Odpre glavni meni

Znojmo (nemško Znaim) je mesto v Južni Moravski na Češkem, tudi upravno središče okrožja Znojmo.

Znojmo
Mesto
Cerkev svetega Nikolaja
Cerkev svetega Nikolaja
Zastava Znojmo
Zastava
Grb Znojmo
Grb
Koordinati: 48°51′20″N 16°02′56″E / 48.85556°N 16.04889°E / 48.85556; 16.04889
RegijaJužna Moravska
Ustanovitev1222-1225
Upravljanje
 • županVlastimil Gabrhel
Površina
 • Skupno65,93 km2
Najvišja nadm. višina
321 m
Najnižja nadm. višina
210 m
Prebivalstvo
 (1.1.2015)
 • Skupno33.761
 • Gostota510 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
669 02
Spletna stran[1]

GeografijaUredi

 
Grad Znojmo

Mesto leži na skalni čeri na strmem levem bregu reke Dyje, največjega pritoka reke Morave, približno 55 km jugozahodno od regionalnega glavnega mesta Brno. Je v bližini meje z Avstrijo in je povezano z Dunajem po železnici in cesti (približno 80 minut). Znojmo ima 33.761 prebivalcev (stanje 1. 1. 2015). [1][2][3]

ZgodovinaUredi

Trdnjava je bila morda že v času Velikomoravske kneževine v 9. stoletju. Od približno leta 1055 je bil grad Znojmo prebivališče družine Pšemisl na Češkem v Moravski marki in bil strateško pomembna postojanka v bližini meje z bavarsko marko Avstrijo na jugu. Nekaj let pozneje (1101) je Litold Znojmski, moravski vojvoda, ustanovil vojvodsko rotundo device Marije in svete Katarine, nato pa je ustvaril enkratno prizorišče rodovnika čeških in moravskih vojvod družine Pšemisl. Grad je zavzel in opustošil češki vojvoda Vladislav II. leta 1145.

Leta 1190 je češki vojvoda Konrad II. v Znojmu ustanovil samostan premonstratencev v Louki, ki je postal območje naseljevanja nemško govorečih priseljencev v okviru srednjeveškega gibanja ostsiedlunga (nemške vzhodne kolonizacije). Tik pred letom 1226 je na ravnici pred obnovljenim gradom kralj Otokar I. Češki ustanovil kraljevsko mesto Znojmo. Mestne pravice je leta 1278 potrdil kralj Rudolf I. Habsburški. 9. decembra 1437 je v Znojmu umrl cesar Sigismund Luksemburški in je tri dni ležal v cerkvi svetega Nikolaja, preden so njegove posmrtne ostanke prenesli v Nagyvárad (Oradea) na Madžarskem.

Znojmo je najbolj znan po premirju, sklenjenem leta 1809 po bitki pri Wagramu med Napoleonom in nadvojvodo Karlom. Prav tako je (domnevni) rojstni kraj Leopolda Lojka, voznika avtomobila avstrijskega nadvojvode Franca Ferdinanda, ko je bil Ferdinand leta 1914 umorjen v Sarajevu, kar je sprožilo prvo svetovno vojno. Po vojni je mesto pripadlo Češkoslovaški, razen med nacistično nemško zasedbo med letoma 1938 in 1945. V tem obdobju je bil del Reichsgaua Niederdonaua. Nemški državljani so bili izgnani leta 1945 v skladu z Beneševimi dekreti.

Rojstni kraj kiparja Huga Ledererja in pisatelja Charlesa Sealsfielda vzdržuje posebno prijateljsko sodelovanje z mestom Harderwijk na Nizozemskem.

 
Stolp mestne hiše v Znojmu

ZnamenitostiUredi

Gotska cerkev svetega Nikolaja in poznogotski stolp mestne hiše sta najbolj prepoznavni znamenitosti. Cerkev svetega Nikolaja je bila zgrajena leta 1348. Zgraditi jo je dal cesar Karel IV. Mestna hiša s 75 m visokim stolpom pa izvira iz okoli 1446.

S pogledom na dolino reke Dyje na robu srednjeveškega mesta stoji grad Znojmo iz 11. stoletja, ko ga je ustanovil vojvoda Pšemisl. Edini ostanki gradu iz tega časa je romanska rotunda device Marije in svete Katarine, katere notranjost je prekrita s freskami iz 11. stoletja, ki prikazujejo svetopisemske prizore in prizore iz življenja družine Pšemisl.

Pod mestom in gradom je velik labirint povezanih hodnikov in kleti, katakombe Znojmo, razvite v 14. in 15. stoletju za obrambne namene, z vodnjaki, drenažami, kurišči, vrati in ubežnimi potmi, ki so vodile iz utrdbe mesta.

 
Katakombe v Znojmu
 
Kužno znamenje
 
Poplava 2006

Pomembni prebivalciUredi

Stanislav iz Znojma (1360–1414), teolog in filozof, rektor Karlove univerze in učitelj Jana Husa;

Václav Prokop Diviš (26. marec 1698–25. december 1765) je bil češki duhovnik, teolog in naravoslovec, pionir na področju električne energije in konstruktor prvega električnega glasbila denis d'or;

Klemen Marija Dvoržak (rojen kot Janez Dvoržak) (1751–1820), svetnik, blaženi, duhovnik, teolog, redemptorist nemško-češkega rodu, apostol Dunaja in Varšave, ki je bil v mladosti vajenec pek v tem mestu;

Franz Woidich (2.januar 1921–5. julij 2004) je bil letalski as Luftwaffe in dobitnik viteškega križa med drugo svetovno vojno;

Květoslav Svoboda (rojen v Znojmu 25. avgusta 1982), češki plavalec, ki je sodeloval na številnih tekmovanjih, tudi na olimpijskih igrah leta 2000 in 2004.

Pobratena mestaUredi

SkliciUredi

  1. Historický místopis Moravy a Slezska v letech 1848–1960, sv. 9. 1984
  2. Databáze demografických údajů za obce ČR, Český statistický úřad
  3. ČSÚ

Literatura in viriUredi

  • Gregor Wolny: Die Markgrafschaft Mähren, topographisch, statistisch und historisch. Znaimer Kreis 1837.
  • Anton Hübner: Znaims geschichtliche Denkwürdigkeiten. 1843.
  • Anton Hübner, Michael Netoliczka, u. a.: Denkwürdigkeiten der königlichen Stadt Znaim. 1868.
  • Alexander Fossek: Znaim und seine Umgebungen. 1897.
  • Johann Zabel: Kirchlicher Handweiser für Südmähren, 1941, Generalvikariat Nikolsburg, Znaim S. 83, 85, 86, 87.
  • Karl Wittek: Heimatbuch Znaim.
  • Bruno Brehm: Znaim Sudetenland Heimatland. Ein heimatkundliches Lesebuch. Aufstieg-Verlag, München 1973, S. 199; ISBN 3-7612-0103-6.
  • Hellmut Bornemann: Znaim – Das Stadtrechtsbuch von 1523. 1992.
  • Anton Vrbka: Gedenkbuch der Stadt Znaim 1226–1926. Kulturhistorische Bilder aus dieser Zeit. Verlag A. Bartosch, Nikolsburg 1927.
  • Georg Dehio, Karl Ginhart: Handbuch der deutschen Kunstdenkmäler in der Ostmark, 1941, zu Znaim S. 507.
  • Ilse Tielsch-Felzmann: Südmährische Sagen. Verlag Heimatwerk, München 1969.
  • Wenzel Max: Thayaland, Volkslieder und Tänze aus Südmähren. Geislingen an der Steige 1984.
  • Felix Bornemann: Kunst und Kunsthandwerk in Südmähren. Maurer, Geislingen an der Steige 1990, ISBN 3-927498-13-0, zu Znaim S. 41f.
  • Hans Zuckriegl: Die Znaimer Gurke. Wien 1990.
  • Universität Giessen (Hrsg): Sudetendeutsches Wörterbuch Bd.1, 1988, ISBN 978-3-486-54822-8
  • Hans Zuckriegl: Wörterbuch der südmährischen Mundarten. Ihre Verwendung in Sprache, Lied und Schrift. 25.000 Dialektwörter, 620 S. Eigenverlag. 1999.
  • Bruno Kaukal: Die Wappen und Siegel der südmährischen Gemeinden. Knee, Wien 1992, ISBN 3-927498-19-X, zu Znaim S. 259f.
  • Gerald Frodl, Walfried Blaschka: Der Kreis Znaim von A-Z. Maurer, Geislingen an der Steige 2009.
  • Anton Kreuzer: Frühe Geschichte in und um Znaim. Maurer, Geislingen an der Steige.
  • Alfred Schickel, Gerald Frodl: Geschichte Südmährens. Band III. Maurer, Geislingen an der Steige 2001, ISBN 3-927498-27-0.
  • Aleš Filip, Jan Kozdas, Jiří Krejčí, Lenka Krejčová: Znaim-vom Mittelalter bis in die Moderne. K-public, Brünn 2012. ISBN 978-80-87028-09-4
  • Martin Markel: Svoboda a demokracie v regionu rakouského impéria. Politika jihomoravských Němců v letech 1848-1919. =Země a kultura 18, Brünn 2010.
  • Herta Rauscher-Emge: Von Znaim nach Brühl. Geest-Verlag, Vechta 2014. ISBN 978-3-86685-477-2

Zunanje povezaveUredi