Odpre glavni meni

Uzun Hasan

iranski sultan

Uzun Hasan (azerbajdžansko اوزون حسن, Uzun Həsən, turško Uzun Hasan (Uzun pomeni Visoki), perzijsko اوزون حسن‎) je bil deveti šahanšah oguške turške dinastije Ak Kojunlu, znane tudi kot Turkmeni bele ovce, * 1423, † 6. januar 1478.

Uzun Hasan
Kralj kraljev Iran
Sultan sultanov Irana
Šahanšah Irana in vladar Perzije
Močan kot Džamšid, zastava Feriduna in moder kor Darej[1]
Padišah Irana[2]
Sodoben portret Uzun Hasana
Sodoben portret Uzun Hasana
VladanjeDiyarbakır: 1453 – 1471
Tabriz:1471 – 6. januar 1478
PredhodnikDžahangir bin Ali
Kilič Arslan bin Ahmed
NaslednikSultan Halil bin Uzun Hasan
Rojstvo1423
Diyarbakır
Smrt6. januar 1478
Tabriz
ZakonecSeldžuk Šah Begum
Jan Begum
Tardžil Begum
Despina Hatun
OtrociMirza Halil
Jaqub
Maksud
Ugurlu Mohamed
Jusuf Beg
Masih Beg
Halima Begum aka Marta
Zajnalabidin Beg
Polno ime
Uzun Hassan bin Ali bin Kara Joluk Osman
DinastijaVladarji Ak Kojunluja
OčeAli bin Kara Joluk Osman
MatiSara Hatun

Uzun Hasan se na splošno šteje za najmočnejšega vladarja dinastije.[3] Vladal je od leta 1453 do 1478 na celotnem ozemlju ali delu ozemlja sedanjega Iraka, Turčije, Azerbajdžana, Irana, Zakavkazja in Sirije.

VladanjeUredi

 
Cesarstvo Ak Kojunlu ob koncu Uzun Hasanovega vladanja leta 1478

Timur Lenk je Uzun Hasanovega starega očeta Kara Osmana imenoval za guvernerja pokrajine Diyarbakır z mesti Erzincan, Mardin, Ruha (ali Urfa) in Sivas. Perzija je bila kasneje razdeljena med dva timuridska vladarja: Džahan Šaha v Kara Kojunluju (Turkmeni črne ovce) in Uzun Hasana (Turkmeni bele ovce). Po dvajset letih spopadov je Uzun Hasan 30. oktobra[4] ali 11. novembra 1467[5] premagal Džahan Šaha v bitki v sandžaku Čapakčur[6][7] v sedanji vzhodni Turčiji. Po Džahan Šahovem porazu je timuridski vladar Abu Said Mirza na prošnjo Džahan Šahovega sina za pomoč zasedel večino izgubljenih Džahan Šahovih ozemelj in začel vojno z Uzun Hasanom, četudi ga je slednji zaprosil za mir. Uzun Hasan je nato iz zasede napadel Abu Saida in ga v bitki pri Karabagu ujel. Abu Saida je njegov rival Jadgar Mohamed Mirza usmrtil.[8]

Leta 1463 je beneško Senat iskal zaveznika v svoji vojni proti Osmanskemu cesarstvu in kot prvega ambasadorja v Tabriz poslal Lazzara Querinija.[9] Ambasadorju ni upelo prepričati Uzun Hasana naj napade Osmane.[10] Ko se je Querini vračal v Benetke, se mu je pridružil Hasanov ambasador Murat.[9] Po njunem prihodu v Benetke leta 1471 se je Senat odločil v Perzijo poslati drugega ambasadorja. Ko sta dva kandidata ponudbo odklonila,[11] je Senat izbral Caterina Zena, katerega žena je bila nečakinja Uzun Hasanove žene. Zenu je uspelo prepričati Uzun Hasana, naj napade Osmane. Hasan je bil sprva uspešen, na zahodu pa ni Osmanov istočasno napadla nobena evropska vojska.[10]

Uzun Hasan se je z Osmani leta 1471 spopadel v bitki pri Erzincanu in prodrl vse do Akşehirja in izropal in uničil Tokat,[12] in leta 1473 v bitki pri Tercanu. Pozno poleti 1473 ga je v bitki pri Otlukbeliju porazil Mehmed II.[13]

Leta 1473 je bil v Benetkah zaradi izkušenj na Krimu, v Moskvi in med Tatari za novega ambasadorja v Perziji izbran Giosafat Barbaro.[14] Barbaro je bil dobrih odnosih z Uzun Hasanom, vendar ga ni uspel prepričati, naj ponovno napade Osmansko cesarstvo.[10] Kmalu zatem se je Uzun Hasanu uprl sin Ogurlu Mohamed in zasedel Širaz.[15]

 
Ambrogio Contarini (1478): Viaggio al signor Usun Hassan re di Persia (Potovanje gospoda Uzun Hasana, kralja Perzije)

Naslednji beneški ambasador je bil Ambrogio Contarini.[10] Ko je prispel v Perzijo, je Uzun Hasan odločil, da se vrne s poročilom v Benetke, Giosafat Barbaro pa ostane v Perziji.[16] Ko je Uzun Hasan leta 1478 umrl, je kot zadnji beneški ambasador Perzijo zapustil tudi Barbaro.[17][18] Med spodadi Uzun Hasanovih sinov za prestol je najel armenskega vodnika in pobegnil.[19]

Contarini, ambasador na Uzun Hasanovem dvoru od leta 1473 do 1476, je zapisal:

Kralj je visok in zelo vitek mož s prijetnim obrazom. Zdi se, da je star okoli sedemdeset let. Njegove manire so bile zelo vljudne. Rad je seznanjen z vsem, kar se dogaja okoli njega. Ko je dvignil skodelico do ustnic, sem opazil, da se mu tresejo roke. Njegovo ime pomeni Visok.
Njegovo cesarstvo zelo veliko in v Karamaniji meji s Turčijo. Slednja pripada sultanu, katerega ozemlje sega do Alepa. Uzun Hasan je dobil Perzijsko kraljestvo od Kauza, katerega je usmrtil. Uzun Hasanovi najpogostejši rezidenci sta Ekbatana in Tauris, včasih tudi Perzepolis ali Širaz,[20] ki je oddaljen štiriindvajset dni potovanja in je zadnje mesto v cesarstvu. Meji na Zagataisa, ki je eden od sinov tatarskega sultana Buzeha in s katerim je običajno v vojni. Na drugi strani cesarstva je Medija, v kateri vlada Sivansa in Uzun Hasanu plačuje letni davek. Pravijo, da ima Uzun Hasan na drugem bregu Evfrata še nekaj provinc. Cela država vse do Isfahana je zelo suha. V njej je zelo malo dreves in vode, za žito in druge pridelke pa je dovolj plodna.
Njegov najstarejši sin se imenuje Ogurlu Mohamed. O njem se je med mojim bivanjem v Perziji na veliko govorilo, da se je uprl svojemu očetu. Uzun Hasan je imel še tri druge sinove. Najstarejši je bil Halil Mirza, star okoli trideset let. Vladal je v Širazu. Drugi je bil Jakub Beg, star okoli petnajst let. Ime tretjega sina sem pozabil. Z eno od žena je imel sina Masubeha ali Masud Bega, katerega je imel v ječi, ker se je dopisoval z uporniškim bratom. Kasneje ga je usmrtil. Po najboljših podatkih, ki sem jih dobil od različnih oseb, je imel Uzun Hasan okoli 50.000 konjenikov. Znaten del konjenikov ni bil veliko vreden. Eden od udeležencev je povedal, da je z vojsko 40.000 moža napadel Turke, da bi na oblast v Karamaniji vrnil Pirameta, ki so ga neverniki izgnali.

DružinaUredi

Uzun Hasan le imel štiri žene:

  • Seldžuk Šah Begum, je bila hčerka Kur Mohameda
  • Jan Begum je bila hčerka Daulat Šaha Buldukanija
  • Tardžil Begum je bila hčerka Omerja Zarakija
  • Leta 1458 se je poročil s Teodoro Megale Komneno, hčerko cesarja Ivana IV. Trebzonskega; Teodora je bolj znana kot Despina Hatun.[21]

Z njimi je sedem sinov:

  • Mirza Halil Bega (s Seldžuk Šah Begum)
  • Jakub Bega (s Seldžuk Šah Begum)
  • Maksid Bega (z Despino Hatun)
  • Ogurlu Mohamed Bega (s Seldžuk Šah Begum)
  • Jusuf Bega (s Seldžuk Šah Begum)
  • Masih Bega (z Despino Hatun)
  • Zegnel Bega (s Tardžil Begum)

Despinina hčerka Alam Šah Begum, znana tudi kot Halima Begi Aga in Marta, je bila poročena s Hajdar Safavi Sultanom in bila mati safavidskega šaha Ismaila.[22]

SkliciUredi

  1. Muʾayyid S̲ābitī, ʻAlī (1967). Asnad va Namahha-yi Tarikhi (Historical documents and letters from early Islamic period towards the end of Shah Ismaʻil Safavi's reign.). Iranian culture & literature. Kitābkhānah-ʾi Ṭahūrī. , str. 193, 274, 315, 330, 332, 422 in 430. Glej tudi: Abdul Hussein Navai. Asnaad o Mokatebaat Tarikhi Iran (Zgodovinski viri in pisma Irana), Teheran, Bongaah Tarjomeh and Nashr-e-Ketab, 2536, str. 578, 657, 701–702 in 707.
  2. H.R. Roemer. "The Safavid Period". Cambridge History of Iran, Vol. VI. Cambridge University Press 1986. str. 339.
  3. V. Minorsky. "The Aq-qoyunlu and Land Reforms (Turkmenica, 11)". Bulletin of the School of Oriental and African Studies, 17 (1955): 449-462.
  4. Edward Granville Browne (2009). A History of Persian Literature Under Tartar Dominion (A.D, 1265–1502). Cambridge: The University press Publication. str. 89. Pridobljeno 4. februarja 2013.
  5. Peter Jackson, Lawrence Lockhart (1986). The Cambridge History of Iran, Volume 6. Cambridge University Press. str. 1120. ISBN 9780521200943. Pridobljeno 4. februarja 2013.
  6. Alexander Mikaberidze (2011). Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Volume 1. ABC-CLIO. str. 907. ISBN 9781598843361. Pridobljeno 13. februarja 2013.
  7. Peter Jackson, Lawrence Lockhart (1986). The Cambridge History of Iran, Volume 6. Cambridge University Press. str. 173.ISBN 9780521200943. Pridobljeno 13. februarja 2013.
  8. Stevens, John. The history of Persia.
  9. 9,0 9,1 Franz Babinger. Mehmed the Conqueror & His Time. Princeton University Press. 1992. str. 305. ISBN 0-691-01078-1.
  10. 10,0 10,1 10,2 10,3 William Bayne Fisher, Peter Jackson, Laurence Lockhart. The Cambridge history of Iran. New York: Cambridge University Press, 1986, str. 377. ISBN 0-521-20094-6
  11. Franz Babinger. Mehmed the Conqueror & His Time. Princeton University Press; 1992, str. 306. ISBN 0-691-01078-1.
  12. Lambton, Lewis & Holt 1985, str. 299.
  13. Babinger, Franz (1978). Mehmed the Conqueror and his Time. Bollingen Series XCVI. Uredil William C. Hickman, prevod Ralph Manheim. Princeton University Press. str. 314–315. ISBN 0-691-09900-6.
  14. Hugh Murray. Historical account of discoveries and travels in Asia. Edinburgh, A. Constable and Co. 1820. str. 10.
  15. Murray 1820, str. 15.
  16. Murray 1820, str. 19.
  17. J.- Fr. Michaud; Louis Gabriel Michaud (1811-1828). Biographie universelle, ancienne et moderne. str. 327.
  18. Franz Babinger. Mehmed the Conqueror & His Time. str. 322.
  19. Murray 1820, str. 16.
  20. Robert Kerr. A General History and Collection of Voyages and Travels, Volume II. PROJECT GUTENBERG e-book.
  21. Caterino Zeno, Iosafat Barbaro, Antonio Contarini. "Merchant in Persia". Travels to Tana and Persia. London: Hakluyt Society. 1883. str. 74, sklic 1.
  22. Roger Savory. "Iran Under the Safavids". str. 18.
Uzun Hasan
Rojen: okoli 1423 Umrl: 6. januar 1478
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Muiz al-Din Džiihangir ibn Ali ibn Kara Juluk
Vladar Ak Kojunluja
1453–1478
Naslednik: 
Sultan Halil bin Uzun Hasan