Odpre glavni meni
Za druge pomene glejte fontana.

Vodna fontana je zgradba pretežno okrasne oblike, čigar namen je urejevati curke vode, ki prihajajo na dan iz naravnih ali umetnih izvirov (vodovodov). Medtem ko je v vodnjakih voda zajeta v večje ali manjše bazene in se obnavlja z nevidnimi pritoki in odtoki pod vodno gladino, na fontanah voda priteka iz okrasnih odprtin (na primer levje žrelo ali široko odprta usta povodnega moža) in večkrat tudi odteka v umetniško obdelane odprtine (vrče, školjke in podobno). Zelo pogost je odtok v obliki vodometa.

Fontana di Trevi v Rimu.

Zgodovinski podatkiUredi

Beseda fontana prihaja iz latinščine (fons –ntis = izvir) in se danes uporablja v večini neolatinskih jezikov. Že v sedmem stoletju pred našim štetjem se je v rimskih provincah tako imenoval zaključni del javnega vodovoda, torej točka, kjer je voda prihajala na plano. Običajno je to bilo kamnito levje žrelo, ki je obrobljalo konec železne cevi v zidu.

Pozneje so se fontane počasi spreminjale iz koristnega predmeta v umetnino. Nastajale so stavbe, v katerih je voda prihajala na dan iz raznih cevi in pri straneh odtekala v posebne greznice in rezervoarje. Stavbe same pa so postajale prava poslopja s prizidanimi prostori za različne namene. S časom so se razvile tudi igre z vodo, ki so se uprizarjale na prostem ali celo v posebnih poslopjih (nimfejih), ki so zajemala več fontan.

V zgodnjem srednjem veku se je v večini Evrope namen fontan skrčil na golo uporabo vode in stare stavbe, od rimskih kopališč do nimfejev, so bile porušene in pozabljene. V Italiji so se šele v trinajstem stoletju začele ponovno pojavljati fontane, ne več kot primitivni okraski vodovodnih cevi, ampak kot pravi spomeniki na sredi večjih trgov in v vrtovih palač. Vse do devetnajstega stoletja, ko je gradnja fontan dosegla višek, so arhitekti in kiparji kar tekmovali v tej zvrsti umetnosti.

Danes je zanimanje za monumentalne fontane zelo skromno zaradi novega pojmovanja mestnih potreb, ki je nadomestilo velike mestne trge s parki in sprehajališči, kjer zadoščajo skromni vodometi.

Nekatere znane fontaneUredi

Iz časa pred našim štetjem poznamo, žal samo iz nekaterih zapisov, fontane Kaliroe v Atenah, Pirene in Glauce v Korintu ter Jalizija na otoku Rodos. V starem Rimu je slovela fontana posvečena Kamenam (muzam). V Pompejih so odkopali veliko število fontan, bodisi na križiščih cest, kakor tudi v zasebnih hišah.

Iz trinajstega stoletja je vredno omeniti razne fontane v Srednji Italiji (Viterbo, Aquila, Siena in drugod), pa tudi nekatere v sedanji Nemčiji, v gotskem slogu. Tudi arabska umetnost je zapustila nekaj lepih fontan, na primer v Alhambri.

Iz renesanse in baroka so važne predvsem rimske fontane (Trevi, Acqua Paola, Villa Este), pa tudi tiste v parku Versajske palače v Parizu.

Zunanje povezaveUredi