press. str. 125–. ISBN 978-0-7748-1957-2. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  90. ↑ Bartolf, Christian / Dominique Miething: "Flame of Truth": the global significance of Doukhobor Pacifism. Russian Journal of Church History. 2023;4(4):6-27. https://doi.org/10.15829/2686-973X-2023-142
  91. ↑ Mays, H.G. (Oktober–november 1999). »Resurrection: Tolstoy and Canada's Doukhobors«. The Beaver. Št. 79. str. 38–44.
  92. ↑ Kropotkin, Peter (Marec 1898). »Some of the Resources of Canada«. revoltlib.com. The Nineteenth Century. str. 494–514. Arhivirano iz spletišča dne 3. novembra 2019. Pridobljeno 3. novembra 2019.
  93. ↑ Miller, Levi (1. januar 1998). »Leo Tolstoy and the Mennonites«. jms.uwinnipeg.ca. Journal of Mennonite Studies. Arhivirano iz spletišča dne 3. novembra 2019. Pridobljeno 3. novembra 2019.
  94. ↑ Redfearn, David. Tolstoy: Principles For A New World Order.
  95. ↑ »Tolstoy«. www.wealthandwant.com. Arhivirano iz spletišča dne 23. januarja 2016. Pridobljeno 30. maja 2015.
  96. ↑ »Leo Tolstoy«. Prosper Australia. Arhivirano iz spletišča dne 31. maja 2015. Pridobljeno 30. maja 2015.
  97. ↑ 97,0 97,1 Wenzer, Kenneth C. (Oktober 1997). »Tolstoy's Georgist Spiritual Political Economy (1897–1910): Anarchism and Land Reform«. The American Journal of Economics and Sociology. 56 (4): 639–667. doi:10.1111/j.1536-7150.1997.tb02664.x. JSTOR 3487337. OCLC 5550194757.
  98. ↑ "A Great Iniquity", letter to The Times of London (1905).
  99. ↑ Tolstoy, Leo. »Preface to the book Social Problems by Henry George«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. januarja 2013. Pridobljeno 30. maja 2015.
  100. ↑ Foldvary, Fred E. (15. julij 2001). »Geoanarchism«. anti-state.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. oktobra 2017. Pridobljeno 15. aprila 2009.
  101. ↑ 101,0 101,1 101,2 Bartlett, Rosamund (2011). Tolstoy: A Russian Life. Houghton Mifflin Harcourt. pp. 37-38. ISBN 978-0547545875
  102. ↑ Tolstoy, Sergei (1961). Tolstoy Remembered by His Son. Weidenfeld and Nicolson. p. 73
  103. ↑ Citati, Pietro (1986). Tolstoy. Schocken Books. p. 22, p. 153. ISBN 978-0805240214
  104. ↑ Christian, Reginald Frank (1985). Tolstoy's Diaries: Volume 1. Athlone Press. p. 47
  105. ↑ 105,00 105,01 105,02 105,03 105,04 105,05 105,06 105,07 105,08 105,09 LeBlanc, Ronald D. Tolstoy's Way of No Flesh: Abstinence, Vegetarianism and Christian Physiology. In Musya Glants, Joyce Toomre (1997). Food in Russian History and Culture. Indiana University Press. pp. 81-91. ISBN 0-253-33252-4
  106. ↑ 106,0 106,1 LeBlanc, Ronald D. Tolstoy's Way of No Flesh: Abstinence, Vegetarianism and Christian Physiology. In Musya Glants, Joyce Toomre (1997). Food in Russian History and Culture. Indiana University Press. p. 98. ISBN 0-253-33252-4
  107. ↑ LeBlanc, Ronald D. Tolstoy's Way of No Flesh: Abstinence, Vegetarianism and Christian Physiology. In Musya Glants, Joyce Toomre (1997). Food in Russian History and Culture. Indiana University Press. pp. 99-100. ISBN 0-253-33252-4
  108. ↑ Portmess, Lisa (1999). Ethical Vegetarianism: From Pythagoras to Peter Singer. State University of New York Press. p. 97. ISBN 0-7914-4043-5
  109. ↑ Satchidananda, Swami (1979). Gospel of Swami Ramdas. Praja Printers Private. p. 202
  110. ↑ Glants, Musya; Toomre, Joyce (1997). Introduction. In Food in Russian History and Culture. Indiana University Press. p. xvi. ISBN 0-253-33252-4
  111. ↑ LeBlanc, Ronald Denis (2009). Slavic Sins of the Flesh: Food, Sex, and Carnal Appetite in Nineteenth-Century Russian Fiction. University of New Hampshire Press. p. 279. ISBN 978-1-58465-767-5
  112. ↑ The last days of Tolstoy. VG Chertkov. 1922. Heinemann
  113. ↑ Leo Tolstoy. EJ Simmons – 1946 – Little, Brown and Company
  114. ↑ Meek, James (22. julij 2010). »James Meek reviews 'The Death of Tolstoy' by William Nickell, 'The Diaries of Sofia Tolstoy' translated by Cathy Porter, 'A Confession' by Leo Tolstoy, translated by Anthony Briggs and 'Anniversary Essays on Tolstoy' by Donna Tussing Orwin · LRB 22 July 2010«. London Review of Books. str. 3–8. Arhivirano iz spletišča dne 28. marca 2013. Pridobljeno 11. aprila 2013.
  115. ↑ Nickell 2011, str. 125.
  116. ↑ Higgs, Robert (2015). »Tolstoy's Manifesto on the State, Christian Anarchy, and Pacifism«. The Independent Review. 19 (3): 471–479. ISSN 1086-1653. JSTOR 24564569. Arhivirano iz spletišča dne 15. avgusta 2021. Pridobljeno 20. aprila 2021.
  117. ↑ 117,0 117,1 McLean, Hugh (2008). »A Clash of Utopias«. In Quest of Tolstoy. Academic Studies Press. str. 181–194. doi:10.2307/j.ctt1zxsjx2.15. ISBN 978-1-934843-02-4. JSTOR j.ctt1zxsjx2.15. Arhivirano iz spletišča dne 20. aprila 2021. Pridobljeno 24. novembra 2020.
  118. ↑ Emerson, Caryl (2016). »Remarkable Tolstoy, from the Age of Empire to the Putin Era (1894–2006)«. The Slavic and East European Journal. 60 (2): 252–271. doi:10.30851/60.2.007. ISSN 0037-6752. JSTOR 26633177. Arhivirano iz spletišča dne 20. aprila 2021. Pridobljeno 20. aprila 2021.
  119. ↑ 119,0 119,1 Any, Carol (1990). »Boris Eikhenbaum's Unfinished Work on Tolstoy: A Dialogue with Soviet History«. PMLA. 105 (2): 233–244. doi:10.2307/462559. ISSN 0030-8129. JSTOR 462559. S2CID 163911913. Arhivirano iz spletišča dne 20. aprila 2021. Pridobljeno 20. aprila 2021.
  120. ↑ 120,00 120,01 120,02 120,03 120,04 120,05 120,06 120,07 120,08 120,09 120,10 120,11 Croskey, Robert M. (c. 2008). The legacy of Tolstoy :Alexandra Tolstoy and the Soviet regime in the 1920s /. Donald W. Treadgold studies on Russia, East Europe, and Central Asia. Seattle. hdl:2027/mdp.39015080856431. ISBN 978-0295988771. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2024. Pridobljeno 20. aprila 2021.
  121. ↑ New York Times February 15, 1987
  122. ↑ 122,0 122,1 122,2 122,3 Boer, Roland (2014). »Lenin on Tolstoy: Between Imaginary Resolution and Revolutionary Christian Communism«. Science & Society. 78 (1): 41–60. doi:10.1521/siso.2014.78.1.41. ISSN 0036-8237. JSTOR 24583606. Arhivirano iz spletišča dne 20. aprila 2021. Pridobljeno 20. aprila 2021.
  123. ↑ 123,0 123,1 123,2 Gray, Stuart; Hughes, Thomas M. (2015). »Gandhi's Devotional Political Thought«. Philosophy East and West. 65 (2): 375–400. doi:10.1353/pew.2015.0051. ISSN 0031-8221. JSTOR 43830813. S2CID 142595907. Arhivirano iz spletišča dne 20. aprila 2021. Pridobljeno 20. aprila 2021.
  124. ↑ Simone, R. Thomas (1975). »The Mythos of "The Sickness Unto Death" Kurosawa's "Ikiru" and Tolstoy's "The Death of Ivan Ilyich"«. Literature/Film Quarterly. 3 (1): 2–12. JSTOR 43795380. Pridobljeno 27. aprila 2024.
  125. ↑ »The Adventures of Young Indiana Jones: Travels with Father (1996)«. The A.V. Club (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 28. avgusta 2023. Pridobljeno 28. avgusta 2023.
  126. ↑ Wallace, Irving, 'Everybody's Rover Boy', in The Sunday Gentleman. New York: Simon & Schuster, 1965. p. 117.

Viri

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Lev_Nikolajevič_Tolstoj&oldid=6413195«