Sulinka12

To ni članek Wikipedije: Gre za delo v pripravi, ki ga razvija posamezen sodelavec, in je lahko nepopolno ali nezanesljivo.   Poišči vire: Google (knjige · novice · učenjak · proste slike · WP-sklici) · FENS · JSTOR · NYT · WP Library Preprosta orodja: Bot za sklice (pomoč) | Napredno: Popravi dvoumne povezave · Popravi gole URL-je · Popravi prekinjene povezave To uporabniško stran je zadnji urejal TadejM (pogovor | prispevki) pred 12 meseci. (posodobi  časovnik) Ste končali pripravo osnutka? Ste pripravljeni zaprositi izkušenega urejevalca za pregled njegove primernosti za vključitev v Wikipedijo?     Predložite osnutek v pregled!

Sir William Hamilton, 9th Baronet
Rojstvo	8. marec 1788 Glasgow, škotska
Smrt	6. maj 1856 Edinburgh
Poklic	filozof
Starši	William Hamilton, Elizabeth Stirling
Sorodniki	Mlajši brat Robert Hamilton

SIR WILLIAM HAMILTON, 9th BARONET

Sir William Hamilton, 9th Baronet, škotski filozof, *8. marec 1788, Glasgow, škotska, †6. maj 1856, Edinburgh, starost 68 let. Znan je kot filozof, ki se je ukvarjal predvsem z metafiziko in logiko. Posvečal se je tudi anatomiji, psihologiji, literaturi in teologiji ter pogosto publiciral v različnih časopisih.

ŽIVLJENJE IN IZOBRAZBA

Bil je iz akademske družine, njegov mlajši brat je bil ekonomist Robert Hamilton, njegov oče pa profesor William Hamilton. Slednji je bil leta 1781 imenovan za naslednika svojega očeta, doktorja Thomasa Hamiltona, prevzel je očetovo mesto profesorja anatomije v Glasgowu. Mati, Elisabeth Stirling, je po smrti Williamovega očeta, leta 1790,prevzela njegovo in bratovo vzgojo. William se je v mladosti izobraževal na Glasgowski gimnaziji, dve leti pa je preživel na zasebni šoli v Chiswicku v Kentu. Leta 1807 je začel obiskovati kolidž Balliol v Oxfordu in leta 1811 diplomiral, 3 leta kasneje pa magistriral. Usmeril se je v medicino, a se kmalu po odhodu iz Oxforda odpovedal tej ideji in se leta 1813 uveljavil kot kvalificiran advokat. Naslednjih nekaj let je posvetil različnim raziskavam, hkrati pa je postopoma oblikoval svoj filozofski sistem. Z raziskovanjem družinskih korenin je potrdil, da zastopa starodavno družino Hamiltona iz Prestona in 1816 prevzel naziv baronet. Obisk Nemčije leta 1817 in nato še enkrat 1820 sta Hamiltona prepričala v študij nemščine in kasneje še začasno nemške filozofije, ki je bila skoraj popolnoma zanemarjena na britanskih univerzah. Tako je leta 1820 postal kandidat za predstojnika moralne filozofije na Edinburški Univerzi, a službe ni dobil zaradi politične kritike publicista Johna Wilsona, ki je bila objavljena v Blackwood's Edinburgh Magazine. Na mestu profesorja civilne zgodovine, ki si ga je pridobil leta 1821, je opravil nekaj predavanj na temo zgodovine moderne Evrope in zgodovine literature. Njegova plača je znašala 100 funtov na leto, izplačana je bila iz lokalnega davka na pivo, a sčasoma ukinjena. Med učenci se je manjšalo zanimanje, Hamilton je ostal brez plače in prenehal učiti. Leta 1827 mu je umrla mati, na katero je bil precej navezan. Leto kasneje se je poročil s sestrično Janet Marshall in se preselil na zahodni del Ediburgha. Njegov glavni praktični interes je bil izobraževanje – interes, pri katerem se je izkazal kot učitelj in pisatelj, ter si pri tem ustavril stališča o ciljih in metodah izobraževanja, odmevna v javnosti. Njegovi zapisi o organizaciji in reformi univerze so v času njihovega nastanka imeli odločilen praktičen učinek. Vendar pa je v enem od njegovih člankov izrazil tudi za tisti čas nesprejemljiv pogled na študij matematike kot mentalne gimnastike, s katerim je vzbudil velika nasprotovanja. Leta 1855 je bil izvoljen za častnega člana ameriške akademije znanosti in umetnosti (American Academy of Arts and Sciences), ki je prepoznala pomembnost njegovih del. Pozimi je še zadnjič učil svoj razred, leta 1856 pa zbolel in kmalu za tem umrl. Pokopan je v cerkvici Sv. Janeza na vzhodnem koncu Princes Street v Edinburgu. Nasledil ga je njegov sin, Sir William Stirling-Hamilton, 10. Baronet, general v britanski vojski.

DELA

William Hamilton je svojo književno kariero začel leta 1829 z esejem Philosophy of the Unconditioned(Filozofija brezpogojnih), kritika Cours de philosophie Viktorja Cousina - prvi iz serije člankov, ki jih je prispeval k Edinburgh Reviewu. Leta 1836 je bil sprejet v društvo logikov in metafizikov na univerzi v Edinburgu, iz tega obdobja pa izvira njegov vpliv, ki je v naslednjih 20 letih prevzel razmišljanje mlajše generacije na Škotskem. Približno istega časa je začel pripravo označene izdaje del Thomasa Reida, ki ji je želel priložiti številne disertacije. Toda še preden je bil ta projekt izveden, ga je leta 1844 prizadela paraliza desne strani telesa, ki je resno oslabila njegove telesne moči. Izdaja Reida se je pojavila leta 1846, toda s samo sedmimi disertacijami ter eno nedokončano. Dela pa mu ni uspelo dokončati pred smrtjo; opombe o temah, ki naj bi jih bilo treba obravnavati, so našli med njegovimi rokopisi. Veliko prej pa je oblikoval svojo teorijo logike, katere glavna načela so bila navedena v prospektu "an essay on a new analytic of logical forms"(esej o novi analizi oblik logike), ki je bil dodan uvodu njegove izdaje Reida. Da pa bi zapolnil svoj prosti čas, se je izdelava sistema do njegovih podrobnosti in vlog nadaljevala še naslednjih nekaj let. Prav tukaj se je začelo ostro nasprotje z škotskim filozofom in matematikom Augustusom Morganom. Esej se na koncu ni pojavil, vendar so rezultati Hamiltonovega dela ohranjeni v dodatkih njegovih Lectures on Logic. Poleg tega je Hamilton pripravil obsežen material za publikacijo, ki ga je zasnoval na osebni zgodovini ter vplivu in mnenju Martina Luthra, vendar tega nikoli ni dokončal in zato še vedno obstaja le v obliki rokopisa. Leta 1852-1853 sta izšli prva in druga izdaja njegovih Discussions in Philosophy, Literature and Education(Razprave v filozofiji, književnosti in izobraževanju), ki sta bili ponovni natis njegovega prispevka k Edinburgh Reviewu, le da z veliko dodatki. Kmalu zatem je njegovo splošno zdravje začelo pešati. Ob pomoči svoje predane žene, je kljub bolezni še naprej vztrajal pri literarnem delu; in med leti 1854-1855 pripravil devet delov nove izdaje Stewart's works (Stewartova dela). Edini del, ki ga ni uspel napisati, ker ga je prehitela smrt, je bil del, ki bi bil posvečen Stewartu v spomin.

FILOZOFIJA

Leta 1840 mu je Univerza v nizozemskem Leidnu podelila častni naziv Doctor of Divinity (DD), kar je bila redkost za osebe izven duhovščine. Hamiltonov pozitiven prispevek k napredku misli je razmeroma majhen, vendar je v svojih učencih spodbudil kritično razmišljanje s poudarjanjem velikega pomena psihologije v nasprotju s starejšo metafizično metodo ter s priznavanjem pomembnosti nemške filozofije, še posebej tiste od Immanuela Kanta.

FILOZOFIJA BREZPOGOJNEGA

Daleč najpomembnejše njegovo delo je bila "Filozofija brezpogojnega"(Philosophy of the Unconditioned), razvoj načela, da s človeškim končnim umom ni mogoče poznati neskončnosti. Osnova njegovega argumenta je teza: »Misliti je stanje«. Globoko prevzet nad Kantovo antitezo med subjektom in predmetom, poznavanjem in znanem, je Hamilton določil načelo, da je vsak predmet znan le na podlagi njegovih odnosov z drugimi predmeti. Iz tega izhaja, da so neomejeni čas, prostor, moč itd. nedojemljivi. To, da nam vsaka misel deluje, kot da bi zahtevala idejo o neskončnem ali absolutnem, pa naznačuje na vero, kar je torej posebna ideja teologije. Šibkost človeškega uma je v tem, da si nobenega pojava ne more predstavljati brez začetka: od tod izhaja ideja vzročne zveze, po kateri ima vsak pojav svoj vzrok v prejšnjih pojavih in njegovo posledico v kasnejših pojavih.

TEOLOŠKI ARGUMENT

Kar zadeva problem narave objektivnosti, Hamilton preprosto sprejema dokaze o zavesti glede ločenega obstoja predmeta: "koren naše narave ne more biti laž". V skladu s to predpostavko Hamiltonova filozofija postane "naravni realizem". Dejansko je njegov celoten pogled nenavadna zmes idej Kanta in Reida. Praktična posledica tega je zanikanje filozofije kot metode za doseganje absolutnega znanja in njegovo zapadanje v akademsko sfero duševnega usposabljanja. Prehod iz filozofije v teologijo, torej v sfero vere, predstavlja Hamilton z analognim odnosom med umom in telesom. Kar predstavlja um telesu, predstavlja tudi brezpogojni Absolut ali Bog svetu pogojenega. Zavest, ki je sama pogojen pojav, mora izhajati iz ali je odvisna od neke druge stvari, ki je prvotna, ali pa sledi materialnim pojavom. Vsekakor pa Hamilton ne razloži, kako pride do tega, da je razmerje, ki ga Bog v smislu analogije nosi do pogojenega uma in je enako razmerju, ki ga pogojeni um nosi do svojih predmetov, brezpogojno. Boga se tako lahko šteje le kot bitje povezano z zavestjo, in zato ni ne absoluten, ne brezpogojen. Tako je v svojem teološkem argumentu očitno kršil načela svoje lastne filozofije .

LOGIKA

Hamilton je razumel logiko kot čisto formalno znanost. Bil je popolnoma pripravljen dovoliti, da se logika iz tega stališča ne more uporabiti kot sredstvo odkrivanja ali potrjevanja dejstev, četudi najbolj splošnih. Izrecno je trdil, da mora to storiti le z medsebojnimi odnosi. Nadalje je menil, da sta indukcija in dedukcija korelativna procesa formalne logike, pri čemer vsaka temelji na potrebah misli in izhaja iz njenih številnih zakonov. Edini logični zakoni, ki jih je priznal, so bili trije aksiomi identitete. Konstrukcijo in izključeno sredino pa je obravnaval kot samostojno fazo splošnega pogoja možnosti obstoja, torej miselnosti. Zakona razuma in posledice ni štel za drugačna, temveč je trdil, da metafizično izražata, kar trije aksiomi identitete logično izražajo. V logiki je Hamilton znan predvsem kot izumitelj doktrine »količinske opredelitve predikata«.

VPLIV NA HAMILTONOVO FILOZOFIJO

Filozof, ki mu je Hamilton ostal zvest, je bil predvsem Aristotel. Njegova dela so bila predmet Hamiltonovega stalnega in poglobljenega študija in so dejansko predstavljala temelj, na katerem je bila zasnovana njegova celotna filozofija. Šolsko filozofijo je preučeval z vso pozornostjo že v času, ko je ta imela v njegovi državi kaj malo pozornosti. Njegova bralna razgledanost mu je omogočila, da je odkril veliko doktrin v spisih pozabljenih mislecev, ki jih je nato želel na novo obuditi. Prav tako je bil zvest učenec sodobne nemške filozofije. Zaradi odličnega poznavanja nemškega jezika, sta na njegovo filozofijo vplivala predvsem Reid in Kant, katerih dela je lahko bral v originalu. Slednji je s trditvijo, da je naše poznavanje sveta »pogojeno« z načelom zdrave pameti, vplival predvsem na njegovo filozofijo brezpogojnega. Oba pa sta imela tudi velik vpliv na njegovo oblikovanje teološkega argumenta.

VIRI in OPOMBE

Spisek del na povezavi:[internet]. [Citirano 25. 1. 2019]. Dostopno na naslovu: https://www.google.com/search?client=safari&channel=iphone_bm&ei=Hc1KXJ3qLeLgsAfExJqoDA&q=william+hamilton+9th+baronet+list+of+works&oq=william+hamilton+9th+baronet+list+of+works&gs_l=mobile-gws-wiz-serp.3...3969.9195..9769...0.0..0.286.2566.0j10j4......0....1.........35i39j0i22i30j33i160j33i21.ygvDMN6WIyg

Sir Wiliam Hamilton 9th Baronet. [internet]. [citirano 30. 11. 2018]. Dostopno na naslovu: https://www.undiscoveredscotland.co.uk/usbiography/h/williamhamilton.html

Sir Wiliam Hamilton, 9the Baronet. [internet]. [citirano 30. 11. 2018]. Dostopno na naslovu: https://en.m.wikipedia.org/wiki/Sir_William_Hamilton,_9th_Baronet

Sir Wiliam Hamilton, 9th Baronet of Airdrie. [internet]. [citirano 29.11. 2018]. Dostopno na naslovu: https://www.geni.com/people/Sir-William-Hamilton-9th-Baronet-of-Airdrie/6000000017881181046

Standford Encyclopedia of Philosophy. [internet]. [citirano 15.1. 2019]. Dostopno na naslovu: https://plato.stanford.edu/entries/scottish-19th/

The editors of Encyclopaedia Britannica. Sir Wiliam Hamilton, 9th Baronet. [internet]. [citirano 29.11. 2018]. Dostopno na naslovu: https://www.britannica.com/biography/Sir-William-Hamilton-9th-Baronet